Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1)
Razglašam Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 12. julija 2011.
Št. 003-02-7/2011-2
Ljubljana, dne 20. julija 2011
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O DRŽAVNEM TOŽILSTVU (ZDT-1)
PRVI DEL
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon ureja državnotožilsko službo, pristojnosti in nezdružljivost funkcije državnega tožilca, ureditev in pristojnosti državnih tožilstev, državnotožilsko in pravosodno upravo, sestavo, pristojnosti in delovanje Državnotožilskega sveta, razmerja med državnimi tožilstvi ter druga vprašanja, pomembna za delo državnih tožilcev in državnih tožilstev.
2. člen
(službeno razmerje)
(1) Državna tožilka oziroma državni tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) je funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: državnotožilska služba).
(2) Državni tožilec je glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače.
3. člen
(samostojnost državnih tožilcev)
(1) Državni tožilec je pri opravljanju državnotožilske službe samostojen ter vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.
(2) V odločitve državnega tožilca v konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom zadeve na način, določen s tem zakonom.
(3) Državni tožilec, ki meni, da je bila kršena njegova samostojnost, lahko Državnotožilskemu svetu predlaga obravnavo kršitve. Če ta ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo in po potrebi objavi svojo ugotovitev.
4. člen
(državnotožilska služba)
(1) Državni tožilec opravlja državnotožilsko službo pri državnem tožilstvu, na katero je imenovan, premeščen ali dodeljen v skladu s tem zakonom.
(2) Glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike.
5. člen
(trajnost državnotožilske funkcije)
(1) Funkcija državnega tožilca je trajna.
(2) Državnemu tožilcu preneha funkcija ali je lahko razrešen le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
(3) Državni tožilec ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo državnega tožilca.
6. člen
(pravice državnih tožilcev)
(1) Državnemu tožilcu so zagotovljene pravica do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz državnotožilske službe, in nikomur ni dovoljeno posegati vanje, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom.
(2) Plače državnih tožilcev določa zakon.
7. člen
(pristojnosti in dolžnosti državnega tožilca)
(1) Pristojnosti državnega tožilca so določene z ustavo in zakonom.
(2) Državni tožilec mora pri opravljanju državnotožilske službe ravnati nepristransko, varovati ustavnost in zakonitost, načela pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine.
(3) Državni tožilec mora zakonito, strokovno pravilno in pravočasno opravljati državnotožilsko službo ter varovati njen ugled.
(4) Državni tožilec mora brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so mu dodeljene v delo.
8. člen
(odgovornost državnega tožilca)
(1) Državni tožilec je odgovoren za kršitve pri opravljanju državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.
(2) Državnega tožilca ni mogoče obtožiti pred disciplinskim sodiščem za mnenje, ki ga je dal pri opravljanju državnotožilske službe.
(3) V disciplinskih zadevah zoper državne tožilce odločajo disciplinska sodišča po tem zakonu.
9. člen
(premestitev in dodelitev)
(1) Državni tožilec je lahko s svojo pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo državno tožilstvo (premestitev) ali začasno dodeljen na drugo državno tožilstvo ali v drug organ (dodelitev).
(2) Premestitev in dodelitev ne posegata v položaj in plačo državnega tožilca, ki ju ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan.
(3) Brez privolitve državnega tožilca je premestitev ali dodelitev dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
10. člen
(državna tožilstva)
(1) Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi.
(2) Zakon določa način zagotavljanja enotne politike kazenskega pregona in izvrševanja drugih nalog državnih tožilstev.
(3) Kadrovske, organizacijske in nadzorstvene pristojnosti v zadevah državnotožilske in pravosodne uprave glede državnih tožilstev in državnih tožilcev izvaja Vlada Republike Slovenije po določbah tega zakona neposredno ali prek ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(4) Državni zbor Republike Slovenije ima v razmerju do državnega tožilstva pristojnosti, ki jih določa zakon.
11. člen
(državnotožilsko osebje)
(1) Pooblastila in dolžnosti javnih uslužbencev državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: državnotožilsko osebje) določa zakon in Državnotožilski red.
(2) Za državnotožilsko osebje se uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj in pravice javnih uslužbencev, če s tem zakonom ni določeno drugače.
12. člen
(državnotožilska uprava)
(1) Poslovanje državnega tožilstva vodi vodja državnega tožilstva.
(2) Za vodjo državnega tožilstva je lahko imenovan samo državni tožilec.
13. člen
(pravosodna uprava)
Zadeve pravosodne uprave s področja državnega tožilstva opravlja ministrstvo.
14. člen
(organizacija in splošne pristojnosti)
(1) Organizacijo, medsebojna razmerja in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.
(2) Sredstva za delo državnih tožilstev se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije. Državna tožilstva kot neposredni proračunski uporabniki sodelujejo pri pripravi svojih finančnih načrtov v skladu z zakonom.
15. člen
(jezik poslovanja)
(1) Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.
(2) Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja ta jezik.
(3) Stroški, povezani z uporabo jezika pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti pri poslovanju državnih tožilstev, se izplačajo iz sredstev za delo državnega tožilstva.
16. člen
(medsebojna pomoč)
(1) Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti izmenjujejo medsebojno pravno in drugo pomoč.
(2) Državna tožilstva pošiljajo zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom in drugim organom, s katerimi sodelujejo pri opravljanju svojih pristojnosti, prek ministrstva, če ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.
(3) Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo državnemu tožilstvu dati pomoč, ki jo potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti, če zakon ne določa drugače.
(4) Pomoč iz prejšnjih odstavkov se državnemu tožilstvu daje brezplačno.
17. člen
(Državnotožilski red)
(1) Poslovanje tožilstev ureja zakon in Državnotožilski red.
(2) Državnotožilski red določa notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vsebino vpisnikov, imenikov in evidenc ter njihovo vodenje, obrazce za delo, obliko in vsebino žigov, štampiljk in znaka državnega tožilstva, obliko in vsebino službenih izkaznic, podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stike s pripadniki narodnih skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, pravila glede opravljanja strokovnega nadzora, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in premoženja, obveščanje ministrstva, okvirna pravila hišnega reda in standarde za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga pravila v zvezi s poslovanjem državnih tožilstev.
(3) Državnotožilski red izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister) po predhodnem mnenju generalne državne tožilke Republike Slovenije oziroma generalnega državnega tožilca Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni državni tožilec) in Državnotožilskega sveta.
(4) Če minister pri izdaji Državnotožilskega reda v celoti ali deloma ne upošteva predhodnega mnenja iz prejšnjega odstavka, svoje stališče obrazloži ter z obrazložitvijo seznani generalnega državnega tožilca in Državnotožilski svet.
(5) Državnotožilski red se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
18. člen
(Državnotožilski svet)
(1) Državnotožilski svet je samostojen državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave in upravne naloge, določene s tem zakonom, ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev.
(2) Državnotožilski svet je pristojen za imenovanje in razrešitev vodij okrožnih državnih tožilstev, ocenjevanje in napredovanje, premestitve, dodelitve in sodelovanje v postopku imenovanja državnih tožilcev, dajanje mnenj k politiki pregona, ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti poslovanja državnih tožilstev, varovanje samostojnosti pri opravljanju državnotožilske službe in opravljanje drugih zadev v skladu s tem zakonom.
DRUGI DEL
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
Prvo poglavje
SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA
19. člen
(pristojnosti državnih tožilcev)
(1) Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.
(2) Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.
(3) Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.
20. člen
(odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe)
(1) Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga za uporabo pravnega sredstva zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, lahko zahteva, da se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.
(2) Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.
(3) Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.
(4) Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v 30 dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
21. člen
(nastopanje pred sodišči)
(1) Pred okrajnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrajnega državnega tožilca.
(2) Pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.
(3) Pred višjimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.
(4) Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno sodišče) lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.
(5) Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje posebej določi vodja državnega tožilstva. Za posamezno procesno dejanje posebej lahko pooblasti okrajnega državnega tožilca za nastopanje pred okrožnim sodiščem tudi pristojni državni tožilec.
Drugo poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA
1. oddelek
Splošna določba
22. člen
(državnotožilska mesta, nazivi in položaji)
(1) Državnotožilska služba se na državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrajni državni tožilec, okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni tožilec oziroma na položajih okrajni državni tožilec svetnik, okrožni državni tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec svetnik.
(2) Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrajnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrajnega državnega tožilca.
(3) Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrožnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrožnega državnega tožilca.
(4) Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem ali Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu višjega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv višjega državnega tožilca.
(5) Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu vrhovnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv vrhovnega državnega tožilca.
2. oddelek
Pogoji za imenovanje
23. člen
(splošni in posebni pogoji)
(1) Za državnega tožilca je lahko imenovan, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo po zakonu, ki ureja sodniško službo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji), ter posebne pogoje za imenovanje na državnotožilsko mesto, ki jih določa ta zakon.
(2) Za imenovanje državnega tožilca, ki bo opravljal državnotožilsko službo na mestu, za katero je skladno z odredbo o številu mest državnih tožilcev v razpisu določeno znanje italijanskega oziroma madžarskega jezika, se poleg pogojev iz prejšnjega odstavka določi tudi pogoj višje ravni znanja tega jezika.
24. člen
(okrajni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na mesto okrajnega državnega tožilca, če izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo.
25. člen
(okrožni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu okrožni državni tožilec, če:
– izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrožnem sodišču (okrožni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
– je najmanj tri leta opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrajni državni tožilec.
26. člen
(višji državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu višji državni tožilec, če
– izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na višjem sodišču (višji sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
– je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
27. člen
(vrhovni državni tožilec)
Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu vrhovni državni tožilec, če
– izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali
– je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu višjega državnega tožilca, ali
– je najmanj deset let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
3. oddelek
Postopek za imenovanje
28. člen
(pravila postopka)
Kolikor ta zakon ne določa drugače, se glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
29. člen
(razpis)
(1) Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo na predlog vodje državnega tožilstva s predhodnim soglasjem generalnega državnega tožilca.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.
(3) Za postopek z nepopolnimi ali nepravočasnimi prijavami se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
30. člen
(razpisno gradivo)
(1) Ministrstvo najpozneje v petih dneh od prejema podatkov iz naslednjega odstavka pošlje vodji državnega tožilstva, pri katerem je razpisano prosto mesto, vse prijave, ki jih ni zavrglo (razpisno gradivo).
(2) Prijavam kandidatov ministrstvo priloži te podatke o usposabljanju, delu, ocenah službe, priznanjih ali morebitnih pravnomočno izrečenih disciplinskih sankcijah kandidatov:
– pripravništvu, če je bilo opravljeno v pravosodju;
– pravniškem državnem izpitu;
– iz osebne evidence in osebnega spisa kandidatov, ki so že opravljali službo ali delo na državnem tožilstvu, sodišču ali državnem pravobranilstvu;
– za kandidata, ki je opravljal poklic odvetnika, notarja, izvršitelja ali stečajnega upravitelja oziroma za kandidata, ki je bil javni uslužbenec, podatke, navedene v prejšnjih alinejah, iz evidenc, ki se vodijo pri pristojnih organih.
(3) Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo ministrstva brezplačno predložiti podatke o kandidatih iz prejšnjega odstavka, če z njimi razpolagajo.
(4) Podatke, ki jih ni mogoče pridobiti na način iz prejšnjih odstavkov, predloži kandidat sam najpozneje v 15 dneh od prejema poziva ministrstva.
(5) Ministrstvo pridobi podatke iz prejšnjih odstavkov za namene oblikovanja mnenja o ustreznosti kandidatov za razpisano mesto.
31. člen
(mnenje vodje državnega tožilstva)
(1) Vodja državnega tožilstva najpozneje v 20 dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo, po predhodnem posvetovanju s kolegijem državnega tožilstva oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer se mora ravnati po kriterijih iz zakona, ki se uporablja za izbiro in napredovanje državnega tožilca. Mnenje vroči kandidatu, ta pa lahko nanj poda obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja.
(2) Najpozneje v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma poteku roka iz prejšnjega odstavka vodja državnega tožilstva oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi kandidatovimi pripombami pošlje Državnotožilskemu svetu.
(3) Obrazložitev mnenja vodje o ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in oceno o strokovnem znanju, drugih sposobnostih in izkušnjah, ki se zahtevajo za opravljanje državnotožilske službe (v nadaljnjem besedilu: strokovna usposobljenost).
(4) Vodja državnega tožilstva lahko posebej navede, katere kandidate šteje kot najustreznejše za zasedbo prostega mesta, in to obrazloži.
32. člen
(mnenje Državnotožilskega sveta)
(1) Nepopolne prijave, ki jih ni zavrglo ministrstvo, in prijave kandidatov, ki ne izpolnjujejo splošnih ali posebnih pogojev za razpisano državnotožilsko mesto, zavrže oziroma zavrne Državnotožilski svet s sklepom.
(2) Državnotožilski svet v postopku podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti kandidata.
(3) Državnotožilski svet povabi prijavljene kandidate na razgovor.
(4) Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, in na podlagi razgovora s kandidati oblikuje Državnotožilski svet mnenje o predlogih za imenovanje. V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.
(5) Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči Državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko predložita obrazložene pripombe k mnenju v osmih dneh od njegovega prejema.
33. člen
(dokončno mnenje Državnotožilskega sveta)
(1) V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz zadnjega odstavka prejšnjega člena Državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru.
(2) Če se minister z dokončnim mnenjem ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da Državnotožilski svet po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali po določbah prejšnjega člena oblikuje novo dokončno mnenje.
(3) Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov (v nadaljnjem besedilu: član), mora minister vložiti predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem.
(4) Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka ne odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članov, se šteje, da je razpis neuspešen.
34. člen
(imenovanje)
(1) Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
(2) Vlada Republike Slovenije vroči odločbo o imenovanju vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko mesto, če njihove prijave v razpisnem postopku niso bile zavržene oziroma zavrnjene. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh.
(3) Akti o imenovanjih se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, državnotožilsko mesto, na katerega se oseba imenuje, ter naziv državnega tožilstva, pri katerem se oseba imenuje), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
35. člen
(prisega)
(1) Državni tožilec nastopi državnotožilsko službo z dnem, ko pred predsednikom Vlade Republike Slovenije izreče to prisego: »Prisegam, da bom državnotožilsko službo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
(2) Po pooblastilu predsednika Vlade Republike Slovenije lahko državni tožilci izrečejo prisego pred ministrom.
(3) Državni tožilec ob napredovanju ne opravlja nove prisege.
(4) Generalni državni tožilec nastopi funkcijo, ko pred predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije, vodja okrožnega državnega tožilstva pa pred predsednikom oziroma podpredsednikom Državnotožilskega sveta, izreče to prisego: »Prisegam, da bom svojo funkcijo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«
36. člen
(neuspešen razpis)
(1) Če je razpis za prosto državnotožilsko mesto neuspešen, mora ministrstvo obvestiti vodjo državnega tožilstva, ki na podlagi predhodnega soglasja generalnega državnega tožilca v 30 dneh od prejema obvestila lahko predlaga ponovitev razpisa.
(2) Razpis je neuspešen, če se ni prijavil noben kandidat, če so bile vse prijave zavržene oziroma zavrnjene, če minister ne predlaga v imenovanje nobenega kandidata ali če predlagani kandidat ni imenovan.
4. oddelek
Napredovanje državnih tožilcev
37. člen
(napredovanje)
(1) Z nastopom državnotožilske službe pridobi državni tožilec pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon.
(2) Napredovanje je lahko:
– v plačnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezen državnotožilski naziv;
– v višji državnotožilski naziv;
– na višje državnotožilsko mesto;
– na položaj svetnika.
(3) O napredovanju v plačnih razredih, na položaj svetnika, v naziv okrožnega in višjega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.
(4) O napredovanju v naziv vrhovni državni tožilec odloča Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta.
(5) O napredovanju se odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva.
(6) Napredovanje na višje državnotožilsko mesto se izvede smiselno po določbah prejšnjega oddelka tega zakona.
(7) Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen Državnotožilski svet.
(8) Če ta zakon ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.
5. oddelek
Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca
38. člen
(varovanje ugleda)
(1) Državni tožilec se mora vselej vesti tako, da varuje samostojnost, ugled in dostojanstvo svoje službe.
(2) Državni tožilec ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic.
(3) Državni tožilec ne sme izrabiti svojega položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic ali koristi.
39. člen
(pravočasnost poslovanja)
(1) Državni tožilec mora rešiti zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Če pričakovani čas ni določen z zakonom, se za tipična procesna opravila določi z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ki jih sprejme Državnotožilski svet. Z merili se določijo tudi okoliščine, ki utemeljujejo prekoračitev.
(2) Če državni tožilec ne reši zadeve v pričakovanem času, mora o razlogih pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva.
(3) O tem, ali so podani razlogi za prekoračitev pričakovanega časa, in o ukrepih za zagotovitev pravočasnosti poslovanja odloča vodja državnega tožilstva.
(4) Državni tožilec mora pri svojem delu uporabljati vsa razpoložljiva pospešitvena pravna sredstva, s katerimi lahko učinkovito vpliva na to, da postopek pred sodiščem ali drugimi državnimi organi ne bi trajal nerazumno dolgo. O uporabi pospešitvenega pravnega sredstva obvesti vodjo državnega tožilstva.
40. člen
(dolžnost obveščanja)
(1) Državni tožilec mora nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost ali o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, ter ga redno obveščati o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih.
(2) Podrobnejša pravila glede obveščanja in poslovanja v zadevah iz prejšnjega odstavka se predpišejo z Državnotožilskim redom in splošnimi navodili.
41. člen
(varovanje tajnosti podatkov)
(1) Državni tožilec mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je v okviru opravljanja službe zvedel o strankah ter njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, in varovati tajnost ali zaupnost vseh osebnih ali drugih podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Od obveze varovanja tajnosti iz prejšnjega stavka sme odstopiti samo v okviru izvrševanja svojih pristojnosti po prvem odstavku 19. člena tega zakona v skladu z zakoni, ki urejajo sodne in druge postopke.
(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za strokovne sodelavce in druge javne uslužbence državnih tožilstev.
(3) Obveznost iz prejšnjih odstavkov velja tudi po prenehanju službenega ali delovnega razmerja.
42. člen
(prepoved sprejemanja daril)
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi s svojo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec oziroma partner v skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, ter drugi družinski člani, sorodniki in osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
43. člen
(mentorske naloge)
Mentorske naloge v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit in izobraževanje za državnotožilsko službo, so sestavni del državnotožilskih dolžnosti.
44. člen
(opravljanje in evidenca službe)
(1) Državni tožilci opravljajo državnotožilsko službo v poslovnem času državnega tožilstva, določenem v Državnotožilskem redu, v dežurstvu in pripravljenosti.
(2) V izjemnih primerih lahko državni tožilec pisno soglaša, da bo opravljanje državnotožilske službe preseglo omejitve, ki izhajajo iz pravice do dnevnega in tedenskega počitka.
(3) Državno tožilstvo vodi posebno evidenco o opravljanju pripravljenosti in dežurstva ter evidenco delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje po prejšnjem odstavku.
(4) Evidenca o opravljanju pripravljenosti in dežurstva vsebuje osebno ime državnega tožilca, trajanje pripravljenosti oziroma dežurstva, opravljeno dejanje oziroma usmerjanje. Evidenca delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje, vsebuje osebno ime državnega tožilca in vsebino soglasja.
(5) Vodja državnega tožilstva mora evidenco na podlagi zahteve predložiti generalnemu državnemu tožilcu ali ministrstvu.
45. člen
(pripravljenost in dežurstvo)
(1) S pripravljenostjo in dežurstvom se zunaj poslovnega časa državnega tožilstva zagotavlja opravljanje nujnih procesnih dejanj, določenih v zakonu, ter usmerjanje policije in drugih pristojnih organov v predkazenskem postopku (usmerjanje).
(2) Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali z uporabo drugih sredstev za potrebe opravljanja nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanja. Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.
(3) V času dežurstva državni tožilec opravlja nujna procesna dejanja oziroma usmerjanje na delovnem mestu ali na drugem kraju, kjer je to potrebno. Ure dežurstva se štejejo v delovni čas.
(4) Vodja državnega tožilstva lahko zaradi njihove pogostosti odredi opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje izključno z dežurstvom. Načrt opravljanja dežurstva mora predhodno odobriti generalni državni tožilec na podlagi obrazloženega pisnega predloga vodje državnega tožilstva in o tem obvestiti ministrstvo.
(5) Ko državni tožilec v času dežurstva ne opravlja nujnih procesnih dejanj, mora biti dosegljiv na delovnem mestu.
(6) Izvajanje pripravljenosti in dežurstva, pogoji in način odrejanja se natančneje določijo z Državnotožilskim redom.
46. člen
(mirovanje funkcije)
(1) Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, sodnika ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, predsednika Vlade Republike Slovenije, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan za ministra ali državnega sekretarja ministrstva, predsednika ali namestnika predsednika komisije za preprečevanje korupcije, mu državnotožilska funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe mirujejo.
(2) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi, če je državni tožilec izvoljen za poslanca evropskega parlamenta ali evropskega varuha človekovih pravic ali imenovan za člana Evropske komisije ali mednarodne civilne misije.
47. člen
(nezdružljivost funkcije)
(1) Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.
(2) O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči Državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega tožilca in ministra.
48. člen
(omejitev pravice do stavke)
Državni tožilec mora med stavko opravljati državnotožilsko službo v obsegu, ki zagotavlja nemoteno delovanje državnega tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov in druge naloge, s katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje državno tožilstvo.
6. oddelek
Pravice državnih tožilcev
49. člen
(pravica do plače)
(1) Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.
(2) O uvrstitvi v plačni razred odloči Državnotožilski svet. Ta uvrstitev se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.
50. člen
(dodatek za pripravljenost in delo prek polnega delovnega časa)
(1) Za ure pripravljenosti pripada državnemu tožilcu dodatek za pripravljenost v višini, kakršno določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(2) Če državni tožilec med pripravljenostjo prevzame opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje, se ta čas evidentira in vrednoti kot ure med dežurstvom.
(3) Za ure dežurstva, ki presegajo polni delovni čas, pripada državnemu tožilcu dodatek za delo prek polnega delovnega časa v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
51. člen
(zmanjšanje plače)
Plača državnega tožilca se lahko zmanjša le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je državni tožilec začasno odstranjen iz državnotožilske službe ali je zoper njega odrejen pripor.
52. člen
(pravica do nadomestila plače)
(1) Državni tožilec ima za čas letnega dopusta in izrednega plačanega dopusta pravico do nadomestila plače v višini 100 % plače za pretekli mesec za polni delovni čas.
(2) Državnemu tožilcu se za zadržanost z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje nadomestilo plače v višini 80 % plače državnega tožilca v preteklem mesecu, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu.
53. člen
(pravica do počitka)
(1) Državni tožilec ima pravico do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka v trajanju nepretrgoma 24 ur.
(2) Državni tožilec, ki opravlja dežurstvo na dela proste dneve, ima pravico do tedenskega počitka na kakšen drug dan v tednu.
54. člen
(predpisi o zavarovanjih)
(1) Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za državne tožilce, če ni z zakonom določeno drugače.
(2) Državnotožilska služba se šteje v delovno dobo.
55. člen
(druge pravice državnega tožilca)
(1) Če ni s tem zakonom določeno drugače, ima državni tožilec poleg pravice do plače tudi pravico do prejemkov, dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih ter v enaki višini, kakor sodnik ustreznega naziva oziroma položaja.
(2) Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.
56. člen
(pristojnost za odločanje)
(1) O dodatkih in izplačilih za državne tožilce na okrožnem državnem tožilstvu odloča vodja tega tožilstva, za državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.
(2) O dodatkih in izplačilih za vodje okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.
(3) O dodatkih in izplačilih za generalnega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.
57. člen
(pravica do dopusta)
(1) Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta najmanj 30, vendar ne več kakor 40 delovnih dni.
(2) Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu iz osebnih razlogov.
(3) Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta 30 delovnih dni za pripravo na volitve.
(4) V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do 30 dni v koledarskem letu.
(5) Merila za trajanje dopusta ter primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi minister v soglasju z Državnotožilskim svetom.
58. člen
(službeno oblačilo)
(1) Državnemu tožilcu pripada službeno oblačilo, to je državnotožilska toga.
(2) Vrste službenih oblačil za državne tožilce v posameznih državnotožilskih nazivih in za vodje državnih tožilstev ter nošenje predpiše minister.
59. člen
(državnotožilsko izobraževanje)
(1) Za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško izobraževanje.
(2) Za štipendiranje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniške štipendije.
(3) Pedagoško delo v izobraževalnih dejavnostih Centra za izobraževanje v pravosodju ali v okviru državnega tožilstva, ki ga opravlja državni tožilec, šteje kot dodatna delovna naloga državnega tožilca v njegovem delovnem času, če pri tem ni ovirano opravljanje državnotožilske službe in je o tem predhodno pisno obveščen vodja državnega tožilstva.
7. oddelek
Premestitev in dodelitev državnega tožilca
60. člen
(premestitev)
(1) Državni tožilec je lahko po svojem vnaprejšnjem pisnem soglasju premeščen na drugo državno tožilstvo na predlog generalnega državnega tožilca in s soglasjem vodij obeh državnih tožilstev.
(2) Izjemoma je lahko državni tožilec premeščen na drugo državno tožilstvo brez svojega soglasja:
1. če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja državnotožilsko službo;
2. če se bistveno in za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva ali se zaradi zmanjšanega obsega dela skrči število državnotožilskih mest pri državnem tožilstvu, pri katerem opravlja državnotožilsko službo;
3. če se spremeni organizacija državnih tožilstev;
4. v drugih primerih, ko zakon tako določa.
(3) V primerih iz prejšnjega odstavka je treba državnemu tožilcu zagotoviti enako državnotožilsko mesto in enak plačni razred, kakršna je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se državnega tožilca premesti na drugo državno tožilstvo, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji državnotožilski naziv in položaj ter svoj prejšnji plačni razred, če so bili višji, in pravico do napredovanja, kakršno je imel pred premestitvijo.
(4) O premestitvi državnega tožilca po določbah prejšnjih odstavkov tega člena odloča oziroma jo, v primeru izrečene disciplinske sankcije, izvede Državnotožilski svet brez razpisa.
(5) Šteje se, da je s premestitvijo državni tožilec imenovan na državnotožilsko mesto pri državnem tožilstvu, na katero je premeščen.
61. člen
(dodelitev na drugo državno tožilstvo)
(1) Državni tožilec je lahko, tudi brez soglasja, dodeljen, da opravlja državnotožilsko službo na drugem državnem tožilstvu za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa, če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje nalog oziroma pristojnosti državnega tožilstva, zlasti zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri delu.
(2) Dodelitev brez soglasja po prejšnjem odstavku ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo ali med starševskim dopustom in v drugih primerih, ko bi se z delom v drugem kraju bistveno poslabšale razmere za življenje ali zdravje državnega tožilca.
(3) Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ dve leti, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ dve leti.
(4) O dodelitvi in prenehanju dodelitve odloči generalni državni tožilec na predlog vodje državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec dodeljen. Pri dodelitvah brez soglasja je treba zagotoviti primerljiv položaj državnih tožilcev glede na število in trajanje vseh prejšnjih dodelitev.
(5) Zoper odločitev se dodeljeni državni tožilec lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne zadrži izvršitve odločitve, odloči Državnotožilski svet v 15 dneh.
62. člen
(dodelitev v organ)
(1) Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ali za opravljanje nalog generalnega direktorja na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo), ter za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v strokovno službo Državnotožilskega sveta ali v ministrstvo.
(2) Državni tožilec je lahko dodeljen za vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v tem uradu, v Komisiji za preprečevanje korupcije ali v Uradu za preprečevanje pranja denarja.
(3) Poziv k prijavam za dodelitev in predvideni čas dodelitve objavi ministrstvo v 15 dneh od prejema predloga predstojnika organa iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4) O dodelitvi odloča Državnotožilski svet na predlog predstojnika organa, ki mu bo državni tožilec dodeljen. Državnotožilski svet pred odločitvijo pridobi pisno soglasje državnega tožilca in mnenje vodje državnega tožilstva, na katerem opravlja državnotožilsko službo. Prijava državnega tožilca na poziv k prijavam za dodelitev šteje za pisno soglasje.
(5) Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ tri leta, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ tri leta.
(6) Če s tem ali drugim zakonom ni določeno drugače, se s smiselno uporabo tega člena ureja tudi dodelitev državnega tožilca za opravljanje državnotožilske službe ali strokovnih nalog v mednarodnih civilnih misijah in mednarodnih organizacijah, kamor jih na podlagi povabila ali razpisa mednarodne organizacije napoti državni ali drug organ za določen čas.
63. člen
(dodelitev po imenovanju)
(1) Če se na poziv iz tretjega odstavka prejšnjega člena ne prijavi nihče ali ni izbran noben kandidat, razpiše ministrstvo prosto državnotožilsko mesto za državnega tožilca, ki bo takoj po imenovanju dodeljen na podlagi prejšnjega člena, če tako skupaj predlagata vodja državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec imenovan, in predstojnik organa iz prvega oziroma drugega odstavka prejšnjega člena, ki mu bo državni tožilec dodeljen.
(2) Prosto državnotožilsko mesto se razpiše v 15 dneh od prejema skupnega predloga.
(3) Prijava kandidata na tako državnotožilsko mesto šteje za pisno soglasje.
(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da je državni tožilec z imenovanjem dodeljen za čas, ki je bil naveden v razpisu.
64. člen
(pravice pri dodelitvi na drugo državno tožilstvo)
(1) Državni tožilec, ki je dodeljen na drugo državno tožilstvo, je lahko v tem času v celoti ali deloma oproščen opravljanja državnotožilske službe. O oprostitvi opravljanja državnotožilske službe odloča Državnotožilski svet.
(2) Dodelitev državnega tožilca na drugo državno tožilstvo ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca, ki jih ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan, razen če ta zakon določa drugače.
(3) Pri premestitvah, dodelitvah na drugo državno tožilstvo ali prenehanju dodelitve lahko pristojni organ, ki je odločil o premestitvi oziroma dodelitvi, na predlog vodje državnega tožilstva, na katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo, odredi nadaljevanje dela v posameznih zadevah, za katere obstajajo posebej utemeljeni razlogi, da jih državni tožilec dokonča, vendar ne dalj kakor za tri mesece od dneva premestitve oziroma dodelitve.
65. člen
(pravice pri dodelitvi v organ)
(1) Državni tožilec, ki je dodeljen v organ, obdrži pravico uporabljati državnotožilski naziv in položaj, vendar ne more hkrati opravljati državnotožilske službe in mu obveznosti iz nje mirujejo. Med dodelitvijo lahko kandidira in je imenovan za vodjo državnega tožilstva, namestnika vodje državnega tožilstva ali na druga vodstvena mesta na državnem tožilstvu pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon.
(2) Državnemu tožilcu iz prejšnjega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku dodelitve.
(3) Državni tožilec iz prvega odstavka ima na podlagi dodelitve pravico do dodatkov, določenih z zakonom ali drugimi predpisi.
(4) Vodja državnega tožilstva, predstojnik organa in dodeljeni državni tožilec sklenejo pisni sporazum o načinu povračila plače, nadomestila plače in drugih osebnih prejemkov ter povračil dodeljenega državnega tožilca iz prejšnjega odstavka, pa tudi o uresničevanju drugih pravic in izpolnjevanju obveznosti v zvezi z dodelitvijo.
66. člen
(osebni spis dodeljenega državnega tožilca)
(1) Osebni spis za državnega tožilca, dodeljenega organu, se vodi v uradu oziroma kabinetu predstojnika organa, kateremu je dodeljen.
(2) Pooblastila iz tega zakona v razmerju do dodeljenega državnega tožilca, izvajata predstojnik organa, ki mu je državni tožilec dodeljen, in Državnotožilski svet.
67. člen
(predčasno prenehanje dodelitve)
(1) Trajanje dodelitve se lahko skrajša na dobo, ki je krajša od dobe, za katero je bil državni tožilec dodeljen, oziroma mu dodelitev predčasno preneha:
1. če prenehajo razlogi ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih je bila izvedena dodelitev;
2. če dodeljeni tožilec iz utemeljenih razlogov umakne soglasje za dodelitev v primerih, pri katerih je bilo potrebno to soglasje;
3. če tako iz utemeljenih razlogov predlaga predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen;
4. če tako sporazumno predlagata predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen, in državni tožilec.
(2) Predlog iz prve alineje prejšnjega odstavka da predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.
(3) O skrajšanju trajanja dodelitve oziroma predčasnem prenehanju odloča organ, ki je odločal o dodelitvi, s smiselno uporabo določb postopka za dodelitev.
(4) Pred odločitvijo iz prejšnjega odstavka je treba pridobiti mnenje predstojnika organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.
8. oddelek
Nacionalni predstavnik v Eurojustu
68. člen
(pogoji in postopek za imenovanje)
(1) Za nacionalnega predstavnika v Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje (v nadaljnjem besedilu: Eurojust) in njegovega namestnika se lahko imenuje vrhovni ali višji državni tožilec ali okrožni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v višjega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrožni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv višjega državnega tožilca.
(2) Za pomočnika nacionalnega predstavnika je lahko imenovan okrožni državni tožilec ali okrajni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v okrožnega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrajni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv okrožnega državnega tožilca.
(3) Za postopek imenovanja se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o dodelitvi državnega tožilca v organ.
(4) Nacionalnega predstavnika in njegovega namestnika imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pomočnika nacionalnega predstavnika imenuje Državnotožilski svet na predlog nacionalnega predstavnika.
69. člen
(doba imenovanja)
(1) Nacionalni predstavnik, namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika za izvajanje pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta se imenujejo za štiri leta ter so po poteku navedene dobe lahko ponovno imenovani.
(2) Odpoklic (predčasno prenehanje izvajanja pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta) nacionalnega predstavnika pred potekom dobe, za katero je imenovan, je mogoč samo pod pogoji, ki jih določajo sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.
70. člen
(pooblastila in pravice)
(1) Nacionalni predstavnik je v obsegu, ki je potreben za opravljanje njegove funkcije, pristojen usmerjati odkrivanje storilcev kaznivih dejanj ter opravljati druga procesna dajanja upravičenega tožilca v predkazenskem in kazenskem postopku pred okrajnimi, okrožnimi in višjimi sodišči na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Če je to potrebno zaradi učinkovitega postopanja, lahko generalnemu državnemu tožilcu predlaga izdajo odredbe o prevzemu zadeve, ki je že dodeljena v obravnavo drugemu državnemu tožilcu.
(2) Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pooblastila, ki jih v skladu s predpisi, ki urejajo delo v Eurojustu, nanju prenese nacionalni predstavnik.
(3) Državnemu tožilcu z imenovanjem za nacionalnega predstavnika v Eurojustu pravice in obveznosti po tem zakonu mirujejo, varovane so vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku imenovanja in obdrži pravico uporabljati doseženi naziv ter opravljati funkcijo državnega tožilca s pooblastili, ki jih ima član Eurojusta iz Republike Slovenije, v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje z Eurojustom, v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta, pa tudi v skladu s tem zakonom.
(4) Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pravice iz prejšnjega odstavka, lahko pa med imenovanjem v soglasju z nacionalnim predstavnikom in generalnim državnim tožilcem ter v skladu s pravili Eurojusta opravljata naloge na državnem tožilstvu v Republiki Sloveniji.
(5) Nacionalnemu predstavniku v Eurojustu pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, razen če v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, ni določena višja plača.
71. člen
(sodelovanje z Eurojustom)
(1) Policija, državna tožilstva in ministrstvo morajo nacionalnemu predstavniku, njegovemu namestniku in pomočniku zagotavljati potrebno pomoč v skladu s tem zakonom, z zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, predpisi izdanimi na njihovi podlagi ter v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.
(2) Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne korespondente Eurojusta določi generalni državni tožilec s splošnim navodilom po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta in objavi na spletnih straneh državnega tožilstva.
9. oddelek
Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca
72. člen
(prenehanje funkcije)
(1) Državnemu tožilcu preneha funkcija:
1. z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti;
2. če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;
3. če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;
4. če se odpove službi državnega tožilca s pisno vlogo, ki se pošlje Vladi Republike Slovenije prek vodje pristojnega državnega tožilstva;
5. če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje delo v drugem državnem tožilstvu;
6. če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;
7. če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi;
8. če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja državnotožilske funkcije.
(2) Šteje se, da je razlog iz prejšnjega odstavka nastopil:
– iz 1. točke: s potekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev;
– iz 2. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
– iz 3. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa;
– iz 5. točke: z dnem prenehanja dela državnega tožilstva;
– iz 7. točke: z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena;
– iz 8. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa.
(3) Državnotožilska funkcija iz razloga po:
– 4. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem, ki je določen z odločbo o prenehanju, najpozneje pa 60. dan po prispetju vloge o odpovedi na Vlado Republike Slovenije;
– 6. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo z državnotožilsko funkcijo.
73. člen
(predčasna upokojitev in posebne pravice)
(1) S prenehanjem državnotožilske funkcije iz razloga po 3. ali 5. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi državni tožilec pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih za takšno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
(2) Glede pravic upokojenega državnega tožilca, če sodeluje pri odpravi državnotožilskih zaostankov ali povečanih delovnih obremenitev, se za opravljanje službe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo sodniško službo.
74. člen
(ugotovitvena odločba)
O nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike Slovenije, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije.
75. člen
(razrešitev)
(1) Državni tožilec se razreši, če je pravnomočno obsojen:
– za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo državnotožilske funkcije, ali
– za naklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.
(2) Državni tožilec se lahko razreši, če je pravnomočno obsojen:
– za naklepno ali nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora do šestih mesecev ali na drugo kazen ali mu je bila izrečena pogojna obsodba, ali
– za nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, in je zaradi te obsodbe osebnostno neprimeren za opravljanje državnotožilske funkcije.
(3) Sodišče mora v primerih iz prejšnjih odstavkov poslati pravnomočno sodbo ministrstvu, Državnotožilskemu svetu in generalnemu državnemu tožilcu.
(4) Državnotožilski svet in generalni državni tožilec v primeru iz drugega odstavka tega člena v enem mesecu od prejema sodbe posredujeta ministru mnenje o osebnostni primernosti oziroma neprimernosti obsojenega državnega tožilca za opravljanje državnotožilske funkcije.
(5) Državnega tožilca razreši Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
76. člen
(prepoved kandidiranja)
Oseba, ki ji je prenehala državnotožilska funkcija zaradi ocene službe, oziroma oseba, ki je bila razrešena po določbah tega zakona, ne more kandidirati za imenovanje v državnotožilsko funkcijo.
10. oddelek
Evidence
77. člen
(osebna evidenca državnih tožilcev)
(1) Za urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter omogočanje opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave, ministrstvo upravlja osebno evidenco državnih tožilcev ter obdeluje podatke v njej.
(2) Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje osebna evidenca, v slednjo vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.
(3) Osebna evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(4) V osebni evidenci se obdelujejo naslednji osebni in drugi podatki:
1. ime in priimek, datum rojstva, EMŠO, stalno prebivališče, šolanje, izobraževanje in znanje tujih jezikov;
2. odločbe o imenovanju državnega tožilca;
3. podatki o uspešnosti v času študija;
4. podatki o pripravništvu;
5. ocene državnotožilske službe in podatki o učinkovitosti državnotožilskega dela;
6. evidenco napredovanj;
7. odločitve disciplinskih organov;
8. podatki o vloženih nadzorstvenih pritožbah in rokovnih predlogih državnega tožilca pred sodiščem;
9. podatke o nadzorstvenih pritožbah po določbah tega zakona, ki niso bile očitno neutemeljene ter o ukrepih v zvezi z njimi;
10. podatke o zadevah, ki jih je reševal oziroma jih rešuje državni tožilec, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice dokončno odločilo, da je do kršitve pravice ali svoboščine stranke prišlo zaradi postopanja državnega tožilca, ali je zaradi take kršitve bila sklenjena poravnava v postopku pred navedenim sodiščem.
(5) Podatki iz osebne evidence so tajni, razen podatkov iz 2. in 6. točke prejšnjega odstavka. Organi, ki so pristojni sprejemati odločitve, glede katerih se po določbi prejšnjega odstavka vodi osebna evidenca in organi, ki upravljajo zbirke osebnih podatkov oziroma evidence, ki vsebujejo te podatke, morajo podatke brezplačno posredovati ministrstvu, če podatki niso javno dostopni. Vodje državnih tožilstev morajo ministrstvu dvakrat letno posredovati podatke o obsegu državnotožilskega dela, ki jih ministrstvo lahko uporablja za izvajanje nalog pravosodne uprave, ki jih določa zakon. Državno pravobranilstvo posreduje ministrstvu podatke iz 10. točke prejšnjega odstavka.
(6) Podatki iz osebne evidence se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, zlasti glede urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave.
(7) Pravico do brezplačnega vpogleda v podatke osebne evidence ima državni tožilec, na katerega se podatki nanašajo, Državnotožilski svet, disciplinsko sodišče, disciplinski tožilec in vodja državnega tožilstva, zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu. Podatki iz 1., 5. in 7. točke prvega odstavka se pošiljajo in vračajo v zapečateni pisemski ovojnici z oznako »zaupno«.
(8) Podatki iz osebne evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
78. člen
(centralna kadrovska evidenca)
(1) Centralno kadrovsko evidenco za državne tožilce in javne uslužbence državnega tožilstva upravlja Vrhovno državno tožilstvo.
(2) Centralna kadrovska evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.
(3) V centralni kadrovski evidenci se obdelujejo:
1. identifikacijski podatki (ime in priimek, naslov prebivališča ter EMŠO);
2. podatki o službenem razmerju za državnega tožilca (datum nastopa državnotožilske službe) oziroma delovnem razmerju za javnega uslužbenca (vrsta delovnega razmerja – za določen ali za nedoločen čas; datum sklenitve delovnega razmerja);
3. podatki o sedanjem delovnem mestu oziroma položaju in o prejšnjih delovnih mestih, dodelitvah oziroma položajih v organih;
4. podatki o imenovanjih, napredovanjih in veljavnem nazivu oziroma položaju;
5. podatki o stopnji izobrazbe, funkcionalnem in specialnem znanju, udeležbi na različnih oblikah izpopolnjevanja in usposabljanja in o opravljenih strokovnih izpitih in preizkusih znanja ter drugi podatki o strokovni usposobljenosti;
6. podatki o izkušnjah na področju evropskih zadev ali mednarodnega sodelovanja;
7. podatki o prejšnjih delovnih razmerjih, delovni dobi, pokojninski dobi in službeni dobi;
8. podatki o izvrševanju funkcij, o sodelovanju v projektnih skupinah in o opravljanju drugega dela v interesu delodajalca;
9. za javnega uslužbenca podatki o letnih ocenah;
10. podatki o priznanjih in nagradah;
11. podatki o pravnomočno ugotovljeni disciplinski ali odškodninski odgovornosti;
12. za javnega uslužbenca podatki o dokončni ugotovitvi nesposobnosti;
13. podatki o prenehanju službenega razmerja za državnega tožilca oziroma delovnega razmerja za javnega uslužbenca;
14. kratek življenjepis, če tako želi oziroma s tem soglaša državni tožilec oziroma javni uslužbenec;
15. podatki o dovoljenju za dostop do tajnih podatkov;
16. podatki, potrebni za obračun plače, in
17. drugi podatki v skladu z zakonom.
(4) Zbirka dokumentov, ki se nanašajo na podatke iz prejšnjega odstavka, se obdeluje na državnem tožilstvu, kjer državni tožilec opravlja državnotožilsko službo oziroma kjer javni uslužbenec dela, lahko pa tudi v centralni kadrovski evidenci.
(5) Oseba, katere podatki so vpisani v centralni kadrovski evidenci, ima vselej pravico zahtevati brezplačni vpogled v podatke, ki se nanašajo nanjo in zahtevati popravek, če so podatki napačni.
(6) Podatki iz centralne kadrovske evidence, ki se nanašajo na državne tožilce, se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, podatki, ki se nanašajo na javne uslužbence, pa tudi za izvajanje politike upravljanja s kadrovskimi viri, za obračun plač in izvajanje drugih obveznosti delodajalca ter za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij.
(7) Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje centralna kadrovska evidenca, v slednjo brezplačno vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.
(8) Državnotožilski svet lahko od upravljavca centralne kadrovske evidence zahteva, da mu brezplačno posreduje podatke iz centralne kadrovske evidence v obsegu, kot jih potrebuje za izvajanje svojih zakonitih pristojnosti.
(9) Podatki iz centralne kadrovske evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
Tretje poglavje
DISCIPLINSKI POSTOPKI IN ZAČASNA ODSTRANITEV IZ DRŽAVNOTOŽILSKE SLUŽBE
1. oddelek
Splošne določbe
79. člen
(splošno)
(1) Državnemu tožilcu ni mogoče izreči disciplinske sankcije, razen ob pogojih in po postopku, ki so predpisani v tem zakonu.
(2) Kazenska odgovornost in odgovornost za prekršek ne izključujeta disciplinske odgovornosti državnega tožilca.
(3) V okviru disciplinskega postopka ni dovoljeno posegati v samostojnost državnega tožilca pri opravljanju državnotožilske službe.
(4) Disciplinski postopek je hiter.
80. člen
(disciplinske kršitve)
(1) Državnemu tožilcu, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil državnotožilske dolžnosti, predpisane z zakonom in Državnotožilskim redom, se lahko izreče disciplinska sankcija.
(2) Dejanja, ki pomenijo kršitev državnotožilske dolžnosti, so:
1. dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju državnotožilske funkcije;
2. neizpolnitev ali odklonitev izvršitve državnotožilske dolžnosti brez zakonitega razloga;
3. nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje državnotožilske službe;
4. ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega zakona;
5. nezakonito ali nesmotrno razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi;
6. izdajanje uradne ali druge tajnosti, določene z zakonom ali Državnotožilskim redom;
7. zloraba položaja ali prekoračitev uradnih pooblastil;
8. zloraba pravice do odsotnosti z dela;
9. nedoseganje pričakovanih delovnih dosežkov po obsegu, kakovosti ali uspešnosti ali pričakovanega časa za posamezna procesna opravila več kakor tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov;
10. kršitev z zakonom in Državnotožilskim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev;
11. opustitev obvestila o prekoračitvi pričakovanega časa za rešitev zadeve, določenega z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ali opustitev dolžne uporabe pospešitvenega pravnega sredstva ali opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o uporabi pospešitvenega pravnega sredstva;
12. opustitev obvestila o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost, o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih ter opustitev obvestila in posredovanja spisov zadeve, glede katere so podani razlogi za dodelitev Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ali Posebnemu oddelku;
13. opravljanje funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po ustavi in zakonu nezdružljive z državnotožilsko funkcijo;
14. kršitev določb o omejitvi pravice do stavke;
15. opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o sprejemu dela zaradi ocene nezdružljivosti z državnotožilsko funkcijo;
16. opustitev sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev državnega tožilca ali nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog;
17. vnaprejšnje javno izražanje v tožilski zadevi, o kateri na državnem tožilstvu še ni dokončno oziroma na sodišču še ni pravnomočno odločeno oziroma v kateri je vloženo izredno pravno sredstvo, v nasprotju z zakonom;
18. vedenje ali ravnanje državnega tožilca, ki je v nasprotju s samostojnostjo državnega tožilca ali tožilstva ali s katerim se krši ugled poklica državnega tožilca;
19. neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov in pravnih oseb v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe ali zunaj nje;
20. oviranje delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja lastnih pravic;
21. sprejemanje daril ali drugih koristi v zvezi z državnotožilsko službo, izraba položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja pravic ali koristi;
22. nepredložitev ali nepravočasna predložitev podatkov o premoženjskem stanju;
23. zanemarjanje ali opustitev mentorskih nalog;
24. nespoštovanje izdanih odločb o premestitvi ali dodelitvi državnega tožilca;
25. onemogočanje ali oviranje izvajanja določb zakona o strokovnem nadzoru nad delom, pravosodnem nadzoru in nadzorstvenih pritožbah;
26. poslovanje z drugimi organi, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami v nasprotju z določbami zakona ali Državnotožilskega reda;
27. neupoštevanje ukrepov za redno in učinkovito opravljanje nalog državnega tožilstva;
28. kršitev ali opustitev ukrepov po posebnih programih reševanja zadev;
29. neizpolnjevanje dolžnosti strokovnega izobraževanja;
30. kršitev predpisov o varstvu in zdravju pri delu, ter o varstvu pred požarom in eksplozijo ali ukrepov za zagotavljanje varnosti na državnem tožilstvu v skladu z Državnotožilskim redom in drugimi podzakonskimi predpisi;
31. kršitev določb podzakonskega akta o uporabi službenega oblačila.
(3) Hujše disciplinske kršitve po tem zakonu so dejanja po 1., 2., 3., 4., 6., 7., 9., 13., 14., 16., 17., 21., 22., 24., 25., 27. in 28. točki prejšnjega odstavka, dejanje po 5. točki prejšnjega odstavka le, če gre za nezakonito razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi, dejanje po 12. točki prejšnjega odstavka pa le, če je zaradi tega prišlo do opustitve ukrepov vodje državnega tožilstva, ki bi bili potrebni glede na pomen zadeve.
(4) Če minister po določbah tega zakona predlaga Vladi Republike Slovenije razrešitev državnega tožilca zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, vlada pa ga ne razreši, mora minister podati zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka.
81. člen
(disciplinske sankcije)
(1) Disciplinske sankcije po tem zakonu so:
1. pisni opomin;
2. zmanjšanje plače;
3. ustavitev napredovanja;
4. premestitev na drugo državno tožilstvo;
5. prenehanje funkcije državnega tožilca.
(2) Disciplinske sankcije se izrekajo kot glavne sankcije, zmanjšanje plače pa se lahko izreče kot glavna ali kot stranska sankcija.
(3) Disciplinska sankcija se izreče sorazmerno teži storjene disciplinske kršitve.
82. člen
(opredelitev in izbira sankcij)
(1) Pisni opomin pomeni formalno grajo državnemu tožilcu za disciplinsko kršitev, ki jo disciplinsko sodišče oceni kot lažjo, in se lahko izreče zlasti, če državnemu tožilcu še ni bila izrečena disciplinska sankcija in če izrek opomina zadošča za dosego disciplinskega namena.
(2) Zmanjšanje plače se sme izreči do višine 20 % za čas do enega leta zlasti za kršitve, s katerimi so nastale škodljive posledice za državno tožilstvo.
(3) Ustavitev napredovanja se izreče za največ tri leta, zlasti zaradi kršitev, ki so povezane z opravljanjem državnotožilske službe.
(4) Premestitev na drugo državno tožilstvo enakega položaja v drugem kraju se lahko izreče za čas od šestih mesecev do treh let, zlasti za kršitve, katerih posledice ovirajo delo državnega tožilstva. Te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu državnemu tožilcu.
(5) Prenehanje državnotožilske funkcije se izreče državnemu tožilcu, če zaradi hujše disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje državnotožilske službe.
(6) Pravnomočni sklep o izrečeni disciplinski sankciji se pošlje generalnemu državnemu tožilcu, vodji pristojnega državnega tožilstva, ministrstvu in Državnotožilskemu svetu, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.
83. člen
(zastaralni roki)
(1) Disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve. Zastaralni rok začne teči s prenehanjem ravnanja ali opustitve, ki pomenita disciplinsko kršitev.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko uvede disciplinski postopek zoper državnega tožilca, ki je bil pravnomočno obsojen, najpozneje v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske obsodilne odločbe.
(3) Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje pristojnega organa za pregon državnega tožilca zaradi storjene disciplinske kršitve. Zastaranje se pretrga tudi, če državni tožilec v času, ko teče zastaralni rok, stori novo disciplinsko kršitev.
(4) Disciplinski pregon zastara v vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od storitve disciplinske kršitve.
(5) Izrečena disciplinska sankcija se ne sme začeti izvrševati, če preteče šest mesecev od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.
84. člen
(smiselna uporaba)
Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za disciplinsko odgovornost državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnikov.
2. oddelek
Disciplinski organi
85. člen
(disciplinski organi)
Disciplinski organi so: disciplinski tožilec in njegov namestnik, disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko sodišče druge stopnje.
86. člen
(disciplinski tožilec)
(1) Disciplinski postopek uvede in predlog zastopa disciplinski tožilec, ki ga v njegovi odsotnosti nadomešča njegov namestnik.
(2) Disciplinski tožilec in namestnik sta vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega tožilca z njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.
87. člen
(disciplinsko sodišče prve stopnje)
(1) Disciplinsko sodišče prve stopnje ima devet članov, in sicer:
– šest državnih tožilcev, ki jih na predlog generalnega državnega tožilca z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet;
– tri sodnike, ki jih na predlog predsednika disciplinskega sodišča prve stopnje za sodnike izmed članov tega sodišča z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.
(2) Državnotožilski svet izmed državnih tožilcev določi predsednika disciplinskega sodišča in dva namestnika ter vrstni red, po katerem namestnika nadomeščata predsednika disciplinskega sodišča v njegovi odsotnosti.
(3) Disciplinsko sodišče prve stopnje v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega sodišča prve stopnje.
88. člen
(disciplinsko sodišče druge stopnje)
(1) Disciplinsko sodišče druge stopnje ima šest članov, in sicer:
– predsednika, namestnika predsednika in dva člana, ki jih na predlog predsednika drugostopnega disciplinskega sodišča za sodnike izmed članov tega sodišča z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet, ter
– dva vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega tožilca z njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.
(2) Predsednika disciplinskega sodišča v njegovi odsotnosti nadomešča namestnik.
(3) Disciplinsko sodišče druge stopnje v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa vrhovni državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega sodišča druge stopnje.
89. člen
(imenovanje disciplinskih organov)
(1) Disciplinski organi se imenujejo za dve leti z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Prenehanje članstva zaradi poteka mandata v disciplinskih sodiščih pri sodnikih ne vpliva na trajanje njihovega mandata po tem zakonu.
(3) Članu disciplinskega organa preneha članstvo pred potekom mandata:
1. s prenehanjem sodniške oziroma državnotožilske funkcije ali z razrešitvijo sodnika oziroma državnega tožilca;
2. če mu je izrečena disciplinska sankcija.
(4) Če disciplinsko sodišče ali disciplinski tožilec iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca imenuje nadomestnega člana disciplinskega sodišča ali tožilca za odločanje v posamezni zadevi.
(5) Nadomestnemu članu disciplinskega organa poteče mandat z iztekom mandata člana, katerega je nadomestil.
90. člen
(sedež disciplinskih organov)
Disciplinski organi imajo sedež pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki zagotavlja finančna sredstva, strokovno in administrativno pomoč ter druge pogoje za njihovo delo.
3. oddelek
Disciplinski postopek
91. člen
(smiselna uporaba predpisov)
Če ta zakon ne določa drugače, se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinski postopek zoper sodnika.
92. člen
(uvedba postopka)
(1) Disciplinski postopek se uvede z vložitvijo predloga za opravo preiskovalnih dejanj ali z neposredno vložitvijo obrazloženega predloga za izrek disciplinske sankcije.
(2) Pobudo za uvedbo disciplinskega postopka lahko podajo vodja državnega tožilstva, pri katerem državni tožilec opravlja državnotožilsko službo, generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in minister.
(3) Če disciplinski tožilec ne uvede postopka, mora o razlogih obvestiti pobudnika. Če ta vztraja pri pobudi, dokončno odloči o uvedbi postopka disciplinsko sodišče prve stopnje.
(4) Zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka lahko podajo generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in minister. Na podlagi pisno vložene zahteve iz prejšnjega stavka mora disciplinski tožilec zahtevati uvedbo disciplinskega postopka.
(5) Ob vložitvi predloga za izrek disciplinske sankcije lahko generalni državni tožilec glede na naravo in težo očitane disciplinske kršitve izreče državnemu tožilcu začasno odstranitev iz državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.
4. oddelek
Začasna odstranitev iz državnotožilske službe
93. člen
(suspenz)
(1) Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek po uradni dolžnosti zaradi storitve kaznivega dejanja z zlorabo državnotožilske funkcije, mora generalni državni tožilec državnemu tožilcu izreči začasno odstranitev iz tožilske službe (v nadaljnjem besedilu: suspenz).
(2) Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(3) Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek s strani oškodovanca kot tožilca, zaradi storitve kaznivega dejanja z zlorabo državnotožilske funkcije ali zaradi storitve drugega kaznivega dejanja, za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(4) O suspenzu generalnega državnega tožilca v primerih iz prejšnjih odstavkov odloči Vlada Republike Slovenije na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(5) Odločitev o suspenzu mora biti obrazložena.
(6) Državna tožilstva nemudoma obvestijo pristojne organe o uvedbi kazenskega postopka zoper državnega tožilca po določbah prvega do četrtega odstavka tega člena.
(7) Če ta zakon ne določa drugače, se glede postopka suspenza in pravic državnega tožilca v suspenzu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo suspenz sodnikov.
94. člen
(pritožba zoper suspenz)
(1) Zoper odločitev o suspenzu se državni tožilec oziroma generalni državni tožilec lahko v 15 dneh od prejema odločbe pritožita na Državnotožilski svet.
(2) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
(3) Državni tožilec oziroma generalni državni tožilec lahko ustno pojasni pritožbene razloge na seji Državnotožilskega sveta.
95. člen
(pripor zoper državnega tožilca)
(1) Državni tožilec ne sme biti priprt v kazenskem postopku, ki je uveden proti njemu zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju državnotožilske službe, brez poprejšnjega dovoljenja senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča.
(2) Sodišče, ki odredi pripor zoper državnega tožilca, mora o tem nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva, pri katerem državni tožilec opravlja državnotožilsko službo, generalnega državnega tožilca, Državnotožilski svet in ministrstvo.
(3) Za pravice državnega tožilca, ki je priprt, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravice sodnika v priporu.
5. oddelek
Varstvo državnih tožilcev pred neutemeljenimi sodnimi postopki
96. člen
(začasna oprostitev plačila taks in stroškov postopka)
(1) Državni tožilec je začasno oproščen plačila sodnih taks in predujmov za stroške sodnega postopka, ki je zoper njega uveden na predlog ali zahtevo udeleženca predkazenskega oziroma kazenskega postopka, če je po oceni Državnotožilskega sveta svoje naloge opravljal v skladu s predpisi. Potrebni predujmi se založijo iz sredstev državnega tožilstva, pri katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo.
(2) Oceno, ali so bile uradne naloge opravljene v skladu s predpisi, poda Državnotožilski svet na podlagi spisa zadeve, ki ga Državnotožilski svet brezplačno pridobi v začasni pregled ter po potrebi tudi po opravljenem razgovoru z državnim tožilcem in pristojnim vodjo državnega tožilstva.
(3) Oprostitve plačila iz prvega odstavka tega člena ne more uveljavljati državni tožilec, zoper katerega je uveden disciplinski postopek ali postopek razrešitve v zvezi z zadevo, zaradi katere je zaprosil za oceno Državnotožilskega sveta iz tega člena.
(4) Če je bila v postopku zoper državnega tožilca izdana pravnomočna sodba, s katero je bilo ugodeno zahtevku, ali pravnomočna obsodilna sodba, mora plačati sodne takse in povrniti založene predujme.
TRETJI DEL
DRŽAVNOTOŽILSKI SVET
Prvo poglavje
SESTAVA IN IZVOLITEV ČLANOV
97. člen
(sestava in mandat)
(1) Državnotožilski svet ima devet članov, ki so imenovani oziroma izvoljeni za šest let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.
(2) Državnotožilski svet sestavljajo:
– štirje člani, ki jih izvolijo državni tožilci izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, in sicer po enega izmed tistih, ki imajo naziv vrhovnega državnega tožilca, višjega državnega tožilca, okrožnega državnega tožilca in okrajnega državnega tožilca;
– štirje člani, ki jih izvoli Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika republike izmed pravnih strokovnjakov;
– en član, ki ga imenuje minister izmed vodij okrožnih državnih tožilstev.
98. člen
(predsednik in podpredsednik)
(1) Predsednika in podpredsednika Državnotožilskega sveta izvolijo člani z dvotretjinsko večino glasov s tajnim glasovanjem za dve leti, po poteku mandata pa ne moreta biti ponovno izvoljena.
(2) Delo Državnotožilskega sveta vodi predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega sveta.
99. člen
(volitve članov izmed državnih tožilcev)
(1) Volitve članov Državnotožilskega sveta izmed državnih tožilcev se opravijo z enotno kandidatno listo s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih volijo vsi sodniki.
(2) Glede volilnega imenika se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta izmed sodnikov.
100. člen
(volitve članov, ki jih izvoli Državni zbor)
(1) Predsednik Državnotožilskega sveta obvesti predsednika republike in državni zbor o izteku mandata člana Državnotožilskega sveta, ki ga voli Državni zbor, najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata.
(2) Predsednik Republike Slovenije objavi v 30 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka v Uradnem listu Republike Slovenije poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za člana Državnotožilskega sveta.
(3) Predloge je treba poslati v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni, v primeru predčasnega prenehanja mandata pa ne krajši od 15 dni po objavi poziva. Predlogi morajo biti obrazloženi, posebej mora biti priloženo pisno soglasje možnega kandidata, da je kandidaturo pripravljen sprejeti.
(4) Volitve članov Državnotožilskega sveta v Državnem zboru Republike Slovenije se opravijo s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih predlaga predsednik republike.
101. člen
(smiselna uporaba)
Glede volilnih postopkov in drugih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta.
Drugo poglavje
PRISTOJNOSTI IN DELOVANJE
102. člen
(pristojnosti Državnotožilskega sveta)
(1) Državnotožilski svet ima te pristojnosti:
– daje mnenje k politiki pregona državnega tožilstva;
– daje pobude za sprejetje ali spremembo splošnih navodil;
– podaja mnenja o predlogih za imenovanje državnih tožilcev;
– izdeluje ocene državnotožilske službe in odloča o napredovanju državnih tožilcev v skladu s tem zakonom;
– podaja predlog za imenovanje generalnega državnega tožilca in mnenje k imenovanju njegovega namestnika ter imenuje vodje okrožnih državnih tožilstev in njihove namestnike;
– odloča o premestitvah in dodelitvah državnih tožilcev v skladu s tem zakonom;
– odloča o nezdružljivosti funkcije državnega tožilca;
– daje mnenje k predlogu skupnega finančnega načrta za državna tožilstva in mnenje Državnemu zboru Republike Slovenije po zakonih, ki urejajo položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev;
– sprejme merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev;
– daje mnenje k številu mest državnih tožilcev na državnih tožilstvih;
– daje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev;
– daje mnenje o izvedbi pravosodnega nadzora;
– predlaga ali zahteva odpravo kršitve oziroma odpravi kršitev, s katero je bila prizadeta samostojnost državnega tožilca, in po potrebi objavi svojo ugotovitev;
– imenuje in razrešuje disciplinske organe po tem zakonu;
– odloča o drugih zadevah, če zakon tako določa.
(2) Podatke, ki se nanašajo na posameznika, Državnotožilski svet hrani 15 let po dnevu prenehanja funkcije oziroma razrešitve, nato se arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive.
103. člen
(merila za kakovost in uspešnost)
(1) Državnotožilski svet merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev sprejme na predlog generalnega državnega tožilca.
(2) Z merili za kakovost dela državnih tožilcev se določijo okvirni kriteriji za oceno strokovnosti dela državnih tožilcev, vključno z določitvijo predvidenega časa za reševanje posamezne vrste zadev in za tipična procesna dejanja.
(3) Z merili za uspešnost pregona državnih tožilstev se določi delež zadev v določenem časovnem obdobju, v katerih se glede na naravo kaznivega dejanja, vrsto postopka in politiko pregona pričakuje rešitev z odloženim pregonom, poravnavanjem, kaznovalnim nalogom, skrajšanimi postopki, vložitev obtožnega akta, obsodilna sodba, vrsta in višina izrečene sankcije. Prav tako se določijo podlage za spremljanje, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pregona
104. člen
(mnenje k skupnemu letnemu poročilu)
(1) Državnotožilski svet vsako leto oblikuje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev, v katerem oceni uspešnost izvajanja politike pregona za posamezna državna tožilstva in vsa državna tožilstva skupaj.
(2) Državnotožilski svet lahko pred oblikovanjem mnenja zahteva dodatne podatke in pojasnila od generalnega državnega tožilca in vodij okrožnih državnih tožilstev.
(3) Državnotožilski svet najpozneje do 31. maja pošlje mnenje iz prejšnjega odstavka Vladi Republike Slovenije, Državnemu zboru Republike Slovenije in generalnemu državnemu tožilcu ter ga objavi na svojih spletnih straneh.
(4) Državnotožilski svet lahko na podlagi mnenja daje pobudo za sprejem, spremembe ali dopolnitve splošnih navodil, izvedbo strokovnega nadzora na posameznih državnih tožilstvih ali za posamezne državne tožilce in sprejme druge odločitve v skladu s tem zakonom.
105. člen
(odločanje)
(1) Državnotožilski svet odloča na sejah.
(2) Odločitve sprejema z večino glasov vseh članov. Z dvotretjinsko večino glasov vseh članov odloča o podajanju predloga za imenovanje generalnega državnega tožilca, o sprejetju meril za kakovost dela in o mnenju k skupnemu letnemu poročilu.
(3) Sejo Državnotožilskega sveta skliče predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega sveta. Če tako pisno zahtevajo najmanj štirje člani sveta ali generalni državni tožilec, mora sejo sklicati najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve.
(4) Odločitve Državnotožilskega sveta, ki se nanašajo na položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev, morajo biti obrazložene in po izkazani vročitvi objavljene na spletni strani Državnotožilskega sveta v anonimizirani obliki.
(5) Državnotožilski svet pošilja vabila in dnevne rede za seje generalnemu državnemu tožilcu, ki ima pravico udeležiti se seje ter dati svoja stališča in predloge o obravnavnih zadevah.
(6) Državnotožilski svet k obravnavanju zadev državnotožilske ali pravosodne uprave, imenovanja vodij in namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev, skupnega letnega poročila, predlogov zakonov in predloga skupnega finančnega načrta za državna tožilstva povabi ministra, ki ima pravico udeležiti se seje ter dati svoja stališča in predloge o obravnavnih zadevah.
(7) Državnotožilski svet k obravnavanju vprašanj iz svoje pristojnosti lahko povabi predstavnike sodišč in drugih državnih organov, institucij, društev in drugih nevladnih organizacij, ki delujejo na posameznih področjih, povezanih z izvrševanjem pristojnosti državnih tožilstev.
106. člen
(dostop do podatkov in varovanje tajnosti)
(1) Člani Državnotožilskega sveta imajo pravico dostopa do vsebine osebnih, tajnih ali drugih zaupnih podatkov (poslovna skrivnost, zaupno razmerje) iz vpisnikov, imenikov, evidenc, spisov in druge dokumentacije državnih tožilstev, če jih potrebujejo za izvajanje svojih pristojnosti ali nalog po tem zakonu.
(2) Člani Državnotožilskega sveta dostopajo do vsebine podatkov iz prejšnjega odstavka v obsegu, ki je potreben za obravnavanje posamezne zadeve. Če je glede na naravo slednje mogoče, svet določi posameznega člana, ki opravi ustrezen vpogled ali uporabi podatke za pripravo osnutka gradiva na način, ki čim manj posega v interese postopkov, tajnosti postopkov ali zasebnost oseb.
(3) Člani sveta morajo kot tajnost varovati vsebino podatkov iz prejšnjih odstavkov, razen če zakon določa ali dopušča, da se gradivo posreduje drugemu organu ali javnosti.
107. člen
(poslovnik)
(1) Državnotožilski svet z dvotretjinsko večino glasov vseh članov sprejme poslovnik, s katerim natančneje uredi postopek priprave in poteka sej, način dela sveta, glasovanja, izvrševanja odločitev, načine varovanja tajnosti podatkov, sodelovanja z drugimi organi in obveščanja javnosti.
(2) Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
108. člen
(strokovna služba)
(1) Strokovna in administrativna dela za Državnotožilski svet opravi strokovna služba Državnotožilskega sveta.
(2) Za vodjo strokovne službe Državnotožilskega sveta je lahko dodeljen državni tožilec z nazivom višjega ali vrhovnega državnega tožilca.
(3) Zahtevnejša strokovna in administrativna dela za spremljanje, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti in uspešnosti dela državnih tožilstev na predlog Državnotožilskega sveta lahko opravlja tudi ministrstvo.
109. člen
(finančna sredstva)
(1) Članom Državnotožilskega sveta pripada za udeležbo na njegovih sejah sejnina in povračilo stroškov, katerih višina se določi s poslovnikom. Ne glede na prvi odstavek 107. člena tega zakona mora Državnotožilski svet predhodno pridobiti soglasje ministra, pristojnega za finance, za sprejem dela poslovnika, ki ureja višino sejnine in povračilo stroškov.
(2) Obseg finančnih sredstev za delo Državnotožilskega sveta in njegove strokovne službe se v okviru proračuna Republike Slovenije zagotavlja pri neposrednem proračunskem uporabniku Državnotožilskem svetu.
ČETRTI DEL
DRŽAVNA TOŽILSTVA
Prvo poglavje
VODENJE DRŽAVNIH TOŽILSTEV
1. oddelek
Splošna določba
110. člen
(pristojnost vodij državnih tožilstev)
(1) Vodje državnih tožilstev imajo upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva, pristojnosti, določene s tem ali drugim zakonom, in druge pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih.
(2) Vodje državnih tožilstev kot državni tožilci lahko obravnavajo posamezne zadeve v skladu z letnim razporedom dela ali če prevzamejo zadevo v skladu s tem zakonom.
2. oddelek
Generalni državni tožilec
111. člen
(imenovanje generalnega državnega tožilca)
(1) Generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor Republike Slovenije na obrazložen predlog Državnotožilskega sveta po predhodni pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, trajanje mandata), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
(3) Za generalnega državnega tožilca je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv vrhovnega državnega tožilca. Državni tožilec, ki ni imel naziva vrhovni državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
(4) Generalni državni tožilec je vodja Vrhovnega državnega tožilstva.
112. člen
(razpisni postopek)
(1) Mesto generalnega državnega tožilca razpiše ministrstvo po uradni dolžnosti najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.
(3) Kandidati morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, šestletni strateški program dela državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(4) Šestletni strateški program dela državnega tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu, oceno tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način oblikovanja in izenačevanja politike pregona, področja prednostnega obravnavanja zadev, način zagotavljanja javnosti in preglednosti dela ter navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev.
113. člen
(predlog Državnotožilskega sveta)
(1) Prijave iz prejšnjega člena, ki niso bile zavržene, ministrstvo predloži Državnotožilskemu svetu, ki s kandidati opravi ustni razgovor.
(2) Po preučitvi vseh prijav in po opravljenem razgovoru iz prejšnjega odstavka Državnotožilski svet oblikuje predlog enega ali več kandidatov za imenovanje na mesto generalnega državnega tožilca. Če predlaga več kandidatov, lahko navede, kateremu daje prednost.
(3) Pri oblikovanju predloga Državnotožilski svet upošteva zlasti: strateški program dela državnega tožilstva, kandidatovo predstavitev na ustnem razgovoru, njegovo strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.
(4) Predlog se vroči kandidatom.
114. člen
(pripombe in dokončni predlog)
(1) Kandidati lahko na predlog iz prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema predloga.
(2) V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena Državnotožilski svet oblikuje dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih in njihovimi morebitnimi pripombami pošlje Državnemu zboru Republike Slovenije.
115. člen
(predstavitev in imenovanje)
(1) Državni zbor Republike Slovenije povabi kandidata oziroma kandidate, ki jih je Državnotožilski svet predlagal, da predstavijo svoj strateški program in dajo morebitna dodatna pojasnila v zvezi s svojo prijavo. Predstavitev je odprta za javnost.
(2) Državni zbor Republike Slovenije pri imenovanju ni vezan na predlog in mu ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal Državnotožilski svet.
116. člen
(namestnik generalnega državnega tožilca)
(1) Generalni državni tožilec ima namestnika, ki ga izmed vrhovnih državnih tožilcev na obrazloženi predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta imenuje Vlada Republike Slovenije, za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Namestnik generalnega državnega tožilca opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti generalnega državnega tožilca, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske uprave lahko izda generalni državni tožilec.
(3) Za imenovanje namestnika generalnega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o generalnem državnem tožilcu, če ta zakon ne določa drugače.
(4) Namestniku generalnega državnega tožilca ta funkcija preneha po zakonu šest mesecev po imenovanju generalnega državnega tožilca, lahko pa je ponovno imenovan po postopku po tem zakonu.
3. oddelek
Vodje okrožnih državnih tožilstev
117. člen
(imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva)
(1) Vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje Državnotožilski svet, na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, naziv državnega tožilstva, pri katerem bo opravljala funkcijo, trajanje mandata), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.
(3) Za vodjo okrožnega državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv višjega državnega tožilca.
(4) Državni tožilec, ki ni imel naziva višji državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
118. člen
(razpisni postopek)
(1) Mesto vodje državnega tožilstva razpiše ministrstvo na predlog generalnega državnega tožilca najpozneje tri mesece pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata.
(2) Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.
(3) Kandidati morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, program vodenja državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(4) Program vodenja državnega tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu, oceno tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način zagotavljanja izvajanja politike pregona, področja prednostnega obravnavanja zadev ter navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev.
119. člen
(razgovori in mnenje)
(1) Na podlagi prijav iz prejšnjega člena, ki niso bile zavržene, minister opravi s kandidati ustni razgovor ter pridobi za vsakega od njih mnenje generalnega državnega tožilca o ustreznosti in primernosti za vodenje državnega tožilstva.
(2) Generalni državni tožilec oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, v katerem se opredeli do njegove strokovne usposobljenosti ter posebnega znanja, izkušenj, priporočil in dosežkov v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Posebej se opredeli tudi do njegovih vodstvenih sposobnosti in zmožnosti.
120. člen
(predlog ministra)
(1) Minister po preučitvi vseh prijav in po opravljenem razgovoru iz prejšnjega člena ter po pridobitvi mnenja generalnega državnega tožilca oblikuje predlog za imenovanje kandidata na mesto vodje okrožnega državnega tožilstva.
(2) Pri oblikovanju predloga minister upošteva zlasti: program vodenja državnega tožilstva, predstavitev kandidata na ustnem razgovoru, mnenje generalnega državnega tožilca ter kandidatovo strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.
(3) Predlog se vroči kandidatom in generalnemu državnemu tožilcu.
121. člen
(pripombe)
(1) Kandidati in generalni državni tožilec lahko na predlog iz prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema predloga.
(2) V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena minister oblikuje dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih, morebitnimi njihovimi pripombami in pripombami generalnega državnega tožilca pošlje Državnotožilskemu svetu.
122. člen
(imenovanje in usposabljanje)
(1) Državnotožilskemu svetu ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal minister, niti ni vezan na mnenje generalnega državnega tožilca.
(2) Vodja okrožnega državnega tožilstva mora najpozneje v šestih mesecih od imenovanja opraviti program usposabljanja za vodstveno funkcijo v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju. Po opravljenem usposabljanju predloži Državnotožilskemu svetu in ministru potrdilo o tem. Če strokovnega usposabljanja ne opravi v predpisanem roku, mu funkcija vodje preneha.
(3) Vsebino in trajanje programa za vodstveno funkcijo s podzakonskim aktom predpiše minister.
123. člen
(pravno sredstvo)
(1) Zoper odločbo Državnotožilskega sveta, s katero ta imenuje kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov oziroma zoper sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata, je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa.
(2) Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo oziroma sklep.
124. člen
(namestnik vodje okrožnega državnega tožilstva)
(1) Vodja okrožnega državnega tožilstva ima namestnika, ki ga na obrazložen predlog vodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, imenuje Državnotožilski svet za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Namestnik vodje državnega tožilstva opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske uprave lahko izda vodja okrožnega državnega tožilstva.
(3) Okrožno državno tožilstvo, pri katerem je določeno najmanj 50 državnotožilskih mest, ima lahko dva namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva.
(4) Za namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za višjega državnega tožilca. Državni tožilec, ki ni imel naziva višji državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.
(5) V preostalem se za imenovanje namestnika vodje državnega tožilstva uporabljajo določbe tega zakona o vodji državnega tožilstva.
4. oddelek
Začasno vodenje
125. člen
(začasno vodenje)
(1) Če nihče ni imenovan na mesto vodje državnega tožilstva, če je vodji funkcija prenehala ali je bil razrešen funkcije vodje ali je suspendiran, opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva kot začasni vodja namestnik vodje državnega tožilstva.
(2) Če v primeru iz prejšnjega odstavka ni namestnika vodje državnega tožilstva ali ne more opravljati svojih funkcij in nalog, Državnotožilski svet na predlog ministra določi državnega tožilca tega ali drugega državnega tožilstva, ki bo začasno vodil državno tožilstvo za dobo šestih mesecev (začasno vodenje). Za določitev začasnega vodje okrožnega državnega tožilstva minister pridobi predhodno mnenje generalnega državnega tožilca. Začasno vodenje se lahko podaljša največ za šest mesecev.
(3) Za začasno vodenje okrožnega državnega tožilstva se lahko določi državni tožilec, ki ima najmanj naziv okrožnega državnega tožilca, za začasno vodenje Vrhovnega državnega tožilstva pa le vrhovni državni tožilec.
(4) Začasno vodenje ne vpliva na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec, preden je bil imenovan za začasnega vodjo.
5. oddelek
Prenehanje funkcije in razrešitev vodij
126. člen
(prenehanje funkcije vodje)
(1) Vodji ali namestniku vodje državnega tožilstva preneha funkcija:
1. če v predpisanem roku ne opravi strokovnega usposabljanja po tem zakonu;
2. če mu preneha državnotožilska funkcija ali je razrešen državnotožilske funkcije;
3. če je imenovan za državnega tožilca ali vodjo oziroma namestnika vodje drugega državnega tožilstva;
4. če se odpove funkciji vodje oziroma namestnika vodje državnega tožilstva;
5. po poteku mandata, če ni ponovno imenovan.
(2) Funkcija vodje oziroma namestnika vodje iz razloga po 3. točki prejšnjega odstavka preneha z dnem učinkovanja imenovanja za državnega tožilca ali za vodjo oziroma namestnika vodje drugega državnega tožilstva, iz razloga po 4. točki prejšnjega odstavka pa 30. dan po prispetju odpovedi na Državnotožilski svet.
127. člen
(razrešitev funkcije vodje)
(1) Vodja državnega tožilstva se razreši funkcije vodje:
1. če zadev državnotožilske uprave ne opravlja v skladu s predpisi ali če jih ne opravlja pravočasno;
2. če s kršitvijo predpisov ali kako drugače poseže v samostojnost državnih tožilcev pri opravljanju državnotožilske službe;
3. če stori kršitev državnotožilske dolžnosti, zaradi katere ni primeren za opravljanje vodstvene funkcije;
4. če državno tožilstvo, ki ga vodi, dve leti zaporedoma neupravičeno ne doseže načrtovane uspešnosti pregona, v skladu z letnim programom dela državnega tožilstva, ki ga je sprejel vodja tega državnega tožilstva.
(2) Poročilo o zatrjevanih kršitvah oziroma dejstvih iz prejšnjega odstavka pripravi generalni državni tožilec na lastno pobudo ali na zahtevo Državnotožilskega sveta oziroma ministra, za generalnega državnega tožilca pa predsednik Državnotožilskega sveta na zahtevo Državnotožilskega sveta oziroma ministra.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka ima predsednik Državnotožilskega sveta pravico dostopa do vsebine spisov, vpisnikov in druge dokumentacije državnega tožilstva v zvezi z razrešitvijo.
(4) Vodji državnega tožilstva mora biti v postopku razrešitve dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog in da odgovori na poročilo o zatrjevanih kršitvah.
(5) Poročilo o zatrjevanih kršitvah in odgovor vodje se posreduje organu, ki je pristojen predlagati razrešitev.
128. člen
(pristojni organi in pravno sredstvo)
(1) O razrešitvi vodje okrožnega državnega tožilstva odloči Državnotožilski svet na predlog ministra. Pred odločitvijo Državnotožilski svet pošlje predlog v mnenje generalnemu državnemu tožilcu.
(2) O razrešitvi generalnega državnega tožilca odloči Državni zbor Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pred odločitvijo Državni zbor Republike Slovenije pošlje predlog v mnenje Vladi Republike Slovenije.
(3) Predlagatelju, vodji državnega tožilstva in organu, ki daje mnenje o predlogu za razrešitev, mora biti dana možnost, da se neposredno pred organom, ki odloča o razrešitvi, izjavijo o predlogu za razrešitev.
(4) Zoper odločbo o razrešitvi je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo.
129. člen
(razrešitev funkcije namestnika)
(1) Za razrešitev funkcije namestnika generalnega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo razrešitev generalnega državnega tožilca.
(2) Za razrešitev funkcije namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo razrešitev vodje okrožnega državnega tožilstva.
130. člen
(ohranitev pravic)
Razrešitev vodje ali namestnika vodje državnega tožilstva ne vpliva na položaj, pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki jih ima razrešeni kot državni tožilec.
Drugo poglavje
KOLEGIJSKO DELO
131. člen
(oblike kolegijskega dela)
(1) Vodja državnega tožilstva in vodja oddelka državnega tožilstva lahko po lastni presoji ali na predlog državnega tožilca odločita, da se posamezne zadeve ali pravna vprašanja strokovne narave ali državnotožilske uprave obravnavajo v obliki kolegijskega dela.
(2) Kolegijsko delo se organizira v obliki stalnih ali občasnih kolegijev, delovnih skupin, posvetov ali v drugih organizacijskih oblikah.
(3) Podrobnejša pravila o organiziranju, izvajanju in evidentiranju kolegijskega dela ureja Državnotožilski red.
132. člen
(kolegij državnega tožilstva)
(1) Člani kolegija posameznega državnega tožilstva so vodja državnega tožilstva in vsi državni tožilci, ki opravljajo državnotožilsko službo na tem državnem tožilstvu. Pri delu kolegija lahko sodelujejo strokovni sodelavci in direktor, če tako odloči vodja državnega tožilstva.
(2) Kolegij državnega tožilstva:
– je pristojen za predhodno posvetovanje z vodjo v zvezi z razpisnim gradivom pred oblikovanjem obrazloženega predhodnega mnenja vodje o ustreznosti kandidatov za državne tožilce;
– daje predhodno mnenje o predlogu splošnih navodil;
– daje predhodno mnenje o predlogu letnega razporeda dela državnih tožilcev;
– obravnava pomembnejša vprašanja državnotožilske prakse;
– na predlog vodje obravnava vprašanja državnotožilske uprave, ki so splošne narave;
– obravnava druge zadeve, določene s tem zakonom ali Državnotožilskim redom.
(3) Vodja državnega tožilstva sestavo kolegija oziroma način kolegijskega dela za obravnavanje drugih vprašanj določi v skladu z njihovo naravo.
133. člen
(razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva)
(1) Člani razširjenega kolegija Vrhovnega državnega tožilstva so vsi državni tožilci, ki opravljajo državnotožilsko službo na tem državnem tožilstvu, in vodje okrožnih državnih tožilstev.
(2) Pri delu razširjenega kolegija lahko sodelujejo strokovni sodelavci, če tako odloči generalni državni tožilec.
(3) Razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva:
– sprejema načelna stališča o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov;
– sprejema pravna mnenja o vprašanjih državnotožilske prakse;
– daje mnenje o predlogih zakonov in podzakonskih aktov;
– daje mnenje o predlogih splošnih navodil;
– določa način spremljanja in evidentiranja državnotožilske prakse na državnih tožilstvih;
– opravlja druge zadeve na podlagi zakona ali Državnotožilskega reda.
(4) Na podlagi sprejetih načelnih stališč ali pravnih mnenj morajo generalni državni tožilec in vodje okrožnih državnih tožilstev preučiti potrebo po izdaji splošnih navodil.
(5) Razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva sklepa, če je navzoča več kakor polovica članov kolegija.
134. člen
(kolegij vodij državnih tožilstev)
(1) Zadeve državnotožilske uprave ali strokovna vprašanja, ki so skupnega pomena za vsa državna tožilstva, se obravnavajo na kolegiju vodij državnih tožilstev, ki ga skliče in vodi generalni državni tožilec. Zapisnik o delu kolegija generalni državni tožilec posreduje ministru.
(2) Minister lahko zahteva, da se na kolegiju obravnavajo vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora.
(3) Minister lahko v zadevah pravosodne uprave skupnega pomena za vsa državna tožilstva skliče posvet z generalnim državnim tožilcem in vodji okrožnih državnih tožilstev.
135. člen
(pritožbeni kolegij)
(1) Usklajevanje državnotožilske prakse pri vlaganju pravnih sredstev (pritožbena politika) se zagotavlja na kolegiju vodij in namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev ter članov pritožbenih oddelkov okrožnih državnih tožilstev, ki ga skliče generalni državni tožilec najmanj enkrat na tri mesece.
(2) Pri delu pritožbenega kolegija sodelujejo drugi državni tožilci in strokovni sodelavci, za katere tako odloči generalni državni tožilec.
(3) Pritožbeni kolegij in razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva imata lahko skupno sejo, če tako odloči generalni državni tožilec.
Tretje poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKO OSEBJE, DIREKTORJI IN GENERALNI DIREKTOR
136. člen
(državnotožilsko osebje)
(1) Državnotožilsko osebje so generalni direktor, direktorji, strokovni sodelavci, pripravniki in drugi javni uslužbenci državnega tožilstva.
(2) Število in vrste delovnih mest državnotožilskega osebja za posamezno državno tožilstvo se določijo v skladu s predpisi, ki urejajo kadrovske načrte za pravosodne organe.
(3) Pri državnih tožilstvih, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, se posebej predvidi ustrezno število mest državnotožilskega osebja, ki izkazuje višjo raven znanja teh jezikov.
(4) Državnotožilsko osebje mora med stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo nemoteno delovanje državnega tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov ter druge naloge, s katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje državno tožilstvo.
(5) V okviru izobraževalnih programov morajo vsi javni uslužbenci državnega tožilstva v enem letu po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pred komisijo Centra za izobraževanje v pravosodju (izpitna komisija) opraviti izpit iz poznavanja določil Državnotožilskega reda. Opravljanje izpita je za javne uslužbence državnega tožilstva brezplačno. Izpitno komisijo sestavljata dva predstavnika ministrstva in en državni tožilec.
(6) Če javni uslužbenec izpita ne opravi uspešno tudi pri ponovnem preizkusu v nadaljnjih treh mesecih, se šteje, da ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, ki ga zaseda.
(7) Center za izobraževanje v pravosodju zaradi zagotavljanja izvedbe izpitov, spremljanja stanja glede izvajanja izpitov in izdajanja ustreznih potrdil obdeluje podatke o kandidatih oziroma kandidatkah za opravljanje izpita ter o opravljenih izpitih v zbirki osebnih podatkov, ki vsebuje: osebno ime kandidata oziroma kandidatke, datum in kraj rojstva, stalno oziroma začasno prebivališče, čas vložitve prijave k izpitu, podatek o uspešno ali neuspešno opravljenem izpitu.
(8) Minister s podzakonskim aktom predpiše program in način opravljanja izpita iz poznavanja določil Državnotožilskega reda.
137. člen
(strokovni sodelavci in pripravniki)
(1) Za opravljanje pravnega dela ima državno tožilstvo potrebno število strokovnih sodelavcev, ki opravljajo svoje delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki.
(2) Strokovni sodelavci v posameznih zadevah izdelujejo osnutke tožilskih aktov, pod vodstvom državnega tožilca vodijo postopke pogojno odloženega pregona in opravljajo drugo strokovno delo po odredbi državnega tožilca.
(3) Strokovni sodelavci lahko samostojno nastopajo pred sodiščem v vseh zadevah, v katerih strokovni sodelavci na sodišču v skladu z zakonom, ki ureja sodišča samostojno vodijo postopke oziroma opravljajo procesna opravila.
(4) Glede pogojev za zasedbo, napredovanje in ocenjevanje javnih uslužbencev se uporablja zakon, ki ureja položaj javnih uslužbencev, in zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(5) Pri okrožnih državnih tožilstvih je treba določiti ustrezno število pripravniških mest za univerzitetne diplomirane pravnike oziroma magistre prava po končanem petletnem pravniškem študiju, ki se v skladu z zakonom, ki ureja pripravništvo in pravniški državni izpit, usposabljajo za opravljanje pravniškega državnega izpita.
(6) Število pripravniških mest iz prejšnjega odstavka, upoštevajoč tudi tretji odstavek prejšnjega člena, določi minister na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
138. člen
(direktor državnega tožilstva)
(1) Določene naloge državnotožilske uprave lahko samostojno opravljajo direktorji, imenovani za eno ali več okrožnih državnih tožilstev.
(2) Direktor samostojno opravlja naloge državnotožilske uprave, ki se nanašajo na:
– kadrovsko poslovanje državnotožilskega osebja ter izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu;
– odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih tožilskega osebja;
– finančno, računovodsko in materialno poslovanje ter vodenje postopkov javnih naročil.
(3) Na podlagi pooblastila vodje okrožnega državnega tožilstva direktor lahko samostojno opravlja naloge državnotožilske uprave, ki se nanašajo na:
– vpisovanje, evidentiranje in statistično spremljanje zadev;
– pisarniško in tehnično poslovanje;
– dejavnosti, povezane s stvarnim premoženjem, ki ga ima državno tožilstvo neposredno v uporabi;
– skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem tožilstvu in
– druge naloge državnotožilske uprave, razen tistih, ki se nanašajo na opravljanje državnotožilske službe.
139. člen
(imenovanje direktorja)
(1) Direktorja državnega tožilstva za posamezno ali več okrožnih državnih tožilstev imenuje in razrešuje minister na predlog vodje državnega tožilstva, pri katerem bo imenovan, in po predhodnem mnenju vodij drugih okrožnih državnih tožilstev, za katera bo opravljal naloge državnotožilske uprave. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Glede pogojev in postopka za imenovanje direktorja ter prenehanja položaja in razrešitve se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za direktorje sodišč. Enako velja glede usposabljanja direktorja, pri čemer se smiselno uporablja tudi podzakonski akt, ki določa vsebino in trajanje programa strokovnega usposabljanja za vodje okrožnih državnih tožilstev.
(3) Direktor državnega tožilstva ima pravico do plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(4) Direktor državnega tožilstva ne sme opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.
140. člen
(generalni direktor)
(1) Vrhovno državno tožilstvo ima generalnega direktorja, ki ga imenuje in razrešuje minister na predlog generalnega državnega tožilca. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet let z možnostjo ponovnega imenovanja.
(2) Generalni direktor opravlja naloge direktorja državnega tožilstva.
(3) Glede pogojev in postopka za imenovanje generalnega direktorja, prenehanje položaja in razrešitve ter glede usposabljanja se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za direktorje sodišč.
(4) Generalni direktor ima pravico do plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
(5) Generalni direktor ne sme opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.
(6) Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena generalnemu direktorju ta položaj preneha po zakonu šest mesecev po imenovanju generalnega državnega tožilca, lahko pa v skladu z odločbo generalnega državnega tožilca nadaljuje s položajem generalnega direktorja do izteka dobe iz prvega odstavka tega člena. Po izteku te dobe je lahko ponovno imenovan po postopku po tem zakonu.
(7) Za namestnika generalnega direktorja se glede pogojev in postopka za imenovanje, prenehanje položaja in razrešitve ter glede usposabljanja smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva.
Četrto poglavje
RAZPORED DELA IN DODELJEVANJE ZADEV
141. člen
(število mest)
(1) Število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, določi minister z odredbo na predlog generalnega državnega tožilca v soglasju z Vlado Republike Slovenije, po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.
(2) V odredbi iz prejšnjega odstavka se pri državnih tožilstvih, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, posebej določi število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se na teh državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, za katere se zahteva izkaz višje ravni znanja teh jezikov.
(3) Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
142. člen
(letni razpored)
(1) Vodja državnega tožilstva z letnim razporedom dela določi razporeditev državnih tožilcev v oddelke oziroma notranje organizacijske enote, njihovo pravno področje dela, vodje oddelkov oziroma notranjih organizacijskih enot, nadomeščanje, razpored dežurstev in čas izrabe letnih dopustov.
(2) Letni razpored dela mora vsebovati poimensko navedbo vseh državnih tožilcev, ki se jim zadeve dodeljujejo v delo, ne glede na njihov naziv, položaj ali vodstveno funkcijo.
(3) Zoper razporeditev na določeno pravno področje dela lahko razporejeni državni tožilec v treh dneh po objavi letnega razporeda na oglasni deski državnega tožilstva napove pritožbo vodji državnega tožilstva, ki določa letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh dneh obrazložiti svojo odločitev. Državni tožilec lahko v osmih dneh od prejema obrazložitve vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve. O pritožbi v 30 dneh odloči Državnotožilski svet po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.
(4) Letni razpored mora biti določen in objavljen najpozneje do 15. decembra za naslednje koledarsko leto.
143. člen
(spremembe letnega razporeda)
(1) Spremembe letnega razporeda med letom so dovoljene, če se pri državnem tožilstvu izprazni ali zasede eno ali več državnotožilskih mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v drugih primerih, ki jih predvidi Državnotožilski red.
(2) Spremembe iz prejšnjega odstavka ne morejo začeti veljati prej kakor v petih dneh po njihovi objavi. Za te spremembe se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega člena.
144. člen
(dodeljevanje zadev)
(1) Dodeljevanje zadev državnim tožilcem ureja Državnotožilski red.
(2) Zadeve se državnim tožilcem dodeljujejo praviloma po vrstnem redu prispetja, ob upoštevanju organizacije dela, specializacije in enakomerne obremenjenosti. Z letnim razporedom se v skladu z Državnotožilskim redom lahko natančneje določijo pravila za dodeljevanje zadev in izvrševanje procesnih opravil.
(3) V primerih odveze in prevzema izda odredbo o dodelitvi zadeve vodja državnega tožilstva, pri čemer jo lahko dodeli bodisi drugemu državnemu tožilcu, ki je v skladu z letnim razporedom dela državnega tožilstva tedaj na vrsti za dodelitev zadeve, bodisi jo dodeli sebi v reševanje.
(4) Poleg primerov iz prejšnjega odstavka se zadeva lahko dodeli drugemu državnemu tožilcu v primeru daljše odsotnosti, obremenitve z drugimi obsežnimi in pravno zahtevnimi zadevami, izločitve, zaradi združitve ali izločitve državnega tožilca oziroma spremembe pravnega področja, začasno pa tudi zaradi oprave posameznega procesnega dejanja.
(5) V odredbi iz prejšnjega odstavka se navede razlog in pravna podlaga dodelitve.
(6) Vodja državnega tožilstva lahko glede na naravo in zahtevnost posamezne zadeve določi državne tožilce in strokovne sodelavce, ki po načelu timskega dela sodelujejo z državnim tožilcem, ki mu je zadeva dodeljena, ter obseg in način sodelovanja.
Peto poglavje
POLITIKA PREGONA
145. člen
(politika pregona)
(1) Generalni državni tožilec sprejme politiko pregona po predhodnem obrazloženem mnenju Državnotožilskega sveta o predlagani politiki pregona. Generalni državni tožilec oblikuje predlog politike pregona na podlagi strateškega programa dela državnega tožilstva, ki ga je priložil svoji prijavi, in predlog posreduje Državnotožilskemu svetu v mnenje najpozneje v štirih mesecih po imenovanju.
(2) S politiko pregona se opredeli zlasti: vrste zadev, ki se obravnavajo prednostno, okvirne usmeritve za zavrženje kazenskih ovadb oziroma uporabo odloženega pregona, poravnavanja, kaznovalnega naloga, za postopke na podlagi sporazuma o krivdi ali priznanju krivde in druge poenostavljene postopke, za uvedbo sodne preiskave oziroma preiskovalnih dejanj ali vložitev neposrednih obtožnih aktov, kaznovalno politiko, ki jo bo državno tožilstvo za posamezna kazniva dejanja in kategorije storilcev uveljavljalo s predlogi za izrek sankcij in pritožbami zoper izrečene sankcije, okvirne podlage za uporabo pravnih sredstev, načine usmerjanja policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij ter priporočila in napotke za uspešno delo državnih tožilstev.
(3) Pri oblikovanju politike pregona se upošteva uveljavljeno kriminalitetno politiko in kaznovalno politiko sodišč ter potrebe po njunem spreminjanju, razvoju in spremembah sodne prakse ter stanje in posebnosti na posameznih družbenih področjih in območjih pristojnosti.
(4) Državnotožilski svet lahko predlaga potrebne spremembe ali dopolnitve politike pregona glede na ugotovitve v mnenju k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev, pa tudi glede na ocene, pobude in priporočila pristojnih državnih organov na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete.
(5) Politika pregona, njene spremembe in dopolnitve se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in na spletnih straneh Vrhovnega državnega tožilstva.
Šesto poglavje
LETNI PROGRAMI IN POROČILA
146. člen
(letni program dela)
(1) Vodja državnega tožilstva pripravi predlog letnega programa dela, ki vsebuje letni izvedbeni načrt državnega tožilstva z načrtom za izvajanje politike pregona, za naslednje leto ter ga do 30. junija tekočega leta pošlje Državnotožilskemu svetu in ministru, pristojnemu za pravosodje, vodja okrožnega državnega tožilstva pa tudi generalnemu državnemu tožilcu, ki lahko na predlog podajo svoja priporočila v 15 dneh od prejema.
(2) Vodja državnega tožilstva sprejme letni program dela najpozneje 30 dni pred začetkom izvrševanja proračuna, organe iz prejšnjega odstavka pa obvesti o upoštevanju priporočil.
(3) Generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in minister dvakrat na leto na skupnih sestankih z vodji državnih tožilstev obravnavajo delo tožilstev ter sprejmejo oziroma uskladijo ukrepe, potrebne za izvedbo letnih programov.
147. člen
(vsebina programa)
(1) Z letnim programom dela se predvidijo pričakovani pripad zadev, obseg rešenih zadev, časovna merila za tipična procesna dejanja, časovna merila reševanja zadev ter kazalce učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti.
(2) Učinkovitost se izkaže tako, da se število načrtovanih rešenih zadev deli s številom državnih tožilcev in številom tožilskega osebja; uspešnost tako, da se načrtovani čas trajanja reševanja tožilskih zadev izrazi v mesecih od časa pripada do rešitve zadeve in gospodarnost tako, da se znesek proračunskih sredstev za delo tožilstva deli s številom načrtovanih rešenih zadev.
(3) Z letnim programom dela se natančneje določi izvajanje politike pregona.
(4) Letni program dela je sestavni del obrazložitve finančnega načrta državnega tožilstva.
(5) Obliko in navodilo za pripravo letnega programa dela s podzakonskim predpisom predpiše minister.
148. člen
(letno poročilo)
(1) Na podlagi spremljanja, ugotavljanja in analiziranja učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti dela državnih tožilcev na posameznem državnem tožilstvu vodja državnega tožilstva pripravi letno poročilo, v katerem oceni izvajanje letnega programa državnega tožilstva in politike pregona. Analiza učinkovitosti dela državnih tožilcev je sestavni del letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva.
(2) Letno poročilo za preteklo leto vodja državnega tožilstva najpozneje do 15. februarja v tekočem letu posreduje generalnemu državnemu tožilcu, Državnotožilskemu svetu in ministrstvu, vodja Specializiranega državnega tožilstva in vodja Oddelka za preiskovanje in pregon zlorabe prisilnih pooblastil pa tudi Državnemu zboru Republike Slovenije.
(3) Vrhovno državno tožilstvo pošlje letno poročilo o poslovanju Vrhovnega državnega tožilstva Državnotožilskemu svetu in ministrstvu.
149. člen
(vsebina letnega poročila)
(1) Letna poročila o poslovanju državnega tožilstva vsebujejo:
1. navedbo podatkov o organizaciji državnega tožilstva:
– podatek o številu državnih tožilcev, ki so dejansko opravljali državnotožilsko službo v preteklem letu;
– podatek o številu tožilskega osebja, ki so dejansko opravljali delo v preteklem letu;
2. navedbo naslednjih podatkov:
– podatek o številu prenesenih nerešenih zadev iz prejšnjih let;
– podatek o številu zadev, ki predstavljajo letni pripad;
– podatek o skupnem številu zadev v delu;
– podatek o številu rešenih zadev in načinu rešitve;
– podatek o številu nerešenih zadev;
– podatke o udeležbi državnih tožilcev na narokih in obravnavah;
– podatke o opravljenih procesnih dejanjih in vloženih predlogih, ki niso zajeti med rešenimi zadevami;
– podatke o izidu obtoževanja po vrsti odločitve in izrečeni kazenski sankciji;
– število zadev, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo, in odločitev o pravnem sredstvu;
– podatke o številu dni prisotnosti državnega tožilca na delovnem mestu;
– druge podatke, ki pripomorejo k določitvi njegove učinkovitosti;
– podatek o številu zadev, ki niso bile rešene v predvidenem času;
– vse zgoraj navedene podatke za vsakega posameznega državnega tožilca;
– dejanski čas trajanja postopkov;
– podatke o številu zadev, v katerih je prišlo do odveze nadaljnjega dela in prevzema zadeve;
3. primerjavo med podatki o številu in načinu rešitve ter dejanskem času trajanja postopkov za vse državne tožilce za zadeve iste vrste;
4. analizo vzrokov za morebitne razlike glede primerjave deležev iz prejšnje točke;
5. oceno doseganja ciljev iz sprejetega letnega programa dela za preteklo leto in oceno izvajanja politike pregona za posamezna področja ter glede na sprejeta merila za kakovost dela državnih tožilcev in uspešnost pregona državnih tožilcev.
(2) Letno poročilo o poslovanju posameznega državnega tožilstva pripravi vodja državnega tožilstva.
(3) Podrobnejšo obliko letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva predpiše s podzakonskim aktom minister.
150. člen
(skupno letno poročilo)
(1) Generalni državni tožilec pripravi skupno letno poročilo o delu državnih tožilstev za preteklo leto ter ga do 15. aprila pošlje ministru, Državnemu zboru Republike Slovenije in Državnotožilskemu svetu.
(2) Skupno letno poročilo mora vsebovati skupne podatke iz prejšnjega člena in analizo vzrokov za morebitne razlike glede primerjave odstopanj posameznih državnih tožilstev od državnega povprečja ter oceno doseganja načrtovanih ciljev politike pregona.
(3) Skupno letno poročilo mora na podlagi podatkov in analize iz prejšnjega odstavka obsegati:
– ukrepe za izboljšanje učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti dela ter izvajanja politike pregona za posamezna in za vsa državna tožilstva skupaj;
– ukrepe za izboljšanje učinkovitosti za državna tožilstva, pri katerih dosežki bistveno odstopajo od načrtovanih;
– oceno primernosti števila državnotožilskih mest in tožilskega osebja ter drugih pogojev za delo državnih tožilstev z ustreznimi predlogi za njihovo izboljšanje.
(4) V skupnem letnem poročilu se na podlagi ugotovitev pri spremljanju državnotožilske prakse lahko opozori na vzroke in okoliščine za nastanek, povečevanje, spreminjanje ali razvoj kriminalitete na določenem področju in na možne zakonske in druge ustrezne ukrepe za njihovo odpravo ali zmanjševanje.
(5) Pri obravnavanju v Državnem zboru Republike Slovenije ali na njegovih delovnih telesih lahko podata stališča do skupnega letnega poročila tudi Državnotožilski svet in minister.
Sedmo poglavje
DRŽAVNOTOŽILSKA UPRAVA
1. oddelek
Državnotožilska uprava
151. člen
(državnotožilska uprava)
(1) Državnotožilska uprava obsega odločanje in druga opravila, s katerimi so na podlagi zakona, Državnotožilskega reda in drugih podzakonskih aktov zagotovljeni pogoji za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva.
(2) Zadeve državnotožilske uprave obsegajo zlasti:
– notranjo organizacijo in organizacijo poslovanja državnih tožilstev;
– pripravo letnih programov in letnih poročil;
– organizacija udeležbe na glavnih obravnavah, narokih in drugih dejanjih;
– zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo poslovanja državnega tožilstva v zadevah državnotožilske uprave;
– izdajanje in izpolnjevanje splošnih navodil;
– obravnavanje nadzorstvenih pritožb;
– kadrovsko poslovanje ter izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu;
– odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih državnih tožilcev in tožilskega osebja;
– poročanje o delu državnega tožilstva;
– oblikovanje pobud in mnenj o zakonih in podzakonskih aktih;
– izobraževanje ter spremljanje sodne in državnotožilske prakse;
– vpisovanje, evidentiranje in statistično spremljanje zadev;
– pisarniško in tehnično poslovanje;
– finančno, računovodsko in materialno poslovanje ter vodenje postopkov javnih naročil;
– dejavnosti, povezane s stvarnim premoženjem, ki ga ima državno tožilstvo neposredno v uporabi;
– skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem tožilstvu;
– druge zadeve, ki so določene v predpisih iz prejšnjega odstavka.
(3) Zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela državnega tožilca se izvaja po določbah tega zakona o strokovnem nadzoru.
152. člen
(organi državnotožilske uprave)
Zadeve državnotožilske uprave so v pristojnosti vodje državnega tožilstva, generalnega direktorja in direktorja, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače.
153. člen
(vrsta postopka)
Kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.
2. oddelek
Nadzor državnotožilske uprave
154. člen
(nadzor državnotožilske uprave)
(1) Opravljanje zadev državnotožilske uprave na državnih tožilstvih nadzoruje generalni državni tožilec, na okrožnem državnem tožilstvu pa tudi vodja okrožnega državnega tožilstva (državnotožilski nadzor).
(2) Pri izvajanju državnotožilskega nadzora lahko vodje državnih tožilstev zahtevajo pisna pojasnila in poročila o izvajanju posameznih nalog ter pregledujejo spise.
(3) Generalni državni tožilec lahko za nadzor iz prvega odstavka tega člena pooblasti vrhovnega ali višjega državnega tožilca.
(4) Nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave na državnih tožilstvih lahko izvaja tudi minister prek vodij državnih tožilstev ali neposredno po določbah tega zakona o pravosodnem nadzoru.
3. oddelek
Nadzorstvena pritožba
155. člen
(vlagatelj)
Vsak udeleženec v postopku, ki ga vodi državni tožilec in ki s potrebnimi podatki izkaže pravni interes v njegovi zadevi (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), lahko vloži nadzorstveno pritožbo, če meni, da državno tožilstvo neutemeljeno dolgo rešuje zadevo oziroma neutemeljeno odlaša z delovanjem v postopku in tako onemogoča učinkovito izvrševanje njene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
156. člen
(postopek z vlogo)
(1) Nadzorstvena pritožba se vloži na pristojno državno tožilstvo ali na ministrstvo.
(2) Nadzorstvene pritožbe glede zadev, ki so dodeljene v reševanje državnemu tožilcu, se posredujejo pristojnemu vodji državnega tožilstva.
(3) Če je nadzorstvena pritožba vložena na ministrstvo, jo minister odstopi pristojnemu vodji, da jo obravnava v skladu z naslednjim členom, in zahteva, da vlagatelja in ministrstvo obvesti o ugotovitvah oziroma o odločitvi v zvezi z nadzorstveno pritožbo.
(4) Če je nadzorstvena pritožba vložena v zadevi, ki je dodeljena v reševanje vodji državnega tožilstva, jo obravnava generalni državni tožilec, če zadevo rešuje generalni državni tožilec, pa nadzorstveno pritožbo obravnava predsednik Državnotožilskega sveta.
157. člen
(postopek z nadzorstveno pritožbo)
(1) Če je nadzorstvena pritožba očitno neutemeljena, vodja državnega tožilstva o tem pisno obvesti vlagatelja in državnega tožilca, ki mu je dodeljena zadeva, na katero se nadzorstvena pritožba nanaša, če pa je nadzorstveno pritožbo posredovalo ministrstvo, pa obvesti tudi ministrstvo.
(2) Če nadzorstvena pritožba ni očitno neutemeljena, vodja državnega tožilstva najpozneje v desetih delovnih dneh po njenem prejemu seznani z njeno vsebino državnega tožilca, ki mu je dodeljena zadeva, na katero se pritožba nanaša, in zahteva od njega pojasnilo oziroma poročilo o zadevi ter o možnih ukrepih za njeno hitrejše reševanje, lahko pa zahteva tudi spis zadeve na vpogled.
(3) Pojasnilo oziroma poročilo državnega tožilca ali lastno pojasnilo oziroma poročilo pošlje vodja državnega tožilstva vlagatelju, en izvod lastnega pojasnila ali poročila pa tudi državnemu tožilcu.
(4) Če vodja državnega tožilstva oceni, da so pripravljena pojasnila oziroma poročila neustrezna in da je treba zaradi varstva pravic iz prvega odstavka tega člena pospešiti reševanje zadeve, lahko državnemu tožilcu z odredbo določi primeren rok za opravo posameznih dejanj ali za zaključitev reševanja zadeve, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, lahko pa postopa po določbah o prevzemu zadeve ter o tem pisno obvesti vlagatelja in vse stranke postopka.
(5) Če je bil državnemu tožilcu odrejen rok za opravo posameznih dejanj ali za zaključitev reševanja zadeve v skladu s prejšnjim odstavkom, vlagatelj ne more vložiti nove nadzorstvene pritožbe v isti zadevi pred potekom teh rokov. Ne glede na prejšnji stavek pa to ne velja za zadeve, v katerih je predlagan ali odrejen pripor ali predlagana ali odrejena začasna odredba.
(6) O ukrepih, ki so bili odrejeni po določbah četrtega in petega odstavka, se obvesti Državnotožilski svet.
Osmo poglavje
PRAVOSODNA UPRAVA
1. oddelek
Pravosodna uprava
158. člen
(pravosodna uprava)
(1) V zadeve pravosodne uprave sodi zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje državnotožilske funkcije, zlasti:
– priprava zakonov in drugih predpisov s področja organizacije in poslovanja državnih tožilstev, položaja, pravic in obveznosti državnih tožilcev in tožilskega osebja;
– skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje;
– zagotavljanje kadrovskih, materialnih in tehničnih pogojev;
– obravnavanje nadzorstvenih pritožb;
– zbiranje statističnih in drugih podatkov o delovanju državnih tožilstev in
– opravljanje drugih upravnih nalog, kadar tako določa zakon.
(2) Če zakon ne določa drugače, sodi v zadeve pravosodne uprave tudi zagotavljanje prostorskih pogojev, vključno z zagotavljanjem sredstev za najemnine za najete prostore državnih tožilstev.
(3) Ministrstvo lahko za namene izvrševanja pristojnosti po tem zakonu zahteva od državnih tožilstev pojasnila, podatke, poročila, v prostorih državnega tožilstva lahko vpogleda v spise ter od državnih tožilstev zahteva izpise iz vpisnikov in drugo dokumentacijo, ki se nanaša na izvrševanje posamezne zadeve ali vrste zadev državnotožilske uprave.
(4) Če vodja državnega tožilstva zavrne zahtevo iz prejšnjega odstavka, ker meni, da gre za nedovoljen poseg v samostojnost državnega tožilca, se postopa po določbah o zavrnitvi pravosodnega nadzora.
2. oddelek
Pravosodni nadzor
159. člen
(namen izvajanja pravosodnega nadzora)
(1) Namen izvajanja pravosodnega nadzora je pregled in ocena opravljanja zadev državnotožilske uprave, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja državno tožilstvo, v Državnotožilskem redu in v drugih podzakonskih aktih, ki urejajo področje državnotožilske uprave.
(2) Pri pravosodnem nadzoru ni dopustno posegati v samostojnost državnih tožilcev pri odločanju v konkretni zadevi v zvezi s predkazenskim postopkom, sodnimi postopki in upravnimi postopki pred drugimi državnimi organi.
160. člen
(oblike pravosodnega nadzora)
(1) Ministrstvo izvaja nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave (v nadaljnjem besedilu: pravosodni nadzor) posredno ali neposredno.
(2) Ministrstvo izvaja pravosodni nadzor nad okrožnim državnim tožilstvom prek vodje okrožnega državnega tožilstva ali prek generalnega državnega tožilca, nad Vrhovnim državnim tožilstvom pa prek generalnega državnega tožilca (posredni pravosodni nadzor).
(3) Ministrstvo lahko izvaja pravosodni nadzor tudi neposredno (neposredni pravosodni nadzor). Pri izvajanju neposrednega pravosodnega nadzora sta na zahtevo vodje državnega tožilstva, nad katerim se izvaja nadzor, lahko navzoča člana Državnotožilskega sveta, in sicer en član izmed voljenih državnih tožilcev in en član, ki ni državni tožilec.
(4) Ministrstvo izvaja neposredni pravosodni nadzor prek uslužbencev ministrstva, določenih z odločbo ministra o izvajanju nadzora (nadzorna skupina). Nadzorna skupina izvaja nadzor samostojno v okviru in na podlagi ustave, zakona in drugih predpisov. O izvedenem nadzoru nadzorna skupina sestavi poročilo in ga posreduje ministru.
161. člen
(zavrnitev izvajanja nadzora)
(1) Vodja državnega tožilstva lahko zavrne izvajanje pravosodnega nadzora, če meni, da gre za poseg v samostojnost državnega tožilca pri odločanju v konkretni zadevi. O tem mora z obrazloženim obvestilom nemudoma seznaniti ministra, Vlado Republike Slovenije in Državnotožilski svet, če pa se pravosodni nadzor izvaja nad okrožnim državnim tožilstvom, pa tudi generalnega državnega tožilca.
(2) Vlada Republike Slovenije po pridobljenem mnenju Državnotožilskega sveta v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka odloči, ali naj se pravosodni nadzor izvede. Če se pravosodni nadzor izvaja nad okrožnim državnim tožilstvom, Državnotožilski svet poprej pridobi tudi obrazloženo mnenje generalnega državnega tožilca.
(3) Vodja državnega tožilstva in ministrstvo sta vezana na mnenje Državnotožilskega sveta.
162. člen
(izvajanje nadzora)
(1) Pri izvajanju pravosodnega nadzora lahko osebe, pooblaščene za izvajanje nadzora, izvršujejo vpogled v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva v navzočnosti vodje državnega tožilstva ali državnega tožilca, ki ga vodja za to pooblasti.
(2) Osebe, pooblaščene za izvajanje nadzora, morajo varovati tajnost vseh pridobljenih podatkov. Posredujejo jih lahko le ministrstvu ali drugim državnim organom, ki imajo z zakonom določeno pristojnost za njihovo uporabo.
163. člen
(vpogled v dokumentacijo o izvajanju nadzora)
(1) Sodišče lahko zahteva listine v zvezi s pravosodnim nadzorom na vpogled, kolikor se nanašajo na predmet sodnega postopka, ki je povezan z izvedenim pravosodnim nadzorom.
(2) Državni zbor Republike Slovenije lahko zahteva listine v zvezi s pravosodnim nadzorom na vpogled, kolikor se nanašajo na parlamentarno preiskavo, ki je povezana z izvedenim pravosodnim nadzorom.
164. člen
(podzakonski akt)
Minister s podzakonskim aktom podrobneje določi oblike in načine izvajanja pravosodnega nadzora ter druga vprašanja, ki so pomembna za učinkovito opravljanje nadzora.
3. oddelek
Priznanja
165. člen
(dan državnega tožilstva)
V Republiki Sloveniji se za dan državnega tožilstva določi 4. november (Dan pravosodja).
166. člen
(podeljevanje priznanj)
(1) Minister lahko javnim uslužbencem državnih tožilstev, generalni državni tožilec pa državnim tožilcem, podeljuje priznanja za posebne delovne uspehe ali prizadevanja ter za uspešno končane zahtevne projekte iz njihove pristojnosti oziroma opravljanje nalog ali pooblastil.
(2) Za podeljevanje priznanj državnim tožilcem in tožilskemu osebju se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo priznanja za Dan pravosodja.
Deveto poglavje
SPLOŠNA NAVODILA IN STROKOVNI NADZOR
167. člen
(splošna navodila)
(1) Generalni državni tožilec lahko izdaja splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev pri obravnavanju zadev. Splošna navodila se nanašajo na enotno uporabo zakona, usmerjanje oziroma izenačevanje politike pregona in obveščanje pri državnih tožilstvih.
(2) Vodja okrožnega državnega tožilstva lahko v zadevah iz svoje pristojnosti v okviru določene politike pregona izdaja splošna navodila za delo državnih tožilcev pri obravnavanju zadev.
(3) Vodja tožilstva mora splošna navodila pred izdajo obravnavati na kolegiju državnega tožilstva, generalni državni tožilec pa na razširjenem kolegiju Vrhovnega državnega tožilstva.
(4) Splošna navodila se izdajo v pisni obliki, objavijo v notranjem tožilskem glasilu ter pošljejo v vednost generalnemu državnemu tožilcu in Državnotožilskemu svetu.
168. člen
(obveznost izdaje navodil)
(1) Generalni državni tožilec mora izdati splošna navodila, s katerimi se v okviru določene politike pregona natančneje opredelijo pogoji, merila in posebne okoliščine, ki vplivajo na odločitev državnih tožilcev, zlasti glede:
– nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon;
– odstopanja ovadb v postopek poravnavanja;
– vlaganja kaznovalnega predloga;
– odločanja o odložitvi kazenskega pregona;
– predlaganja vrste in višine kazni, varnostnih ukrepov oziroma predlogov, da se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba;
– obravnavanja anonimnih, psevdonimnih in šikanoznih ovadb ter ovadb zoper neznane storilce;
– sodelovanja državnega tožilca pri nujnih preiskovalnih dejanjih in pri preiskovalnih dejanjih pri preiskavi ter sejah senata pritožbenega sodišča;
– predlaganja kazenskih sankcij v primeru priznanja krivde oziroma sporazuma o krivdi;
– obveščanja o zadevah širšega pomena, ki imajo posebno odmevnost.
(2) Splošna navodila iz prejšnjega odstavka se objavijo na intranetu in na spletnih straneh državnega tožilstva.
169. člen
(učinkovitost in enotnost pregona)
(1) Vodja državnega tožilstva v skladu z Državnotožilskim redom in splošnimi navodili določi vrsto zadev in način obveščanja o zadevah, v katerih mu morajo državni tožilci pred odločitvijo predložiti na vpogled osnutek svojega akta zaradi zagotavljanja učinkovitosti in enotnosti pregona.
(2) Če vodja državnega tožilstva ob predložitvi osnutka iz prejšnjega odstavka meni, da je osnutek pomanjkljiv ali nerazumljiv, lahko o tem obvesti državnega tožilca in mu predlaga možen način odprave pomanjkljivosti ali nerazumljivosti. Obvestilo je lahko pisno ali zaznamovano na osnutku.
(3) Če se vodja državnega tožilstva ob predložitvi osnutka iz prvega odstavka tega člena ne strinja z odločitvijo državnega tožilca, sme postopati le po določbah tega zakona, ki veljajo za prevzem zadeve.
170. člen
(prevzem zadeve)
(1) Vodja okrožnega državnega tožilstva sme sam prevzeti v reševanje posamezno zadevo ali opravilo, ki je dodeljeno v obravnavo državnemu tožilcu tega tožilstva, ali to zadevo oziroma opravilo dodeliti drugemu državnemu tožilcu (prevzem zadeve).
(2) Generalni državni tožilec sme sam prevzeti v reševanje posamezno zadevo ali opravilo iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva, zadeve ali opravila iz pristojnosti drugih državnih tožilstev pa le na način, da jih dodeli drugemu državnemu tožilcu.
(3) Odredba o prevzemu mora biti dana v pisni obliki in mora vsebovati razloge, ki utemeljujejo prevzem.
(4) Razlogi, ki utemeljujejo prevzem zadeve, so:
– vsebinsko nestrinjanje z odločitvijo oziroma razlogi za odločitev državnega tožilca glede na uveljavljeno politiko pregona;
– domneva hujših nepravilnosti ali nezakonitosti pri reševanju zadeve;
– nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno reševanje zadeve;
– ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega zakona;
– druga ravnanja, ki izpolnjujejo znake disciplinskih kršitev po tem zakonu, storjena pri reševanju zadev.
(5) Izvod odredbe o prevzemu se pošlje Državnotožilskemu svetu, če je odredbo o prevzemu izdal vodja okrožnega državnega tožilstva, pa tudi generalnemu državnemu tožilcu.
171. člen
(odveza nadaljnjega dela)
(1) Če državni tožilec meni, da bo upoštevanje splošnega navodila privedlo do odločitve, ki bo v nasprotju z ustavo ali zakonom, ali če ima v zvezi s splošnim navodilom druge tehtne pomisleke, o tem seznani vodjo državnega tožilstva s pisnim obvestilom, ki ga pošlje v vednost generalnemu državnemu tožilcu. Obvestilo mora vsebovati navedbo razlogov, ki utemeljujejo pomisleke.
(2) Obvestilo iz prejšnjega odstavka državni tožilec pošlje pred opravo procesnega dejanja ali uporabe ukrepa, na katerega se splošno navodilo nanaša. Če bi odlašanje s procesnim dejanjem ali ukrepom povzročilo nepopravljive pravne ali dejanske posledice, obvestilo pošlje po njegovi izvršitvi.
(3) Vodja državnega tožilstva se mora najpozneje v osmih dneh od prejema pisno opredeliti do obvestila državnega tožilca, pri čemer glede na vsebino lahko šteje njegovo obvestilo kot predlog za odvezo nadaljnjega dela na zadevi (odveza) in o njem odloči po določbah tega člena.
(4) Če državni tožilec po prejemu opredelitve iz prejšnjega odstavka meni, da bo zaradi splošnega navodila moral ravnati protipravno ali škodljivo, lahko poda vodji državnega tožilstva obrazloženi predlog za odvezo. Ne glede na vloženi predlog mora državni tožilec do končne odločitve opraviti procesna dejanja ali ukrepe, ki so nujna, da se preprečijo nepopravljive pravne ali dejanske posledice.
(5) Vodja državnega tožilstva mora o predlogu odločiti najpozneje v osmih dneh. Predlog za odvezo lahko zavrne z obrazloženim sklepom ali mu ugodi. Če predlogu ugodi, hkrati odredi dodelitev zadeve drugemu državnemu tožilcu v skladu z določbami tega zakona.
172. člen
(varovanje samostojnosti državnega tožilca)
(1) Državni tožilec ima pravico podati Državnotožilskemu svetu obrazloženo pobudo za obravnavanje razlogov za odvezo nadaljnjega dela oziroma za prevzem zadeve, če meni, da so bile kršene določbe tega zakona o samostojnosti državnega tožilca.
(2) Državnotožilski svet lahko pobudo obravnava in na tej podlagi sprejme stališča, priporočila ali druge ukrepe v skladu s tem zakonom.
173. člen
(strokovni nadzor)
(1) Strokovni nadzor nad delom okrožnih državnih tožilstev izvaja Vrhovno državno tožilstvo s splošnim, delnim ali posamičnim strokovnim pregledom dela državnih tožilstev in državnih tožilcev ter tožilskega osebja, s pregledovanjem spisov, vpisnikov in druge dokumentacije ter na drug primeren način.
(2) Izvedbo strokovnega nadzora pripravi, usklajuje in evidentira oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor pri Vrhovnem državnem tožilstvu.
(3) Spise lahko pregledujejo le vrhovni ali višji državni tožilci, vpisnike in drugo dokumentacijo pa tožilsko osebje Vrhovnega državnega tožilstva, po pisnem pooblastilu generalnega državnega tožilca, ki je sestavni del odredbe o nadzoru.
(4) V okviru strokovnega nadzora se pregleduje in ocenjuje zakonitost in pravočasnost dela, smotrnost uporabe procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnost strokovnih odločitev glede na uveljavljeno politiko pregona in izdana splošna navodila. Ugotovljene pomanjkljivosti ali napake se obrazložijo z navedbo konkretnih primerov.
(5) Državni tožilci in tožilsko osebje pri okrožnem državnem tožilstvu, katerih delo oziroma poslovanje je bilo pregledano, morajo biti seznanjeni z ugotovitvami pregleda in imajo pravico posredovati pojasnila ali vložiti ugovor pri Vrhovnemu državnemu tožilstvu v 15 dneh od prejema poročila o pregledu.
(6) O ugovoru iz prejšnjega odstavka odloča vrhovni državni tožilec, ki ni opravljal pregleda in ki ga posebej določi generalni državni tožilec. Odločitev o ugovoru mora biti obrazložena in je dokončna.
174. člen
(vrste strokovnih pregledov)
(1) Najmanj enkrat na tri leta Vrhovno državno tožilstvo opravi splošni strokovni pregled dela okrožnih državnih tožilstev z neposrednim pregledom spisov, vpisnikov in druge dokumentacije pri državnem tožilstvu.
(2) Dokončno poročilo o splošnem strokovnem pregledu se izdela po obravnavanju ugotovitev pregleda in morebitnih pojasnil na skupnem sestanku tožilcev, ki so opravili pregled, s tožilci državnega tožilstva, na katerem je bil pregled opravljen.
(3) Poročila o splošnih strokovnih pregledih se pošljejo generalnemu državnemu tožilcu, ki jih posreduje ministru in Državnotožilskemu svetu.
(4) Delni strokovni pregled se opravi za oceno službe posameznega državnega tožilca ali za oceno kakovosti dela in uspešnosti pregona v posameznih vrstah zadev ali za analizo izvajanja oziroma pripravo zakonov in drugih predpisov.
(5) Obseg in način opravljanja delnega strokovnega pregleda odredi generalni državni tožilec.
(6) Strokovni pregled v posamezni zadevi se opravi, če je to potrebno za odločanje o nadzorstveni pritožbi, za poročanje in obveščanje oziroma za izvrševanje drugih pristojnosti po tem zakonu.
175. člen
(odprava pomanjkljivosti in napak)
(1) Če se pri strokovnem pregledu ugotovijo pomanjkljivosti ali večji obseg nepravilnosti, je v dokončnem poročilu o strokovnem pregledu treba predlagati ustrezne ukrepe in določiti rok za njihovo izvedbo.
(2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka se po določbah tega poglavja opravi kontrolni pregled izvršitve ukrepov in preveri njihov učinek.
(3) Na podlagi ugotovitev strokovnih pregledov o pomanjkljivostih in napakah pri delu državnih tožilcev oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor pri Vrhovnem državnem tožilstvu pripravlja in izvaja ustrezne izobraževalne oblike.
Deseto poglavje
OBVEŠČANJE
176. člen
(obveščanje državnih tožilstev)
(1) O kazenskih zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost ali v primeru zahtevnih pravnih vprašanj, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, morajo vodje okrožnih državnih tožilstev nemudoma obvestiti Vrhovno državno tožilstvo.
(2) V zadevah iz prejšnjega odstavka morajo vodje okrožnih državnih tožilstev obveščati tudi o stanju zadev in odločitvah državnega tožilstva.
(3) Način obveščanja iz prejšnjih odstavkov tega člena se podrobneje določi z Državnotožilskim redom.
177. člen
(obveščanje ministrstva)
(1) Minister v zvezi z izvrševanjem svojih pristojnosti ali za odgovore na vprašanja Državnega zbora Republike Slovenije, Državnega sveta Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Računskega sodišča Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije, varuha človekovih pravic, predsednika republike in za obveščanje javnosti v zvezi z delom državnega tožilstva lahko zahteva, da mu državna tožilstva poročajo o kazenskih in drugih zadevah, ki jih obravnavajo.
(2) Državna tožilstva morajo ministrstvu posredovati poročila in podatke o reševanju posamezne zadeve ali vrste zadev razen tistih, ki bi lahko škodovali interesom postopka, tajnosti postopka in zasebnosti oseb.
(3) Državno tožilstvo mora ministrstvu poročati tako, da je mogoč pravočasen in ustrezen odgovor ob upoštevanju omejitev iz prejšnjega odstavka.
(4) Državno tožilstvo mora o odgovoru obvestiti generalnega državnega tožilca.
178. člen
(obveščanje javnosti)
(1) Generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu drug državni tožilec posreduje obvestila o delu državnih tožilcev sredstvom javnega obveščanja s pošiljanjem pisnih sporočil ali sklicevanjem tiskovnih konferenc oziroma na drug primeren način, ki ga določi generalni državni tožilec.
(2) Generalni državni tožilec ali po njegovem pisnem pooblastilu vrhovni državni tožilec ali vodja državnega tožilstva v skladu z določili zakona, ki ureja medije, lahko obvesti javnost o stanju posamezne zadeve, ki jo obravnava državno tožilstvo, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb.
(3) Generalni državni tožilec lahko na lastno pobudo ali na predlog vodje državnega tožilstva poda izjavo za javnost, v kateri opozori, da določeni podatki ali komentarji, objavljeni v medijih, huje ogrožajo ali kršijo ustavno pravico do domneve nedolžnosti osumljenca v predkazenskem postopku, ustavno pravico do domneve nedolžnosti osebe, ki je obravnavana v kazenskem postopku, samostojnost državnih tožilstev ali delovanje državnih tožilcev na podlagi ustave in zakona.
179. člen
(tožilsko glasilo)
(1) Vrhovno državno tožilstvo izdaja notranje tožilsko glasilo in strokovno literaturo.
(2) Vrhovno državno tožilstvo in okrožna državna tožilstva urejajo spletne strani, s katerimi obveščajo o svojem delovanju javnost in dajejo določene pravne informacije. Za notranje poslovanje lahko uporabljajo tudi intranet.
(3) Generalni državni tožilec izda vodjem okrožnih državnih tožilstev pooblastilo za urejanje spletnih strani. Urednika spletne strani Vrhovnega državnega tožilstva določi generalni državni tožilec.
(4) Spletne strani okrožnih državnih tožilstev, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, morajo biti v obsegu, ki je potreben za obveščanje narodnih skupnosti o delovanju teh državnih tožilstev, na voljo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.
Enajsto poglavje
OSEBNI IN TAJNI PODATKI TER VPISNIKI IN EVIDENCE
180. člen
(vpisniki, imeniki, evidence državnega tožilstva in spisi državnih tožilcev ter državnih tožilstev in čezmejna izmenjava osebnih podatkov)
(1) Državno tožilstvo upravlja vpisnike, imenike in evidence državnega tožilstva. Državna tožilstva obdelujejo v vpisnikih, imenikih in evidencah tudi osebne in druge podatke, ki so po zakonu, ki ureja kazenski postopek, po zakonu, ki ureja postopek pred organi za prekrške, po tem zakonu ali po drugih zakonih potrebni za odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj in prekrškov oziroma za opravljanje drugih povezanih pristojnosti državnega tožilstva iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ter osebne in druge podatke, ki omogočajo delovanje državnega tožilca kot stranke v postopku pred sodišči ali upravnimi organi, kadar je v drugih zakonih določeno, da ima ta položaj. Državno tožilstvo in državni tožilci obdelujejo osebne podatke, ki so vsebovani v spisih državnega tožilstva, dodeljenih v reševanje državnim tožilcem ter v spisih državnotožilske uprave, le za izvrševanje pristojnosti, nalog ali obveznosti po tem ali drugem zakonu.
(2) Državna tožilstva in državni tožilci čezmejno in brezplačno posredujejo osebne podatke iz spisov, vpisnikov, imenikov in evidenc organom držav članic Evropske unije, tretjih držav in pristojnim organom mednarodnih organizacij, če tako določa zakon, mednarodna pogodba ali neposredno uporaben pravni akt ali odločitev mednarodne organizacije, na katero je Republika Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: čezmejna izmenjava). Državna tožilstva in državni tožilci so dolžni pri posredovanju podatkov, če je to glede na vsebino podatkov potrebno, posebej navesti stanje točnosti, popolnosti, posodobljenosti in zanesljivosti posredovanih podatkov ter zaprositi za enako delovanje s strani organov, ki njim posredujejo potrebne osebne podatke v okviru čezmejne izmenjave. Pri obdelavi prejetih podatkov in druge dokumentacije sta državni tožilec in državno tožilstvo vezana na omejitve, ki jih je določil organ, ki jih je posredoval.
(3) Pri izvajanju čezmejne izmenjave po prejšnjem odstavku se osebni podatki posredujejo le organom pregona ali drugim podobnim organom drugih držav ali mednarodnih organizacij, ki so potrebni za delovanje oziroma odločanje teh organov in, če njihova obdelava ni v neskladju z nameni iz prvega odstavka 19. člena tega zakona. Če gre za tretje države, se podatki lahko posredujejo le na podlagi mednarodne pogodbe ali v skladu z odločbo državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Organi iz prvega stavka so vezani na omejitve obdelave podatkov, ki jih na podlagi pravnega reda Republike Slovenije določi državno tožilstvo ali državni tožilec, zlasti zaradi varstva interesov postopkov, tajnosti postopkov, zasebnosti oseb ali varstva domneve nedolžnosti in pravic do poštenega sojenja.
(4) Vpisniki, imeniki, evidence ter spisi se trajno hranijo na državnih tožilstvih oziroma arhivirajo v prostorih državnega tožilstva.
(5) Podrobnejša oblika in vsebina posameznih vpisnikov, imenikov in evidenc se predpiše z Državnotožilskim redom.
181. člen
(pravica do seznanitve s podatki)
(1) Dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva.
(2) Generalni državni tožilec lahko dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva posamezniku, ki izkaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. Dovoljenje se lahko nanaša le na vpisnike, imenike, evidence in spise, ki so arhivirani. Posameznik lahko v podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva vpogleda ali jih prepiše brezplačno, kopira ali izpiše pa jih na svoje stroške. Vpogled, prepis, kopiranje ali izpis se opravi pod nadzorom državnega tožilca ali javnega uslužbenca državnega tožilstva, ki je za to pisno pooblaščen.
(3) Ovaditelj, ki je podal pisno ovadbo ali je bila ovadba sporočena po telefonu, ima pravico zahtevati izdajo potrdila o vpisu ovadbe. Način izdaje in vsebino potrdila določa Državnotožilski red.
(4) Odredbe, povezane z dodelitvijo zadeve Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, so dostopne fizičnim in pravnim osebam po pravnomočnosti obtožnega akta ali najpozneje dve leti pred zastaranjem kazenskega pregona. Fizične ali pravne osebe jih lahko brezplačno vpogledajo ali prepišejo, kopirajo pa na lastne stroške. Uporabljajo jih lahko le v postopkih pred sodišči ali drugimi državnimi organi ali za namene iz prvega odstavka tega člena.
(5) Stroški pravice do seznanitve se odmerijo ter izplačajo s smiselno uporabo predpisov, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja.
182. člen
(posredovanje in dostop do temeljnih osebnih podatkov ter do tajnih podatkov)
(1) Za izvrševanje pristojnosti, nalog in obveznosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona je državni tožilec upravičen brezplačno pridobiti in lahko obdeluje naslednje osebne podatke o ovadenih osebah: osebno ime, enotna matična številka občana, druga uradna identifikacijska številka, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov ter vrsta prebivališča za fizično osebo; če je fizična oseba tujec, namesto enotne matične številke občana ali druge uradne identifikacijske številke osebno ime, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega prebivališča; za odgovorno osebo pravne osebe poleg navedenih podatkov tudi seznam del in nalog, ki jih opravlja; za pravno osebo firmo, sedež in matično številko. Občutljive osebne podatke lahko pridobi in obdeluje le, če je to nujno potrebno za izvajanje pristojnosti, nalog in obveznosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona, pri njihovi obdelavi pa mora posebej upoštevati tajnost teh osebnih podatkov in sprotno spremljati izvajanje ukrepov zavarovanja osebnih podatkov.
(2) Državnim tožilcem o pridobitvi osebnih podatkov ali podatkov, do zastaranja kazenskega pregona ali do pravnomočne sodbe, ni treba obvestiti osebe, na katero se podatki nanašajo.
(3) Državno tožilstvo ima na podlagi tega zakona ali drugih zakonov, ki določajo njegove naloge in pristojnosti, zaradi obravnavanja in reševanja posamezne zadeve pravico do brezplačnega dostopa oziroma do brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa do evidence zaprtih oseb, kazenske evidence, evidence kazenskih točk, evidence prekrškov in vseh javnih knjig, registrov in drugih uradnih evidenc, ki jih upravljajo organi javnega sektorja v informatizirani obliki. V navedene zbirke podatkov dostopa z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča obdolženca, obtoženca ali stranke sodnega postopka, navedbo pravne podlage oziroma namena dostopa in opravilne številke zadeve državnega tožilstva. Državno tožilstvo lahko v podatke iz zbirk podatkov vpogleda, jih kopira, prepiše ali izpiše ter naprej obdeluje v postopkih, kjer izvršuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti.
(4) Pri dostopu do vsebine kazenske evidence, evidence prekrškov, evidence zaprtih oseb in drugih zbirk osebnih podatkov, evidenc ali registrov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, se način dostopa in sistem zavarovanja osebnih podatkov določi v Državnotožilskem redu po pridobitvi predhodnega soglasja državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
(5) Državni tožilci imajo dostop do tajnih podatkov v skladu s pogoji iz zakona, ki ureja tajne podatke. Vodje državnih tožilstev imajo dostop do tajnih podatkov na podlagi pisne zahteve, iz katere so razvidni pristojnost, namen in pravna podlaga pridobitve podatka. Izvod zahteve se pošlje v vednost generalnemu državnemu tožilcu.
183. člen
(posebna pravila glede ustreznosti osebnih podatkov)
(1) Državni tožilec mora skrbeti, da so osebni podatki v spisih državnega tožilstva v zvezi z izvajanjem pristojnosti iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ter v vpisnikih, imenikih in evidencah čimbolj točni, popolni, posodobljeni in zanesljivi.
(2) Obveznost iz prejšnjega odstavka ne velja, če se v okviru kazenskega ali drugega sodnega postopka ali upravnega postopka obdelujejo osebni podatki iz prejšnjega odstavka, in bo o njihovem stanju, pomenu ali vsebini odločalo ali na njihovi podlagi sklepalo sodišče ali upravni organ v okviru presoje dejanskega stanja ali ocene dokazov. Po pravnomočnosti sodne ali upravne odločbe državni tožilec ali strokovni sodelavec po njegovi odredbi v roku največ šestih mesecev v spisih, vpisnikih, imenikih in evidencah državnega tožilstva na ustreznem mestu označi spremembe osebnih podatkov, če je to glede na odločitev iz sodne ali upravne odločbe potrebno. Obveznost iz prejšnjega stavka ne velja za zgodovinske zapise glede položaja posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti glede njegovega položaja v predkazenskem postopku ali v sodnih ali upravnih postopkih.
(3) Določbe prejšnjega odstavka ne posegajo v pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, da v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, doseže popravke oziroma ustrezne dopolnilne navedbe osebnih podatkov v vpisnikih, imenikih, evidencah in spisih državnega tožilstva v primerih, ki jih ta člen ne ureja.
184. člen
(temeljna pravila glede pravic in obveznosti glede obdelave osebnih in drugih podatkov)
(1) Državno tožilstvo ima pravico zahtevati od državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter tudi od organov iz drugega odstavka 180. člena, če za to obstaja pravna podlaga, naj mu posredujejo ustrezne podatke, listine, spise, predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za izvajanje svoje pristojnosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona.
(2) Državno tožilstvo ima pri izvajanju svojih pristojnosti iz prejšnjega odstavka pravico zahtevati posredovanje podatkov iz prvega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za katere meni, da z njimi razpolagajo, razen če zakon določa, da gre za zaupno razmerje oziroma da se podatki lahko pridobijo le na podlagi odločb sodišča. Državno tožilstvo za izvajanje teh pristojnosti lahko obdeluje tudi podatke, ki so mu jih prostovoljno posredovale druge pravne osebe, posamezniki, druge države ali mednarodne organizacije, če drug zakon tega ne prepoveduje.
(3) Upravljavci zbirk osebnih podatkov morajo državnemu tožilstvu za izvajanje njegovih pristojnosti iz prvega odstavka tega člena na njegovo pisno zahtevo iz obstoječih zbirk podatkov posredovati oziroma omogočiti vpogled v osebne podatke in podatke o istovetnosti ovadenih oseb ter osebne podatke in podatke o istovetnosti oškodovancev ter sprememb njihovih osebnih stanj, v skladu s tem zakonom.
(4) Osebni podatki se zaradi varstva in učinkovitega uresničevanja interesov pravne države iz prvega odstavka 19. člena tega zakona državnemu tožilstvu posredujejo brezplačno.
(5) Državno tožilstvo in državni tožilec morata delovati tako, da je vedno mogoče ugotoviti, kateri pridobljeni podatki so bili naknadno posredovani znotraj državnega tožilstva in drugim uporabnikom, kar vključuje tudi zaznambe časa posredovanja, navedbo uporabnika ter navedbo pravne podlage in namena posredovanja podatkov, morebitnih omejitev obdelave ali oznak glede stanja osebnih podatkov.
(6) Državno tožilstvo in državni tožilec ne smeta za izvajanje pristojnosti, nalog in obveznosti iz prvega in drugega odstavka 180. člena tega zakona uporabljati avtomatizirane obdelave osebnih ali drugih podatkov, pri kateri bi se o posamezniku ali o pravni lahko sprejela odločitev iz pristojnosti državnega tožilca, ki bi brez dodatne odločitve državnega tožilca ali državnega tožilstva predstavljala poseg v pravice ali obveznosti posameznika ali pravne osebe.
(7) Za varstvo in zavarovanje osebnih podatkov in za druga vprašanja s področja osebnih podatkov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
PETI DEL
ORGANIZACIJA IN PRISTOJNOSTI DRŽAVNEGA TOŽILSTVA
Prvo poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
185. člen
(državna tožilstva)
(1) V Republiki Sloveniji so:
1. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije;
2. Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije;
3. okrožna državna tožilstva:
– Okrožno državno tožilstvo v Celju;
– Okrožno državno tožilstvo v Kopru;
– Okrožno državno tožilstvo v Kranju;
– Okrožno državno tožilstvo v Krškem;
– Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani;
– Okrožno državno tožilstvo v Mariboru;
– Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti;
– Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici;
– Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu;
– Okrožno državno tožilstvo na Ptuju;
– Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu.
(2) Sedež Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije in Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije je v Ljubljani.
186. člen
(območje delovanja Vrhovnega državnega tožilstva)
(1) Vrhovno državno tožilstvo deluje za celotno območje Republike Slovenije.
(2) Vrhovno državno tožilstvo opravlja državnotožilske funkcije pred Vrhovnim sodiščem ter usklajevalne, nadzorstvene in izobraževalne pristojnosti nad okrožnimi državnimi tožilstvi in Specializiranim državnim tožilstvom Republike Slovenije.
(3) Usklajevalne pristojnosti opravlja Vrhovno državno tožilstvo v okviru kolegijev vodij državnih tožilstev in drugih oblik kolegijskega dela, v skladu s tem zakonom.
187. člen
(območje delovanja državnih tožilstev)
(1) Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije deluje za celotno območje Republike Slovenije.
(2) Državnotožilske funkcije pred višjimi sodišči splošne pristojnosti opravljajo okrožna državna tožilstva.
(3) Okrožno državno tožilstvo deluje za območje okrožnega sodišča s splošno pristojnostjo in okrajnih sodišč z območja tega okrožnega sodišča.
(4) Svoje funkcije pred okrajnimi sodišči izvaja okrožno državno tožilstvo s sedeža okrožnega državnega tožilstva ali z zunanjega oddelka.
188. člen
(prenos pristojnosti)
(1) Generalni državni tožilec lahko za postopanje v posamezni zadevi določi drugo krajevno pristojno državno tožilstvo, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če obstajajo za to drugi tehtni razlogi, zlasti varovanje nepristranskosti, samostojnega delovanja ali ugleda državnega tožilstva.
(2) O določitvi drugega pristojnega državnega tožilstva odloči z odločbo generalni državni tožilec na lastno pobudo ali na podlagi obrazloženega predloga pristojnega državnega tožilca, vodje okrožnega državnega tožilstva, vodje Specializiranega državnega tožilstva ali vodje Oddelka za preiskovanje in pregon zlorabe policijskih pooblastil. Odločba se vroči državnemu tožilstvu, ki je bilo krajevno pristojno v posamezni zadevi, in državnemu tožilstvu, ki mu je določena krajevna pristojnost v posamezni zadevi.
(3) Če državno tožilstvo zaradi posebnih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje njegovih funkcij, ne more delovati na sedežu, lahko generalni državni tožilec po predhodno pridobljenem soglasju ministra z odločbo določi začasni sedež državnega tožilstva.
189. člen
(zunanji oddelek)
(1) Zunanji oddelek okrožnega državnega tožilstva je organizacijska enota okrožnega državnega tožilstva, ki opravlja funkcije okrožnega državnega tožilstva pred enim ali več okrajnimi sodišči.
(2) Zunanji oddelek okrožnega državnega tožilstva ustanovi ali ukine minister na predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta, praviloma za območje več okrajnih sodišč.
(3) Vodjo zunanjega oddelka imenuje vodja posameznega okrožnega državnega tožilstva z letnim razporedom za dobo enega leta s soglasjem Državnotožilskega sveta, po predhodno pridobljenem mnenju generalnega državnega tožilca. V zunanje oddelke okrožnega državnega tožilstva se praviloma razporedijo okrožni državni tožilci.
(4) V upravnem in nadzornem pogledu je zunanji oddelek državnega tožilstva neposredno podrejen vodji državnega tožilstva.
(5) Določbe tega člena se ne uporabljajo za posebne pristojnosti iz prejšnjega člena.
190. člen
(nastopanje pred drugimi državnimi organi)
Kadar so za to pooblaščeni po zakonu, nastopajo državni tožilci v izvrševanju svojih funkcij pred drugimi državnimi organi ali njihovimi izpostavami.
191. člen
(organiziranje oddelkov)
(1) Državno tožilstvo lahko zaradi specializacije, boljše učinkovitosti ali usklajenega delovanja na posameznih ožjih področjih organizira oddelke.
(2) Oddelek ima najmanj tri državne tožilce, njegovo delo vodi namestnik vodje državnega tožilstva ali drug državni tožilec, ki ga z razporedom dela določi vodja državnega tožilstva.
(3) Vodja državnega tožilstva lahko prenese pristojnost za razporejanje dela med državne tožilce na vodjo oddelka, vodjo zunanjega oddelka ali drugega državnega tožilca, ki ga za to pooblasti.
(4) Pri okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč so organizirani oddelki za usklajevanje in razporejanje zadev, ki se obravnavajo pred višjimi sodišči (pritožbeni oddelki). Vodenje in sestava teh oddelkov, način dodeljevanja zadev, posredovanje spisov in strokovnega usklajevanja ter razpored udeležbe pri delu višjih sodišč se določijo z Državnotožilskim redom.
(5) Pri Vrhovnem državnem tožilstvu so organizirani: oddelek za kazenske zadeve, oddelek za civilne in upravne zadeve ter oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor, v okviru katerega lahko v skladu z letnim razporedom dela opravljajo naloge vsi vrhovni in višji državni tožilci. Z letnim razporedom dela se lahko organizirajo tudi drugi oddelki v skladu s potrebami dela.
Drugo poglavje
SPECIALIZIRANO DRŽAVNO TOŽILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
192. člen
(pristojnost)
(1) Najzahtevnejša kazniva dejanja, katerih pregon terja posebno organiziranost in usposobljenost državnih tožilcev ter najvišjo raven učinkovitosti, obravnava Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SDT).
(2) SDT je pristojno za pregon storilcev kaznivih dejanj:
– zoper gospodarstvo, za katera se lahko izreče kazen petih let zapora ali hujša kazen, razen poslovne goljufije, izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice, uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice;
– za katera se lahko izreče kazen desetih let zapora ali hujša kazen, če je bilo dejanje izvršeno v hudodelski združbi;
– jemanja podkupnine, dajanja podkupnine, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, dajanja daril za nezakonito posredovanje, nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril;
– terorizma, financiranja terorizma, ščuvanja in javnega poveličevanja terorističnih dejanj, novačenja in usposabljanja za terorizem;
– spravljanja v suženjsko razmerje, trgovine z ljudmi.
(3) SDT je pristojno za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so povezana s kaznivimi dejanji iz prejšnjega odstavka, če so podani isti dokazi (povezane zadeve).
(4) SDT je izključno pristojno za usmerjanje preiskovanja, vlaganje in zastopanje predlogov za začasno zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, v skladu z zakonom.
(5) Če nastane dvom o določitvi pristojnega državnega tožilstva, velja, da je podana pristojnost SDT.
(6) Če s tem zakonom ni določeno drugače, se za SDT uporabljajo določbe zakona, podzakonskih predpisov in drugih aktov, ki veljajo za okrožno državno tožilstvo.
193. člen
(sestava in delovanje SDT)
(1) Na SDT opravljajo državnotožilsko službo državni tožilci, ki so imenovani na državnotožilska mesta na SDT ter državni tožilci, ki so dodeljeni na SDT.
(2) Na državnotožilskih mestih državnih tožilcev, ki so imenovani na SDT, opravlja državnotožilsko službo najmanj deset državnih tožilcev, od tega vsaj sedem, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.
(3) Na SDT se po določbah tega zakona o dodelitvi dodeli najmanj po en državni tožilec iz vsakega okrožnega državnega tožilstva. Dodeljeni državni tožilci opravljajo delo v zadevah iz pristojnosti SDT po odredbi vodje SDT na sedežu SDT ali na sedežu okrožnega državnega tožilstva, pri katerem so imenovani.
(4) Vodja SDT lahko predlaga, da se po določbah tega zakona, ki urejajo dodelitev na drugo državno tožilstvo, za sodelovanje pri obravnavanju posamezne zadeve dodatno dodeli na SDT državni tožilec iz okrožnega državnega tožilstva, ki bi bilo sicer krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, ali da se posamezne naloge izvajajo na območju tega okrožnega državnega tožilstva.
(5) Dodelitev po prejšnjem odstavku lahko, glede na potrebe, traja največ šest mesecev.
(6) SDT deluje po načelu timskega dela praviloma tako, da pri obravnavanju posameznih zadev združuje znanje, usposobljenost in izkušnje posameznih članov za določena pravna področja v obsegu, ki je potreben za učinkovito usmerjanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter pripravo obtožnega akta.
194. člen
(poziv k prijavam)
(1) Poziv k prijavam za dodelitev v SDT po tretjem odstavku 193. člena objavi Državnotožilski svet v 15 dneh od prejema predloga generalnega državnega tožilca.
(2) Poziv se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.
(3) Če se na poziv ne prijavi najmanj po en državni tožilec iz posameznega državnega tožilstva, se na SDT lahko dodeli prijavljeni državni tožilec iz drugega državnega tožilstva, ne glede na določbo tretjega odstavka prejšnjega člena.
195. člen
(pogoji za imenovanje, premestitev in dodelitev na SDT)
(1) Pri imenovanju, premestitvi in dodelitvi na SDT se upoštevajo:
1. trajanje državnotožilske službe, zlasti na področju obravnavanja zadev iz pristojnosti SDT;
2. pravnomočna ocena tožilske službe o izpolnjevanju pogojev za napredovanje, ki ne sme biti starejša od enega leta in
3. dokazila o strokovnem usposabljanju oziroma izkušnjah na področju obravnavanja zadev iz pristojnosti SDT.
(2) O imenovanju, premestitvi in dodelitvi državnega tožilca na SDT odloča Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje SDT.
(3) Dodelitev na SDT traja štiri leta in se lahko s soglasjem dodeljenega državnega tožilca ponovi. Če se čas dodelitve izteče pred pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi, dodeljeni državnemu tožilcu, se dodelitev lahko podaljša do pravnomočnosti sodne odločbe, vendar najdalj za šest mesecev.
(4) Glede predčasnega prenehanja dodelitve na SDT se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki ureja predčasno prenehanje dodelitve.
196. člen
(pravice državnega tožilca na SDT)
(1) Državnemu tožilcu, ki je imenovan na SDT, pripada:
– okrajnemu državnemu tožilcu plača višjega državnega tožilca;
– okrajnemu državnemu tožilcu svetniku plača višjega državnega tožilca svetnika;
– okrožnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca in
– okrožnemu državnemu tožilcu svetniku ter višjemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca svetnika.
(2) Dodeljenemu državnemu tožilcu pripada za čas, v katerem rešuje zadeve iz pristojnosti SDT:
– okrajnemu državnemu tožilcu plača višjega državnega tožilca;
– okrajnemu državnemu tožilcu svetniku plača višjega državnega tožilca svetnika;
– okrožnemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca in
– okrožnemu državnemu tožilcu svetniku ter višjemu državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca svetnika.
(3) Način evidentiranja in obračunavanje časa iz prejšnjega odstavka se določi z Državnotožilskim redom.
(4) Državnemu tožilcu, ki mu v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena pripada plača višjega državnega tožilca, mu ta pripada v višini plačnega razreda, v katerega je v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, uvrščena funkcija, ki jo zaseda višji državni tožilec ob uvrstitvi. Če je ta razred pred imenovanjem na SDT oziroma dodelitvijo na SDT že dosegel ali ga je presegel, se uvrsti za en plačni razred višje.
(5) Če državni tožilec, ki je imenovan ali dodeljen na SDT, po prenehanju takšnega imenovanja ali dodelitve, nadaljuje z delom v posameznih zadevah iz pristojnosti SDT, se višina njegove plače določi po drugem odstavku tega člena.
(6) Premestitev in dodelitev državnega tožilca na SDT ne posegata v njegov naziv in položaj.
(7) Glede položaja in napredovanja državnega tožilca se za čas trajanja dodelitve na SDT smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo dodelitev državnega tožilca na drugo državno tožilstvo.
(8) Državnemu tožilcu, ki je dodeljen na SDT, se lahko izjemoma dodelijo v delo zadeve iz pristojnosti državnega tožilstva, pri katerem je imenovan, ob upoštevanju obsega dela, ki ga državni tožilec opravlja pri SDT.
197. člen
(položaj in vodenje SDT)
(1) Za SDT se uporabljajo določbe, ki veljajo za okrožno državno tožilstvo, kolikor ta zakon ne določa drugače.
(2) Vodja SDT se imenuje po določbah tega zakona, ki veljajo za imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva.
(3) Vodja SDT ima enak položaj in pristojnosti kakor vodja okrožnega državnega tožilstva, če ta zakon ne določa drugače.
(4) O dodelitvi zadev državnemu tožilcu, dodeljenemu na SDT, iz pristojnosti državnega tožilstva, pri katerem je imenovan, odloči vodja SDT v soglasju z vodjo tega državnega tožilstva.
(5) Organizacijo, obveščanje in delo SDT podrobneje ureja podzakonski akt, ki ga izda minister po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.
198. člen
(obveščanje, dodelitev in prenos zadev)
(1) SDT obravnava vse zadeve iz drugega in četrtega odstavka 192. člena tega zakona, druge zadeve pa le, če so podani pogoji iz tretjega odstavka 192. člena tega zakona.
(2) Vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva oziroma vodja pristojne uprave oziroma enote Policije morata nemudoma obvestiti vodjo SDT o zadevah, glede katerih je podana pristojnost SDT po drugem odstavku 192. člena, in mu brez odlašanja posredovati spise zadeve z vsemi zbranimi dokazi.
(3) Vodja SDT lahko odredi, da se zadeva, za katero je pristojno SDT, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za dodelitev zadeve SDT ali iz razlogov smotrnosti. Če se vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva ne strinja z dodelitvijo, lahko ta predlaga, da o utemeljenosti predloga odloči generalni državni tožilec.
(4) Če je zadeva v skladu s prejšnjim odstavkom dodeljena krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, se mu odstopijo spisi zadeve in o tem obvesti pristojnega vodjo uprave oziroma enote Policije.
(5) Če krajevno pristojno državno tožilstvo obravnava zadevo iz tretjega odstavka 192. člena tega zakona, lahko vodja SDT na lastno pobudo ali na pobudo državnega tožilca, kateremu je zadeva dodeljena, z obrazloženim predlogom zaprosi vodjo krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva, da se zadeva dodeli v obravnavo SDT. Če se vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva ne strinja s predlogom, lahko vodja SDT predlaga, da o utemeljenosti predloga odloči generalni državni tožilec. Če je zadeva dodeljena SDT, se mu odstopijo spisi zadeve in o tem obvesti pristojnega vodjo uprave oziroma enote Policije.
(6) Če krajevno pristojno državno tožilstvo obravnava zadevo, za katero meni, da so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 192. člena tega zakona za dodelitev zadeve SDT, lahko vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva na lastno pobudo ali na pobudo državnega tožilca, kateremu je zadeva dodeljena, z obrazloženim predlogom zaprosi vodjo SDT, da se zadeva dodeli v obravnavo SDT. Če se vodja SDT ne strinja s predlogom, lahko vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva predlaga, da o utemeljenosti predloga odloči generalni državni tožilec. Če je zadeva dodeljena SDT, se mu odstopijo spisi zadeve in o tem obvesti pristojnega vodjo uprave oziroma enote Policije.
(7) Podrobnejša navodila o dodeljevanju zadev in o organiziranju dela na SDT določa Državnotožilski red.
(8) Okrožno državno tožilstvo, ki bi bilo krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, mora sodelovati s SDT pri opravljanju njegovih nalog, zagotavljati potrebno administrativno in tehnično pomoč ter druge pogoje za delo.
Tretje poglavje
ODDELEK ZA PREISKOVANJE IN PREGON URADNIH OSEB S POSEBNIMI POOBLASTILI
199. člen
(pristojnost in dodelitev zadev)
(1) Pri SDT deluje kot samostojna notranja organizacijska enota s posebnim položajem Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (v nadaljnjem besedilu: Posebni oddelek). Posebni oddelek deluje po načelu strokovne in operativne avtonomnosti v skladu z določbami tega zakona.
(2) Posebni oddelek je izključno krajevno in stvarno pristojen za obravnavo kaznivih dejanj, če jih storijo uradne osebe:
– Policije;
– notranjih zadev, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja nadzora po zakonu, ki ureja Policijo;
– vojaške policije, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem postopku;
– s pooblastili policije v predkazenskem postopku, ki so napotene na misijo v tujini;
– Obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo;
– Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
(3) Posebni oddelek je pristojen tudi za obravnavo zadev, ki jih obravnava drugo okrožno državno tožilstvo, če so te zadeve vsebinsko povezane z zadevo, ki jo obravnava Posebni oddelek.
(4) Če nastane dvom o določitvi pristojnega državnega tožilstva, velja, da je podana pristojnost Posebnega oddelka.
(5) Za obveščanje, dodelitev in prenos zadev Posebnega oddelka se smiselno uporabljajo določbe o obveščanju, dodelitvi in prenosu zadev SDT. Če so ovadbo, ki jo obravnava Posebni oddelek, podali policisti ali če so jo podale druge osebe, policisti pa so zbirali obvestila v zvezi z njo, mora državni tožilec o obravnavanju zadeve seznaniti policijo.
200. člen
(vodenje in dodelitev državnega tožilca)
(1) Vodjo Posebnega oddelka imenuje Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju ministra. Glede postopka imenovanja se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva.
(2) Vodja Posebnega oddelka ima pristojnosti vodje okrožnega državnega tožilstva glede:
– notranje organizacije in organizacije poslovanja Posebnega oddelka;
– razporeda dela in dodeljevanja zadev;
– priprave letnih programov in letnih poročil;
– organizacije udeležbe na glavnih obravnavah, narokih in drugih dejanjih;
– zagotavljanja in nadzora nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo poslovanja Posebnega oddelka;
– kolegijskega dela;
– disciplinskih postopkov in začasne odstranitve iz državnotožilske službe;
– obveščanja in prevzema zadev, odveze nadaljnjega dela, izdajanja in izpolnjevanja splošnih navodil in strokovnega nadzora;
– obravnavanja nadzorstvenih pritožb;
– poročanja o delu Posebnega oddelka, in
– izobraževanja ter spremljanja sodne in državnotožilske prakse.
Zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela državnega tožilca Posebnega oddelka zagotavlja vodja Posebnega oddelka po določbah tega zakona o strokovnem nadzoru.
(3) V Posebni oddelek se dodelita najmanj dva državna tožilca, ki sta usposobljena in izkušena za obravnavo zadev iz pristojnosti Posebnega oddelka.
(4) Glede poziva k prijavam, dodelitve državnega tožilca v Posebni oddelek in pravic dodeljenega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za SDT.
201. člen
(policisti v posebnem oddelku)
(1) Naloge odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz pristojnosti Posebnega oddelka opravlja najmanj šest oseb s pooblastili policije v predkazenskem postopku, začasno premeščenih na delovna mesta policistov v Posebnem oddelku.
(2) Policisti iz prejšnjega odstavka lahko za potrebe izvajanja nalog odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz pristojnosti Posebnega oddelka izvršujejo vsa policijska pooblastila in naloge, ki jih določajo zakon, ki ureja policijo, zakon, ki ureja kazenski postopek in predpisi, sprejeti na njuni podlagi.
(3) Ne glede na določbe zakona, ki ureja javne uslužbence, je lahko oseba iz prvega odstavka tega člena začasno premeščena v Posebni oddelek za štiri leta.
(4) V Posebni oddelek se po prvem odstavku tega člena lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj pri izvrševanju teh pooblastil.
202. člen
(urejanje pravic in pogojev)
(1) Za urejanje delovnopravnega statusa in sklenitev pogodb o zaposlitvi, za urejanje pravic in obveznosti ter za določanje plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja se za osebe, ki opravljajo naloge policistov Posebnega oddelka, poleg predpisov, ki urejajo pravice, obveznosti, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, uporabljajo določbe zakona in drugih predpisov, ki urejajo Policijo oziroma organe iz drugega odstavka 199. člena tega zakona, pri čemer se za določitev dodatka za stalnost vsako začeto leto delovne dobe v Posebnem oddelku šteje kot začeto leto delovne dobe v Policiji oziroma v organu iz drugega odstavka 199. člena tega zakona.
(2) Policija mora policistom in državnim tožilcem Posebnega oddelka brezplačno zagotavljati dostop do tistega dela vsebine policijskih evidenc, ki je potreben za izvajanje določb tega zakona ter zakona, ki ureja kazenski postopek, ob uvedbi ustreznih ukrepov zavarovanja, ter druge tehnične pogoje in pomoč za izvajanje njihovih policijskih pooblastil.
(3) Generalni državni tožilec na predlog vodje Posebnega oddelka in po predhodnem mnenju generalnega direktorja Policije izda navodilo o načinu in pooblastilih glede dostopa do vsebine določenih evidenc iz prejšnjega odstavka.
(4) Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov izda odločbo, s katero potrdi ali zavrne navodilo generalnega državnega tožilca iz prejšnjega odstavka.
203. člen
(podzakonski akt)
Vlada Republike Slovenije na predlog ministra in na podlagi predhodnega predloga generalnega državnega tožilca ter mnenja generalnega direktorja Policije, izda odredbo, s katero določi število delovnih mest policistov, začasno premeščenih v Posebni oddelek.
Četrto poglavje
STROKOVNO INFORMACIJSKI CENTER
204. člen
(organizacija in vodenje)
(1) Pri Vrhovnem državnem tožilstvu kot notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva deluje Strokovno informacijski center (v nadaljnjem besedilu: SIC).
(2) SIC vodi državni tožilec, ki ga z letnim razporedom imenuje generalni državni tožilec.
(3) Naloge iz pristojnosti SIC opravljajo vsi vrhovni, višji in dodeljeni državni tožilci na Vrhovnem državnem tožilstvu ter tožilsko osebje.
(4) Sredstva za delovanje centra se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
205. člen
(pristojnosti)
Strokovno informacijski center je pristojen za:
– zagotavljanje strokovne pomoči s področja davčne, finančne, računovodske in drugih strok, ki je potrebna za strokovno in učinkovito delovanje državnih tožilcev pri usmerjanju odkrivanja in pregonu storilcev kaznivih dejanj,
– razvoj, enotnost ter delovanje informacijske podpore poslovanja državnih tožilstev in njeno usklajevanje z drugimi informacijskimi sistemi na kazenskem področju,
– pripravo ter izdajo tožilskega glasila in strokovne literature, za urejanje intraneta in spletnih strani državnih tožilstev in
– evidentiranje pravnih problemov strokovne narave ter priprava in organiziranje usklajevanja in strokovnega sodelovanja pri njihovem obravnavanju.
206. člen
(premoženjskopravni ukrepi in kontaktna točka)
(1) SIC vodi centralno evidenco vseh zadev in zagotavlja državnim tožilcem strokovno pomoč v vseh zadevah, v katerih je bilo predlagano oziroma odrejeno začasno zavarovanje, zaseg ali odvzem predmetov in premoženjske koristi ter premoženja nezakonitega izvora, na podlagi podatkov, ki jih po uradni dolžnosti takoj po izdaji pobude, usmeritve, procesnega akta državnega tožilca in sodne odločbe posredujejo vsa državna tožilstva.
(2) Državni tožilci dodeljeni v SIC so izključno pristojni za zadeve mednarodnega sodelovanja v kazenskih zadevah zaradi začasnega zavarovanja, zasega in odvzema predmetov in premoženjske koristi ter premoženja nezakonitega izvora (kontaktna točka).
(3) Vsebina evidence in način posredovanja podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena se določi z Državnotožilskim redom.
(4) Pri izdelavi ocene dela državnih tožilcev po tem zakonu se za vse državne tožilce kot merilo sposobnosti in učinkovitost upošteva tudi prizadevnost in uspešnost v okviru usmerjanja, medsebojnega državnotožilskega usklajevanja, mednarodnega sodelovanja ter predlaganja ustreznih ukrepov v kazenskih zadevah zaradi začasnega zavarovanja, zasega in odvzema predmetov, premoženjske koristi in premoženja nezakonitega izvora.
(5) Mnenje o izpolnjevanju merila iz prejšnjega odstavka za potrebe izdelave ocene državnotožilske službe poda vodja SIC.
Peto poglavje
PORAVNALCI V KAZENSKIH ZADEVAH
207. člen
(poravnalec)
(1) Poravnalec je oseba, ki je imenovana za poravnalca pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon, ter opravlja naloge poravnavanja v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.
(2) Če je to potrebno za izvajanje poravnavanja v kazenskih zadevah, morajo upravne enote in samoupravne lokalne skupnosti dati poravnalcem na razpolago brezplačno uporabo njihovih prostorov, ki so potrebni in primerni za opravljanje poravnavanja, kolikor razpolagajo s takšnimi prostori in jih lahko dajo na razpolago za tak namen.
208. člen
(pogoji za imenovanje)
(1) Kandidat za poravnalca mora izpolnjevati te pogoje:
1. da je državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije ali države članice Evropskega gospodarskega prostora ter izkaže visoko raven aktivnega znanja slovenščine, na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, pa tudi višjo raven znanja jezika narodne skupnosti;
2. da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
3. da ima v Republiki Sloveniji zaključeno najmanj visokošolsko izobraževanje prve stopnje ali je končal enako raven izobraževanja v tujini, priznano v skladu z Zakonom o priznavanju in vrednotenju izobraževanja;
4. da poda izjavo, da bo v primeru imenovanja zagotovil opremo in prostore, ki bodo potrebni in primerni za opravljanje poravnavanja;
5. da je osebnostno primeren za opravljanje poravnavanja;
6. da je ob prijavi dopolnil 30 let.
(2) Za opravljanje poravnavanja ni osebnostno primeren tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da poravnavanja ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot poravnalec ne bo varoval ugleda instituta poravnavanja in nepristranskosti, ali ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden opravljati poravnavanje.
(3) Poravnalci se morajo strokovno izpopolnjevati v okviru izobraževalnih dejavnosti, ki jih organizira Center za izobraževanje v pravosodju ali drug državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje.
209. člen
(javni poziv)
(1) Javni poziv k zbiranju prijav kandidatov za poravnalce za območje posameznega višjega sodišča objavi ministrstvo v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za vložitev prijav iz javnega poziva ne sme biti krajši od 15 dni.
(2) Za vodenje postopka se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
210. člen
(imenik poravnalcev)
(1) Ministrstvo za odločanje in vodenje postopkov po tem zakonu ter za zagotavljanje pravne varnosti v postopkih pred državnimi tožilstvi upravlja imenik poravnalcev, ki vsebuje te podatke: osebno ime, znanstveni ali strokovni naslov, območje sodišča, za katero je poravnalec imenovan, datum imenovanja, poklic, datum in kraj rojstva, enotno matično številko občana (EMŠO), poštni naslov, na katerem je dosegljiv, kontaktno številko telefona in telefaksa, kontaktni naslov elektronske pošte in podatke o zaposlitvi ali drugem statusu.
(2) Imenik poravnalcev je za pravno varnost, delovanje državnih tožilstev in drugih državnih organov v sodnih in drugih postopkih ter informiranje strank javen v delu, ki obsega te podatke: osebno ime poravnalca, znanstveni ali strokovni naslov, kontaktno številko telefona in območje sodišča, za katero je imenovan za poravnalca. Javni del imenika se lahko objavi na spletni strani ministrstva.
(3) Za potrebe posodabljanja imenika poravnalcev ter vodenja ali odločanja v postopkih po tem zakonu ali drugih zakonih lahko ministrstvo pridobiva in obdeluje podatek o stalnem in začasnem prebivališču poravnalca od upravljavca centralnega registra prebivalstva vsakih šest mesecev ali, če obstaja sum, da poravnalec ministrstvu ni posredoval točnega podatka. Za namene iz prejšnjega stavka lahko ministrstvo podatek o vpisu poravnalca v kazensko evidenco ali izpisu poravnalca iz nje glede kaznivih dejanj iz 208. člena tega zakona pridobi od upravljavca kazenske evidence in ga obdeluje za ta namen. Za namene iz prvega stavka tega odstavka lahko ministrstvo pridobiva in obdeluje podatek o datumu smrti poravnalca od upravljavca matičnega registra.
(4) Za namene iz prejšnjega odstavka mora poravnalec pisno ali po elektronski poti sporočiti ministrstvu vsako spremembo podatkov o poštnem naslovu, na katerem je dosegljiv, naslovu stalnega ali začasnega prebivališča, kontaktni številki telefona oziroma telefaksa ali naslovu elektronske pošte. Poravnalec mora tudi za to posredovati pisno izjavo, da so vsi podatki, ki jih glede njega upravlja ministrstvo v imeniku poravnalcev, točni, oziroma podatke, ki so spremenjeni, in sicer do konca prvega meseca v koledarskem letu.
(5) Če poravnalec ne posreduje pisne izjave v roku iz drugega stavka prejšnjega odstavka, ga ministrstvo izbriše iz javnega dela imenika in se ponovno vpiše v ta del imenika po posredovanju zahtevane izjave.
211. člen
(razrešitev poravnalca)
(1) Minister poravnalca razreši, če:
1. sam zahteva razrešitev;
2. ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje;
3. svojih dolžnosti ni opravil redno;
4. svojih dolžnosti ne opravlja vestno;
5. se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno in od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije.
(2) Za ugotavljanje razloga iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka lahko minister zahteva opravo pregleda po naslednjem členu.
(3) Nezdružljivost opravljanja pridobitne dejavnosti z dejavnostjo poravnavanja ugotavlja ministrstvo, ki za te namene lahko brezplačno pridobiva podatke iz vseh uradnih evidenc in zbirk podatkov, ki jih upravljajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil.
212. člen
(nadzor nad delom poravnalcev)
(1) Nadzor nad delom poravnalcev se izvaja z rednimi ali izrednimi pregledi opravljenih postopkov poravnavanja.
(2) Nadzor opravlja nadzorni odbor, ki ga ustanovi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije in ima tri člane:
– državnega tožilca, ki ima najmanj naziv okrožnega državnega tožilca,
– predstavnika poravnalcev, in
– predstavnika ministrstva, ki ga predlaga minister na zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva.
(3) Če nadzorni odbor pri opravljanju nadzora ugotovi, da poravnalec svojih dolžnosti ni opravljal redno ali vestno, lahko predlaga ministru, da poravnalca razreši.
(4) Administrativne naloge za nadzorni odbor opravlja Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
ŠESTI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
Odredba in kadrovski načrti
213. člen
(1) Minister v soglasju z Vlado Republike Slovenije po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca uskladi Odredbo o številu mest državnih tožilcev in pomočnikov državnega tožilca (Uradni list RS, št. 64/06, 16/07, 26/07, 18/08 in 98/08) z določbami tega zakona glede števila mest državnih tožilcev in nazivov, v katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, ter števila mest državnih tožilcev s pogojem višje ravni znanja jezika narodnih skupnosti v dveh mesecih pred začetkom uporabe tega zakona.
(2) Kadrovski načrti državnih tožilstev se uskladijo z določbami tega zakona v enem mesecu pred začetkom uporabe tega zakona.
(3) Državna tožilstva uskladijo akte o notranji organizaciji in sistemizaciji z določbami tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
Pomočniki okrožnega državnega tožilca
214. člen
(1) Dosedanji pomočniki okrožnih državnih tožilcev nadaljujejo delo kot okrajni državni tožilci, pri čemer doseženi plačni razred in položaj, pridobljen v nazivu pomočnika okrožnega državnega tožilca, velja kot plačni razred in položaj okrajnega državnega tožilca.
(2) Čas opravljanja funkcije pomočnika okrožnega državnega tožilca se glede pravic in dolžnosti po zakonu šteje za čas opravljanja funkcije okrajnega državnega tožilca.
(3) Kjer drug zakon ali podzakonski predpis uporablja izraza »pomočnik okrožnega državnega tožilca« oziroma »pomočnik«, če se nanašata na pomočnika okrožnega državnega tožilca, pomenita okrajnega državnega tožilca.
Uradne izkaznice
215. člen
Uradne izkaznice, izdane na podlagi 45. člena Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 109/04, 65/06, 98/07 in 4/10), se uporabljajo do izdaje novih izkaznic.
Oddelki in notranje organizacijske enote Vrhovnega državnega tožilstva
216. člen
(dokončanje prevzetih zadev in dodeljevanje novih zadev)
(1) Z dnem začetka uporabe tega zakona preneha z delom pritožbeni oddelek in zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva, ustanovljeni po Zakonu o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07, 77/09 – popr. in 87/09). Zadeve, ki so pripadle do začetka uporabe tega zakona, nadaljujejo in dokončajo višji državni tožilci, ki so jim bile zadeve dodeljene.
(2) Z dnem začetka uporabe tega zakona prevzamejo zastopanje zadev iz pristojnosti višjih sodišč, ki bodo pripadle po začetku uporabe tega zakona, višji državni tožilci, razporejeni v pritožbene oddelke na okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč.
(3) Z dnem začetka uporabe tega zakona prevzame oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor Vrhovnega državnega tožilstva:
– nedokončane zadeve izobraževanja in mednarodnega sodelovanja iz pristojnosti Strokovnega centra, in
– nedokončane zadeve strokovnega nadzora iz pristojnosti oddelka za državnotožilski strokovni nadzor.
(4) Z dnem začetka uporabe tega zakona prevzame Strokovno informacijski center Vrhovnega državnega tožilstva:
– nedokončane zadeve strokovne pomoči pri usmerjanju odkrivanja in pregonu storilcev kaznivih dejanj iz pristojnosti Strokovnega centra, in
– nedokončane zadeve iz pristojnosti Pravnoinformacijskega centra.
217. člen
(dokumentacija in sredstva)
(1) Spisi pritožbenih zadev, ki so jih obravnavali pritožbeni oddelek in zunanji oddelki Vrhovnega državnega tožilstva se hranijo kot arhivsko gradivo in jih prevzamejo okrožna državna tožilstva na sedežu višjih sodišč v skladu z navodilom, ki ga do začetka uporabe tega zakona izda generalni državni tožilec.
(2) Sredstva pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva prevzame Vrhovno državno tožilstvo in sredstva zunanjih oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva prevzamejo okrožna državna tožilstva na sedežu višjih sodišč v skladu z navodilom, ki ga do začetka uporabe tega zakona izda generalni državni tožilec.
218. člen
(premestitve)
(1) Generalni državni tožilec najpozneje do začetka uporabe tega zakona izda odločbe o premestitvi višjih državnih tožilcev na državnotožilska mesta, ki se na okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč opravljajo v nazivu višji državni tožilec v skladu z odredbo, ki bo določila število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba.
(2) Višji državni tožilci, ki niso premeščeni po prejšnjem odstavku, nadaljujejo delo pri Vrhovnem državnem tožilstvu na državnotožilskih mestih, ki se opravljajo v nazivu višji državni tožilec, in se razporedijo za opravljanje državnotožilskega strokovnega nadzora oziroma drugih nalog iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva.
(3) Pri odločanju o premestitvi generalni državni tožilec v okviru sprejetih kadrovskih načrtov upošteva mnenje višjega državnega tožilca, čas opravljanja državnotožilske službe v celoti in čas opravljanja državnotožilske službe v nazivu višjega državnega tožilca, okoliščine, ki se po tem zakonu upoštevajo glede soglasja pri dodelitvi na drugo državno tožilstvo in potrebe zagotavljanja državnotožilske službe.
(4) Višji državni tožilci do izdaje odločbe iz prvega odstavka tega člena nadaljujejo delo pri Vrhovnem državnem tožilstvu.
(5) Premestitev po prvem odstavku tega člena ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca ter pravice, ki jih ima po določbah tega zakona o premestitvi.
(6) Vrhovni državni tožilci, ki so bili razporejeni na pritožbeni oddelek Vrhovnega državnega tožilstva, še naprej opravljajo službo pri tem tožilstvu.
Specializirano državno tožilstvo, Skupina in Posebni oddelek
219. člen
(ustanovitev SDT, premestitev osebja, prevzem zadev)
(1) SDT začne z delovanjem v prostorih, kjer deluje Skupina za pregon organiziranega kriminala (v nadaljnjem besedilu: Skupina).
(2) Tožilsko osebje Skupine nadaljuje delo pri SDT, kamor se premesti po določbah, ki veljajo za trajne premestitve javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi delovnih potreb.
(3) Z dnem začetka uporabe tega zakona državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev, dodeljeni v Skupino za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu, ustanovljeno po Zakonu o državnem tožilstvu, oziroma v Specializirani oddelek, ustanovljen po Zakonu o državnem tožilstvu, nadaljujejo delo kot državni tožilci, dodeljeni na državnotožilska mesta, določena v drugem odstavku 193. člena tega zakona na SDT oziroma v tretjem odstavku 200. člena tega zakona v Posebnem oddelku, do izteka časa njihove dodelitve v Skupino oziroma v Specializirani oddelek.
(4) Nedokončane zadeve, dokumentacijo in sredstva Skupine in specializiranega oddelka prevzame SDT oziroma Posebni oddelek.
(5) Delo v zadevah iz pristojnosti Skupine in Specializiranega oddelka prevzamejo državni tožilci, ki nadaljujejo delo v skladu s tretjim odstavkom tega člena.
220. člen
(imenovanja, dodelitve in vodenje SDT)
(1) V enem mesecu po začetku uporabe tega zakona ministrstvo razpiše prosto mesto vodje SDT.
(2) V enem mesecu po imenovanju vodje SDT ministrstvo objavi razpis za imenovanje (drugi odstavek 193. člena) in poziv k prijavam za dodelitev (tretji odstavek 193. člena) potrebnega števila državnih tožilcev na SDT. Prijava državnega tožilca na razpis na SDT šteje za soglasje k premestitvi na razpisano mesto na SDT, prijava na poziv za dodelitev pa kot soglasje za dodelitev na SDT.
(3) Državni tožilci iz tretjega odstavka 219. člena tega zakona se lahko prijavijo na razpis oziroma na poziv iz drugega odstavka tega člena. Če se ne prijavijo na razpis oziroma na poziv oziroma niso premeščeni ali dodeljeni na SDT, po izteku časa dodelitve v Skupino oziroma v Specializirani oddelek, nadaljujejo delo pri državnem tožilstvu, na katerem so opravljali državnotožilsko službo pred dodelitvijo.
(4) Če na SDT, po postopku, določenem s tem zakonom, ni imenovano oziroma dodeljeno ustrezno število državnih tožilcev v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 193. člena tega zakona, se manjkajoče število zagotovi s premestitvijo ali dodelitvijo državnih tožilcev, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 195. člena tega zakona.
(5) Premestitev ali dodelitev iz prejšnjega odstavka se opravi po določbah tega zakona o premestitvi oziroma dodelitvi na drugo državno tožilstvo brez soglasja državnega tožilca.
(6) Z dnem začetka uporabe tega zakona in do imenovanja novega vodje SDT vodi kot začasni vodja SDT sedanji vodja Skupine.
221. člen
(dodelitve in vodenje Posebnega oddelka)
(1) V enem mesecu po začetku uporabe tega zakona ministrstvo razpiše prosto mesto vodje Posebnega oddelka.
(2) V enem mesecu po imenovanju vodje Posebnega oddelka ministrstvo objavi poziv k prijavam za dodelitev v Posebni oddelek (tretji odstavek 200. člena) potrebnega števila državnih tožilcev.
(3) Državni tožilci iz tretjega odstavka 219. člena tega zakona se lahko prijavijo na poziv iz drugega odstavka tega člena. Če se ne prijavijo na poziv oziroma niso dodeljeni v Posebni oddelek, po izteku časa dodelitve v Skupino oziroma v Specializirani oddelek nadaljujejo delo pri državnem tožilstvu, na katerem so opravljali državnotožilsko službo pred dodelitvijo.
(4) Če v Posebni oddelek po postopku, določenem s tem zakonom, ni dodeljeno ustrezno število državnih tožilcev v skladu s tretjim odstavkom 200. člena tega zakona, se manjkajoče število državnih tožilcev dodeli v Posebni oddelek brez njihovega soglasja po določbah tega zakona o dodelitvi na drugo državno tožilstvo.
(5) Policisti, ki opravljajo naloge v specializiranem oddelku, nadaljujejo z delom v Posebnem oddelku kot začasno premeščeni policisti, in sicer do začasne premestitve najmanj šestih policistov v Posebni oddelek po določbah tega zakona.
(6) Policisti iz prejšnjega odstavka, ki niso začasno premeščeni v Posebni oddelek, prenehajo z delom v tem oddelku in nadaljujejo delo pri Policiji na podlagi akta o premestitvi, ki ga izda generalni direktor Policije po določbah, ki veljajo za trajne premestitve javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi delovnih potreb, pri čemer obdržijo naziv in plačni razred, ki so ga imeli pred premestitvijo.
(7) Z dnem začetka uporabe tega zakona in do imenovanja novega vodje vodi Posebni oddelek kot začasni vodja tega oddelka sedanji vodja specializiranega oddelka.
222. člen
(izraz v drugih predpisih)
(1) Če drug zakon ali podzakonski predpis uporablja izraza »Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala« oziroma »Skupina«, če se nanašata na Skupino za pregon organiziranega kriminala, pomenita po tem zakonu Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.
(2) Če drug zakon ali podzakonski predpis uporablja izraz »specializirani oddelek«, če se nanaša na specializirani oddelek, ustanovljen po Zakonu o državnem tožilstvu, pomeni Posebni oddelek.
Vodje državnih tožilstev in generalni državni tožilec
223. člen
(vodje in namestniki)
Vodje okrožnih državnih tožilstev in njihovi namestniki, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje v državnotožilski naziv višjega državnega tožilca, z dnem začetka uporabe tega zakona pridobijo ta naziv. Ugotovitveno odločbo o tem izda Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
224. člen
(razpis in imenovanje)
Če Državnotožilski svet po tem zakonu ni konstituiran najpozneje tri mesece pred potekom mandata vodij oziroma namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev se razpis objavi in imenovanje opravi po dosedanjih predpisih.
225. člen
(dokončanje postopkov)
(1) Postopki za imenovanje, napredovanje, razrešitev, premestitev, dodelitev, prenehanje dodelitve, prenehanje funkcije vodij državnih tožilstev, namestnikov vodij in državnih tožilcev, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po dosedanjih predpisih.
(2) Disciplinski postopki in postopki za začasno odstranitev z opravljanja funkcije za kršitve oziroma dejanja, ki so bila storjena pred začetkom uporabe tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po dosedanjih predpisih.
226. člen
(generalni državni tožilec)
(1) Če Državnotožilski svet po tem zakonu ni konstituiran najpozneje šest mesecev pred potekom mandata generalnega državnega tožilca, se razpis objavi in imenovanje opravi po dosedanjih predpisih.
(2) Če se v primeru iz prejšnjega odstavka izteče mandat generalnemu državnemu tožilcu in njegovemu namestniku, začasno vodi Vrhovno državno tožilstvo do imenovanja novega generalnega državnega tožilca vrhovni državni tožilec, ki ga z odločbo imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.
Eurojust
227. člen
(imenovanje)
(1) Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu se imenujeta najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Imenovani nacionalni predstavnik v Eurojustu opravlja svojo funkcijo do izteka mandata, za katerega je imenovan.
(3) Generalni državni tožilec določi in objavi Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne korespondente Eurojusta najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
228. člen
(uporaba predpisov)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se za imenovanje državnih tožilcev v Eurojust preneha uporabljati Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Uradni list RS, št. 64/01 in 59/02).
(2) Za dokončanje postopkov imenovanj, ki do začetka uporabe tega zakona niso zaključeni, se uporabljajo določbe zakona iz prejšnjega odstavka.
(3) Za dodelitev državnih tožilcev v Eurojust se ne uporabljajo določbe Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (Uradni list RS, št. 20/06).
Tožilsko osebje
229. člen
(generalni direktor in direktorji)
(1) Javni natečaji za generalnega direktorja, njegovega namestnika in direktorje državnih tožilstev se objavijo v treh mesecih po začetku uporabe tega zakona.
(2) Do imenovanja generalnega direktorja, njegovega namestnika in direktorjev opravljajo naloge iz njihove pristojnosti po tem zakonu generalni sekretar, njegov namestnik in sekretarji državnih tožilstev.
(3) Če drug zakon ali podzakonski predpis uporablja izraz »generalni sekretar«, če se nanaša na generalnega sekretarja Vrhovnega državnega tožilstva, ta izraz pomeni po tem zakonu generalnega direktorja.
230. člen
(premestitve osebja)
Tožilsko osebje pritožbenega in zunanjih oddelkov Vrhovnega državnega tožilstva nadaljuje delo pri okrožnih državnih tožilstvih na sedežih višjih sodišč, kamor se premesti po določbah, ki veljajo za trajne premestitve javnih uslužbencev v okviru istega delodajalca zaradi delovnih potreb.
231. člen
(sklenitev delovnega razmerja)
Generalni sekretar, namestnik generalnega sekretarja, sekretarji ali drugo tožilsko osebje, ki iz objektivnih razlogov ne morejo skleniti delovnega razmerja za delovno mesto, enako dosedanjemu, imajo pravico do premestitve na drugo prosto delovno mesto, za katero izpolnjujejo pogoje za zasedbo.
Državnotožilski svet
232. člen
(volitve)
(1) Volitve članov Državnotožilskega sveta po tem zakonu morajo biti razpisane v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Naloge volilne komisije za potrebe izvajanja prejšnjega odstavka opravlja volilna komisija, ki jo na predlog Državnotožilskega sveta, imenovanega na podlagi dosedanjih predpisov, imenuje Državna volilna komisija.
233. člen
(konstitutivna seja)
(1) Do konstituiranja Državnotožilskega sveta po tem zakonu se za imenovanja, napredovanja, premestitve, dodelitve, prenehanja funkcije državnih tožilcev, razrešitve in za izvrševanje drugih pristojnosti, ki jih ima po tem zakonu Državnotožilski svet, uporabljajo dosedanji predpisi.
(2) Konstitutivno sejo Državnotožilskega sveta v 15 dneh po izvolitvi oziroma imenovanju vseh članov skliče najstarejši član.
(3) Določbe tega zakona o pristojnosti in delovanju Državnotožilskega sveta se začnejo uporabljati naslednji dan po konstituiranju Državnotožilskega sveta.
(4) Državnotožilski svet sprejme poslovnik o svojem delu in objavi poziv za dodelitev državnega tožilca, ki vodi njegovo strokovno službo, v enem mesecu po konstituiranju. Do nastopa dela dodeljenega državnega tožilca vodi strokovno službo sedanji sekretar Državnotožilskega sveta. Z dnem nastopa dela dodeljenega državnega tožilca dosedanjemu sekretarju Državnotožilskega sveta preneha dodelitev in nadaljuje delo pri državnem tožilstvu, iz katerega je bil dodeljen.
234. člen
(strokovna služba)
(1) Strokovna služba Državnotožilskega sveta po tem zakonu se organizira najpozneje v šestih mesecih po sprejetju kadrovskega načrta na Vladi Republike Slovenije
(2) Do začetka dela strokovne službe opravlja njene naloge Vrhovno državno tožilstvo.
235. člen
(sredstva)
Do zagotovitve sredstev za delo Državnotožilskega sveta kot neposrednega proračunskega uporabnika se sredstva za njegovo delo zagotavljajo v proračunu Vrhovnega državnega tožilstva.
Disciplinski organi
236. člen
Disciplinski organi, imenovani pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo z delom do izteka mandata članov.
Splošna navodila
237. člen
Splošna navodila, katerih izdaja je po tem zakonu obvezna, morajo biti izdana v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Strokovni nadzor
238. člen
Nadzorstveni pregledi, odrejeni pred začetkom uporabe tega zakona, se dokončajo po dosedanjih predpisih.
Razpored dela in dodeljevanje zadev
239. člen
Razporedi dela, organizacija oddelkov in notranjih organizacijskih enot ter dodeljevanje zadev pri državnih tožilstvih se uskladi z določbami tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
Osebna evidenca
240. člen
(1) Organi, ki so pristojni sprejemati odločitve, glede katerih se upravlja osebna evidenca in organi, ki upravljajo zbirke osebnih podatkov oziroma evidence, ki vsebujejo podatke, ki so potrebni za obdelavo podatkov v osebni evidenci, morajo ministrstvu podatke brezplačno posredovati v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
(2) Ministrstvo uskladi osebno evidenco državnih tožilcev z določbami tega zakona do začetka uporabe tega zakona.
Politika pregona, letni programi in poročila
241. člen
(1) Generalni državni tožilec mora predlog politike pregona posredovati Državnotožilskemu svetu v mnenje v skladu s prvim odstavkom 145. člena tega zakona v enem mesecu po konstituiranju Državnotožilskega sveta po določbah tega zakona.
(2) Letni programi in poročila ter skupno letno poročilo se pripravijo po tem zakonu za prvo naslednje leto po letu, v katerem je po prejšnjem odstavku bila sprejeta politika pregona, za prejšnja obdobja pa se pripravijo na način, v obsegu in roku, kot to določajo dosedanji predpisi.
Nadzorstvene pritožbe
242. člen
Postopki z nadzorstvenimi pritožbami, vloženimi pred začetkom uporabe tega zakona, se dokončajo po dosedanjih predpisih.
Spletne strani
243. člen
Spletne strani okrožnih državnih tožilstev, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, morajo biti v teh jezikih izdelane v šestih mesecih po začetku uporabe tega zakona.
Poravnalci v kazenskih zadevah
244. člen
(1) Z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo veljati 5. do 11. in 31. do 33. člen Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 114/04).
(2) Ministrstvo po uveljavitvi tega zakona prevzame sezname poravnalcev od okrožnih državnih tožilstev, ki so jih morala voditi v skladu s Pravilnikom o poravnavanju v kazenskih zadevah, in jih začne voditi v obliki imenika poravnalcev, kakor to določa ta zakon. Če javni del imenika poravnalcev ni dostopen na spletni strani en mesec pred začetkom uporabe zakona, ministrstvo v tem roku seznani s podatki v njem okrožna državna tožilstva.
(3) Za poravnalce, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisani na sezname pri okrožnih državnih tožilstvih, se šteje, da izpolnjujejo pogoje za imenovanje za poravnalce po tem zakonu.
(4) Nadzorni odbor iz 31. člena Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah se šteje za nadzorni odbor, ustanovljen po določbah tega zakona.
Podzakonski in izvedbeni akti
245. člen
(1) Kolikor ni v drugih določbah tega zakona drugače določeno, se Državnotožilski red in drugi podzakonski akti, ki so določeni s tem zakonom, izdajo v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do izdaje podzakonskih aktov po tem zakonu se smiselno uporabljajo določbe podzakonskih aktov, izdanih na podlagi dosedanjega Zakona o državnem tožilstvu, in sicer:
– Pravilnik o obliki in načinu nošenja službenega oblačila državnega tožilca (Uradni list RS, št. 32/95),
– Poslovnik Državnotožilskega sveta (Uradni list RS, št. 34/03),
– Pravilnik o pravosodnem nadzoru nad državnimi tožilstvi (Uradni list RS, št. 37/03),
– Pravilnik o štipendiranju sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 74/04),
– Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 109/04, 65/06, 98/07 in 4/10),
– Splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstopanje ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 128/04, 136/04 popr. in 43/06),
– Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona (Uradni list RS, št. 128/04),
– Navodilo o delu skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (Uradni list RS, št. 53/06 in 70/08),
– Odredba o številu mest državnih tožilcev in pomočnikov državnega tožilca (Uradni list RS, št. 64/06, 16/07, 26/07, 84/07, 18/08 in 98/08),
– Odredba o številu mest policistov specializiranega oddelka v Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (Uradni list RS, št. 57/07),
– Pravilnik o priznanjih na področju pravosodja (Uradni list RS, št. 90/07 in 61/08),
– Pravilnik o programu in načinu opravljanja izpita iz poznavanja Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 104/07),
– Pravilnik o določitvi števila pripravniških delovnih mest na posameznih okrožnih državnih tožilstvih (Uradni list RS, št. 32/08), in
– Pravilnik o državnotožilskem pripravništvu (Uradni list RS, št. 106/08), kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, ter
– Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 114/04), kolikor ni v prvem odstavku 244. člena tega zakona drugače določeno.
(3) Do izdaje splošnih navodil iz 168. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe podzakonskih aktov, izdanih na podlagi sedmega odstavka 161.a člena in šestega odstavka 162. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 – ZSKZDČEU, 23/08 – ZBPP-B, 68/08, 77/09, 88/09 – odločba US in 29/10 – odločba US), kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
(4) Državnotožilski svet sprejme merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
Razveljavitev predpisov
246. člen
(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 94/07, 77/09 – popr. in 87/09).
(2) Določbe zakona iz prejšnjega odstavka se uporabljajo do začetka uporabe tega zakona, če ta zakon ne določa drugače.
(3) Z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehata veljati sedmi odstavek 161.a člena in šesti odstavek 162. člena Zakona o kazenskem postopku.
(4) Z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehata veljati prvi in drugi stavek tretjega odstavka 6.b člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 – uradno prečiščeno besedilo in 22/10), uporabljata pa se do izteka mandata direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, imenovanega na podlagi dosedanjih predpisov.
Uveljavitev in začetek uporabe
247. člen
Ta zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne tri mesece po njegovi uveljavitvi.
Št. 700-07/11-1/26
Ljubljana, dne 12. julija 2011
EPA 1718-V
Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Pavel Gantar l.r.
Predsednik
