Številka: U-I-85/10-10

Datum: 13. 10. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 13. oktobra 2011

V 98. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi besedilo »in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten«.

1. Predlagatelj(1) je vložil zahtevo za oceno ustavnosti 98. člena ZZZDR, ki določa, da lahko otrok s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta, in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten. Pojasnjuje, da na ugotovitev očetovstva ni mogoče tožiti, dokler velja po zakonu neki drug moški za očeta otroka. Prenehanje roditeljskega razmerja z osebo, za katero otrok šteje, da ni njegov biološki oče, in vzpostavitev pravnega razmerja z biološkim očetom naj bi bilo moč doseči le s hkratno vložitvijo tožbe na izpodbijanje očetovstva ter na ugotovitev očetovstva. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico otroka do poznavanja svojega izvora, ki naj bi spadala v sklop osebnostnih pravic, ki jih zagotavljata 34. in 35. člen Ustave. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 78), ki po njegovem mnenju vpliva tudi na otrokovo pravico do izpodbijanja očetovstva. Zakonodajalec naj bi namreč nesorazmerno omejil pravico otroka, da izve za svoj izvor, s tem, ko je možnost sodnega uveljavljanja te pravice omejil na objektivni petletni rok po dopolnitvi polnoletnosti. Predlagatelj navaja, da bi moral otrok imeti v vsakem primeru po polnoletnosti na razpolago določen čas, v katerem bo razčistil vprašanje starševstva, za odmero tega časa pa bi moralo biti odločilno, kdaj je polnoletni otrok izvedel za okoliščine, ki utemeljujejo njegov dvom o očetovstvu.
2. Državni zbor Republike Slovenije je odgovoril na zahtevo. Sklicuje se na svoja stališča v zadevi št. U-I-328/05, iz katerih naj bi izhajalo, da je namen časovne omejitve (tudi) v primeru tožbe na izpodbijanje očetovstva zagotovitev trajnosti in nespremenljivosti starševskih razmerij po določenem času zlasti v interesu otroka. Tožbe na izpodbijanje očetovstva naj bi v mnogo večji meri, kot to velja za tožbe na ugotovitev očetovstva, vplivale na številne pravice in razmerja drugih oseb ter posegale vanje. Te tožbe naj bi namreč spreminjale obstoječa pravna in dejanska razmerja in pod vprašaj postavljale nekatere pravnomočne pravne akte.

3. Člen 98 ZZZDR se glasi: »Otrok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta, in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten.«
4. V 98. členu ZZZDR urejena možnost sodnega izpodbijanja očetovstva je namenjena prekinitvi pravne vezi med otrokom in osebo, ki velja za njegovega očeta. Ta pravna vez se vzpostavi na podlagi pravne domneve iz 86. člena ZZZDR(2) ali, za otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi oziroma v dobi tristo dni po njenem prenehanju, na podlagi priznanja očetovstva ali sodne odločbe o ugotovitvi očetovstva (87. člen ZZZDR). Pravica izpodbijati očetovstvo je otrokova samostojna pravica, ki ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva po 92. členu ZZZDR.(3) Otrok torej lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe. Vendar je jasno, da ni mogoče uspeti z zahtevkom na ugotovitev očetovstva, če ni uspešno izpodbito morebitno že obstoječe pravno priznano očetovstvo druge osebe.(4)
5. Predlagatelj očita izpodbijani ureditvi, da posega v osebnostno pravico otroka do poznavanja svojega izvora (35. člen Ustave). Iz te pravice, ki je del širše pravice do osebne identitete, izhaja za posameznika upravičenje, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.(5) Poleg tega navedena pravica posamezniku zagotavlja možnost, da (s tožbo na ugotovitev očetovstva ali materinstva) ustvari tudi pravno vez, torej pravno priznano starševsko razmerje med seboj in genetskimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje iz katerega koli razloga še ne obstaja. Iz pravice otroka, da izve za svoj izvor, logično izhaja tudi upravičenje ukiniti oziroma izpodbiti morebiti obstoječo pravno vez med njim in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti. Pravica do izpodbijanja očetovstva ali materinstva ima samostojen, avtonomen pomen, saj je lahko pravno priznano starševstvo brez naravne podlage za posameznika hudo psihološko breme, poleg tega zanj ustvarja tudi nekatere pravne obveznosti.(6) Možnost izpodbijanja pravnega starševstva je tudi nujni predpogoj za uspešno uveljavljanje pravice do ugotavljanja in pravnega potrjevanja (dejanskega) starševstva, varovane s 35. členom Ustave. Ugotovitev in izpodbijanje očetovstva ali materinstva sta tako neločljivo prepletena dela ene in iste ustavno varovane celote.
6. Izpodbijana določba učinkuje tako, da določa prekluzivni rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva. Ta rok se izteče v petih letih od dneva, ko postane otrok polnoleten. Takšna ureditev pomeni poseg v otrokovo osebnostno pravico do poznavanja svojega izvora iz 35. člena Ustave, saj po izteku zakonskega roka ne dopušča njenega uveljavljanja.
7. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji(7) omejitev človekove pravice dopustna. Iz mnenja Državnega zbora izhaja, da je cilj izpodbijane zakonske ureditve zagotovitev trajnosti in nespremenljivosti starševskih razmerij po poteku določenega časa, kar naj bi bilo tudi v otrokovem interesu. To je ustavno dopusten cilj za omejitev osebnostne pravice otroka iz 35. člena Ustave.(8)
8. Ker poseg v pravico iz 35. člena Ustave otroka, ki meni, da oseba, ki po ZZZDR velja za njegovega očeta, to dejansko ni, zasleduje ustavno dopusten cilj, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, to je, ali je izpodbijani ukrep primeren in nujen za doseganje navedenega cilja ter sorazmeren v ožjem pomenu tega pojma.
9. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-328/05 že odločilo o ustavnosti podobne določbe, in sicer prvega odstavka 92. člena ZZZDR. Ta je za otrokovo tožbo na ugotovitev očetovstva vzpostavljal prekluzivni rok pet let od dneva, ko je otrok postal polnoleten. Ustavno sodišče je določbo delno razveljavilo zaradi neskladja s 35. členom Ustave prav v delu, ki je določal omenjeni petletni rok. Pri tem se niti ni spuščalo v presojo, ali je obravnavani ukrep zakonodajalca nujen in primeren za zagotovitev zasledovanega cilja, ker je ocenilo, da ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede.
10. Razlogi, ki so narekovali delno razveljavitev prvega odstavka 92. člena ZZZDR z odločbo št. U-I-328/05, narekujejo tudi ugotovitev protiustavnosti 98. člena ZZZDR. Tudi ta določba protiustavno posega v 35. člen Ustave zaradi nesorazmernosti v ožjem pomenu besede. Kot izhaja že iz 5. točke obrazložitve te odločbe, sta ugotovitev in izpodbijanje očetovstva tako ali tako neločljivo prepletena dela ene in iste ustavno varovane celote. Čeprav ima pravica do izpodbijanja očetovstva nedvomno tudi avtonomen pomen, je v praksi pogosto prvi nujni korak za uveljavitev pravice do ugotovitve, kdo je pravi (biološki) oče in do vzpostavitve pravne vezi z njim. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-328/05 ocenilo, da omejitev pravice otroka, da izve za svojega genetičnega očeta, na prekluzivni rok pet let po dopolnitvi polnoletnosti, nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izve za svoj izvor. Sedanje pravno stanje je takšno, da za vložitev otrokove ugotovitvene tožbe ni nobenega prekluzivnega roka, izpodbijana določba, ki ureja izpodbojno tožbo, pa izpodbijanje očetovstva omejuje na pet let po polnoletnosti. Če otrok ne izve pravočasno za okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev, kdo so njegovi naravni starši, bo zamuda roka za izpodbijanje očetovstva dejansko preprečila tudi uspeh ugotovitvene tožbe.(9) Tako med drugim prav 98. člen ZZZDR lahko preprečuje dejansko polno uveljavitev pravice do poznavanja lastnega izvora, čeprav je Ustavno sodišče že z odločbo št. U-I-328/05 ocenilo to za protiustavno.
11. Vsi razlogi iz 14. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča se tako prav v enaki meri nanašajo tudi na obravnavani primer. Otroku je po preteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da bi kadar koli kasneje uveljavljal svojo pravico, da izpodbije očetovstvo osebe, ki ni njegov genetični oče, čeprav mu razlogi, pomembni za izpodbijanje očetovstva, niso bili znani pred iztekom roka. Pri tem je položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva poseben prav zato, ker je otrok povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi, zlasti njegovi starši ali oseba, ki se predstavlja za pravega očeta. Na to, kdaj mu bodo te osebe razkrile dejstva, upoštevna za odločitev o vložitvi tožbe, otrok nima vpliva. Tudi ESČP je v svoji praksi učinke strogih in rigidnih prekluzivnih rokov za tožbe za izpodbijanje očetovstva že večkrat ocenilo kot nedopustne posege v pravico iz 8. člena EKČP, še zlasti, če se začetek roka navezuje na objektivno dejstvo, ne pa na trenutek, ko zainteresirana oseba izve ali bi morala izvedeti za okoliščine, ki utemeljujejo sum v skladnost pravne domneve z biološko realnostjo.(10) Res je, da izpodbijana ureditev varuje trajnost, stabilnost in nespremenljivost obstoječih družinskopravnih razmerij, torej zasleduje ustavno dopusten cilj. Vendar Ustavno sodišče ne more slediti argumentu Državnega zbora, da tožbe na izpodbijanje očetovstva vplivajo na pravice in razmerja drugih oseb ter posegajo vanje bolj kakor tožbe na ugotavljanje očetovstva. To ne more držati že zato, ker se z izpodbijanjem očetovstva samim po sebi otrok zgolj izloča iz nekega obstoječega starševskega razmerja, z ugotavljanjem očetovstva pa se ustvarja novo takšno razmerje, pri čemer se lahko v pravnem in dejanskem pomenu močno posega v obstoječe odnose v okviru neke (dotlej) tuje družine. Nedopusten je (tako kot glede 92. člena ZZZDR) način določitve roka za vložitev tožbe. Na to je Ustavno sodišče opozorilo že v odločbi št. U-I-328/05 in navedeno, kot je razvidno iz te obrazložitve, v enaki meri velja tudi za izpodbijano zakonsko določbo. Nedopustno je to, da rok teče od dneva polnoletnosti otroka. Takšna ureditev nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izpodbije pravno priznano starševsko razmerje, ki ni skladno z biološkimi dejstvi. Zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva ali materinstva, enako kot tudi za njuno ugotavljanje, vendar ga mora urediti tako, da ne bo nesorazmerno posegel v otrokovo pravico do poznavanja svojega lastnega izvora, varovano s 35. členom Ustave.
12. Glede na navedeno je 98. člen ZZZDR v delu, v katerem določa petletni rok po polnoletnosti otroka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, v neskladju s 35. členom Ustave. Zato ga je Ustavno sodišče v tem delu razveljavilo. Ta odločitev ima za posledico, da za izpodbijanje očetovstva in materinstva ni določen prekluzivni rok, enako kot v času tega odločanja po volji zakonodajalca(11) tudi ni določen prekluzivni rok za ugotavljanje očetovstva ali materinstva.(12)

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Predlagatelj je prekinil postopek odločanja o pritožbi tožnice zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi 98. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavrglo njeno tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva kot prepozno.
(2) Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere.
(3) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 4364/2009 z dne 3. 2. 2010.
(4) Vrhovno sodišče je v sodbi št. II Ips 586/1994 z dne 17. 11. 1994 potrdilo zavrnitev zahtevka na ugotovitev dedne pravice po pokojnem zapustniku, ki ga je vložil tožnik, ki je s trditvijo, da je bil njegov oče prav ta zapustnik, zakonsko predpostavljeno očetovstvo (drugega moškega) dejansko izpodbijal. Vendar tožnik zaradi zamude roka iz 98. člena ZZZDR ni več mogel dokazovati dejstev, ki so se nanašala na izpodbijanje očetovstva, kar je pomenilo, da je bil njegov zahtevek na ugotovitev obstoja dedne pravice neutemeljen.
(5) Tako Ustavno sodišče že v 9. in 10. točki odločbe št. U-I-328/05.
(6) Prvi odstavek 124. člena ZZZDR določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
(7) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86); 25. točka obrazložitve.
(8) Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) – ko presoja dopustnost podobnih prekluzivnih rokov za vložitev tožbe v sporih iz razmerij med starši in otroki – šteje, da je zagotavljanje pravne gotovosti v družinskih razmerjih in varovanje interesov otroka dopusten cilj za poseg v pravico do zasebnega ali družinskega življenja potencialnih tožnikov iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Glej npr. sodbo v zadevi Shofman proti Rusiji z dne 24. 11. 2005.
(9) V primerih, ko že obstaja oseba, ki se po ZZZDR šteje za otrokovega očeta.
(10) Poleg že navedene sodbe ESČP v zadevi Shofman proti Rusiji (rok enega leta od dneva, ko je oseba, vpisana v matični register kot oče, izvedela ali bi morala izvedeti za vpis) tudi v sodbi ESČP v zadevi Mizzi proti Malti z dne 12. 1. 2006 (domnevni oče je lahko tožil v roku najprej treh, nato šestih mesecev od dne rojstva otroka). V sodbi ESČP v zadevi Kroon in drugi proti Nizozemski z dne 27. 10. 1994 je bila pravica do družinskega življenja kršena materi, otroku in biološkemu očetu, ker nobeden od njih sploh ni mogel izpodbijati zgolj formalno obstoječega očetovstva nekdanjega materinega moža.
(11) Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-328/05 sicer delno razveljavilo prvi odstavek 92. člena ZZZDR z odložnim rokom enega leta. Ker zakonodajalec ni sprejel drugačne ureditve, je v enem letu po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije razveljavitev nastopila.
(12) Člen 423 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) določa, da se v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju materinstva smiselno uporabljajo določbe o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva. To napotilo velja tudi za materialnopravne določbe ZZZDR.