Na podlagi 5. točke 129. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo (52/11 – popravek), 9/11 – ZPlaSS-B, 35/11, 59/11 in 85/11) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo in 59/11) izdaja Svet Banke Slovenije

V Sklepu o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice (Uradni list RS, št. 135/06, 104/07 in 85/10) se besedilo 1.a člena spremeni tako, da se glasi:
»S tem sklepom se v pravni red Republike Slovenije prenašata Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 1) in Direktiva 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (UL L št. 177 z dne 30. junija 2006, str. 201), zadnjič spremenjeni z Direktivo 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi direktiv 98/26/ES, 2002/87/ES, 2003/6/ES, 2003/41/ES, 2003/71/ES, 2004/39/ES, 2004/109/ES, 2005/60/ES, 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2009/65/ES glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ), Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (UL L št. 331 z dne 15. decembra 2010, str. 120).«.

Prvi odstavek 2. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/11 – uradno prečiščeno besedilo (52/11 – popravek), 9/11 – ZPlaSS-B, 35/11, 59/11 in 85/11; v nadaljevanju: ZBan-1), kot na primer:
(a) lokalno podjetje v drugem odstavku 14. člena,
(b) verjetnost neplačila (v nadaljevanju: PD) v prvem odstavku 115. člena,
(c) neplačilo v drugem odstavku 115. člena,
(d) izguba ob neplačilu (v nadaljevanju: LGD) v četrtem odstavku 115. člena,
(e) konverzijski količnik (v nadaljevanju: CF) v petem odstavku 115. člena,
(f) pričakovana izguba (v nadaljevanju: EL) v šestem odstavku 115. člena,
(g) posel začasne prodaje oziroma odkupa v 117. členu,
(h) posoja oziroma izposoja vrednostnih papirjev ali blaga v 118. členu,
(i) denarju podoben instrument v 119. členu,
(j) listinjenje v prvem odstavku 120. člena,
(k) pozicija v listinjenju v petem odstavku 120. člena,
(l) originator v šestem odstavku 120. člena,
(m) sponzor v sedmem odstavku 120. člena,
(n) relistinjenje v desetem odstavku 120. člena,
(o) pozicija v relistinjenju v enajstem odstavku 120. člena,
(p) finančni instrument v prvem odstavku 121. člena,
(r) izvedeni finančni instrument v petem odstavku 121. člena,
(s) zamenljiv vrednostni papir v tretjem odstavku 121. člena,
(t) nakupni bon v četrtem odstavku 121. člena,
(u) organiziran trg v 122. členu.«.

V prvem odstavku 7. člena se točki (a) in (b) spremenita tako, da se glasita:
»(a) kapitalskih zahtev, ki se izračunajo za postavke trgovalne knjige, in sicer za:
– pozicijsko tveganje (v skladu s 15. do 42. členom tega sklepa);
– kreditno tveganje nasprotne stranke (v skladu s 45. do 74. členom tega sklepa);
– tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja (v skladu s 93. členom tega sklepa);
(b) kapitalskih zahtev, ki se izračunajo za vse postavke (postavke bančne in trgovalne knjige), in sicer za:
– tveganje poravnave (v skladu s 43. členom tega sklepa);
– valutno tveganje (v skladu s 75. in 76. členom tega sklepa);
– tveganje spremembe cen blaga (v skladu s 77. do 80. členom tega sklepa).«.
Šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(6) Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko Banka Slovenije od banke, ki izpolnjuje pogoje iz navedenega odstavka, z odločbo zahteva, da se kapitalska zahteva za postavke trgovalne knjige izračunava v skladu s 15. do 42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa ter za postavke bančne knjige v skladu s 43. do 44. členom tega sklepa, če so posli trgovanja pomembni z vidika celotnega poslovanja banke.«.

Prvi odstavek 8. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Če banka dlje časa presega eno ali obe omejitvi iz točk (a) in (b) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa ali če preseže eno ali obe omejitvi iz točke (c) tretjega odstavka 7. člena tega sklepa, mora za postavke trgovalne knjige izračunavati kapitalsko zahtevo v skladu s 15. do 42., 43. do 74. in 93. členom tega sklepa ter za postavke bančne knjige v skladu s 43. do 44. členom tega sklepa, in ne v skladu s sklepom o standardiziranem pristopu oziroma v skladu s sklepom o pristopu IRB. Banka mora o navedenih preseganjih omejitev nemudoma obvestiti Banko Slovenije.«.

V drugem odstavku 12. člena se točka (a) spremeni tako, da se glasi:
»(a) dokumentirane politike in postopke za proces vrednotenja postavk trgovalne knjige, ki vključujejo jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v proces vrednotenja, vire tržnih informacij in preverjanje njihove primernosti, smernice za uporabo teoretičnih (unobservable) vhodnih podatkov, ki odražajo predvidevanja banke glede odločitev udeležencev na trgu pri oblikovanju cene pozicije, pogostost neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj, postopke potrjevanja vrednotenja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja vrednotenja;«.
Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Banka mora postavke trgovalne knjige vrednotiti po tekočih tržnih cenah, kadarkoli je to mogoče. Vrednotenje na podlagi tekočih tržnih cen pomeni vsaj dnevno vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih od neodvisnih virov, kot so borzne cene, cene, pridobljene prek aktivnih posrednikov ali kotacije več neodvisnih uglednih borznih posrednikov.«.
Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(4) Če vrednotenje na podlagi tekočih tržnih cen ni mogoče, mora banka pred izračunom kapitalske zahteve za tržna tveganja za vrednotenje teh postavk konzervativno uporabiti svoj notranji model.«.
V sedmem odstavku se točka (a) spremeni tako, da se glasi:
»(a) višje vodstvo mora biti seznanjeno s postavkami trgovalne knjige ali z drugimi pozicijami, katerih poštena vrednost se določa z notranjim modelom, in mora razumeti pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane pri poročanju o tveganju/uspešnosti poslovanja;«.

Besedilo 13. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Glede na to, da mora banka postavke iz trgovalne knjige vrednotiti v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja za namen finančnega poročanja, mora imeti tudi ustrezne postopke za oceno prilagoditev na postavkah trgovalne knjige.
(2) Banka mora izdelati ocene prilagoditev vrednotenja na postavkah trgovalne knjige zaradi nerealiziranih kreditnih razmikov, stroškov zapiranja pozicij, operativnih tveganj, predčasnega zapiranja pozicij, stroškov investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih stroškov in tveganj, ki izhajajo zaradi uporabe notranjega modela.
(3) Če je potrebno, mora banka izdelati oceno prilagoditev tudi za manj likvidne pozicije trgovalne knjige. Pozicije lahko postanejo manj likvidne zaradi dogodkov na trgu ali zaradi razmer pri banki (npr. koncentrirane in/ali zastarele pozicije).
(4) Banka mora vzpostaviti in vzdrževati postopke za izdelavo ocen prilagoditev za namen tekočega vrednotenja manj likvidnih pozicij. Takšne ocene prilagoditev vrednotenja se, kjer je to potrebno, dodajo spremembam vrednosti pozicije, potrebnih za namene finančnega poročanja, in morajo biti oblikovane tako, da odražajo nelikvidnost pozicije. Pri teh postopkih mora banka upoštevati več dejavnikov za namen ugotavljanja, ali je za manj likvidne pozicije trgovalne knjige treba izdelati oceno prilagoditve vrednotenja, in sicer časovno obdobje, potrebno za vzpostavitev varovanja pozicije/tveganj znotraj pozicije, nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja, razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost in povprečje trgovalnih obsegov, koncentracije na trgu, staranje pozicij, obseg, v katerem se vrednotenje opira na uporabo notranjega modela in vpliv drugih tveganj zaradi uporabe notranjega modela.
(5) Če banka za vrednotenje postavk trgovalne knjige uporabi vrednotenje tretje osebe oziroma za vrednotenje uporabi notranji model, sama oceni, ali bo tudi zaradi tega izvedla oceno prilagoditve vrednotenja. Poleg tega banka mora oceniti potrebo po izdelavi ocen prilagoditev vrednotenja za manj likvidne pozicije in redno preverjati njihovo ustreznost.
(6) Pri kompleksnih produktih, ki vključujejo najmanj pozicije v listinjenju in kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi n-tega neplačila, mora banka izrecno oceniti potrebo po izdelavi ocen prilagoditev vrednotenja, ki bi odražale tveganje uporabe notranjega modela zaradi morebitne napačne metodologije vrednotenja in zaradi uporabe teoretičnih (in morda napačnih) kalibracijskih parametrov v modelu za vrednotenje.«.

V 21. členu se prvi stavek spremeni tako, da se glasi:
»Če ni drugače določeno, se za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje stranke, ki prevzame kreditno tveganje (»prodajalec zavarovanja«), uporablja nominalno vrednost kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Banka se lahko odloči za uporabo nominalne vrednosti, zmanjšane za spremembo tržne vrednosti instrumenta od začetnega dne trgovanja, namesto same nominalne vrednosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta.«.
Tretji pododstavek točke (e) se spremeni tako, da se glasi:
»če ima kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi n-tega neplačila zunanjo bonitetno oceno, prodajalec zavarovanja pri izračunu kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje upošteva bonitetno oceno samega instrumenta in uporabi ustrezne uteži tveganja za listinjenje.«.

Naslov 28. člena se spremeni tako, da se glasi: »Posebno pozicijsko tveganje za dolžniške finančne instrumente, ki niso pozicije v listinjenju«.
V prvem odstavku se v prvem stavku za besedo »instrumentih« doda besedilo », ki niso pozicije v listinjenju«.

Za 28. členom se doda nov 28.a člen, ki se glasi:

(1) Banka za dolžniške finančne instrumente, ki so pozicije v listinjenju, izračunava kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje za trgovalni portfelj s korelacijo (correlation trading portfolio) v skladu z določbami petega odstavka tega člena.
(2) Trgovalni portfelj s korelacijo sestavljajo pozicije v listinjenju in kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila, ki izpolnjujejo naslednje kriterije:
– pozicije niso pozicije v relistinjenju, opcije na tranšo listinjenja ali katerikoli izvedeni finančni instrumenti za izpostavljenosti v listinjenju, ki ne zagotavljajo sorazmernega deleža (pro-rata share) pri donosu tranše listinjenja;
– vsi referenčni instrumenti so (bodisi) instrumenti za eno samo izpostavljenost (single name), vključno s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti za eno samo izpostavljenost, za katere obstaja dvosmerni likvidni trg ali indeksi, ki se splošno uporabljajo pri trgovanju in se nanašajo na te referenčne instrumente. Šteje se, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo dobronamerne neodvisne ponudbe za nakup ali prodajo, tako da se lahko cena, ki je razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali s trenutno konkurenčno kotacijo na strani povpraševanja in ponudbe, določi v enem dnevu in po tej ceni tudi poravna v razmeroma kratkem času v skladu s tržno prakso.
(3) V trgovalni portfelj s korelacijo ne smejo biti vključene pozicije, ki se nanašajo na:
– osnovni instrument, ki ga je v bančni knjigi mogoče razporediti v kategoriji izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno oziroma izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, skladno s 4. členom sklepa o standardiziranem pristopu;
– izpostavljenosti do pravne osebe s posebnim namenom listinjenja.
(4) Banka lahko ne glede na drugi odstavek tega člena v trgovalni portfelj s korelacijo vključi pozicije v finančnih instrumentih, ki niso pozicije v listinjenju ali kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila, vendar varujejo druge pozicije tega portfelja, če za te finančne instrumente ali njihove osnovne instrumente obstaja dvosmerni likvidni trg v skladu s drugo alinejo drugega odstavka tega člena.
(5) Banka mora za dolžniške finančne instrumente v trgovalni knjigi, ki so pozicije v listinjenju, za namen izračuna kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje pomnožiti neto pozicije teh instrumentov, izračunane na podlagi 15. člena tega sklepa, kot sledi:
(a) z 8 % utežjo tveganja pomnoži pozicije v listinjenju, ki bi bile v bančni knjigi predmet standardiziranega pristopa, kot je določeno v 15. do 22. členu Sklepa o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje pri listinjenju in pravilih glede izpostavljenosti bank in hranilnic prenesenemu kreditnemu tveganju (Uradni list RS, št. 85/10 in 100/11; v nadaljevanju: sklep o listinjenju);
(b) z 8 % utežjo tveganja pomnoži pozicije v listinjenju, ki bi bile v bančni knjigi predmet pristopa IRB, kot je določeno v 23. do 38. členu sklepa o listinjenju.
(6) Za namen točk (a) in (b) petega odstavka tega člena lahko banka, ki ni v vlogi originatorja, uporablja metodo nadzorniške formule iz 27. člena sklepa o listinjenju, če to metodo uporablja tudi za tovrstne pozicije v listinjenju v bančni knjigi in utemelji upravičenost uporabe te metode Banki Slovenije. Kjer je primerno, se vrednosti ocen PD in LGD kot vhodni podatki k metodi nadzorniške formule določijo v skladu s pristopom IRB. Ne glede na to lahko banka uporablja tudi vrednosti ocen PD in LGD, pridobljene na podlagi pristopa za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije iz 89.a. člena tega sklepa, če dokaže Banki Slovenije, da omenjen pristop izpolnjuje kvantitativne standarde pristopa IRB.
(7) Ne glede na točki (a) in (b) petega odstavka tega člena, se za pozicije v listinjenju, ki bi jim v skladu s 45. do 52. členom sklepa o listinjenju dodelili utež 1250 %, če bi banka imela te pozicije v svoji bančni knjigi, uporabi 8 % utež tveganja.
(8) Kapitalska zahteva za posebno pozicijsko tveganje se izračuna kot vsota vseh tehtanih pozicij iz petega do sedmega odstavka tega člena, ne glede na to, ali so dolge ali kratke.
(9) Ne glede na osmi odstavek tega člena lahko banka kot kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje za trgovalni portfelj s korelacijo upošteva višjega izmed zneskov:
– skupne kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje, ki bi veljala samo za neto dolge pozicije za trgovalni portfelj s korelacijo;
– skupne kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje, ki bi veljala samo za neto kratke pozicije za trgovalni portfelj s korelacijo.
(10) Ne glede na osmi in deveti odstavek tega člena lahko banka omeji kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje v višini največje možne izgube zaradi tveganja neplačila. Za kratko pozicijo se ta omejitev lahko izračuna kot sprememba vrednosti zaradi takojšnega preoblikovanja osnovnih referenčnih subjektov v subjekte brez tveganja neplačila (default risk-free).«.

V prvem odstavku 35. člena se številka »4« nadomesti s številko »8«.
Drugi odstavek se črta.

V drugem pododstavku točke (b) 48. člena se na koncu tretje alineje doda besedilo »Če osnovni instrument kreditne zamenjave ni v položaju neplačila, lahko banka za vrednost potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti upošteva znesek premij, ki jih še ni prejela od osebe, ki je nasprotna stranka v poslu.«.

Besedilo 81. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Banka lahko za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga uporablja notranji model namesto ali v kombinaciji z metodami, določenimi v 15. do 42., 75. in 76., ter 77. do 80. členu tega sklepa, vendar le, če je za to pridobila dovoljenje Banke Slovenije, oziroma na podlagi odločitve iz tretjega, četrtega in šestega odstavka 291. člena ZBan-1.
(2) Banka, ki uporablja notranji model za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje za lastne potrebe in nima dovoljenja Banke Slovenije za njegovo uporabo v skladu s prvim odstavkom 89. člena tega sklepa, mora izračunavati in izpolnjevati kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje z metodami, določenimi v 15. do 42. členu tega sklepa.«.

V prvem odstavku 82. člena se točka (d) spremeni tako, da se glasi:
»(d) dodatne pogoje za notranje modele za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje, če jih banka uporablja, iz 89. do 89.g člena tega sklepa oziroma po potrebi do 89.h člena tega sklepa.«.
V drugem odstavku se točka (e) spremeni tako, da se glasi:
»(e) o izpolnjevanju dodatnih pogojev za odobritev notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje iz 89. do 89.g člena tega sklepa oziroma po potrebi do 89.h člena tega sklepa, če jih banka uporablja.«.

V 84. členu se na koncu točke (g) doda besedilo:
»banka mora izvajati tudi povratno testiranje izjemnih situacij (reverse stress tests);«.

V 86. členu se prvi pododstavek spremeni tako, da se glasi:
»Notranji modeli za merjenje tveganj morajo zajemati zadostno število dejavnikov tveganj, odvisno od stopnje aktivnosti banke na zadevnih trgih. Če je dejavnik tveganja vgrajen v notranjem modelu banke za vrednotenje finančnih instrumentov, ne pa tudi v notranjem modelu za merjenje tveganj, mora banka odločitev o njegovi izpustitvi utemeljiti Banki Slovenije. Poleg tega mora notranji model za merjenje tveganj zajeti nelinearnost opcij in drugih produktov ter tveganje korelacije in bazično tveganje. Če banka uporablja približke (proxies) za dejavnike tveganja, morajo ti biti zanesljiv pokazatelj za dejanske pozicije, ki jih banka ima v svojem portfelju. Poleg tega za notranje modele za posamezne vrste tveganj velja še naslednje:«.

Točka (c) 88. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(c) pri izračunu tvegane vrednosti se uporabi faktor, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje posedovanja 10 dni (banka lahko uporablja tvegano vrednost, izračunano na podlagi krajšega obdobja posedovanja, ki jo potem poveča na 10 dni, na primer s kvadratnim korenom časa). Banka, ki uporablja takšen pristop, mora biti vedno sposobna dokazati Banki Slovenije upravičenost uporabe tega pristopa;«.
V točki (e) se beseda »četrtletno« nadomesti z besedo »mesečno«.
Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Poleg izpolnjevanja standardov iz prvega odstavka tega člena, mora banka izračunavati tvegano vrednost za izjemne situacije (stressed VaR), ki temelji na obdobju posedovanja 10 dni in 99-odstotnem enostranskem intervalu zaupanja, pri čemer so vhodni podatki notranjega modela kalibrirani na pretekle podatke iz obdobja 12 mesecev večjih finančnih šokov, pomembnih za portfelj banke. Banka te podatke pregleda enkrat letno, njihovo izbiro mora utemeljiti Banki Slovenije. Banka mora izračunavati tvegano vrednost za izjemne situacije vsaj tedensko.«.

Drugi odstavek 89. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Banka mora z notranjim modelom konzervativno oceniti tveganja, ki izhajajo iz manj likvidnih pozicij in pozicij z omejeno preglednostjo cen na podlagi realnih tržnih scenarijev. Poleg tega mora notranji model izpolniti tudi minimalne standarde, ki se nanašajo na podatke. Približki podatkov morajo biti ustrezno konzervativni in se lahko uporabijo samo, če so razpoložljivi podatki nezadostni ali ne odražajo resnične nestanovitnosti pozicije ali portfelja.«.
Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Banka se lahko odloči, da iz izračuna kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje z uporabo notranjega modela izključi tiste pozicije v listinjenju ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentih na podlagi n-tega neplačila, za katere izračunava kapitalsko zahtevo za posebno pozicijsko tveganje na podlagi 28.a člena tega sklepa, razen tistih pozicij, za katere velja obravnava, določena v 89.h členu tega sklepa.«.
Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.
Dosedanji četrti odstavek se črta.
Peti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(5) Banki ni treba zajeti tveganja neplačila in migracije (default and migration risk) za dolžniške finančne instrumente v svojem notranjem modelu, če izračunava ta tveganja skladno s podpoglavjem 8.4.1.«.

Za 89. členom se dodata novi podpoglavji 8.4.1. in 8.4.2., ki se glasita:

Banka, ki uporablja notranji model za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje za dolžniške finančne instrumente, mora vzpostaviti pristop, ki pri izračunu upošteva tudi tveganje neplačila in migracije za pozicije v trgovalni knjigi, ki preseže tveganje neplačila, zajeto v izračunu tvegane vrednosti (VaR), v skladu z 88. in 89. členom tega sklepa. Banka mora dokazati, da njen pristop izpolnjuje standarde zanesljivosti, primerljive s pristopom IRB, ob predpostavki, da je raven tveganja nespremenjena, in se po potrebi prilagaja tako, da odraža vpliv likvidnosti, koncentracije, varovanja in tveganja iz opcij.

Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije (incremental default and migration risk) mora zajeti vse pozicije v dolžniških finančnih instrumentih, ki so predmet izračuna kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje zaradi sprememb obrestnih mer, razen pozicij v listinjenju in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega neplačila. Banka lahko dosledno vključi vse lastniške finančne instrumente in izvedene finančne instrumente, ki se nanašajo na lastniške finančne instrumente, s katerimi se trguje na borzi, če dokaže Banki Slovenije, da je takšna vključitev skladna z internim načinom merjenja in upravljanja s tveganji banke. Pristop mora odražati vpliv korelacij med dogodki neplačila in dogodki migracije (default and migration events), vendar ne sme odražati učinkov diverzifikacije med dogodki neplačila in dogodki migracije na eni strani ter drugimi dejavniki tržnega tveganja na drugi strani.

(1) Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora meriti izgubo zaradi neplačila in migracije notranjih ali zunanjih bonitetnih ocen pri 99,9 odstotnem enostranskem intervalu zaupanja v enoletnem obdobju.
(2) Banka mora zagotoviti, da predpostavke o korelaciji temeljijo na analizi objektivnih podatkov v konceptualno trdnem okviru. Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora ustrezno odražati koncentracije izdajateljev ter koncentracije, ki lahko nastanejo znotraj kategorij produktov in med njimi v izjemnih tržnih pogojih.
(3) Pristop mora temeljiti na predpostavki o nespremenjeni ravni tveganja v enoletnem obdobju, pri čemer se tiste posamezne pozicije ali skupine pozicij v trgovalni knjigi, ki so v obdobju likvidnosti (liquidity horizon) prešle v položaj neplačila ali migracije, ponovno uravnotežijo (re-balanced) na koncu obdobja likvidnosti, da se doseže začetna raven tveganja. Namesto tega lahko banka dosledno uporablja predpostavko o enoletni nespremenjeni poziciji.
(4) Banka obdobje likvidnosti določi glede na čas, potreben za prodajo pozicije ali varovanje vseh bistveno pomembnih cenovnih tveganj (price risks) v izjemnih tržnih pogojih, s posebnim poudarkom na velikosti pozicije. Obdobje likvidnosti mora odražati dejansko prakso in izkušnje v obdobjih tako sistematičnih kot idiosinkratičnih izjemnih situacij. Banka meri obdobje likvidnosti na podlagi konzervativnih predpostavk in mora biti dovolj dolgo, da prodaja ali varovanje, sama po sebi, ne bi bistveno vplivala na ceno, po kateri bi bila izvršena.
(5) Banka pri določitvi ustreznega obdobja likvidnosti za pozicijo ali skupino pozicij upošteva najnižji prag treh mesecev.
(6) Banka mora pri določitvi primernega obdobja likvidnosti za pozicijo ali skupino pozicij upoštevati politike, ki se nanašajo na izdelavo ocene prilagoditev vrednotenja in na upravljanje zastarelih pozicij. Če banka določi obdobje likvidnosti za skupino pozicij in ne za posamezne pozicije, morajo biti kriteriji za določanje skupine pozicij vzpostavljeni tako, da razumno odražajo razlike v likvidnosti teh pozicij. Obdobje likvidnosti mora biti daljše za koncentrirane pozicije, kar odraža daljše obdobje, ki je potrebno za likvidacijo teh pozicij. Obdobje likvidnosti za osnovne izpostavljenosti, ki jih banka namerava listiniti (securitisation warehouse), mora odražati čas za oblikovanje skupine osnovnih izpostavljenosti, prodajo in listinjenje pozicij ali za varovanje pomembnih dejavnikov tveganja v izjemnih tržnih pogojih.
(7) Banka lahko v svoj pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije vključi varovanja pred tveganji. Banka lahko pobota dolge in kratke pozicije samo, če se nanašajo na isti finančni instrument. Banka učinke varovanja pred tveganji ali razpršenosti, povezane z dolgimi in kratkimi pozicijami, ki se nanašajo na različne finančne instrumente ali na različne vrednostne papirje istega izdajatelja, ter dolgimi in kratkimi pozicijami različnih izdajateljev, prizna šele po natančnem modeliranju bruto dolgih in bruto kratkih pozicij v različnih instrumentih. Banka mora upoštevati učinke pomembnih tveganj, ki lahko nastanejo v intervalu med zapadlostjo varovanja in obdobjem likvidnosti, pa tudi možnost pomembnih bazičnih tveganj pri strategijah varovanja po produktu, stopnji nadrejenosti v strukturi kapitala, notranji ali zunanji bonitetni oceni, datumu izdaje in drugih razlikah v finančnih instrumentih. Banka mora upoštevati varovanje samo do mere, ki ga je še naprej možno vzdrževati ne glede na to, da se dolžnik približa položaju neplačila ali drugemu dogodku.
(8) Za pozicije trgovalne knjige, ki so varovane preko strategij dinamičnega varovanja pred tveganji (dynamic hedging strategies), je mogoče ponovno uravnotežiti varovanje znotraj obdobja likvidnosti varovane pozicije pod pogojem, da banka:
(i) dosledno modelira ponovno uravnoteženje varovanja preko ustrezne skupine pozicij trgovalne knjige;
(ii) dokaže, da vključitev ponovnega uravnoteženja prinaša boljši način merjenja tveganja;
(iii) dokaže, da so trgi za finančne instrumente, ki služijo kot varovanje, dovolj likvidni, da omogočajo ponovno uravnoteženje tudi v obdobjih izjemnih situacij. V izračunu kapitalske zahteve morajo biti upoštevana vsa preostala tveganja, ki izhajajo iz dinamičnih strategij varovanja pred tveganji.
(9) Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora odražati nelinearni vpliv opcij, strukturiranih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in drugih pozicij s pomembnim nelinearnim obnašanjem glede na spremembe cen. Banka mora upoštevati tudi tveganje samega modela v zvezi z vrednotenjem in oceno cenovnih tveganj, povezanih s takšnimi produkti.
(10) Pristop za zajetje presežnih tveganj neplačila in migracije mora temeljiti na objektivnih in posodobljenih podatkih.

(1) Banka mora kot del neodvisnega pregleda svojega sistema merjenja tveganja in ovrednotenja notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, v povezavi s pristopom za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije zlasti:
(i) zagotoviti, da je njen pristop modeliranja korelacij in sprememb cen primeren za njen portfelj, vključno z izbiro in utežmi dejavnikov sistematičnega tveganja;
(ii) izvajati več različnih testov izjemnih situacij, vključno z analizo občutljivosti in analizo scenarijev, za kvalitativno in kvantitativno oceno sprejemljivosti pristopa, posebej glede obravnave koncentracij. Takšni testi ne smejo biti omejeni na niz preteklih dogodkov;
(iii) zagotoviti ustrezno kvantitativno ovrednotenje, ki vključuje ustrezne primerjave z notranjim modelom.
(2) Pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije mora biti skladen z metodologijami banke za upravljanje s tveganji glede ugotavljanja, merjenja in obvladovanja tržnih tveganj.

Banka mora dokumentirati svoj pristop za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije tako, da zagotovi preglednost predpostavk o korelaciji in drugih predpostavk o modeliranju.

Če banka uporablja pristop za zajetje presežnih tveganj neplačila in migracije, ki ni skladen z vsemi zahtevami določenih v 89.a do 89.e členu tega sklepa, vendar je skladen z metodologijami banke za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje tveganj, mora dokazati, da njen pristop zagotavlja kapitalsko zahtevo, ki je najmanj tako visoka, kot če bi temeljila na pristopu, ki bi v celoti izpolnil zahteve 89.a do 89.e člena tega sklepa.

Banka mora izračune za zajetje presežnega tveganja neplačila in migracije izdelati najmanj enkrat tedensko.

(1) Banka lahko za izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo namesto uporabe določb devetega odstavka 28.a člena tega sklepa uporablja notranji pristop, če ima dovoljenje Banke Slovenije za uporabo notranjega modela za izračun kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje.
(2) Notranji pristop mora ustrezno zajemati vsa cenovna tveganja pri 99,9 odstotnem enostranskem intervalu zaupanja v enoletnem obdobju pod predpostavko nespremenjene ravni tveganja, in da se po potrebi prilagaja z upoštevanjem vpliva likvidnosti, koncentracij, varovanja in tveganja iz opcij. Banka lahko v notranji pristop vključi vse pozicije, ki so upravljane skupaj s pozicijami trgovalnega portfelja s korelacijo in jih lahko tudi izključi iz pristopa iz 89.a člena tega sklepa.
(3) Kapitalska zahteva za vsa cenovna tveganja, izračunana z notranjim pristopom, ne sme biti manjša od 8 % kapitalske zahteve, ki bi bila izračunana na podlagi devetega odstavka 28.a člena tega sklepa za vse pozicije v trgovalnem portfelju s korelacijo.
(4) Banka mora ustrezno zajeti zlasti naslednja tveganja:
(a) skupno tveganje, ki nastane zaradi večih neplačil, vključno z določanjem vrstnega reda neplačil pri tranširanih produktih (tranched products);
(b) tveganje spremembe kreditnega razmika, vključno z učinki game in navzkrižne game;
(c) nestanovitnost impliciranih korelacij, vključno z navzkrižnim učinkom med razmiki in korelacijami;
(d) bazično tveganje, ki zajema:
– osnovo med razmikom indeksa in tistimi razmiki pozicij, ki izhajajo iz posamičnih izpostavljenosti, ki sestavljajo (ta) indeks;
– osnovo med implicirano korelacijo indeksa in korelacijo posebej prilagojenih portfeljev (bespoke portfolios);
(e) nestanovitnost stopnje poplačljivosti (recovery rate volatility) glede na to, da stopnja poplačljivosti vpliva na ceno tranš;
(f) tveganje zaradi nastale razlike pri varovanju (the risk of hedge slippage) in potencialnih stroškov zaradi ponovnega uravnoteženja varovanj do mere, da trden sistem merjenja tveganja zajema učinke iz dinamičnega varovanja.
(5) Za namene tega člena banka mora imeti na razpolago dovolj tržnih podatkov, da zagotovi, da s svojim pristopom v celoti zajema najpomembnejša tveganja za te izpostavljenosti, v skladu z zahtevami iz četrtega odstavka tega člena. Banka na podlagi testiranja za nazaj ali na kakšen drug ustrezen način dokazuje, da njen način merjenja tveganj ustrezno pojasnjuje pretekle spremembe cen teh produktov in ločuje med pozicijami, ki so vključene v izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo v skladu s tem členom, od tistih, za katere ne uporablja pristopa iz prvega odstavka tega člena.
(6) Na portfeljih, vključenih v izračun kapitalske zahteve za cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo, mora banka redno izvajati vrsto posebnih in vnaprej določenih scenarijev izjemnih situacij. Banka na podlagi teh scenarijev analizira vplive izjemnih situacij na stopnje neplačila, stopnje poplačljivosti, kreditne razmike in korelacije v dnevnem stanju dobičkov in izgub (P/L) enote za trgovanje s korelacijo (correlation trading desk). Banka uporablja takšne scenarije vsaj enkrat tedensko in vsaj četrtletno poroča Banki Slovenije o rezultatih, vključno s primerjavami izračuna kapitalske zahteve v skladu s tem členom. Če rezultati testiranja izjemnih situacij pokažejo pomembno višjo kapitalsko zahtevo, mora banka nemudoma, vendar najpozneje v petih delovnih dneh, o teh rezultatih testiranja obvestiti Banko Slovenije. V tem primeru Banka Slovenije odloči, ali je potrebno zahtevati dodatni kapital preko obsega minimalnega kapitala iz 136. člena oziroma 248. člena ZBan-1.
(7) Banka mora izračunati kapitalsko zahtevo, ki zajema vsa cenovna tveganja, vsaj tedensko.«.

V drugem odstavku 91. člena se drugi pododstavek spremeni tako, da se na koncu črta besedilo »in na osnovi dejanskih dnevnih dobičkov in izgub iz trgovanja (brez opravnin in čistih prihodkov iz obresti)«.

V 92. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(1) Banka mora dnevno izpolnjevati kapitalsko zahtevo za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, ki je seštevek točke (a) in (b) tega odstavka. Poleg tega mora banka, ki izračunava kapitalske zahteve za posebno pozicijsko tveganje na podlagi notranjega modela, za katerega ima dovoljenje Banke Slovenije, izpolnjevati tudi kapitalsko zahtevo, ki je seštevek točke (c) in (d) tega odstavka. Kapitalska zahteva je:
(a) višja izmed:
– tvegane vrednosti prejšnjega dne (VaRt-1), izračunane na podlagi prvega odstavka 88. člena tega sklepa;
– povprečja dnevnih tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni (VaRavg), izračunanega na podlagi prvega odstavka 88. člena tega sklepa, pomnoženega z multiplikatorjem (mc), ki je najmanj 3;
(b) višja izmed:
– zadnje razpoložljive tvegane vrednosti za izjemne situacije (SVaRt-1), izračunane na podlagi drugega odstavka 88. člena tega sklepa;
– povprečja tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni za izjemne situacije (SVaRavg), izračunanega na podlagi drugega odstavka 88. člena tega sklepa, pomnoženega z multiplikatorjem (ms), ki je najmanj 3;
(c) kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje za pozicije v listinjenju (securitisation positions) in kreditne izvedene finančne instrumente n-tega neplačila v trgovalni knjigi, izračunane na podlagi 28.a člena tega sklepa, razen za omenjene pozicije, ki so vključene v izračun kapitalske zahteve, izračunane na podlagi 89.h člena tega sklepa;
(d) višja izmed zadnje vrednosti izračuna presežnega tveganja neplačila in migracije ter povprečne vrednosti izračuna presežnega tveganja neplačila in migracije za zadnjih 12 tednov v skladu s 89.a členom tega sklepa, in po potrebi višja izmed zadnje vrednosti izračuna kapitalske zahteve za vsa cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo in povprečne vrednosti izračuna za vsa cenovna tveganja v trgovalnem portfelju s korelacijo za zadnjih 12 tednov v skladu s 89.h členom tega sklepa.«.
Prvi pododstavek drugega odstavka se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Za namene točke (a) in (b) prvega odstavka tega člena se multiplikatorja (mc) in (ms) povečata za plus faktor med 0 in 1 v skladu s Tabelo 14 tega odstavka, v odvisnosti od števila preseganj za zadnjih 250 delovnih dni, ugotovljenih s testiranjem za nazaj notranjega modela za izračun tvegane vrednosti v skladu s prvim odstavkom 88. člena tega sklepa. Banka mora dosledno izračunati ta preseganja na podlagi testiranja za nazaj na dejanskih in hipotetičnih spremembah vrednosti portfelja. Preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja, ki presega ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunane z notranjim modelom banke. Za določitev plus faktorja mora banka število preseganj ugotavljati oziroma ocenjevati dosledno vsaj četrtletno in je enako višjemu številu preseganj v primeru hipotetičnih in dejanskih sprememb vrednosti portfelja.«.

V Prilogi VIII v Oddelku C se točke C1., C2. in C3. spremenijo tako, da se glasijo:

»C1.    Opišite, kako pogosto se izračunavata tvegana
        vrednost (VaR) in tvegana vrednost za izjemne
        situacije (stressed VaR) ter kako pogosto se
        posodabljajo časovne vrste podatkov.
C2.     Opišite postopek za doseganje v skladu s tem sklepom
        določene stopnje zaupanja in obdobja posedovanja
        (faktor, ki odraža v skladu s tem sklepom
        nestanovitnost cen za določeno obdobje posedovanja)
        za tvegano vrednost (VaR) in tvegano vrednost za
        izjemne situacije.
C3.     Navedite dolžino obdobja opazovanja podatkov za
        tvegano vrednost (VaR) in tvegano vrednost za
        izjemne situacije in jo obrazložite.«.

V oddelku E se črta točka E7.
Točki E9. in E10. se spremenita tako, da se glasita:

»E9.    Opišite metodologijo za izračun dodatne kapitalske
        zahteve po Pristopu za zajetje presežnega tveganja
        neplačila in migracije pozicij trgovalne knjige, ki
        presega tveganje neplačila, zajetega v izračunu
        tvegane vrednosti (VaR) na podlagi notranjega
        modela, ki vključuje obseg pristopa, parametre,
        ovrednotenje notranjega modela, dokumentacijo,
        pogostost izračuna ter po potrebi notranje pristope,
        ki temeljijo na različnih parametrih.
E10.    Opišite metodologijo za izračun dodatne kapitalske
        zahteve po pristopu za cenovna tveganja v trgovalnem
        portfelju s korelacijo za pozicije v listinjenju in
        kreditnih izvedenih finančnih instrumentih na
        podlagi n-tega neplačila.«.

Ta sklep začne veljati 31. decembra 2011.