Številka: U-I-262/10-18

Datum: 23. 6. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Mariboru, na seji 23. junija 2011

Drugi, tretji in četrti odstavek 91. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09) niso v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj trdi, da so drugi, tretji in četrti odstavek 91. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, 22. členom in prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj drugi odstavek 91. člena KZ-1 razveljavi ali ga »z interpretativno odločbo razglasi za neskladnega z Ustavo«, če se razlaga tako, da je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe, čeprav se roki za zastaranje kazenskega pregona iz prvega odstavka 90. člena KZ-1 še niso iztekli. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče razveljavi tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1.
2. Po navedbah predlagatelja je namen posebnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 omiliti možnost časovno neomejenega trajanja kazenskega postopka po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Ta možnost naj bi bila posledica načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999, v skladu s katerim zastaranje kazenskega pregona s pravnomočnostjo sodbe preneha teči, zaradi česar se določbe o zastaranju pregona v novem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti ne uporabljajo. Predlagatelj navaja razloge proti stališču načelnega pravnega mnenja oziroma za nasprotno stališče, da gre tudi po razveljavitvi pravnomočne sodbe za kazenski pregon oziroma za njegovo nadaljevanje. Ob tem izhodišču naj bi bil prvi vidik neskladnosti drugega odstavka 91. člena KZ-1 z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave v neutemeljenem izenačevanju položajev, ki se razlikujejo glede možnosti za izvedbo kazenskega postopka. Dolžina rokov za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1 je določena v odvisnosti od teže kaznivega dejanja, ki naj bi hkrati izražala tudi zahtevnost izvedbe (pred)kazenskega postopka. Z določitvijo enotnega roka za zastaranje v novem sojenju ta okoliščina ni upoštevana, zato naj bi bili privilegirani obdolženci težjih kaznivih dejanj, ko se bo postopek zaradi zastaranja končal njim v prid, oziroma deprivilegirani obdolženci lažjih kaznivih dejanj, ko naj kazenskega postopka do pravnomočnosti nove sodbe ne bi bilo težko ponovno izvesti. Drugi vidik neskladnosti drugega odstavka 91. člena KZ-1 z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave naj bi predstavljalo stvarno neutemeljeno razlikovanje med položajem obdolženca, pri katerem je v času novega sojenja že potekel splošni rok za zastaranje pregona, in položajem obdolženca, zoper katerega bi se kazenski pregon lahko nadaljeval, če ne bi vmes prišlo do pravnomočnosti sodbe, ki je bila nato razveljavljena. Predlagatelj poleg tega navaja, da KZ-1 opušča delitev zastaralnih rokov na relativne in absolutne ter da so zato določbe o zadržanju in pretrganju zastaranja (tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1) v neskladju z 2. členom Ustave in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je zahtevo posredovalo Državnemu zboru Republike Slovenije, ki nanjo ni odgovoril.

4. Predlagatelj izpodbija drugi odstavek 91. člena KZ-1, ki določa poseben zastaralni rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ter tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 o teku in pretrganju zastaranja.(1) Zahtevo za oceno ustavnosti vlaga v kazenski zadevi zoper štiri obtožence, v kateri je Vrhovno sodišče dne 18. 11. 2008 ugodilo vloženim zahtevam za varstvo zakonitosti, razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
5. Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Z zastaranjem ugasne »pravica« države, da posameznika kazensko preganja oziroma da zoper storilca kaznivega dejanja na podlagi ugotovljene krivde uveljavi kazensko odgovornost (zastaranje kazenskega pregona) ali da izvrši pravnomočno izrečeno sankcijo (zastaranje izvršitve kazenskih sankcij). V kaznovalnih postopkih ima zastaranje ustavnopravni pomen. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 39)(2) med drugim zapisalo, da je z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave) pomembno, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej človekove pravice. V pravice posameznika ni dopustno posegati neomejeno (razen izjemoma) in nesorazmerno dolgo, ob tem pa ima država prav na podlagi zastaranja na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije postopek zoper posameznika konča.
6. Iz enakih razlogov, to je zagotavljanja pravne varnosti in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ima ustavnopravni pomen tudi časovna omejitev teka kazenskega postopka po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 89/08, in OdlUS XVII, 48) določno in jasno zapisalo, da trajanje novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni omejeno z roki za zastaranje kazenskega pregona. Ker pa tudi postopek nove razsoje za obdolženca pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZKP) v neskladju z 2. členom Ustave, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi nato ugotovilo, da je zakonodajalec pravno praznino glede roka za zaključek novega sojenja odpravil z (izpodbijanim) drugim odstavkom 91. člena KZ-1.(3)
7. Izhodišče, da trajanje novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni omejeno z roki za zastaranje kazenskega pregona, temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999, ki mu Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-25/07 ni odreklo ustavne skladnosti. Pri tem je med drugim izrecno zapisalo, da položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo. Vrhovno in Ustavno sodišče sta pri svoji presoji upoštevali tudi argumente, ki se vsebinsko ne razlikujejo od predlagateljevih v tej zadevi, vendar sta presodili, da pretehtajo razlogi za stališče (nasprotno predlagateljevemu), da se v postopku nove razsoje določbe o zastaranju pregona ne uporabljajo.(4) To pomeni, da, upoštevaje veljavno ureditev, rok za zastaranje pregona v postopku ponovne razsoje ne teče. Predlagateljeva primerjava (zato zgolj hipotetičnih) položajev obdolženca, pri katerem bi se v času ponovnega sojenja rok za zastaranje kazenskega pregona iztekel, in obdolženca, zoper katerega bi se kazenski pregon lahko še nadaljeval, če ne bi vmes prišlo do pravnomočnosti sodbe, njene razveljavitve in poteka posebnega roka za novo sojenje, je torej zgrešena že v izhodišču. Za zatrjevano neskladje z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) zato očitno ne gre.

8. Po navedbah zahteve za oceno ustavnosti je drugi odstavek 91. člena KZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave tudi zato, ker naj bi določitev enotnega dveletnega roka za novo sojenje pomenila neutemeljeno enačenje položajev, ki se razlikujejo glede možnosti za izvedbo kazenskega postopka. Drugače kot velja glede rokov za zastaranje kazenskega pregona (90. člen KZ-1), naj dolžina roka za novo sojenje ne bi bila določena diferencirano v odvisnosti od teže kaznivega dejanja, v kateri naj bi se izražala zahtevnost izvedbe postopka. To naj bi pomenilo »privilegiranje« obdolžencev težjih kaznivih dejanj, pri katerih se bo postopek zaradi zastaranja končal njim v prid, oziroma deprivilegiranje obdolžencev lažjih kaznivih dejanj, ko naj postopka nove razsoje ne bi bilo težko izvesti v roku.
9. Določbe o rokih za zastaranje pregona in določbe o roku za novo sojenje imajo enako ustavnopravno izhodišče in cilj, to je odpravljanje negotovosti, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka še posegati v pravice posameznika, oziroma učinkovito zagotavljanje splošne prepovedi nerazumne in stvarno neupravičene pravne negotovosti kot vidika zahteve po pravni varnosti (2. člen Ustave). Pri določanju dolžine zastaralnih rokov ima zakonodajalec široko polje proste presoje.(5) Navedeno ne obsega le dolžine rokov same po sebi, temveč tudi določitev začetka, konca, načina teka in štetja roka in podobno. Enako velja glede roka, v katerem mora biti končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, in sicer ne glede na to, ali je ta rok določen in umeščen v pravni red kot zastaralni rok ali kako drugače.(6) Tudi glede te ureditve gre torej zakonodajalcu široko polje proste presoje v okviru stališč Ustavnega sodišča, zapisanih v odločbi št. U-I-25/07 in v tej odločbi. Ustavno sodišče se zato ne more opredeljevati o vprašanju primernosti veljavne ureditve, ampak le o ustavnopravni utemeljenosti predlagateljevih očitkov zoper izpodbijane določbe KZ-1.
10. V skladu z drugim odstavkom 91. člena KZ-1 je zastaralni rok v novem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Vendar pa to ne pomeni, da je navedeni rok določen kot absoluten oziroma da posledice zastaranja »v vsakem primeru«(7) nastopijo po izteku dveh let. Za pravilno razumevanje navedene določbe je namreč treba upoštevati tudi tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1, ki določata, katera dejstva vplivajo na (iz)tek tega roka in kako. Rok za zaključek novega sojenja (podobno kot rok za zastaranje pregona) na tej podlagi ne teče takrat, ko se to po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Med te položaje sodi zlasti obstoj procesne imunitete in podobno,(8) pa tudi čas, ko je konkretni postopek prekinjen zaradi odločanja Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti zakona.(9) Takšna prekinitev postopka namreč za sodišče pomeni objektivno oviro za sojenje. Ob tem velja posebej poudariti, da je besedilo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 širše od drugega odstavka 112. člena prej veljavnega Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo). Poleg pravnih ovir se namreč po določbi novega zakona upoštevajo tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta »nedosegljiv za državne organe« oziroma nedosegljiv za novo sojenje. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo.
11. Opisana ureditev teka roka za novo sojenje, izhajajoč iz namena izpodbijanih določb, upošteva, da zgoraj navedeni razlogi pri obdolžencu ne morejo povzročati stvarno neupravičene pravne negotovosti, katere nastanek se z njimi preprečuje. Kadar namreč razlog, ki onemogoča novo sojenje, povzroči sam obdolženec (beg, skrivanje), o pravni negotovosti sploh ni mogoče govoriti. Kadar je obdolženec nedosegljiv za sojenje iz objektivnih razlogov oziroma ko sojenje onemogoča razlog objektivne narave (npr. opravičena odsotnost obdolženca z glavne obravnave idr.), pa bo daljše trajanje postopka vsaj praviloma stvarno upravičeno oziroma trajanja ne bo mogoče pripisati samovolji oblasti. Nerazumno in v očitnem nasprotju z njihovim besedilom in namenom bi bilo zato izpodbijane določbe razlagati tako, da rok za zastaranje v novem sojenju teče tudi takrat, ko sojenje sploh ni mogoče. Določbe o roku za dokončanje novega sojenja ob njihovi pravilni uporabi preprečujejo nerazumno dolge postopke (prvi odstavek 23. člena Ustave), hkrati pa se upošteva, da ima trajanje sojenja lahko upravičen razlog.
12. V roku za novo sojenje mora sodišče zaradi saniranja procesnih kršitev praviloma ponoviti glavno obravnavo in pritožbeni postopek s poudarkom na tistih procesnih dejanjih, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče (drugi odstavek 428. člena ZKP). Ta rok naj bi zagotavljal predvsem potrebno koncentracijo procesnih dejanj in je po svoji naravi blizu, na primer, roku za končanje preiskave (185. člen ZKP) ter ima (podobno) za cilj tudi zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ne glede na umestitev določbe o roku za zaključek novega sojenja v 91. člen KZ-1, ki je naslovljen »tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona«, je zato treba vselej upoštevati, da gre pri kazenskem pregonu in novem sojenju z vidika njunega dopustnega trajanja za dva izvorno različna položaja. Pri določanju dolžine rokov in povezanih vprašanj so zato upoštevne drugačne okoliščine oziroma so enake okoliščine upoštevne v različni meri. Okoliščina, na katero opozarja predlagatelj, to je teža očitanega kaznivega dejanja, je tako glede rokov za zastaranje kazenskega pregona bistvena, glede trajanja sojenja oziroma posameznih faz sojenja pa sicer ni nepomembna, nikakor pa ni odločilna. Relativno večja teža kaznivega dejanja, izražena v višji predpisani kazni, namreč ni razlog, ki bi sam zase upravičeval daljše sojenje. In obratno: relativno manjša teža dejanja ne pomeni nujno, da sme sojenje trajati le krajši čas.(10)
13. Glede na navedeno predlagatelj sicer pravilno navaja, da izpodbijana ureditev ne določa dolžine rokov za zaključek novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe različno v odvisnosti od teže očitanega kaznivega dejanja. Vendar pa (ob pravilnem razumevanju) upošteva druge okoliščine, ki so pri pravnem urejanju teka in posledic izteka roka v novem sojenju v tesnejši zvezi s predmetom urejanja oziroma »možnostmi za izvedbo kazenskega postopka«. Tudi v tako uveljavljanem pogledu zato ne gre za neskladje drugega odstavka 91. člena KZ-1 z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Razlogi za to razlikovanje obstajajo ne glede na to, ali šteje novo sojenje za del pregona ali ne. Ustavnemu sodišču se zato ni bilo treba posebej opredeliti do dela utemeljitve obravnavanega očitka zahteve za oceno ustavnosti, ki izhaja iz predpostavke, da gre v novem sojenju za kazenski pregon.
14. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, tudi ni podano zatrjevano neskladje tretjega in četrtega odstavka te določbe z 2. členom Ustave in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in mag. Jadranka Sovdat. Sodnika Jože Tratnik in Jan Zobec sta bila pri odločanju o zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Člen 91 KZ-1 »tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona« se v celoti glasi:
»(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.
(3) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
(4) Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.«
(2) Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je sodnik za prekrške ustavnemu pritožniku odpravil pravnomočno odločbo po nastopu absolutnega zastaranja in s tem kršil 22. člen Ustave.
(3) KZ-1 je bil v času odločanja Ustavnega sodišča že objavljen, ni pa še začel veljati. Ustavno sodišče je zato za prehodno obdobje določilo način izvršitve, ki je bil po vsebini enak ureditvi KZ-1 (3. točka izreka in 15. točka obrazložitve odločbe).
(4) Podrobnejše ponavljanje argumentov bi bilo zato v tej zadevi odveč, ni pa odveč (znova) izpostaviti pomen poenotene sodne prakse z vidika 22. člena Ustave (in vloge Vrhovnega sodišča pri tem) ter obvezne narave odločb Ustavnega sodišča (tretji odstavek 1. člena ZUstS).
(5) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 39), 10. točka.
(6) Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-25/07 ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, protiustavnost pa je odpravljena z določbo KZ-1.
(7) Primerjaj besedilo šestega odstavka 112. člena prej veljavnega KZ o absolutnem zastaranju.
(8) Več npr. v I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 603 in nasl.
(9) Posledica vezanosti sodstva na Ustavo (drugi stavek 125. člena Ustave) je dolžnost sodišča, ne zgolj možnost, da prekine konkretni postopek in začne postopek za oceno ustavnosti zakona, za katerega oceni, da ni v skladu z Ustavo (156. člen Ustave). Če bi rok za zaključek prekinjenega postopka v času odločanja o skladnosti izpodbijanih določb z Ustavo neovirano tekel, bi sodišče prišlo v nemogoč položaj, ko bi moralo uporabiti prav določbo, za katero ocenjuje, da je protiustavna.
(10) Nazorno je pri tem dejstvo, da so v dokaznem in pravnem pogledu med najzahtevnejšimi pogosto postopki zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, za katera so predpisane relativno najnižje kazni.