Datum: 28. 9. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Joška Bucika, Kanal, in Alojza Bucika, Solkan, ki ju zastopa Anton Grilc, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. septembra 2011

Razveljavi se III. točka izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009 in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim delom svoje sodbe zavrnilo revizijo pritožnikov (v pravdi toženih strank), s katero sta izpodbijala sodbo Višjega sodišča, ki je zavrnilo njuno pritožbo proti sodbi Okrožnega sodišča v delu, v katerem je to ugodilo zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, na dopustitev parcelacije tega dela nepremičnine ter na naknadno izstavitev primerne listine za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na novonastali parceli. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da poteka odločanje o sporu, ki izvira iz stvarnopravnega razmerja, po pravilih civilnega pravdnega postopka. Oprlo se je na stališče sodne prakse, da predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopenjske denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase. Po oceni Vrhovnega sodišča je tožeča stranka lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pridobila po zaključku stečajnega postopka, z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju: ZLNDL), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov.
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo očitke pritožnikov, da sta sodišči nižjih stopenj posegli v pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek. Načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb iz prvega odstavka 13. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju: ZPP) naj v tem primeru ne bi veljalo. Svoje stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo tudi z določbami Ustave oziroma s sklicevanjem na neposredno uresničljive človekove pravice do sodnega varstva, zasebne lastnine in do odprave posledic kršitve človekovih pravic. Odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah naj ne bi imela učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na tožečo stranko v pravdi (ki je matično področje glede odločanja o lastninski pravici), ki ji sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in ki ni imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.
3. Pritožnika menita, da so jima sodišča kršila človekovi pravici iz drugega odstavka 14. člena in iz 22. člena Ustave, ker naj bi bile izpodbijane sodbe samovoljne in arbitrarne. Poleg tega trdita, da jima je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (skupaj s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave) kršena tudi zaradi njune pomanjkljive obrazloženosti. Argumentacija, ki utemeljuje nastanek lastninske pravice v letu 1990 na podlagi zakona iz leta 1997, naj se logično ne bi izšla. Pritožnika opozarjata, da je njun pravni prednik originarno pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe iz leta 1993. Sklicujeta se na 158. člen Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Trdita, da s sodbo ni mogoče razveljaviti pravnomočne odločbe drugega organa. To naj bi veljalo tudi za pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ki jo je mogoče »spraviti s sveta« le z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju: ZUP). Na te revizijske očitke naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo oziroma naj bi odločilo arbitrarno in nerazumno. Posledični kršitvi 22. člena Ustave se po mnenju pritožnikov pridružuje groba in retroaktivna kršitev njune pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi Vrhovno sodišče poseglo v originarno pridobljeno lastninsko pravico, ne da bi pretehtalo težo konkurirajočih pravnih položajev. Pritožnika navajata, da morebitna starejša izvedena oblika pridobitve lastninske pravice tožeče stranke ne more razveljaviti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice njunega pravnega prednika, ki je bila tudi že predmet zakonitega prenosa na podlagi dedovanja.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-457/09 z dne 19. 4. 2011 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravde in ta je nanjo odgovorila. Nasprotna stranka meni, da je ustavna pritožba popolnoma neutemeljena. Poudarja, da je sporno nepremičnino uporabljala že od izdaje odločbe pristojnega organa leta 1962 in da je postala njena lastnica na podlagi ZLNDL. Opozarja na številne nepravilnosti v denacionalizacijskem postopku, v katerem naj ji ne bi bila dana možnost udeležbe. Delna denacionalizacijska odločba, s katero je bila nepremičnina s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, vrnjena pravnemu predniku pritožnikov, naj bi bila leta 2009 v upoštevnem delu izrečena za nično, čeprav naj postopek v zvezi s tem še ne bi bil zaključen.
5. Pritožnika sta se odzvala na odgovor nasprotne stranke. Prilagata odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje o ničnosti denacionalizacijske odločbe. Trdita, da nasprotna stranka nikoli ni imela pravice uporabe ali lastninske pravice na sporni nepremičnini, in tudi, da je nasprotna stranka aktivno sodelovala v postopku denacionalizacije.

6. Ustavno sodišče v postopku obravnave ustavne pritožbe ne ugotavlja novih dejstev, ampak presoja o skladnosti v izpodbijanih sodbah vsebovanih pravnih stališč z Ustavo. Zato se pri odločanju ni ukvarjalo z vprašanjem, ali denacionalizacijska odločba, izdana v korist pritožnikov, še ostaja v veljavi (o tem dejstvu sta stranki postopka podali nasprotujoče si trditve). Pri vprašanju morebitne ničnosti denacionalizacijske odločbe gre za kasneje nastala dejstva, ki jih sodišča v pravdi niti niso mogla upoštevati.
7. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da pravnomočna denacionalizacijska odločba, s katero je bilo (med drugim) sporno zemljišče vrnjeno v last pokojnemu pravnemu predniku pritožnikov,(1) ne preprečuje, da pravdno sodišče na podlagi drugače ugotovljenih dejstev, ki jih sicer zajemajo objektivne in časovne meje pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe,(2) odloči, da je lastnik tega zemljišča tretja oseba, ki ni sodelovala v upravnem postopku. Pritožnika nasprotno menita, da pomeni tako stališče dejansko sodno razveljavitev pravnomočne odločbe drugega organa zunaj za to zakonsko določenih procesnih poti in poseg v njuno izvorno pridobljeno lastninsko pravico. S tem naj bi jima bila kršena človekova pravica iz 33. člena Ustave.
8. Ustava v 33. členu varuje lastninsko svobodo posameznika. Njen namen je zavarovati svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Varuje konkretni položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, izraža razmerje med posameznikom in skupnostjo ter varuje pravni institut lastnine oziroma lastninske pravice. Zajema naslednje elemente: svobodo pridobivanja lastnine, uživanje lastnine, pravico do odtujevanja lastnine in zaupanje v pridobljene pravice.(3) Poudarek na zaupanju v pridobljene pravice kaže na to, da 33. člen Ustave vsebuje tudi jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti, nespremenljivosti. Imetnik lastninske ali druge ustavno varovane premoženjske pravice(4) je zaščiten pred tem, da bi bila njegova pravica brez njegove volje okrnjena ali bi celo prenehala, razen v zakonsko določenem postopku pred pristojnim organom, v katerem ima nosilec pravice možnost sodelovanja, ter na podlagi vnaprej znanih, jasnih, pravičnih in uravnoteženih materialnopravnih rešitev.
9. V ustavnosodni presoji se je ustalilo stališče o posebno varovanem položaju denacionalizacijskih upravičencev. Njihove pravice izhajajo iz njihovih ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oziroma premoženjskopravnih upravičenj do njihovega nekdanjega premoženja, izhajajočih iz 33. člena Ustave.(5) Vsak naknaden poseg v pravico do denacionalizacije je poseg v človekovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Upravičenci imajo torej varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen. Pogoj za to varstvo je pravočasna vložitev zahteve za denacionalizacijo in ne zgolj okoliščina podržavljenja.(6) Ustavno sodišče je za poseg v pravico do denacionalizacije štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen.(7) Ustavno sodišče je odločilo tudi o tem, da je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča (razlage zakona), ki ni združljivo s človekovo pravico do zasebne lastnine, to je z zavrnitvijo zahteve za denacionalizacijo zato, ker je po uveljavitvi ZDen in po vložitvi zahteve prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na denacionalizacijskega upravičenca, ker odvzem zemljišč ni bil vpisan, kar je dejansko pomenilo, da bi denacionalizacijski upravičenci izgubili pravico do denacionalizacije zaradi napačnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.(8)
10. Člen 33 Ustave že sam po sebi jamči zaupanje v določeno trajnost, stabilnost in nespremenljivost pridobljene lastninske pravice. Za namen obravnavane zadeve pa je treba poudariti še načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Ta določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Določba zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. V pravico, pridobljeno s posamičnim aktom, ali v tako naloženo obveznost naj se ne posega več, ker bi to slabilo zaupanje v pravni red.(9) Ustavno sodišče je pobudnici, ki je izpodbijala ZUP, ker je menila, da iz Ustave izhaja zahteva po obnovitvenem razlogu napačne uporabe materialnega prava (še zlasti v zvezi z naknadno odločbo Ustavnega sodišča), pojasnilo, da je v sistemu pravnih vrednot pravnomočnost nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti.(10) V drugi odločitvi je Ustavno sodišče poudarilo, da sodišče sámo od sebe (zunaj postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon) ne sme posegati v pravnomočno vsebino danega sodnega varstva, ker je pravnomočnost, ki je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.(11) Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v več sodbah poudarilo, da je za zavarovanje jamstev pravice do poštenega sojenja in dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) in lastninske pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – Protokol št. 1) zelo pomembno spoštovanje enega ključnih elementov vladavine prava, to je načela pravne varnosti, ki med drugim zahteva, da se odločitve sodišč, ko je bilo neko sporno vprašanje dokončno rešeno, ne postavljajo več pod vprašaj.(12) Po oceni ESČP zagotavljanje pravne varnosti zahteva spoštovanje načela res iudicata oziroma pravnomočnosti (finality) sodnih odločb, iz katerega izhaja, da stranka praviloma, če ni posebnih okoliščin, ne more zahtevati ponovnega preverjanja takih odločb na način, da bi pridobila možnost novega celovitega odločanja o stvari, torej neke vrste »drugo možnost« (v nasprotju z običajnimi pooblastili višjih stopenj sodne hierarhije, ki so namenjena odpravi sodnih napak).(13)
11. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom,(14) oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki,(15)je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Takšna oblikovalna odločba je lahko tudi odločba o denacionalizaciji (66. člen ZDen). Denacionalizacijske odločbe o vrnitvi v last nacionaliziranega premoženja postanejo materialno pravnomočne. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji oziroma s potekom roka, določenega v njej, upravičenec do denacionalizacije (oziroma njegovi pravni nasledniki) postane lastnik vrnjenega premoženja.(16) Gre za izvorno(17) pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa (drugi odstavek 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR)(18) oziroma pridobitve lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače (42. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju: SPZ).(19)
12. Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni samo »poseglo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje«, ampak je dejansko odvzelo vsak pomen in učinek pravnomočni denacionalizacijski odločbi, s katero je bila originarno ustanovljena lastninska pravica pritožnikov, in to ne da bi ugotovilo, da je navedena upravna odločba nična. O lastninski pravici tožeče stranke je odločilo, kot da te odločbe ne bi bilo.
13. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče sprejelo tudi stališče, da lahko ugotovi obstoj lastninske pravice tožeče stranke na spornem delu nepremičnine kljub pravnomočni upravni odločbi v korist pritožnikov, ker gre za lastninski spor in ker v takšnem primeru ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb iz prvega odstavka 13. člena ZPP. Iz navedene določbe izhaja vezanost sodišč na odločitev o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja (predhodno vprašanje), če je to odločitev na »matičnem področju« že sprejelo pristojno sodišče ali drug organ(20) in je odločitev pravnomočna.(21) Vezanost se nanaša na izrek odločbe o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja. Načelo vezanosti na rešitev predhodnega vprašanja temelji na učinkih pravnomočnosti aktov organov, katerih upoštevanje narekuje procesna ekonomija kot tudi potreba po medsebojnem spoštovanju odločb, ki so bile izdane na podlagi delitve pristojnosti med organi.(22) Vrhovno sodišče torej izpodbijano sodbo utemeljuje z zanikanjem svoje pravne vezanosti na domnevno pravnomočno rešeno predhodno vprašanje iz upravnega postopka. Pritožnika v ustavni pritožbi med drugim poudarjata, da starejša pridobitev lastninske pravice tožeče stranke (pravilno: pravice uporabe) ne more razveljaviti njune kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice, saj naj bi bilo bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se lastninska pravica ustanovi z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje. V obravnavanem primeru zgolj morebitna napačna uporaba prvega odstavka 13. člena ZPP ne bi segala na ustavnopravno raven. Vendar pritožnika z navedenimi očitki niti ne uveljavljata kršitve načela vezanosti na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje.(23) Njuni očitki po vsebini opozarjajo na oblikovalni učinek sporne odločbe o denacionalizaciji, ki je nastopil z iztekom petnajstdnevnega roka po njeni pravnomočnosti.(24) Tega po naravi ni mogoče ločiti od oblikovalnega učinka sodnih odločb, ki mu sicer daje Vrhovno sodišče v svoji praksi precejšnjo težo, tudi v zadevah, ki so podobne obravnavani.(25) V 11. točki obrazložitve te odločbe je Ustavno sodišče izreklo, da je poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Neupoštevanje oblikovalnega učinka pravnomočne odločbe pristojnega organa, s katero je bilo ustanovljeno, spremenjeno ali ukinjeno lastninskopravno razmerje, in sicer tako, da pravdno sodišče ugotovi lastninsko pravico druge osebe, ne da bi upoštevalo časovno starejši originarni nastanek lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca, ki je neodvisen od tega, kdo je bil prejšnji lastnik, je v neskladju s to človekovo pravico. Tako je ravnalo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, s katero je dejansko želelo popravljati napake, storjene v postopku denacionalizacije, čemur pravdni postopek ni namenjen.(26) Če bi ta sodba ostala v veljavi, bi bila pritožnika v položaju, ko imata v svojo korist izdano pravnomočno upravno odločbo, ki ni bila nikoli formalno razveljavljena, vendar kljub temu ostaneta brez vrnjene nepremičnine. Obenem bi zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo ostala tudi brez odškodnine za podržavljeno zemljišče, kar je poseg v ustavno varovano pravico do denacionalizacije.(27) Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, je glede na navedeno v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
14. Ustavno sodišče je zato sodbo Vrhovnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glede na drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27-I /91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) je pokojnikova zapuščina prešla na pritožnika že z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej še pred trenutkom, ko sta se kot lastnika vpisala v zemljiško knjigo (leta 1997).
(2) Vrhovno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je (nasprotno od upravnega organa, ki je odločil o denacionalizaciji) ugotovilo, da stečajno sodišče na Občino Nova Gorica ni preneslo celotne nepremičnine s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, da je torej na delu te nepremičnine tako ob začetku kot ob zaključku stečajnega postopka obstajala (in obstala) pravica uporabe tožeče stranke in da občina nepremičnin, ki so bile premoženje tožeče stranke, ni mogla v naravi vrniti pritožnikoma, ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Stališče o ohranitvi pravice uporabe na spornem delu nepremičnine s parc. št. 180/6 pa je sodišče v nadaljevanju logično pripeljalo do sklepa, da je tožeča stranka leta 1997 na podlagi ZLNDL postala njegova lastnica.
(3) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/08 z dne 7. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 30/11).
(4) Ustavni pojem lastnine iz 33. člena Ustave je namreč širši od civilnega pojma lastninske pravice, obsega tudi terjatve, deleže v gospodarskih družbah, druge stvarne pravice, pričakovalne pravice itd.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96, in OdlUS V, 29).
(6) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-156/99 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 24/01 in 101/01, ter OdlUS X, 190).
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 63/07, in OdlUS XVI, 100).
(8) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).
(9) T. Jerovšek, Člen 158 (pravnomočnost); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071–1072.
(10) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004
(11) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90).
(12) V zadevi Brumãrescu proti Romuniji (sodba z dne 28. 10. 1999) je ESČP ugotovilo kršitev obeh navedenih konvencijskih pravic zaradi razveljavitve pravnomočne in že izvršene sodbe, s katero je bila odrejena vrnitev nepravilno podržavljenega premoženja pritožniku, na podlagi izrednega pravnega sredstva generalnega državnega tožilca, ki ni imelo časovne omejitve. Obe konvencijski pravici sta bili kršeni tudi v zadevi, o kateri je ESČP odločilo s sodbo Roşca proti Moldaviji z dne 22. 3. 2005, ko je moldavsko vrhovno sodišče odpravilo pravnomočno in izvršljivo sodbo pritožbenega sodišča, ki je ugodilo zahtevku pritožnika proti banki, katere delničar je bil. Vrhovno sodišče je ravnalo na podlagi zahteve generalnega državnega tožilca, ki je izredno pravno sredstvo (tudi tu brez časovne omejitve) vlagal na pobudo strank.
(13) S sodbo Ryabykh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003 je ESČP odločilo o zadevi, v kateri je sodišče druge stopnje na podlagi posebnega in časovno neomejenega postopka nadzora (ki ga je po uradni dolžnosti sprožil predsednik sodišča) spremenilo pravnomočno sodbo prve stopnje, ki je pritožnici prisodila odškodnino zaradi inflacijskega razvrednotenja bančnega depozita, in zavrnilo pritožničin zahtevek.
(14) Praviloma torej na podlagi uporabe t. i. izrednih pravnih sredstev.
(15) Kot v primeru, ko je lastnik, ki je zemljišče pridobil z oblikovalno odločbo, kasneje razlaščen v postopku, ki je urejen v skladu z 69. členom Ustave.
(16) V delni odločbi Občine Nova Gorica iz leta 1993, s katero je bila pravnemu predniku upravičencev vrnjena nepremičnina s parc. št. 180/6, k. o. Kanal, je bilo odločeno, da je zavezanka dolžna nepremičnino »izročiti v last in posest« v 15 dneh po pravnomočnosti.
(17) Izvorni načini pridobitve lastninske pravice so tisti, pri katerih se pridobitelj lastninske pravice ne opira na pravico svojega prednika in pridobitev lastninske pravice ne nastopi glede na njegovo voljo (M. Juhart v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 240).
(18) Ta predpis se je uporabljal v času izdaje denacionalizacijske odločbe.
(19) Odločbe o denacionalizaciji praviloma vežejo trenutek pridobitve lastninske pravice na pravnomočnost ali celo na potek določenega roka po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Če ne bi bilo te prakse, bi sicer glede na pravilo iz SPZ veljalo, da se lastninska pravica pridobi z dokončnostjo, saj ZDen nima posebnih določb o učinkih denacionalizacijske odločbe (glej M. Tratnik v: M. Juhart in drugi, cit. delo, str. 260).
(20) Če ni tako, lahko sodišče, s pravnim učinkom samo v konkretni pravdi, reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.
(21) Pravnomočnost aktov drugih organov kot pogoj, da je pravdno sodišče nanje vezano, izpostavlja L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 133–134.
(22) V. Rijavec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 129.
(23) Vprašanje, ki je bilo ključno za sklep Vrhovnega sodišča, da je lastnik spornega dela nepremičnine postala tožeča stranka (ali je ta del nepremičnine v času vračanja bil ali ni bil del stečajne mase tožeče stranke – kar je pravno pomembno glede na mnenje Vrhovnega sodišča RS št. 1/96, da predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopenjske denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase), v upravnem postopku sploh ni bilo »rešeno« tako, da bi postalo pravnomočno (torej v izreku upravne odločbe) in bi lahko govorili o kakršni koli formalni vezanosti katerega koli organa na rešitev tega vprašanja.
(24) D. Wedam Lukić v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 152–153, kjer avtorica sicer razpravlja o oblikovalnih sodbah, poudarja, da je treba oblikovalni učinek razlikovati od materialne pravnomočnosti in da s pravnomočnostjo oblikovalne sodbe nastopi sprememba v pravnem razmerju, na katero se sodba nanaša.
(25) Glej sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 348/2006 z dne 31. 8. 2006, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevek na ugotovitev večjega stvarnopravnega deleža enega od skupnih lastnikov, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi, ker je (hipotekarno obremenjeni) stvarnopravni delež na nepremičnini, ki je bila predmet pravde, v izvršilnem postopku na izvoren način pridobil stranski intervenient. Kdor pridobi lastninsko pravico izvorno na podlagi sodne odločbe v izvršilnem postopku, jo pridobi neodvisno od lastninske pravice prejšnjega lastnika. Nastanek nove lastninske pravice pomeni hkrati prenehanje stare lastninske pravice. Vrhovno sodišče je še razložilo, da v naknadni pravdi ni več mogoče uveljavljati nepravilnosti sodnih odločb, ki so bile izdane v izvršilnem postopku, saj se varstvo tretjega konča, ko so izčrpana pravna sredstva iz izvršilnega postopka. Pravnomočna izvršilna odločitev preprečuje, da bi se sodišče v kasnejši pravdi spuščalo v njeno procesno ali materialnopravno pravilnost.
(26) Vrhovno sodišče je potrdilo sodbo Okrožnega sodišča, ki je med drugim poudarilo, da Občina Nova Gorica nepremičnin, ki so bile premoženje stečajnega dolžnika, pritožnikoma »ni mogla« vrniti v naravi.
(27) Primerjaj z 19. in 20. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2677/08.