Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 2. novembra 2011.

Ta zakon določa pogoje, postopek in pristojne organe za finančno preiskavo, začasno zavarovanje odvzema, začasen odvzem, hrambo, upravljanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost Republike Slovenije ter mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po tem zakonu.

(1) Namen zakona je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi.
(2) Namen iz prejšnjega odstavka se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali so vedeli ali bi morali vedeti, da je nanje preneseno premoženje nezakonitega izvora.

Postopek finančne preiskave po tem zakonu se izvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in njegova skupna vrednost presega 50.000 eurov.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. Premoženje so stvari in pravice, ki so lahko predmet izvršbe, zlasti nepremičnine, premičnine in finančno premoženje ter vsa druga sredstva, ki imajo denarno vrednost, kot tudi premoženje, ki neposredno ali posredno izhaja iz takega premoženja, v katero je spremenjeno ali s katerim je pomešano.
2. Finančno premoženje so denarna sredstva, terjatve, dolžniški vrednostni papirji ter delnice in deleži na kapitalu pravnih oseb, druge naložbe v pravne osebe in drugi finančni instrumenti.
3. Osumljenec ali osumljenka, obdolženec ali obdolženka in obsojenec ali obsojenka (v nadaljnjem besedilu: osumljenec, obdolženec in obsojenec) imajo enak pomen, kot v zakonu, ki ureja kazenski postopek.
4. Zapustnik ali zapustnica (v nadaljnjem besedilu: zapustnik) je oseba, zoper katero se zaradi smrti predkazenski ali kazenski postopek ni mogel začeti ali je bil ustavljen, pa zanjo obstajajo razlogi za sum, da je skupaj z drugimi osebami, zoper katere tak postopek teče, storila kataloško kaznivo dejanje; ali oseba, zoper katero je bil predkazenski ali kazenski postopek zaradi smrti ustavljen, pa so bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje.
5. Pravni naslednik ali pravna naslednica (v nadaljnjem besedilu: pravni naslednik) je oseba, ki je podedovala premoženje nezakonitega izvora od osumljenca, obdolženca, obsojenca, zapustnika ali njihovih dedičev, in je vedela ali bi bila mogla vedeti, da je bilo premoženje pridobljeno na nezakonit način.
6. Povezana oseba je ožje povezana oseba, ožji družinski član ali druga fizična ali pravna oseba, na katero je premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali navidezno, ali je z njenim premoženjem pomešano.
7. Ožje povezana oseba je pravna oseba, v kateri ima osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik lastniški delež ali pravico do lastniškega deleža v višini najmanj 25 % vrednosti vseh deležev ali v obliki glasovalne pravice ali pravice odločanja v takem obsegu ali obvladuje pravno osebo na podlagi pogodbe ali prevladujočega položaja pri upravljanju ali nadzoru ali se pogoji prenosa premoženja razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami.
8. Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen posvojitelj ali posvojenec, skrbnik ali oskrbovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu.
9. Lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) je osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik, pravni naslednik ali povezana oseba, ki razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora.
10. »Kataloško kaznivo dejanje« je v Kazenskem zakoniku (v nadaljnjem besedilu: KZ-1) določeno kaznivo dejanje:
– terorizma (108. člen KZ-1),
– financiranja terorizma (109. člen KZ-1),
– spravljanja v suženjsko razmerje (112. člen KZ-1),
– trgovine z ljudmi (113. člen KZ-1),
– zlorabe prostitucije (175. člen KZ-1),
– prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva (drugi, tretji in četrti odstavek 176. člen KZ-1)
– proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje (prvi, drugi, četrti in peti odstavek 183. člena KZ-1),
– proizvodnje in prometa škodljivih živil in drugih izdelkov (prvi, drugi, četrti in peti odstavek 184. člena KZ-1),
– neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog (186. člen KZ-1),
– omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu (187. člen KZ-1),
– organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo (212. člen KZ-1),
– zoper gospodarstvo (štiriindvajseto poglavje KZ-1), za katero se sme izreči kazen treh let zapora ali več,
– jemanja podkupnine (261. člen KZ-1),
– dajanja podkupnine (262. člen KZ-1),
– sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje (263. člen KZ-1),
– dajanja daril za nezakonito posredovanje (264. člen KZ-1),
– hudodelskega združevanje (294. člen KZ-1),
– izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje (prvi odstavek 306. člena KZ-1),
– nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva (307. člen KZ-1),
– drugo kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, ali
– drugo naklepno kaznivo dejanje, za katerega se sme izreči kazen petih let zapora ali več, če lahko iz njega izvira premoženje nezakonitega izvora.

(1) Premoženje osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, glede katerega so podani razlogi za sum, da je storil kataloško kaznivo dejanje, je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz njegovih zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.
(2) Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba iz prejšnjega odstavka plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno.
(3) Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike.

Domneva se, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane.

(1) Postopek finančne preiskave vodi državno tožilstvo, ki je pristojno za predkazenski ali kazenski postopek zaradi kataloškega kaznivega dejanja.
(2) V postopku začasnega zavarovanja odvzema in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora odloča sodišče, ki je pristojno za odločanje v predkazenskem ali kazenskem postopku iz prejšnjega odstavka.
(3) V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora odloča Okrožno sodišče v Ljubljani.

(1) Državni organi, nosilci javnih pooblastil, banke in druge finančne organizacije so dolžni dajati pristojnim organom iz 7. člena tega zakona in organom, pristojnim za izvrševanje odločb po tem zakonu, zahtevano pomoč, ki je brezplačna.
(2) Upravljavci uradnih evidenc, registrov in javnih knjig ter drugih varovanih podatkov, informacij in dokumentacije, potrebnih za namen izvrševanja pristojnosti po tem zakonu, morajo pristojnim organom na njihovo pisno zahtevo brezplačno posredovati zahtevane podatke. V zahtevi za posredovanje podatkov, informacij in dokumentacije pristojni organ navede, katere podatke zahteva, ime in priimek ter datum in kraj rojstva ali enotno matično številko in podatke o prebivališču lastnikov, katerih podatke zahteva, enoznačno številko, pod katero vodi zadevo, in primeren rok, v katerem morajo biti podatki posredovani, ter opozorilo, da se osebi, na katero se podatki nanašajo, ne sme razkriti, da so bili posredovani.
(3) Pri posredovanju podatkov, informacij in dokumentacije iz prejšnjega odstavka za sodišče, državno tožilstvo, drug državni organ, nosilca javnih pooblastil, notarja, banke in druge finančne organizacije ter njihove delavce ne velja obveznost varovanja tajnih podatkov, poslovne skrivnosti ter bančne in poklicne tajnosti.

(1) V postopku finančne preiskave, začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Glede prenosa premoženja brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ter glede domneve brezplačnosti prenosa se smiselno uporabljajo določbe KZ-1 o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1) Državni tožilec odredi finančno preiskavo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. v predkazenskem ali kazenskem postopku se ugotovi, da so podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje;
2. oseba iz prejšnje točke ima v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, oziroma je s takim premoženjem razpolagala ali je prešlo na njene pravne naslednike ali ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženjem teh oseb, kar policija z obrazloženimi razlogi za sum navede v ovadbi, in
3. premoženje iz prejšnje točke ne predstavlja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega.
(2) Državni tožilec lahko pod pogoji iz 2. točke prejšnjega odstavka odredi finančno preiskavo zoper obsojenca za kataloško kaznivo dejanje najkasneje v enem letu po pravnomočnosti obsodilne sodbe.
(3) V odredbi o finančni preiskavi državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katero se opravi. Finančna preiskava se lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje.
(4) Če se med finančno preiskavo pokažejo razlogi za sum, da je bilo premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe, državni tožilec odredi, da se finančna preiskava razširi tudi zoper te osebe.

(1) Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ter ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora.
(2) V finančni preiskavi se zberejo:
– podatki o obsegu premoženja osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika in razmerju med njegovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel oziroma ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagal v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava;
– podatki o obsegu premoženja iz prejšnje alineje, ki je bilo preneseno na povezane osebe ali je prešlo na pravne naslednike v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava, ter način prenosa oziroma prehoda;
– drugi podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja.

(1) V finančni preiskavi se lahko uporabijo ukrepi, ki so po zakonu, ki ureja kazenski postopek, dopustni za pridobitev podatkov in dokazov za zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.
(2) Preiskava stanovanja in drugih prostorov lastnika ter osebna preiskava lastnika se sme opraviti, če so za sum iz 10. člena tega zakona podani utemeljeni razlogi in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti premoženje nezakonitega izvora ali da se bodo našli sledovi, predmeti in dokazi, ki so pomembni za postopek po tem zakonu. Hišna in osebna preiskava se smeta opraviti le po odredbi sodišča.
(3) Premoženje in predmeti, pridobljeni pri preiskavi iz prejšnjega odstavka, oziroma tisti, ki jih lastnik sam izroči, in utegnejo biti dokaz ali predmet odvzema, se zasežejo po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek. Premoženje, ki utegne biti predmet odvzema, se izroči v začasno hrambo Carinski upravi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: CURS).
(4) V primerih, ko začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora še ni bilo odrejeno, mora državni tožilec v osmih delovnih dneh po zasegu premoženja iz prejšnjega odstavka sodišču predlagati odreditev začasnega zavarovanja ali začasnega odvzema, sicer se premoženje vrne.

Državni tožilec lahko pri opravljanju finančne preiskave usmerja delo policije, Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: DURS), CURS, Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja in drugih pristojnih državnih organov z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji in predlogi za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov, za katere so pristojni, z namenom, da se odkrije premoženje nezakonitega izvora in ugotovi njegova vrednost ter zberejo podatki, potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema, začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora in za odvzem premoženja nezakonitega izvora.

(1) Za opravo finančne preiskave lahko vodja pristojnega državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije, DURS, CURS oziroma Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja ustanovi finančno preiskovalno skupino.
(2) Ob zaključku finančne preiskave vodja skupine iz prejšnjega odstavka izdela pisno poročilo in ga skupaj z zbranimi podatki posreduje vodji pristojnega državnega tožilstva. V poročilu navede natančne podatke in zbrane dokaze o premoženju, za katero obstaja sum nezakonitega izvora, o prenosih takega premoženja na povezane osebe ter o njihovem premoženju in o razlogih za morebitno začasno zavarovanje odvzema oziroma začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora.
(3) Glede opredelitve podatkov o premoženju se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, o posredovanju podatkov oziroma o seznamu dolžnikovega premoženja.
(4) Glede ustanovitve, sestave, vodenja ter usmerjanja finančne preiskovalne skupine se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, o specializiranih preiskovalnih skupinah.
(5) Kadar za izvedbo finančne preiskave ni bila ustanovljena finančna preiskovalna skupina, pristojni državni tožilec sam pripravi pisno poročilo o opravljeni finančni preiskavi v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena.

(1) Za potrebe finančne preiskave se smejo uporabljati tudi dokazi in drugo gradivo, pridobljeno v predkazenskem ali kazenskem postopku zaradi kataloškega kaznivega dejanja, ter podatki iz zbirk osebnih podatkov, katerih vsebino sme pridobiti državno tožilstvo.
(2) Dokazi in drugo gradivo, pridobljeno v postopku finančne preiskave po tem zakonu, se ne smejo uporabljati v predkazenskem ali kazenskem postopku.

(1) Podatki, pridobljeni v finančni preiskavi, so tajni.
(2) Uradne osebe, ki sodelujejo v postopku, morajo na dolžnost varovanja tajnosti opozoriti vse osebe, ki sodelujejo v postopku.

(1) Pristojni organi v finančni preiskavi morajo postopati posebej hitro.
(2) Finančna preiskava lahko traja največ eno leto. Z odredbo vodje pristojnega državnega tožilstva se trajanje zaradi objektivnih razlogov lahko podaljša za največ šest mesecev.

(1) Če državni tožilec v roku iz drugega odstavka 17. člena tega zakona sodišču ne predlaga začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora oziroma ne vloži tožbe za odvzem takega premoženja, se finančna preiskava z odredbo ustavi.
(2) O ustavitvi finančne preiskave državni tožilec obvesti DURS in CURS.
(3) DURS ima dolžnost v treh mesecih od prejema obvestila iz prejšnjega odstavka vpogledati zbrane podatke. Državni tožilec lahko na zaprosilo DURS podaljša rok iz prejšnjega stavka za največ eno leto. Podatke lahko DURS uporabi kot dokaz v davčnem postopku. V primeru podatkov, ki dokazujejo sum storitev kaznivih dejanj, DURS po uradni dolžnosti obvesti državno tožilstvo, ki lahko podatke uporabi v predkazenskih in kazenskih postopkih zoper storilce kaznivih dejanj.
(4) V kolikor DURS podatkov ne uporabi kot dokaz v davčnem postopku ali državnemu tožilstvu ne prijavi sumov kaznivih dejanj, CURS in državni tožilec po preteku daljšega izmed rokov iz prejšnjega odstavka brez odlašanja vrneta upravičencem zaseženo premoženje in predmete.
(5) Druge podatke, zbrane v okviru ustavljene finančne preiskave, se v enem mesecu od izteka roka iz tretjega odstavka tega člena uniči pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika s smiselno uporabo drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 – ZSKZDČEU, 23/08 – ZBPP-B, 68/08, 77/09 in 29/10 – odločba US).

(1) Kadar je treba pridobiti gradiva za potrebe finančne preiskave po tem zakonu iz drugih držav, lahko državni tožilec neposredno na podlagi mednarodne pogodbe, ali če velja vzajemnost, zahteva ta gradiva od pristojnih organov drugih držav.
(2) Državni tožilec lahko za potrebe finančne preiskave uporabi tudi podatke, ki so jih pristojni organi tujih držav posredovali brez zaprosila, če to ni v nasprotju z mednarodno pogodbo. Pod enakimi pogoji lahko državni tožilec brez zaprosila pristojnega organa tuje države temu posreduje podatke, pridobljene v finančni preiskavi.

(1) Sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani naslednji pogoji:
– podani so utemeljeni razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje,
– iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal, oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike,
– obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in
– premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje po tem zakonu, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.
(2) Predmet zavarovanja po tem zakonu je lahko tudi premoženje, glede katerega je bilo v kazenskem postopku odrejeno začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi, pa je bilo odpravljeno, če je na tem premoženju zadržana izvršitev spremembe ali odprave začasnega zavarovanja, odrejenega v kazenskem postopku, zaradi načrtovane uvedbe postopka pristojnega davčnega organa.

(1) Začasno zavarovanje se odredi zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora ali zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo.
(2) V sklepu sodišče navede podatke o lastniku, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kataloškega kaznivega dejanja, čas in kraj storitve ter zakonsko označbo tega dejanja, premoženje, ki je predmet zavarovanja ter način in trajanje zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen.
(3) Sodišče ugotavlja obseg premoženja nezakonitega izvora in odreja zavarovanje na podlagi predloženih dokazov državnega tožilca. Pri tem se sodišče ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, temveč se omeji samo na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov.
(4) Če lastniku ni mogoče vročiti sklepa o začasnem zavarovanju, ker njegov naslov ni znan ali ga ni mogoče pridobiti, mu sodišče po uradni dolžnosti postavi pooblaščenca za postopek začasnega zavarovanja.

(1) Sodišče po potrebi osebi, zoper katero se odredi začasno zavarovanje, omogoči, da razpolaga s tolikšnim delom premoženja, ki ji omogoča plačilo stroškov pravne pomoči v postopku po tem zakonu, in ki njej in osebam, ki jih je dolžna preživljati, omogoči socialno varnost.
(2) O plačilu stroškov iz prejšnjega odstavka sodišče odloči s sklepom na predlog osebe, zoper katero je bilo začasno zavarovanje odrejeno.
(3) Za plačilo stroškov pravne pomoči se smiselno uporabljajo predpisi o odvetniški tarifi za zastopanje v kazenskem postopku po uradni dolžnosti, za omogočanje socialne varnosti pa predpisi, ki določajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.

(1) Začasno zavarovanje po tem zakonu preneha, če državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije v enem mesecu od zaključka finančne preiskave oziroma od poteka roka iz drugega odstavka 17. člena tega zakona, s katerim je bilo odrejeno, ne predloži dokazila, da je vložil tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora in predlagal podaljšanje začasnega zavarovanja v pravdnem postopku.
(2) Rok iz prejšnjega odstavka se na predlog državnega tožilca lahko podaljša največ za en mesec, če iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče vložiti tožbe za odvzem premoženja in predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja v roku iz prejšnjega odstavka.
(3) Če državni tožilec v roku iz prejšnjih odstavkov vloži tožbo za odvzem premoženja in hkrati predlaga podaljšanje začasnega zavarovanja v pravdnem postopku, se začasno zavarovanje podaljša do odločitve sodišča o tem predlogu.
(4) Če državni tožilec v roku iz prejšnjih odstavkov ne vloži tožbe in predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku, mora sodišče, ki je odredilo začasno zavarovanje, izdati sklep o prenehanju zavarovanja in ga vročiti državnemu tožilcu, lastniku, njegovemu pooblaščencu, organom, ki so pristojni za izvršitev zavarovanja, DURS in CURS.
(5) Sklep o prenehanju zavarovanja se ne sme izvršiti pred potekom enega meseca od vročitve sklepa iz prejšnjega odstavka DURS.

(1) Sodišče lahko na predlog pristojnega državnega tožilca odredi tudi začasen odvzem premoženja ali dela premoženja nezakonitega izvora v naslednjih primerih:
– če obstaja resna nevarnost, da bi se vrednost premoženja pri lastniku zmanjšala, ali
– če nevarnosti, da bi lastnik sam ali preko drugih oseb premoženje uporabil za kriminalno dejavnost, ni mogoče odpraviti brez prevzema premoženja v hrambo oziroma upravljanje, ali
– če nevarnosti, da bi lastnik sam ali preko drugih oseb s premoženjem razpolagal tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem, ni mogoče odpraviti le z začasnim zavarovanjem po tem zakonu.
(2) Začasni odvzem premoženja nezakonitega izvora lahko državni tožilec predlaga tudi po izdaji sklepa o začasnem zavarovanju, če se šele takrat pokažejo razlogi iz prejšnjega odstavka.
(3) Sodišče s sklepom določi premoženje, ki se začasno odvzame, in pristojni organ, kateremu se premoženje izroči v hrambo oziroma upravljanje. Pri tem upošteva tudi vrednost in vrsto premoženja, za katero je predlagan začasen odvzem, ter stroške in tveganja začasnega odvzema, hrambe oziroma upravljanja.
(4) Če v tem členu ni drugače določeno, se za začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora smiselno uporabljajo določbe tega zakona o začasnem zavarovanju odvzema.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, se za začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora in za začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek glede začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi.

(1) Pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora se začne s tožbo, ki jo zoper lastnika vloži državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije.
(2) Tožba mora obsegati vse sestavine v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, o vsebini tožbe. Tožbi je treba priložiti pisno poročilo o finančni preiskavi in sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja oziroma začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdane na podlagi tega zakona.

(1) Tožeča stranka v pravdnem postopku navaja dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah tega zakona.
(2) Če je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na povezano osebo, tožeča stranka v pravdnem postopku navaja tudi dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja, da je bil prenos opravljen brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če gre za ožje povezano osebo ali ožjega družinskega člana, pa dejstva in dokaze, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa.
(3) Tožena stranka lahko izpodbije domnevo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, če izkaže za verjetno, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena tega zakona pa, če izkaže za verjetno, da je za premoženje plačala dejansko vrednost.

(1) Če je državni tožilec predlagal odreditev ali podaljšanje začasnega zavarovanja ali začasnega odvzema premoženja v pravdnem postopku, sodišče odloči o predlogu v osmih delovnih dneh od prejema predloga. Enak rok velja za odločitev o pravnih sredstvih.
(2) V postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema po tem poglavju se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega poglavja tega zakona in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.

(1) Pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in se zadeve obravnavajo prednostno.
(2) Pripravljalni narok ali narok za glavno obravnavo je sodišče dolžno razpisati najkasneje v treh mesecih po prejemu odgovora na tožbo oziroma po poteku roka za vložitev odgovora na tožbo.

(1) Odvzem premoženja nezakonitega izvora lastniku ne vpliva na pravice, ki jih imajo na tem premoženju tretje osebe, razen če so v času pridobitve teh pravic vedele ali bi bile mogle vedeti, da je bilo premoženje pridobljeno nezakonito.
(2) Sodišče po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe preveri, ali so v postopku udeležene vse tretje osebe, ki so znane in na katerih pravice ali pravne koristi, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, bi lahko vplivala izdana sodna odločba. Tretje osebe, ki niso udeležene, pozove, da v enem mesecu od prejema poziva podajo izjavo o vstopu v pravdo v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, glede sospornikov in udeležbe drugih oseb v pravdi, in jih opozori na pravne posledice iz 32. člena tega zakona ter pouči o pravici iz četrtega odstavka 33. člena tega zakona.
(3) Pod pogoji, ki jih KZ-1 določa za varstvo oškodovanca pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ima položaj tretje osebe iz prejšnjih odstavkov tudi oškodovanec, ki je v kazenskem postopku zaradi kataloškega kaznivega dejanja, zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika uveljavljal premoženjskopravni zahtevek.
(4) Na podlagi določb prejšnjih odstavkov, se v pravdi ugotovljene pravice tretjih oseb, ki ne preprečujejo odvzema premoženja nezakonitega izvora, iz odvzetega premoženja uveljavljajo po določbah četrtega odstavka 33. člena tega zakona.

(1) Sodišče z oklicem takoj po prejemu tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora obvesti tretje osebe iz prvega odstavka 30. člena tega zakona, ki niso znane, o začetku postopka odvzema.
(2) Oklic iz prejšnjega odstavka mora vsebovati:
1. podatke o sodišču, ki vodi postopek in opravilni številki zadeve, pod katero se postopek vodi, ter o premoženju, zoper katero se vodi postopek,
2. izrek sklepa o začasnem zavarovanju odvzema oziroma začasnem odvzemu premoženja,
3. poziv, naj v treh mesecih po objavi oklica podajo izjavo o vstopu v pravdo v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek, glede sospornikov in udeležbe drugih oseb v pravdi,
4. opozorilo na pravne posledice iz 32. člena tega zakona in pouk o pravici iz četrtega odstavka 33. člena tega zakona,
5. dan objave oklica.
(3) Sodišče objavi oklic v Uradnem listu Republike Slovenije in razglasi na sodni deski, lahko pa odredi, da se oklic objavi tudi v drugih glasilih.

Če oseba iz 30. ali 31. člena tega zakona zamudi rok za podajo izjave o vstopu v pravdo, izgubi to pravico in pravico v zvezi s premoženjem, ki se odvzame zaradi ugotovljenega nezakonitega izvora, izpodbijati civilnopravne učinke pravnomočne sodne odločbe na njene pravice ali pravne koristi, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno.

(1) Po začetku pravdnega postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora se na premoženju, ki je predmet tožbenega zahtevka, ne more začeti davčni postopek, niti postopek izvršbe, zavarovanja, stečaja, likvidacije, izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije ali prenehanja po skrajšanem postopku zaradi poplačila pravnomočno ugotovljenih terjatev do lastnika premoženja.
(2) Začeti postopki iz prejšnjega odstavka na premoženju, ki je predmet tožbenega zahtevka po tem zakonu, se prekinejo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi za odvzem.
(3) Od začetka pravdnega postopka do pravnomočne odločitve se prekine tek zastaralnih rokov in zakonskih rokov za opravo dejanj v postopkih iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4) V dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe o odvzemu premoženja nezakonitega izvora lahko upniki, ki so začeli postopke iz drugega odstavka tega člena, in tisti, ki imajo pravnomočno ugotovljene terjatve do lastnika premoženja ali pravice do ločenega poplačila iz odvzetega premoženja, predlagajo Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije poplačilo iz odvzetega premoženja, razen če so v času pridobitve upravičenja vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bilo premoženje pridobljeno nezakonito.
(5) Če skupna vrednost zahtevkov iz prejšnjega odstavka presega vrednost odvzetega premoženja, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v postopku, ki ga vodi po zakonu, ki ureja državno pravobranilstvo, ponudi poplačilo v skladu s pravili o poplačilu upnikov v stečajnem postopku. Če ponudba državnega pravobranilca ni sprejeta, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije po uradni dolžnosti sodišču predlaga, da se na odvzetem premoženju opravi stečaj po določbah zakona, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje.

(1) V sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, sodišče ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije.
(2) Če sodišče tožbenemu zahtevku ne ugodi, ne sme odpraviti začasnega zavarovanja in vrniti začasno odvzetega premoženja pred potekom enega meseca od dneva, ko je bila pravnomočna odločba vročena DURS.

(1) Za izvrševanje odločb o začasnem zavarovanju odvzema, začasnem odvzemu, hrambi in upravljanju začasno odvzetega premoženja in o odvzemu premoženja nezakonitega izvora se poleg določb tega zakona uporabljajo tudi določbe zakonov, po katerih pristojni organi izvršujejo svoje naloge glede na vrsto premoženja, ki je predmet zavarovanja, hrambe, upravljanja oziroma odvzema.
(2) Če v tem ali v drugem zakonu ni drugače določeno, se glede izvrševanja odločb iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
(3) Če v tem ali drugem zakonu ni določena pristojnost za izvrševanje odločb iz prvega odstavka tega člena, je pristojna CURS.

(1) Sklep, s katerim sodišče prepove razpolaganje s premoženjem, ki je vpisano v register ali evidenco, izvrši organ, ki vodi tak register ali evidenco.
(2) Sklep, s katerim sodišče prepove izpolnitev obveznosti, se izvrši z vročitvijo sklepa osebi, kateri je izpolnitev prepovedana.
(3) Sklep, s katerim sodišče dovoli začasno zavarovanje premičnin s hrambo, izvrši CURS.
(4) Drugi sklepi se izvršijo na način, ki ga določi sodišče v skladu z namenom začasnega zavarovanja.

Za hrambo in upravljanje začasno zavarovanega, začasno odvzetega in odvzetega premoženja nezakonitega izvora so pristojni naslednji organi:
1. za lastniške vrednostne papirje po zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov in deležev v gospodarskih družbah, Agencija za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije,
2. za drugo finančno premoženje, ministrstvo, pristojno za finance,
3. za premičnine, CURS, ki za izvajanje hrambe lahko pooblasti zunanje izvajalce,
4. za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije,
5. za druge nepremičnine, Javni nepremičninski sklad Republike Slovenije.

(1) Z začasno zavarovanim oziroma začasno odvzetim premoženjem mora pristojni organ ravnati kot dober gospodar.
(2) Če je hramba ali upravljanje iz prejšnjega odstavka povezana z nesorazmernimi stroški ali se vrednost premoženja ali predmetov zmanjšuje, lahko državni tožilec na predlog organa, pristojnega za hrambo ali upravljanje predlaga sodišču, da se tako premoženje proda, uniči ali podari v javno korist.
(3) Pred odločitvijo iz prejšnjega odstavka mora sodišče pridobiti mnenje lastnika premoženja. Če lastnik ni znan ali mu poziva za podajo mnenja ni mogoče vročiti, sodišče poziv pritrdi na sodno desko in se po osmih dneh šteje, da je bila vročitev opravljena. Če lastnik v osmih dneh po vročitvi poziva ne poda mnenja, se šteje, da s prodajo, uničenjem ali podaritvijo soglaša.

(1) Za upravljanje s finančnim premoženjem se uporablja zakon, ki ureja javne finance in zakon, ki ureja upravljanje kapitalskih naložb.
(2) Za upravljanje s stvarnim premoženjem se uporablja zakon, ki ureja stvarno premoženje države.
(3) Za upravljanje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, se uporablja zakon, ki ureja sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

(1) Premoženje, odvzeto s pravnomočno sodbo sodišča, se proda, razen če Vlada Republike Slovenije na predlog upravljavca odloči drugače.
(2) Prodaja premoženja se opravlja na podlagi zakona, ki ureja javne finance, zakona, ki ureja upravljanje kapitalskih naložb, zakona, ki ureja stvarno premoženje države in zakona, ki ureja sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

(1) Za pokrivanje stroškov zavarovanja, hrambe, upravljanja in prodaje premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja, začasnega odvzema ali odvzema, se zagotovijo sredstva v proračunu Republike Slovenije.
(2) Kupnina od prodanega premoženja iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije.

Postopke hrambe, upravljanja in prodaje začasno zavarovanega, začasno odvzetega in odvzetega premoženja nezakonitega izvora po tem zakonu natančneje predpiše Vlada Republike Slovenije.

(1) Organ, pristojen za hrambo in upravljanje začasno zavarovanega oziroma začasno odvzetega premoženja, vodi evidenco začasno zavarovanega premoženja oziroma začasno odvzetega premoženja nezakonitega izvora.
(2) Organ, pristojen za upravljanje odvzetega premoženja, vodi evidenco odvzetega premoženja.
(3) CURS vodi centralno evidenco, ki združuje evidenci iz prvega in drugega odstavka tega člena. Organi iz prvega in drugega odstavka tega člena posredujejo CURS podatke iz evidenc, ki jih vodijo v skladu s tem členom.
(4) CURS posreduje podatke iz prejšnjega odstavka pristojnemu državnemu tožilcu na njegovo zahtevo.
(5) Podrobnejšo obliko, vsebino in način vodenja evidenc, predpiše Vlada Republike Slovenije.

(1) Evidence iz 43. člena tega zakona vsebujejo podatke o premoženju, ki je predmet zavarovanja oziroma odvzema, podatke o lastnikih in imetnikih drugih pravic na tem premoženju ter podatke o odločbah, izdanih po tem zakonu in o vrsti, trajanju in načinu zavarovanja oziroma odvzema premoženja.
(2) V evidencah iz 43. člena tega zakona se vodijo naslednji osebni podatki o lastnikih in imetnikih drugih pravic na premoženju, ki je predmet zavarovanja oziroma odvzema:
– ime in priimek ter morebitni vzdevek,
– datum in kraj rojstva,
– podatki o prebivališču,
– enotna matična številka občana,
– davčna številka,
– podatki o zakonitem zastopniku.

(1) Lastnik, zoper katerega je bilo odrejeno začasno zavarovanje ali začasen odvzem premoženja, pa mu premoženje ni bilo odvzeto, ima po pravnomočno končanem postopku pravico do vrnitve premoženja in do povrnitve škode, povzročene s protipravnim ravnanjem ali kršitvijo dolžne skrbnosti pri izvrševanju pooblastil pristojnih organov po tem zakonu.
(2) Za vračilo premoženja in povrnitev škode je zavezana Republika Slovenija.

(1) V primeru iz 45. člena tega zakona je Republika Slovenija ob vrnitvi dolžna odstopiti lastniku tudi plodove in vse druge koristi dosežene z upravljanjem začasno odvzetega premoženja in mu plačati zamudne obresti po pravilih zakona, ki ureja obligacijska razmerja o neupravičeni pridobitvi.
(2) Če je med začasnim zavarovanjem ali začasnim odvzemom premoženje ali njegov del prodano, je Republika Slovenija dolžna lastniku odstopiti prejeto kupnino z obrestmi po povprečni obrestni meri, ki jo banke plačujejo za denarne depozite na vpogled v kraju lastnikovega prebivališča.
(3) Obveznost iz prejšnjih odstavkov je pristojni organ, ki je premoženje hranil, upravljal oziroma prodal, dolžan izpolniti v petnajstih dneh po poteku roka iz drugega odstavka 34. člena tega zakona.

Zahtevek za povrnitev škode iz prvega odstavka 45. člena tega zakona je lastnik dolžan vložiti najkasneje v treh mesecih od dneva, ko mu je bilo premoženje vrnjeno, sicer izgubi to pravico.

(1) Mednarodno sodelovanje za namene tega zakona se izvaja na podlagi mednarodnih sporazumov. Če ni mednarodnega sporazuma ali ta ne rešuje odprtih vprašanj, se mednarodno sodelovanje izvaja na podlagi določb tega zakona.
(2) Mednarodno sodelovanje v smislu določb tega zakona vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
(3) Pristojnost državnega tožilstva oziroma sodišča pri mednarodnem sodelovanju se določi v skladu s predpisi o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah.

Pogoji za zagotavljanje pomoči pristojnemu organu tuje države so:
1. da zahtevan ukrep ni v nasprotju s temeljnimi načeli notranjega pravnega reda;
2. da izvršitev zahtevanega ukrepa ne bi škodovala suverenosti, javnemu redu ali drugim interesom Republike Slovenije;
3. da so v postopku v tuji državi glede odvzema premoženja zagotovljeni standardi poštenega sojenja.

(1) Prošnja tujega organa za mednarodno sodelovanje se glede na naravo zahtevanega ukrepa posreduje Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ali Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki sta izključno pristojna za zadeve mednarodnega sodelovanja po tem zakonu.
(2) Prošnja pristojnega državnega tožilstva ali sodišča za mednarodno sodelovanje po tem zakonu se glede na naravo zahtevanega ukrepa pošlje pristojnemu organu tuje države preko Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije ali Okrožnega sodišča v Ljubljani.

(1) Prošnja za mednarodno sodelovanje vsebuje:
1. naziv organa, ki prosi za sodelovanje;
2. podatke o osebi, na katero se nanaša (osebno ime, datum in kraj rojstva, državljanstvo in prebivališče), če gre za pravno osebo, pa podatke o firmi in sedežu pravne osebe;
3. podatke o premoženju, v zvezi s katerim se predlaga sodelovanje in njegovo povezavo z osebo iz prejšnje točke;
4. konkretne ukrepe, ki bi jih bilo treba opraviti in pravno podlago države prositeljice, ki je podlaga za izvrševanje njenih pristojnosti.
(2) Predlog za začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora vsebuje poleg podatkov iz prejšnjega odstavka tudi okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za premoženje nezakonitega izvora in da se je začel predkazenski ali kazenski postopek v zvezi s kataloškim kaznivim dejanjem ali da je bila oseba obsojena za tako kaznivo dejanje. Predlogu je treba priložiti predloge, zahteve oziroma odločbe, iz katerih izhajajo navedene okoliščine.
(3) Predlogu za izvršitev pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženja nezakonitega izvora je treba priložiti pravnomočno sodno odločbo.

(1) Po prejemu prošnje državno tožilstvo oziroma sodišče preveri, ali so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če prošnja ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, se pristojni organ tuje države zaprosi, da prošnjo dopolni v roku, ki ne sme biti krajši od treh mesecev, drugače se prošnja zavrne.
(2) Če je za ugoditev prošnji treba ugotoviti, ali in kje se nahaja premoženje osebe, zoper katero je predlagano začasno zavarovanje, postopa državni tožilec po določbah tega zakona o finančni preiskavi.
(3) Če je za ugoditev prošnji treba opraviti procesno dejanje, za katerega je po tem zakonu pristojno sodišče na predlog državnega tožilca, se prošnja odstopi Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. O predlaganem ukrepu odloča Okrožno sodišče v Ljubljani.

(1) Sodišče prošnji pristojnega organa tuje države za začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora ugodi ali jo zavrne.
(2) Za postopek odločanja o prošnji in izvršitev začasnega zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe tega zakona.
(3) Začasno zavarovanje odvzema premoženja traja do pravnomočne zaključitve kazenskega postopka v državi prositeljici oziroma do konca postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora.
(4) Če postopek iz drugega odstavka tega člena ni končan v dveh letih od izdaje odločbe o začasnem zavarovanju, se to odpravi. Sodišče o nameri vrnitve premoženja obvesti organ tuje države šest mesecev pred potekom navedenega roka. Izjemoma lahko sodišče, če organ tuje države predloži dodatne dokaze, podaljša zavarovanje še za največ dve leti. Stroške začasnega zavarovanja premoženja nosi država prositeljica.

(1) Premoženja nezakonitega izvora se odvzame, ko organ tuje države sodišču predloži dokaze o pravnomočni zaključitvi postopka o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi.
(2) Za postopek priznanja in izvršitve se uporabljajo določbe zakona, ki ureja priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v civilnih zadevah.
(3) Z odvzetim premoženjem nezakonitega izvora, se postopa po določbah tega zakona, če ni z mednarodno pogodbo določeno kaj drugega.

(1) Vlada Republike Slovenije sprejme predpis iz 42. člena tega zakona in petega odstavka 43. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Organ, pristojen po zakonu, ki ureja državno tožilstvo, uskladi določbe Državnotožilskega reda in državnotožilske interne akte z določbami tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(1) Naloge, ki so po tem zakonu v pristojnosti Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, do njegove ustanovitve opravlja Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.
(2) Določba četrtega odstavka 192. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11) o izključni pristojnosti SDT se uporablja za vložitev in zastopanje tožbe v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora, v skladu z zakonom.
(3) Do začetka delovanja Javnega nepremičninskega sklada Republike Slovenije, nepremično premoženje po tem zakonu upravlja ministrstvo, pristojno za javno upravo.

(1) Ta zakon se uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990.
(2) Ta zakon se uporablja tudi za zadeve, v katerih je bila pravnomočna obsodba za kataloško kaznivo dejanje izdana pred njegovo uveljavitvijo, oziroma po 1. 1. 1990.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.