Na podlagi drugega odstavka 153. člena Poslovnika državnega zbora in sklepa Državnega zbora z dne 20. aprila 2011 je Državni zbor na seji dne 15. 7. 2011 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o finančnih zavarovanjih, ki obsega:

– Zakon o finančnih zavarovanjih – ZFZ (Uradni list RS, št. 47/04 z dne 30. 4. 2004),
– Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih – ZFZ-A (Uradni list RS, št. 68/06 z dne 30. 6. 2006) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih – ZFZ-B (Uradni list RS, št. 33/11 z dne 3. 5. 2011).

(1) Ta zakon v skladu z Direktivo 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL L št. 168 z dne 27. 6. 2002, str. 43; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2002/47/ES), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2009/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in bančnih posojil (UL L št. 146 z dne 10. 6. 2009, str. 37), določa posebna pravila, ki veljajo za finančna zavarovanja terjatev, sklenjena med določenimi subjekti na finančnih trgih.
(2) Glede razmerij, ki jih ta zakon ne ureja, veljajo pravila, določena z drugimi zakoni.

(1) Subjekti iz prvega odstavka 1. člena tega zakona so:
1. Osebe javnega prava držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: države članice), zadolžene za upravljanje javnega dolga in osebe javnega prava držav članic, ki so upravičene voditi račune za stranke;
2. Centralne banke držav članic, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, Evropska investicijska banka, Banka za mednarodne poravnave, multilateralne banke za razvoj v smislu 20. točke pododdelka 4.2. dela 1 Priloge VI Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L 177 z dne 30. 6. 2006, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/48/ES);
3. Naslednje nadzorovane finančne organizacije:
– Kreditne institucije v smislu (1) točke 4. člena Direktive 2006/48/ES, vključno z institucijami, opredeljenimi v 2. členu te direktive;
– Investicijska podjetja v smislu (1) točke prvega odstavka 4. člena Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L 145 z dne 30. 4. 2004, str. 1);
– Finančne institucije v smislu (5) točke 4. člena Direktive 2006/48/ES;
– Zavarovalnice v smislu člena 1(a) Direktive 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah Direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (UL L št. 228 z dne 11. 8. 1992, z vsemi spremembami – Tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) in zavarovalnice, ki opravljajo posle življenjskih zavarovanj v smislu člena 1(a) Direktive 2002/83 ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL L št. 345, z dne 19. 12. 2002, z vsemi spremembami);
– Družbe za vzajemna vlaganja v prenosljive vrednostne papirje v smislu člena 1(2) Direktive 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov, podzakonskih aktov in administrativnih določb, ki se nanašajo na podjetja za vzajemno investiranje v prenosljive vrednostne papirje (UL L št. 375 z dne 31. 12. 1985, z vsemi spremembami);
– Družbe za upravljanje v smislu člena 1a(2) Direktive 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov, podzakonskih aktov in administrativnih določb, ki se nanašajo na podjetja za vzajemno investiranje v prenosljive vrednostne papirje (UL L št. 375 z dne 31. 12. 1985, z vsemi spremembami);
4. Klirinške družbe, izvajalci plačilnega prometa, izvajalci poravnav v plačilnem prometu v smislu člena 2(c), (d) in (e) Direktive 98/26/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166 z dne 11. 6. 1998, z vsemi spremembami).
(2) V pravnem redu Republike Slovenije se za subjekte iz prejšnjega odstavka štejejo:
1. Država;
2. Banka Slovenije;
3. Kreditne institucije;
4. Zavarovalnice;
5. Investicijski skladi;
6. Družbe za upravljanje investicijskih skladov;
7. Klirinško-depotna družba;
8. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Slovenska odškodninska družba, Kapitalska družba, Slovenska izvozna in razvojna banka, druge gospodarske družbe in skladi, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija;
9. Druge nadzorovane finančne organizacije, nad katerimi opravlja nadzor pristojni nadzorni organ v skladu z zakoni, oziroma drugimi predpisi, ki urejajo opravljanje bančnih storitev ter drugih finančnih storitev.
(3) Za subjekte iz prvega odstavka 1. člena tega zakona se štejejo tudi druge pravne osebe, ki izpolnjujejo merila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, v skladu s katerimi se določena pravna oseba uvršča med velike srednje ali majhne družbe, kadar sklepajo posle finančnega zavarovanja z osebami, navedenimi v prvem in drugem odstavku tega člena.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo za potrebe tega zakona naslednji pomen:
1. Finančno zavarovanje je prenos finančnega instrumenta, gotovine ali bančnega posojila v zavarovanje ali zastavna pravica na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu;
2. Finančni instrumenti so delnice in drugi vrednostni papirji, obveznice in drugi dolžniški vrednostni papirji, namenjeni trgovanju na kapitalskem trgu; serijski vrednostni papirji, ki jih izda posamezen izdajatelj delnic ali obveznic, in ki dajejo imetniku oblikovalno upravičenje do odkupa, prodaje ali zamenjave teh vrednostnih papirjev za druge vrednostne papirje izdajatelja, in z uresničitvijo katerega je med imetnikom in izdajateljem sklenjena pogodba o odkupu, prodaji ali zamenjavi teh vrednostnih papirjev (razen plačilnih instrumentov), vključno s prenosljivimi kuponi vzajemnih skladov, instrumenti denarnega trga, dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki jih izdaja Banka Slovenije in vse ostale pravice in upravičenja v zvezi z zgoraj omenjenimi finančnimi instrumenti;
3. Gotovina pomeni denar, nakazan na račun v katerikoli valuti, ali podobne zahtevke za izplačilo denarja, kot so depoziti na denarnem trgu;
4. Bančno posojilo pomeni denarne terjatve, ki izhajajo iz pogodbe, v kateri kreditna institucija iz 2. člena tega zakona odobri denarna sredstva v obliki posojila. Bančna posojila, kjer je dolžnik potrošnik, v smislu (a) točke 3. člena Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133 z dne 22. 5. 2008, str. 66), razen ko je uporabnik zavarovanja ali dajalec zavarovanja takšnih bančnih posojil ena od oseb navedenih 2. točki prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne morejo biti predmet finančnega zavarovanja po tem zakonu;
5. Prenos gotovine, finančnega instrumenta ali bančnega posojila v zavarovanje je finančno zavarovanje, pri katerem pravica na finančnem instrumentu, gotovina ali bančno posojilo v času trajanja zavarovanja preide iz dajalca finančnega zavarovanja na prejemnika finančnega zavarovanja;
6. Zastavna pravica na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu je finančno zavarovanje, pri katerem pravica na finančnem instrumentu, gotovina ali bančno posojilo v času trajanja zavarovanja ostane dajalcu finančnega zavarovanja, prejemnik zavarovanja pa pridobi zastavno pravico;
7. Pogodba o finančnem zavarovanju je dogovor, s katerim se dajalec finančnega zavarovanja zaveže ustanoviti zastavno pravico na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu ali pa prenesti svojo pravico na finančnem instrumentu, gotovino ali bančno posojilo v zavarovanje v korist prejemnika zavarovanja;
8. Zagotovitev finančnega zavarovanja pomeni opravo tistih dejanj, ki so potrebna za ustanovitev zastavne pravice na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu ali za prenos finančnega instrumenta, gotovine ali bančnega posojila v zavarovanje v korist prejemnika finančnega zavarovanja;
9. Nadomestni predmet pomeni v primeru zavarovanj, katerih predmet je gotovina, plačilo iste vsote denarja v isti valuti, v primeru zavarovanj, katerih predmet so finančni instrumenti, pa zagotovitev finančnih instrumentov istega izdajatelja ali dolžnika, iste emisije ali razreda, enake nominalne vrednosti, v katerih so inkorporirane enake pravice. Če so s pogodbo o finančnem zavarovanju določene druge premoženjske pravice, ki se morajo ob nastopu določenih okoliščin zagotoviti namesto v zavarovanje danih finančnih instrumentov, se tudi zagotovitev teh premoženjskih pravic šteje za nadomestni predmet;
10. Pogoji za izvršitev zavarovanja nastanejo z neizpolnitvijo pogodbe ali drugim podobnim dogodkom, dogovorjenim med strankama ali določenim z zakonom, z nastopom katerega pridobi prejemnik finančnega zavarovanja pravico do unovčenja finančnega zavarovanja, prilastitve finančnega zavarovanja ali zaradi katerega nastopijo posledice pogodbeno dogovorjenega pobota zaradi predčasnega prenehanja (close-out netting);
11. Zavarovanje izpolnitve obveznosti je zavarovanje, dano na podlagi pogodbe o finančnem zavarovanju in se lahko v skladu s tem zakonom nanaša na sedanje, bodoče, pogojne, nepogojne, zapadle ali odložene obveznosti, ne glede na to, ali izvirajo iz enega ali več pogodbenih razmerij, obveznosti tretjih oseb, obveznosti, ki so določene ali določljive po vrsti in pa občasne obveznosti, ki zapadejo v določenih časovnih presledkih;
12. Dogovor o pobotu zaradi predčasnega prenehanja pomeni, da se z nastankom pogojev za izvršitev zavarovanja štejejo vse nedospele zavarovane terjatve za dospele, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne terjatve in da se lahko med seboj pobotajo po njihovi trenutni vrednosti (close-out netting);
13. Neprostovoljna likvidacija je likvidacija, za katero ni podlage v vnaprejšnjem dogovoru ali kasnejšem sklepu strank.

Finančno zavarovanje se lahko uporablja za zavarovanje terjatev, ki se glasijo na plačilo denarja ali na prenos finančnega instrumenta.

(1) Če je v tem zakonu določeno, da lahko prejemnik zavarovanja proda finančni instrument ali bančno posojilo, ga mora prodati na primeren način kot dober strokovnjak glede na razmere na finančnem trgu.
(2) Če je v tem zakonu določeno, da lahko prejemnik zavarovanja pridobi pravico na finančnem instrumentu ali bančno posojilo ali da pobotno izjavo, se šteje, da imajo finančni instrumenti ali bančno posojilo najmanj vrednost, kot bi bila dosežena s prodajo iz prejšnjega odstavka.

(1) Za veljavnost pogodbe o finančnem zavarovanju se ne zahteva nobena oblika, razen pisnega dokaza o zagotovitvi finančnega zavarovanja in sklenitvi pogodbe o finančnem zavarovanju.
(2) Za pisni dokaz iz prejšnjega odstavka se šteje vsak zapis, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren za dokaz zagotovitve finančnega zavarovanja oziroma sklenitve pogodbe o finančnem zavarovanju.

(1) Dajalec finančnega zavarovanja izpolni svojo obveznost zagotoviti finančno zavarovanje tako, da gotovino ali finančni instrument prenese ali izroči v posest prejemnika finančnega zavarovanja ali njegovega zastopnika ali tako, da v registru, v katerem se vodijo finančni instrumenti, zagotovi vpis pravice prejemnika zavarovanja na finančnem instrumentu.
(2) Dajalec finančnega zavarovanja izpolni svojo obveznost zagotovitve finančnega zavarovanja s sklenitvijo sporazuma o prenosu bančnega posojila v zavarovanje ali s sklenitvijo sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na bančnem posojilu.
(3) Za zagotovitev finančnega zavarovanja z zastavno pravico na bančnem posojilu iz 6. točke 3. člena tega zakona obvestitev dolžnika bančnega posojila ni potrebna, vendar nasproti njemu to začne učinkovati šele z obvestilom dajalca finančnega zavarovanja.
(4) Vključitev bančnega posojila na seznam terjatev ali v register zadostuje za identifikacijo bančnega posojila in v razmerju do tretjih oseb velja, da je terjatev, ki se daje kot finančno zavarovanje, zagotovljena.

(1) Finančno zavarovanje iz 6. točke 3. člena tega zakona se lahko zagotovi tudi kot zastavna pravica za zavarovanje ene ali več terjatev, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja in katerih višina oziroma dospelost v trenutku ustanovitve zastavne pravice ni določena, tako da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči zastavljena gotovina, bančno posojilo ali finančni instrument (v nadaljnjem besedilu: maksimalna zastavna pravica). Če pri maksimalni zastavni pravici na gotovini, bančnem posojilu ali finančnem instrumentu ni določen najvišji znesek do katerega jamčijo, se šteje, da premoženje v celoti jamči za zavarovane terjatve.
(2) Finančno zavarovanje z maksimalno zastavno pravico se lahko ustanovi le na gotovini, bančnih posojilih ali finančnih instrumentih, ki se vodijo v registru.
(3) Za maksimalno zastavno pravico se smiselno uporabljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02) o maksimalni hipoteki, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1) V primeru zagotovitve finančnega zavarovanja iz 6. točke 3. člena tega zakona, lahko prejemnik finančnega zavarovanja, če ni s pogodbo o finančnem zavarovanju dogovorjeno drugače, takoj, ko se izpolnijo pogoji za izvršitev zavarovanja, na primeren način izvensodno proda zastavljene finančne instrumente ali bančno posojilo, ne da bi mu bilo potrebno o prodaji prej obvestiti dajalca zavarovanja, počakati s prodajo določen čas, opraviti javno dražbo ali pridobiti dovoljenje za prodajo.
(2) Če je tako določeno s pogodbo o finančnem zavarovanju in če pogodba vsebuje elemente za določitev vrednosti finančnega instrumenta ali bančnega posojila, lahko prejemnik zavarovanja pridobi pravico na zastavljenem finančnem instrumentu ali bančnem posojilu, ko se izpolnijo pogoji za izvršitev zavarovanja. V tem primeru se šteje, da je prejemnik pridobil pravico po vrednosti, ki je dogovorjena s pogodbo.

(1) V primeru zagotovitve finančnega zavarovanja iz 5. točke 3. člena tega zakona, ima prejemnik finančnega zavarovanja pravico, da v času trajanja finančnega zavarovanja razpolaga z zastavljenimi finančnimi instrumenti oziroma gotovino, če ga je dajalec finančnega zavarovanja v pogodbi o finančnem zavarovanju ali kadarkoli po njeni sklenitvi za to izrecno pooblastil.
(2) Če prejemnik finančnega zavarovanja razpolaga z zastavljenimi finančnimi instrumenti oziroma gotovino, je dolžan najkasneje na pogodbeno določen dan dospelosti zavarovane terjatve zagotoviti nadomestni predmet, ki stopi na mesto zastavljenega finančnega instrumenta oziroma gotovine. Nadomestni predmet ima enak pravni položaj kot finančni instrument, ki je bil zastavljen in se enako obravnava.
(3) Če je tako določeno s pogodbo o finančnem zavarovanju, lahko prejemnik finančnega zavarovanja namesto zagotovitve nadomestnega predmeta pobota svojo obveznost do vrnitve nadomestnega predmeta dajalcu zavarovanja z dospelo zavarovano terjatvijo.
(4) Če pogoj za izvršitev zavarovanja nastane pred dnem, ko je prejemnik finančnega zavarovanja dolžan zagotoviti nadomestni predmet, lahko prejemnik zavarovanja opravi pobotanje zaradi predčasnega prenehanja.

(1) V primeru finančnega zavarovanja iz 5. točke 3. člena tega zakona, lahko prejemnik finančnega zavarovanja, če ni s pogodbo o finančnem zavarovanju dogovorjeno drugače, v času trajanja finančnega zavarovanja razpolaga s finančnim instrumentom ali gotovino.
(2) Če ni s pogodbo o finančnem zavarovanju dogovorjeno drugače, lahko prejemnik finančnega zavarovanja takoj, ko se izpolnijo pogoji za izvršitev zavarovanja, obdrži v zavarovanje preneseno gotovino, finančni instrument ali terjatve in upravičenja, ki izvirajo iz bančnega posojila, proda finančni instrument ali bančno posojilo, ali opravi pobotanje z zavarovano terjatvijo. Presežek vrednosti mora prenesti na dajalca finančnega zavarovanja.
(3) Če ni s pogodbo o finančnem zavarovanju dogovorjeno drugače, mora prejemnik finančnega zavarovanja, ki v času trajanja zavarovanja razpolaga z finančnimi instrumenti ali gotovino, najkasneje na dan dospelosti zavarovane terjatve zagotoviti nadomestni predmet.
(4) Če pogoj za izvršitev zavarovanja nastane pred dnevom, ko je prejemnik finančnega zavarovanja dolžan zagotoviti nadomestno zavarovanje, lahko prejemnik zavarovanja opravi pobotanje zaradi predčasnega prenehanja.

(1) Pogodba o finančnem zavarovanju in na njeni podlagi pridobljene pravice, vključno s pravicami do izvršitve zavarovanja, ostanejo v veljavi tudi potem, ko se začne in traja proti prejemniku ali dajalcu finančnega zavarovanja postopek prisilne poravnave, stečaja ali neprostovoljne likvidacije.
(2) Pravice, pridobljene na podlagi pogodbe o finančnem zavarovanju, ostanejo v veljavi tudi glede obresti, ki do dneva začetka postopka prisilne poravnave, stečaja ali neprostovoljne likvidacije še niso dospele.

Dogovor o pobotu zaradi predčasnega prenehanja ostane v veljavi tudi v primeru sodnega in drugega rubeža ali kadar je proti dajalcu ali prejemniku finančnega zavarovanja začet ali je v teku postopek prisilne poravnave, stečaja ali neprostovoljne likvidacije, ali kadar prejemnik finančnega zavarovanja odstopi, obremeni ali drugače razpolaga z zavarovano terjatvijo.

(1) Pogodba o finančnem zavarovanju oziroma zagotovitev finančnega zavarovanja, ki je bila sklenjena oziroma opravljena na dan vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave oziroma na dan začetka stečajnega postopka ali postopka neprostovoljne likvidacije, ni brez pravnega učinka, nična ali izpodbojna, če je bila sklenjena oziroma zagotovljena pred trenutkom vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave oziroma pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka ali postopka neprostovoljne likvidacije.
(2) Pogodba o finančnem zavarovanju oziroma zagotovitev finančnega zavarovanja, ki je bila sklenjena oziroma opravljena na dan vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave oziroma na dan začetka stečajnega postopka ali postopka neprostovoljne likvidacije, vendar po trenutku vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave oziroma po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka ali postopka neprostovoljne likvidacije, ni brez pravnega učinka, nična ali izpodbojna, če prejemnik zavarovanja dokaže, da ob sklenitvi pogodbe o finančnem zavarovanju oziroma ob zagotovitvi finančnega zavarovanja ni vedel in ni mogel vedeti za uvedbo oziroma začetek tega postopka.
(3) Stečajno sodišče mora na predlogu za začetek postopka prisilne poravnave oziroma v sklepu, s katerim je začelo stečajni postopek ali postopek neprostovoljne likvidacije, navesti tudi dan, uro in minuto vložitve predloga oziroma izdaje sklepa ter to objaviti v oklicu o začetku tega postopka.

(1) Zaveza ustanoviti finančno zavarovanje oziroma zagotoviti dodatno finančno zavarovanje ter sama zagotovitev teh finančnih zavarovanj v primerih, ko pride do zmanjšanja vrednosti finančnega zavarovanja oziroma do povečanja zavarovane terjatve, ali pogodbeno določilo o pravici do zamenjave ter sama zamenjava finančnega zavarovanja niso brez pravnega učinka, izpodbojni ali nični, če so nastali na dan vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali na dan začetka stečajnega postopka oziroma postopka neprostovoljne likvidacije, vendar pred vložitvijo predloga oziroma izdajo sklepa, ne glede na to, ali je zavarovana terjatev že dospela ali ne.
(2) V ostalem določbe 11., 12., 13. in 14. člena tega zakona ne izključujejo uporabe določb zakona, ki ureja stečajni postopek o izpodbijanju pravnih dejanj v stečaju.

Če je finančno zavarovanje zagotovljeno z vpisom prenosa v zavarovanje ali zastavne pravice v register, v katerem se vodijo finančni instrumenti, se za vprašanja pravne narave takega finančnega zavarovanja, vprašanja učinkovanja takega finančnega zavarovanja, vprašanja morebitnih zahtev po obličnosti v zvezi s sklepanjem dogovorov o takšnih finančnih zavarovanjih in realizacijo takih finančnih zavarovanj uporablja pravo države registra, v katerem so vpisani finančni instrumenti, ki so bili preneseni v zavarovanje oziroma na katerih je bila ustanovljena zastavna pravica.

(1) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za razmerja, ki so nastala pred dnem uveljavitve tega zakona.
(2) Stvarne pravice, pridobljene pred dnem uveljavitve tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene.
(3) Postopki, ki so bili začeti pred dnem uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po določilih predpisov, ki so veljali pred dnem uveljavitve tega zakona.

Minister, pristojen za pravosodje, ob uveljavitvi tega zakona, skladno s tretjim odstavkom 1. člena Direktive 2002/47/ES, obvesti Komisijo o veljavi tega zakona za subjekte iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za razmerja, ki so nastala pred dnem uveljavitve tega zakona.
(2) Stvarne pravice, pridobljene pred dnem uveljavitve tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene.
(3) Postopki, ki so bili začeti pred dnem uveljavitve tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po določbah predpisov, ki so veljali pred dnem uveljavitve tega zakona.

Ta zakon začne veljati 30. junija 2011.