Ustavno sodišče je v postopkih odločanja, začetih na pobudi, in v postopkih za preizkus ustavnih pritožb družbe DARS, d. d., Celje, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. n. o., o. p., Ljubljana, in podružnice Benville limited, Podružnica za transport, Ljubljana, ki jo zastopa Borut Rangus, odvetnik v Ljubljani, na seji 14. junija 2011

1. Peti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08), kolikor se nanaša na postopek z revizijo, ni v neskladju z Ustavo.
2. Člen 377 Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo, ker ne določa pravnih sredstev zoper sklep o zavrženju revizije.
3. Ustavna pritožba družbe DARS, d. d., Celje, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 543/2009 z dne 9. 9. 2009 se ne sprejme v obravnavo.
4. Ustavna pritožba podružnice Benville limited, Podružnica za transport, Ljubljana, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 190/2009 z dne 16. 9. 2009 se ne sprejme v obravnavo.

1. Družba DARS (v nadaljevanju prva pobudnica) vlaga ustavno pritožbo zoper sklep, naveden v 3. točki izreka, s katerim je Vrhovno sodišče v zadevi objave popravka zavrglo njeno revizijo. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da reviziji, ki jo je vložila odvetniška družba, ni bilo priloženo pooblastilo, zato jo je v skladu s petim odstavkom 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) treba zavreči. Prva pobudnica navaja, da ugotovitev Vrhovnega sodišča o tem, da reviziji ni bilo priloženo pooblastilo, ne drži. Meni, da se je pooblastilo izgubilo na sodišču. To bi lahko s tehtanjem pisanja in primerjavo le tega s težo poštne pošiljke na Vrhovno sodišče tudi ugotovili. Meni tudi, da je v nasprotju s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave, če sodišče vlogo stranke zaradi nepredložitve pooblastila odvetniku zavrže takoj, ne da bi omogočilo naknadno predložitev pooblastila. Meni, da gre za prekomeren poseg. Cilja, ki ga je zakonodajalec želel doseči, to je krepitev odgovornosti odvetnika za hitrejše in odgovornejše delo, s takojšnjim sankcioniranjem napake nepredložitve pooblastila ni mogoče doseči. Korist za hitrost in učinkovitost postopka naj bi zaradi te ureditve bila povsem zanemarljiva. Prva pobudnica navaja, da zavrženje pravnega sredstva zaradi nepredložitve pooblastila ni v nikakršni zvezi z željo po kvalitetnem in strokovnem zastopanju stranke. Šele pri vsebini zadeve namreč navedeno pride do izraza. Trdi, da je ureditev v petem odstavku 98. člena ZPP, na kateri temelji odločitev sodišča, protiustavna, in vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno njene ustavnosti. Ker sankcija takojšnjega zavrženja pravnega sredstva velja le za odvetnike, za druge pooblaščence pa ne, ureditev po mnenju prve pobudnice učinkuje nasprotno od želenega cilja večje kvalitete zastopanja pred sodišči. Zaradi omenjenega naj bi stranko, ki jo zastopa odvetnik, brez utemeljenega in stvarnega razloga zakonodajalec postavil v slabši položaj kot stranko, ki je za zastopanje pooblastila osebo, ki ni odvetnik. Trdi, da bi zakonodajalec želene cilje lahko dosegel tudi na drug, milejši način, na primer z določitvijo posebne kazenske takse, ki bi jo moral plačati odvetnik dokončno iz svojega žepa, na tek postopka pa ne bi vplivala.
2. Prva pobudnica tudi meni, da je do kršitve njenih ustavnih pravic prišlo tudi zato, ker je Vrhovno sodišče o zavrženju revizije odločilo, ne da bi se pred tem prepričalo o utemeljenosti razlogov za to odločitev. Daje pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 377. člena ZPP, kolikor ta ne predvideva pravnih sredstev zoper sklep revizijskega sodišča o zavrženju revizije. Stališče prve pobudnice je, da bi bila ustavnoskladna le takšna ureditev, ki bi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije predvidela pravno sredstvo. Meni, da so stranke, katerih revizijo zavrže Vrhovno sodišče, v slabšem položajem kot stranke, pri katerih revizijo zavrže že sodišče prve stopnje. Če revizijo zavrže že sodišče prve stopnje, bi se stranka, kot navaja pobudnica, lahko pritožila in uveljavljala argumente, da je odločitev napačna. Ker pa je v njeni zadevi odločilo šele Vrhovno sodišče, te možnosti nima. Meni, da gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave.
3. Podružnica Benville limited, Podružnica za transport (v nadaljevanju druga pobudnica),(1) vlaga ustavno pritožbo zoper sklep, naveden v 4. točki izreka, s katerim je Vrhovno sodišče v upravnem sporu zavrglo njeno revizijo. Pooblastilo odvetniku je podpisal prokurist družbe, Vrhovno sodišče pa je sprejelo stališče, da prokurist ni upravičen opravljati procesnih dejanj in bi zato veljavno pooblastilo odvetniku lahko podpisal le zakoniti zastopnik družbe. Druga pobudnica zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Meni, da je nedopustno, da ji sodišče ni dalo možnosti, da pomanjkljivost glede pooblastila odpravi. Peti odstavek 98. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, je po mnenju druge pobudnice neskladen z Ustavo. Zato vlaga pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti. Meni, da gre za prekomeren poseg. Prav tako naj ne bi bilo upravičenih razlogov za razlikovanje med napakami pooblaščencev, ki so odvetniki, in pooblaščencev, ki to niso. Stranka je namreč tista, ki nosi posledico napake. Cilj, ki mu je sledil zakonodajalec, bi se dalo doseči tudi z milejšimi sredstvi. Sicer pa druga pobudnica meni, da se sodišče v obravnavani zadevi sploh ne bi smelo sklicevati na omenjeno določbo, saj se ta nanaša na položaj, ko pooblastilo ni bilo predloženo, ne pa na položaj, ko je bilo pooblastilo predloženo, vendar ni bilo pravilno. Navaja tudi, da je stališče Vrhovnega sodišča o tem, da prokurist ne more dati veljavnega pooblastila za zastopanje v sodnem postopku, arbitrarno in očitno napačno. Meni, da je sodišče brez zakonske podlage sprejelo zožujočo razlago Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo in 33/11 – v nadaljevanju ZGD-1). Sklicuje se na nemško pravo, iz katerega, kot navaja, izrecno izhaja, da prokurist lahko opravlja tudi procesna dejanja. Ker naj bi se slovenski zakonodajalec pri ureditvi prava gospodarskih družb zgledoval po nemškem pravu, naj bi bilo povsem jasno, da bi, če bi želel prokuro urediti drugače, to izrecno zapisal. Če pa bi bilo stališče Vrhovnega sodišča pravilno, pa bi to pomenilo, da 35. člen ZGD-1 ni dovolj jasen in bi bila s tem kršena načela pravne države po 2. členu Ustave. Meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v nasprotju z ustaljeno prakso tega sodišča.
4. Državni zbor Republike Slovenije na pobudo ni odgovoril. Vlada Republike Slovenije mnenja o pobudah ni podala.

Pravni interes in omejitev preizkusa izpodbijanih določb
5. Pobudo sta vložili stranki, ki jima je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo. Zoper sklep o zavrženju revizije sta vložili tudi ustavno pritožbo. Pravni interes za presojo petega odstavka 98. člena ZPP imata stranki le glede določitve sankcije zavrženja revizije. Peti odstavek 98. člena ZPP sicer ne loči glede sankcij za nepredložitev pooblastila glede na to, ali gre za postopek pred sodiščem prve stopnje, pritožbeni postopek, postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ali postopek pred Vrhovnim sodiščem. Vendar ne gre za položaj, ko bi Ustavno sodišče moralo izpodbijano ureditev presojati v celoti. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presojo petega odstavka 98. člena ZPP opravilo le v obsegu, kolikor se nanaša na postopek z izrednim pravnim sredstvom revizije.
6. Prva pobudnica izpodbija tudi 377. člen ZPP, vendar že sama presojo omenjene določbe omejuje le na en vidik; namreč na ureditev, da zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ni dovoljeno nobeno pravno sredstvo. Ustavno sodišče je zato tudi presojo ustavnosti omenjene določbe opravilo v omejenem obsegu.
7. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Presoja petega odstavka 98. člena ZPP, kolikor se uporablja v postopku z revizijo
8. Peti odstavek 98. člena ZPP določa: »Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže«. Ureditev, ki jo je vnesel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), pomeni odmik od splošnega pravila, da se nepredložitev pooblastila ne sankcionira nujno takoj, pač pa sodišče lahko dovoli začasno opravo procesnih dejanj domnevnemu pooblaščencu, ob tem pa mu postavi rok za predložitev pooblastila (drugi odstavek 98 člena ZPP).(2) Neupoštevanje procesne zahteve po odvetnikovi priložitvi pooblastila ob vloženi reviziji torej povzroči, da Vrhovno sodišče revizije vsebinsko ne bo obravnavalo.
9. Pomen ustavne pravice do sodnega varstva se ne more izčrpati že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72). Ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Smisel pravice do sodnega varstva je v tem, da je zagotovljeno, da sodišče (v razumnem času) vsebinsko meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev (odločba Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005, Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110). Pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže vsebinsko odločitev o sporu glede (civilnih) pravic in obveznosti. Najpomembnejša praktična posledica opredelitve pravice do sodnega varstva kot pravice do meritorne (vsebinske) odločitve je v tem, da zakonodajalec pri ureditvi pravdnega postopka ni neomejen pri določanju procesnih predpostavk, od (ne)obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče v postopku meritorno odločilo. Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, torej lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk že pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk je lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62). Pri tem velja, da ima zakonodajalec pri pravnem urejanju pravdnega postopka široko polje prostega odločanja, med drugim zato, ker mora s celoto svojih odločitev zagotavljati delovanje sodstva kot veje oblasti, brez katere ni pravne države (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 73). Za široko polje proste presoje zakonodajalca pa je bistveno tudi to, da je pri določanju omejitev treba upoštevati zlasti potrebe in zmožnosti družbe in njenih posameznikov, ki se lahko v času in prostoru tudi spreminjajo. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, je nujno zadržana. Ustavno sodišče v tem okviru ne opravi strogega testa sorazmernosti, pač pa preizkuša le, ali je izpodbijana ureditev razumna (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 68). Vendar navedeno ne pomeni, da sta prav vsako omejevanje svobodnega ravnanja strank pravdnega postopka in prav vsaka procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost način uresničevanja, ne pa omejitev človekove pravice. Vse je odvisno od narave konkretno presojane zakonske ureditve (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, Uradni list RS, št. 49/10).
10. Iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da razmejitev med primeri, ko gre za omejitev pravice (poseg v pravico) ali zgolj določitev načina izvrševanja, ni vedno enostavna (odločba št. U-I-8/10). V nekaterih primerih je ta razmejitev odvisna od intenzivnosti »zožujočega« učinka, ki ga ima neka določba. Spet drugje sta pomembni analiza sistemske umestitve sporne določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega predpisa in drugih predpisov (odločba št. U-I-8/10). Peti odstavek 98. člena ZPP o takojšnjem zavrženju vloge odvetnika, ki ji ni priloženo pooblastilo, na prvi pogled najbolj spominja na 108. člen ZPP o takojšnjem zavrženju nepopolne vloge odvetnika. Glede slednje je Ustavno sodišče ugotovilo, da gre za nedopustno omejitev pravice do sodnega varstva (odločba št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010, Uradni list RS, št. 50/10). Vendar položaj glede nepopolnih vlog vsebinsko ni popolnoma enak kot glede nepredložitve pooblastila. Formalne zahteve glede tega, kaj mora vloga vsebovati, v izhodišču delujejo omejujoče. Predložitev pooblastila pa je le logična posledica zastopanja po pooblaščencu. Slednje po oceni Ustavnega sodišča celo v primeru, ko je to zastopanje obvezno, ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, pač pa le določitev načina njenega izvrševanja (sklep št. U-I-137/00 in odločba št. U-I-69/07). Predvsem pa je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče tudi glede takojšnjega zavrženja nepopolne vloge vzpostavilo razlikovanje med obravnavo te ureditve glede na to, ali se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje ali pred sodišči višjih stopenj. V odločbi št. U-I-8/10 je namreč ugotovilo, da ureditev v 336. členu ZPP, ki določa takojšnje zavrženje nepopolne pritožbe, ne pomeni omejitve ustavne pravice (do pravnega sredstva po 25. členu Ustave), pač pa le določitev načina njenega uresničevanja. Ta določba pa se v skladu s 383. členom ZPP uporablja tudi v postopku z revizijo. Tudi stališča Ustavnega sodišča o takojšnjem zavrženju revizije po drugem odstavku 90. člena ZPP (sedaj tudi 367.č člen ZPP), ki jo vloži laična stranka sama (kar je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, Uradni list RS, št. 54/09, štelo za (dopusten) poseg v pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave) ni mogoče enostavno prenesti na zavrženje vloge odvetnika, ki ne predloži pooblastila. Odvetnik je pravni strokovnjak in razumljivo je pričakovanje, da ve, kakšne so formalne zakonske zahteve v zvezi s pooblastili.
11. Možnost zastopanja po pooblaščencu gotovo ni omejitev pravice do sodnega varstva, pač pa njena razširitev. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sicer zastopanje po pooblaščencu ni le pravica, pač pa (če stranka ali njen zakoniti zastopnik nimata opravljenega pravniškega državnega izpita) obveznost. Vendar je Ustavno sodišče že potrdilo, da tudi ta določitev obveznega zastopanja po odvetniku za postopek pred Vrhovnim sodiščem oziroma z izrednimi pravnimi sredstvi ni omejitev pravice do sodnega varstva, pač pa zgolj določitev načina njenega izvrševanja (glej zgoraj). Tudi formalna zahteva po predložitvi pooblastila ne more pomeniti omejitve pravic, saj je to nujna posledica instituta zastopanja po pooblaščencu. Če je predložitev pooblastila logična posledica instituta zastopanja po pooblaščencu, pa je tudi razumljivo, da mora biti na nepredložitev pooblastila vezana določena negativna posledica. Zakon namreč ureja procesni red, ne pa procesnih priporočil. Do te točke gre pri ureditvi zahteve po predložitvi pooblastila gotovo za določitev načina izvrševanja pravice do sodnega varstva. Vprašanje pa je, ali to »preraste« v omejitev pravice do sodnega varstva zato, ker je sankcija zavrženja revizije izrečena takoj, brez možnosti poprave procesne napake.
12. Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati, da je po naravi stvari postopek pred Vrhovnim sodiščem (oziroma postopek z izrednimi pravnimi sredstvi) bolj formaliziran. To velja tako glede na pomen odločitev Vrhovnega sodišča, glede na izjemnost pravnih sredstev pred tem sodiščem, kot tudi glede na ureditev, da pred tem sodiščem lahko velja obvezno odvetniško zastopanje in torej (razen če stranka ali njen zakoniti zastopnik nimata opravljenega pravniškega državnega izpita) v tem postopku sodelujejo le odvetniki kot pravni strokovnjaki (tretji odstavek 86. člena ZPP).
13. Pri presoji, ali gre za poseg v človekovo pravico, je treba upoštevati tudi stopnjo (intenzivnost) vpliva negativne posledice, ki je neupoštevanje zakonske določbe pomeni za to pravico. Kot bistveno se zato izkaže, da peti odstavek 98. člena ZPP – v obsegu, v katerem je predmet te ustavnosodne presoje – povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ne gre niti za zavrženje tožbe niti za zavrženje pritožbe (oziroma drugih vlog pred sodišči prve in druge stopnje). Ustavno sodišče je sicer že izreklo, da ima pravica do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave določen pomen tudi glede dostopa do Vrhovnega sodišča (npr. odločba št. Up-1782/08, U-I-166/08). Vendar ni mogoče šteti, da ima ta pravica, ko gre za dostop do Vrhovnega sodišča, enak pomen kot pred sodiščem prve in tudi druge stopnje. Tisto, kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno (torej tisto, kar tvori njeno jedro), se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Zaradi pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave je pomembna tudi možnost dostopa do sodišča druge stopnje (prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, Uradni list RS, št. 43/11). Pravica do sodnega varstva ima glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen – glede na obravnavano le v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti (kar ostaja v prostem polju presoje zakonodajalca), nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Glede na povedano je torej pomembno, da je bila stranka, ki ji je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo, že deležna sodnega varstva na dveh stopnjah.
14. Petega odstavka 98. člena ZPP zato – kolikor se nanaša na postopek z revizijo – ni mogoče šteti za ureditev, ki bi jo zaradi učinka na samo vsebino človekove pravice do sodnega varstva ali na njeno ustavno varovano jedro lahko ocenili za poseg v to pravico oziroma za njeno omejitev. Kljub njima stranka pravdnega postopka še vedno ostaja nosilka pravice do sodnega varstva, prav tako pa ji je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Presojana določba pomeni določitev načina uresničevanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato mora Ustavno sodišče presoditi le, ali ji je mogoče očitati nerazumnost.
15. Iz obrazložitve predloga ZPP-D (Poročevalec DZ, št. 21/08) izhaja, da je cilj izpodbijane ureditve izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvi sodišč s pozivanjem na predložitev pooblastila, po drugi strani pa zagotavljanje večje skrbnosti in aktivnosti odvetnika v pravdi. Vsaj, ko gre za postopek z revizijo, tej ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti (pri čemer se Ustavno sodišče ne spušča v vprašanje, ali je ta ureditev tudi primerna oziroma smotrna; to ostaja pridržano za polje presoje zakonodajalca). Zahteva po predložitvi pooblastila ne pomeni nerazumne otežitve na poti do vsebinske presoje revizije. Prav tako vložitev popolnega in pravilnega pooblastila za odvetnika kot pravnega strokovnjaka, še posebej ne za tistega, od katerega je pričakovati, da bo sestavil kvalitetno in dobro obrazloženo revizijo, ne more biti pretirano zahtevno opravilo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča, ne bi smela biti niti pogosto niti rutinsko opravilo. Utemeljeno je pričakovanje, da bo odvetnik v postopku revizije tudi sam še posebej skrbno preveril izpolnitev procesnih zahtev, tudi takšnih, kot so na primer podpis pravnega sredstva ali priložitev pooblastila. Ob tem je treba tudi upoštevati, da je zavrženje pravnega sredstva sicer težka posledica, vendar pa je stranka že bila deležna sojenja na dveh stopnjah in je s tem tisto, kar je bistvena vsebina tako pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave kot tudi pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, že dosegla. Enako kot je zakonodajalec prost pri odločanju o tem, ali bo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča sploh omogočil, je prost pri odločanju o tem, kakšne posledice bo v primerih, ko revizija sicer je dopustna, vezal na kršitev zahteve po predložitvi pooblastila. Zahteva po predložitvi pooblastila glede na navedeno ni nerazumna.
16. Tako prva kot tudi druga pobudnica izpostavljata vidik neenakega obravnavanja odvetnikov v razmerju do drugih pooblaščencev in opozarjata na možno posledico, ki bi s pravnopolitičnega vidika lahko bila nerazumna; namreč da se stranko na posreden način odvrača od pooblaščanja odvetnikov. Vendar tega vidika v okviru te ustavnosodne presoje ni mogoče upoštevati. Ustavno sodišče v tej zadevi peti odstavek 98. člena ZPP presoja le, kolikor se nanaša na postopek z revizijo. Tu pa, enako kot pri drugih izrednih pravnih sredstvih, velja pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju, razen če imata stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 86. člena ZPP). Do tega, da bi v postopku lahko nastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, ali do tega, da bi v postopku sodelovala laična stranka samostojno, v postopku z revizijo ne more priti.
17. Vse navedeno pomeni, da je presojani način uresničevanja človekove pravice do sodnega varstva razumen. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev v obsegu, v katerem je bila predmet ustavnosodne presoje, ni v neskladju s pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave (1. točka izreka).

Presoja 377. člena ZPP
18. Bistveni argument prve pobudnice gre v smeri očitka neenakosti pred zakonom. Svoj položaj (njegovo revizijo je zavrglo Vrhovno sodišče) primerja s položajem revidentov, pri katerih revizijo zavrže že sodišče prve stopnje. Po ureditvi v ZPP nedopustno revizijo zavrže že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP). Zoper ta sklep je možna pritožba (nato pa še revizija zoper sklep; tretji odstavek 384. člena ZPP). Če sodišče prve stopnje ne opazi, da revizija ni dopustna, jo pošlje Vrhovnemu sodišču. Vendar Vrhovno sodišče na (konkludenten) sklep sodišča prve stopnje, da revizija je dopustna, ni vezano. Vrhovno sodišče lahko torej tudi sámo zavrže revizijo (377. člen ZPP). Zoper odločitev Vrhovnega sodišča, kot pravilno ugotavlja prva pobudnica, ni pritožbe. Prva pobudnica meni, da je zaradi napake sodišča prve stopnje – ki nedopustne revizije ni zavrglo – v slabšem položaju. Če bi namreč sodišče prve stopnje revizijo zavrglo, bi se, kot navaja, lahko pritožila in uveljavljala argumente, da je odločitev napačna. Ker pa je v njeni zadevi odločilo šele Vrhovno sodišče, te možnosti nima.
19. Ni mogoče zanikati, da je stranka, katere revizijo zavrže šele Vrhovno sodišče, dejansko v drugačnem položaju kot stranke, pri katerih revizijo zavrže sodišče prve stopnje. Res je, da bo v obeh položajih »zadnjo besedo« imelo Vrhovno sodišče. Vendar v primeru, ko šele Vrhovno sodišče oceni, da revizija ni dopustna, stranka pa v dopustnost revizije pred tem sama ni dvomila, ne bo imela dodatne možnosti, da Vrhovnemu sodišču poda dodatne argumente o tem, da to ne drži. Kljub navedenemu je pobuda v tem delu vsebinsko očitno neutemeljena. Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo, da niti pravica do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave niti pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne zagotavljata pravnega sredstva zoper odločitve sodišč druge stopnje. Še toliko bolj je jasno, da ne more biti utemeljeno pričakovanje po uveljavitvi ustavne zahteve po pravnem sredstvu zoper odločitve Vrhovnega sodišča. Za obstoj kršitve pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave morajo biti položaji enaki. Vendar že na prvi pogled položaj (glede morebitne uveljavitve zahteve po pravnem sredstvu), ko o zadevi odloči sodišče prve stopnje, ne more biti enak kot položaj, ko odloči Vrhovno sodišče.
20. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev v obsegu, v katerem je bila predmet ustavnosodne presoje, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ali pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave (2. točka izreka).

O ustavnih pritožbah
21. Osrednji argumenti v obeh ustavnih pritožbah so enaki kot v pobudah za začetek postopka za oceno ustavnosti in je nanje že bilo odgovorjeno. Iz povzetkov navedb prve in druge pobudnice (1. do 3. točka obrazložitve) pa je razvidno, da so v obeh ustavnih pritožbah tudi očitki, ki niso povezani s problematiko petega odstavka 98. člena ZPP.
22. Po drugem odstavku 55.b člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Sklep o zavrženju revizije ne more imeti hujših posledic za pritožnika. Treba je upoštevati, da je stranki sodno varstvo bilo zagotovljeno in to na dveh stopnjah. Zgolj okoliščina, da o zadevi vsebinsko ne bo odločalo še Vrhovno sodišče, za stranko ne more pomeniti hujše posledice. Ustavni pritožbi v okviru, kakor zatrjujeta kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, prav tako ne odpirata pomembnih ustavnopravnih vprašanj – razen tistih, ki so bila obravnavana že pri presoji pobude. Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo (3. in 4. točka izreka).

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Ustavno sodišče se v tej zadevi ne spušča v vprašanje, ali ima druga pobudnica, ki ni pravna oseba (je le podružnica), sploh sposobnost biti stranka. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, jo je sodišče štelo za stranko. Zato je tudi glede postopka pred Ustavnim sodiščem treba šteti, da druga pobudnica lahko vloži ustavno pritožbo zoper omenjeno sodno odločbo.
(2) Opozoriti velja, da tudi po ureditvi, ki je veljala do uveljavitve ZPP-D (vsaj glede na besedilo zakona), sodišče ni bilo dolžno omogočiti naknadne predložitve pooblastila (»… sodišče lahko dovoli … «).