Številka: U-I-90/09-33

Up-489/09-34
Up-510/09-27
Datum: 8. 12. 2011

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavni pritožbi in pobudi Edoarda De Bellisa, Republika Italija, ki ga zastopa Lucija Šikovec Ušaj, odvetnica v Ljubljani, in o ustavni pritožbi Giovannija Ciccole, Republika Italija, ki ga zastopa Monika Mavsar, odvetnica v Portorožu, na seji 8. decembra 2011

1. Določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09), ki urejajo trajanje varščine, niso v neskladju z Ustavo.
2. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 27/2009 z dne 11. 2. 2009 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 4/2005 z dne 13. 1. 2009 se razveljavita.
3. Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici.

1. Pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici je v teku kazenski postopek zoper oba pritožnika zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Preiskovalni sodnik je februarja 2004 izdal sklep, s katerim je zaradi begosumnosti odredil pripor zoper oba pritožnika. Pritožnika sta ponudila varščino, preiskovalni sodnik pa je ocenil, da je ponujena varščina zadostna garancija za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskem postopku. Okrožno sodišče je zato odpravilo pripor in sprejelo ponujeno varščino.
2. Pritožnika sta po več kot štirih letih sodišču predlagala, naj varščino odpravi. Njuna predloga je Okrožno sodišče zavrnilo. Zoper sklep sta pritožnika vložila pritožbi, ki jima je Višje sodišče ugodilo, sklep razveljavilo in ga vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je Okrožno sodišče predloga s sklepom, ki je predmet ustavnih pritožb, ponovno zavrnilo. V obrazložitvi je zapisalo, da je varščina še vedno nujna za dokončanje kazenskega postopka, da dokazni postopek še ni zaključen, da ne gre za enostavno in hitro rešljivo zadevo, da gre pri varščini za manj invaziven ukrep od pripora in da sme zato po njegovem mnenju dalj časa trajati. Okrožno sodišče je ugotovilo tudi, da se pritožnika nista znašla v eksistenčni stiski. Višje sodišče je tako odločitev potrdilo.
3. Pritožnika izpodbijanima sklepoma očitata kršitve 14., 15., 21., 22., 27., 28., 29. in 33. člena Ustave ter kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). Navajata, da je bil pripor odrejen izključno iz razloga, ker sta tuja državljana. To naj bi avtomatično pomenilo, da sta begosumna. Nobeno ravnanje pritožnikov naj ne bi napotilo sodišča k takšni ugotovitvi. Pavšalna ugotovitev begosumnosti naj ne bi bila dovolj niti za odreditev pripora niti za odločitev o varščini. Dejstvo, da sta morala varščino položiti le pritožnika, ki sta državljana Republike Italije, ne pa tudi kateri izmed treh soobdolžencev, ki so slovenski državljani, naj bi kazalo na to, da gre za diskriminacijo na podlagi državljanstva in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kršitev EKČP in MPDPP. Pritožnika opozarjata na zakonodajo Evropske unije (v nadaljevanju EU) in poudarjata, da zgolj dejstvo, da gre za državljana države članice EU, ne more pomeniti, da se bo ta izmaknil sodnemu postopku ali prestajanju kazni. Navajata tudi, da morajo biti ukrepi, ki jih odreja sodišče, časovno opredeljeni, sicer prihaja do arbitrarnosti in brezpravja. Varščina naj bi bila edini ukrep po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ni časovno omejen, kar je po njuni oceni bodisi posledica dejstva, da je varščina zgolj nadomestni ukrep za pripor in zaradi tega sme tudi trajati le toliko časa, kot to velja za pripor, ali pa gre za pomanjkljivost v zakonu. Menita, da je treba drugi odstavek 199. člena ZKP, po katerem se sklep o prenehanju varščine izda po zaslišanju tožilca, razlagati ne le kot možnost, temveč kot pravilo, da se varščina odpravi.
4. Hkrati z ustavno pritožbo Edoardo de Bellis vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 196., 197., 198. in 199. člena ZKP. Pobudnik zatrjuje neskladje s 14., 15., 16., 22., 27. in 33. členom Ustave. Navaja, da ZKP ni predvidel časa trajanja varščine. Meni, da se z varščino posega v pravico do zasebne lastnine in da bi moral zakon zato določiti rok, do katerega lahko varščina najdlje traja. Diskrecijska pravica sodišča naj bi bila »prevelika in premalo dodelana«. Po njegovem mnenju namen zakonodajalca verjetno ni bil ta, da lahko sodišča neomejeno dolgo zadržujejo varščino in da posledično niso motivirana za hitro sojenje. Sodišča so dolžna spoštovati roke v pripornih zadevah in podobno naj bi veljalo v primeru varščine. Izkazalo naj bi se, da je varščina kot milejši ukrep lahko bistveno dolgotrajnejša od pripora, kar naj bi bilo nelogično, čeprav gre za dve različni dobrini (osebna svoboda in premoženje). Visoki denarni zneski naj bi pomenili oškodovanje obdolženca, »ki je v času sojenja na prvi stopnji nedolžen, saj mu krivda ni dokazana«. Pobudnik meni, da bi moralo biti zagotovljeno pravno varstvo posameznika s tem, da bi zakonodajalec predvidel trajanje varščine. Tako bi se obdolženec, ki bi ukrep predlagal, zavedal časovnih okvirov, v katerih z denarjem ne bo mogel razpolagati. Dokler zakon ne določa jasno časovnih okvirov, bi bilo po njegovem mnenju treba zakon razlagati in favorem obdolženca, tj. da lahko ukrep traja največ dve leti.
5. V postopku preizkusa pobude je odgovor podal Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije (v nadaljevanju Ministrstvo) pa sta podala mnenji o pobudi.
6. Po mnenju Državnega zbora očitek pobudnika o nedoločenosti trajanja varščine ni utemeljen. Zakonodajalec naj bi z varščino dal sodiščem možnost izbire med različno strogimi posegi v položaj oziroma pravice obdolžencev. Obljuba, ki jo mora obdolženec dati ob položitvi varščine, naj bi tega zavezovala ves čas trajanja kazenskega postopka do njegovega konca. S tem naj bi sovpadal trenutek, ko je treba varščino vrniti (tretji stavek drugega odstavka 198. člena ZKP). Čeprav je trajanje varščine v zakonu vezano na trenutek, ko je postopek pravnomočno končan, in lahko pomeni daljše obdobje od najdaljšega mogočega trajanja pripora, je po mnenju Državnega zbora varščina še vedno milejši ukrep od pripora, saj ne posega v osebno svobodo obdolženca. Državni zbor pri tem opozarja na tretji odstavek 192. člena ZKP, ki omogoča, da se ukrepi odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji. S tem naj bi ZKP določal kriterije za odpravo omejevalnih ukrepov in preprečeval diskrecijo sodišč, ki morajo odločitev o odpravi ukrepa ali zavrnitvi predloga za njegovo odpravo ustrezno utemeljiti.
7. Vlada in Ministrstvo sta poslala enaki mnenji. Menita, da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo. Trajanje izpodbijanega ukrepa naj bi bilo časovno omejeno s koncem kazenskega postopka in z vezanostjo vsega sodnega postopanja na roke in na načela zakonitosti, sorazmernosti in subsidiarnosti. Potreba po izrecnem omejevanju varščine naj bi bila odveč, iz vsebinskih razlogov pa naj tudi ne bi bila mogoča (na trajanje postopka vpliva več dejavnikov: število obdolžencev v postopku, število kaznivih dejanj, obseg in zapletenost dejanskega stanja, dokaznega postopka in druge okoliščine). Časovno omejitev trajanja ukrepa naj bi bilo mogoče dejansko in učinkovito doseči šele z zagotavljanjem normalno hitrega teka sodnih postopkov brez sodnih zaostankov, kar si država že sedaj prizadeva z različnimi ukrepi. Že po naravi stvari naj bi bilo jasno, da sme varščina trajati do konca kazenskega postopka. Pomenila naj bi namreč jamstvo, ki ga obdolženec (ali druga oseba) ponudi za zagotovitev njegove navzočnosti oziroma odpravo ponovitvene nevarnosti do konca kazenskega postopka, in služi za zagotovitev izpolnitve njegove obljube, ki je v primeru ponujene varščine dana za ves postopek. Varščina naj bi se od pripora razlikovala tako po vrsti kot po intenzivnosti omejevanja in naj se ne bi mogla odrediti brez predloga obdolženca ali druge osebe. Te lastnosti po mnenju Vlade in Ministrstva terjajo samostojno ureditev. Sprejetje in trajanje varščine naj ne bi predstavljali prekomernega posega v pravico do lastnine, saj naj bi jo ob podanem utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje, in podanem predlogu za odreditev pripora obdolženi sam predlagal ob obljubi vnaprej, za ves kazenski postopek. Zato Vlada in Ministrstvo menita, da določbe ZKP, ki urejajo varščino, niso v neskladju s 15., 27. in 33. členom Ustave.
8. Odgovor Državnega zbora ter mnenji Ministrstva in Vlade je Ustavno sodišče poslalo pobudniku. Ta se v odgovoru med drugim sklicuje na mnenje Vlade, da bo časovno omejitev trajanja varščine mogoče učinkovito doseči šele z zagotovitvijo hitrega teka sodnih postopkov brez sodnih zaostankov. Meni, da je Vlada spregledala dejstvo, da obdolženci ne morejo vplivati na ukrepanje države glede sodnih zaostankov, ki so sistemska napaka. Ker se v primeru pobudnika obravnava ni zaključila niti na prvi stopnji, je močno prekoračen časovno normalen okvir sojenja, in že zaradi tega naj bi prišlo do kršitev človekovih pravic. Ministrstvo naj bi spregledalo, da je celo državni tožilec zavzel stališče, da varščina ni več potrebna, vendar je sodišče kljub temu zavrnilo predlog za njeno odpravo. Najdaljši rok, ki ga zakon določa za vodenje kazenskega postopka, je zastaralni rok, ki pa je lahko dolg več desetletij. Pobudnik poudarja, da so v ZKP urejeni tudi drugi omejevalni ukrepi, ki lahko nadomestijo pripor in so časovno enako omejeni kot pripor. Pri tem posebej izpostavlja ukrep javljanja na policijski postaji, za katerega zakon določa enake časovne omejitve kot za pripor, čeprav gre za blažji ukrep. Navaja, da varščino sicer res predlaga obdolženec sam, vendar je njeno odrejanje v pristojnosti sodišča in vsakega pripora ni mogoče nadomestiti po želji obdolženca, kot naj bi to napačno izhajalo iz mnenj. Načela pravne države naj bi terjala omejitev ukrepov, s katerimi se posega v pravice in svoboščine državljanov.
9. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-90/09, Up-489/09, Up-510/09 z dne 13. 1. 2011 sprejelo v obravnavo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZKP, ki urejajo trajanje varščine, in navedlo, da bo ocenilo zlasti, ali izpodbijana ureditev v neskladju z Ustavo omejuje pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Z istim sklepom je sprejelo v obravnavo tudi ustavni pritožbi obeh pritožnikov.

Ocena ustavnosti določb ZKP, ki urejajo trajanje varščine
10. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da so zaradi pomembnih funkcij kazenskega prava in samega kazenskega postopka nujni različni ukrepi, ki posegajo v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine (izjemoma pa tudi človekove pravice in temeljne svoboščine tretjih oseb), še preden se izreče sodba. Tako kot namreč domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) ne preprečuje uvedbe samega kazenskega postopka, tako tudi ne preprečuje prisilnih ukrepov pred njegovim koncem, vendar le, če so zanje izpolnjeni ustrezni pogoji. V primerih takih ukrepov, ki jih teorija procesnega prava imenuje omejevalni ukrepi,(1) morajo pravila kazenskega postopka določati vsebinske pogoje in procese odločanja, ki zagotavljajo ravnovesje med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter funkcijami kazenskega postopka na drugi strani.(2)
11. Eden izmed takšnih omejevalnih ukrepov je tudi varščina, ki je procesni institut, s katerim se zagotavlja navzočnost obdolženca v kazenskem postopku ali odpravlja ponovitvena nevarnost, ter je glede na veljavno ureditev v ZKP milejši ukrep, ki nadomešča pripor.(3) Uvrščena je v XVII. poglavje ZKP z naslovom »Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka«, kjer so poleg varščine urejeni še vabilo, privedba, obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, javljanje na policijski postaji, hišni pripor in pripor. V 192. členu ZKP določa nekatera temeljna pravila, ki veljajo za vse omejevalne ukrepe, posebna pravila glede varščine pa so določena v 196. do 199. členu ZKP.
12. V skladu s prvim odstavkom 196. člena ZKP lahko sodišče odredi varščino na predlog obdolženca ali tistega, ki zanj varščino ponudi, če bi bilo treba obdolženca pripreti ali če je že v priporu samo zaradi tega, ker se je bati, da bo pobegnil, v primerih določenih kaznivih dejanj pa tudi, če so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora samo iz razloga ponovitvene nevarnosti (drugi odstavek 196. člena ZKP). V skladu s 197. členom ZKP se varščina vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje (prvi odstavek), lahko pa se da v gotovini, vrednostnih papirjih, dragocenostih, premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko unovčiti in hraniti, v hipoteki, ali pa v obljubi plačila določenega denarnega zneska (drugi odstavek). Če obdolženec pobegne, ponovi kaznivo dejanje, dokonča poskušeno kaznivo dejanje ali stori kaznivo dejanje, s katerim je grozil, se s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina, pripade proračunu (tretji in četrti odstavek 197. člena ZKP).
13. Trajanje varščine urejata tretji odstavek 192. člena in 198. člen ZKP. V skladu s tretjim odstavkom 192. člena ZKP mora sodišče posamezen ukrep odpraviti tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali, oziroma ga nadomestiti z milejšim, če se za to pokažejo pogoji. V 198. členu pa ZKP določa, da varščina preneha, če se obdolženec pripre in v primeru, ko se kazenski postopek pravnomočno konča s sklepom o ustavitvi ali z zavrženjem obtožnice ali s sodbo. V primeru izrečene kazni zapora varščina preneha šele, ko obsojenec nastopi kazen.(4)
14. Kot izhaja iz 9. točke te obrazložitve, je predmet presoje v tej zadevi ureditev varščine v delu, ki se nanaša na njeno trajanje in ki po mnenju pobudnika predstavlja prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Z varščino se obdolžencu oziroma tistemu, ki jo je zanj ponudil, pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka, kadar je to nujno za potek kazenskega postopka oziroma v določenih primerih za varnost ljudi, za čas trajanja varščine onemogoči oziroma omeji možnost razpolaganja s stvarmi in pravicami, ki so predmet varščine. V primerih iz tretjega in četrtega odstavka 197. člena ZKP pa se mu predmet varščine celo dokončno odvzame. Pravica do zasebne lastnine posamezniku zagotavlja svobodo na premoženjskem področju, bistven element te svobode pa pomeni tudi možnost razpolaganja s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine.(5) Varščina torej vsekakor predstavlja poseg v 33. člen Ustave, trajanje kot njen imanentni del (gre za trajajoči omejevalni ukrep) pa lahko vpliva na težo tega posega.
15. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj (tretji odstavek 15. člena Ustave) in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali gre morda za čezmeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti in nujnosti posega ter presojo njegove sorazmernosti v ožjem smislu.(6)
16. Kot je že bilo ugotovljeno, je predmet presoje v tej zadevi ureditev varščine zgolj v delu, ki se nanaša na njeno trajanje in ki naj bi predstavljala prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine, zato je Ustavno sodišče opravilo presojo dopustnosti posega samo v tem delu. Trajanje je element instituta varščine, ki sam po sebi ne more vplivati na oceno primernosti in nujnosti ukrepa. Vpliva pa na oceno, ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Cilj, ki ga varščina zasleduje, je uspešna izvedba kazenskega postopka oziroma zagotavljanje varnosti ljudi. Obravnavani poseg torej zasleduje ustavno dopustne cilje, zato je treba presoditi še, ali pravila kazenskega postopka, ob upoštevanju teh ciljev, opredeljujejo trajanje varščine na tak način, da je zagotovljeno sorazmernostno ravnovesje med človekovimi pravicami, ki jih omejuje, in ciljem, ki ga zasleduje.
17. Varščina je edini omejevalni ukrep v ZKP, ki se lahko odredi zgolj kot nadomestni ukrep (za pripor).(7) Odredi se namreč lahko le, če so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora (ali je ta celo že odrejen), sodišče pa oceni, da je že z varščino mogoče doseči cilj, ki ga zasleduje pripor. Zakon za njeno odreditev zahteva še predlog ponudnika varščine, izročitev predmeta varščine in obljubo obdolženca v predpisani obliki. Sodišče jo bo torej na predlog ponudnika odredilo takrat, ko bo ugotovilo, da so sicer izpolnjeni pogoji za pripor, vendar ta ni neogibno potreben, ker ga lahko nadomesti varščina, ki v manjši meri posega v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine.
18. Pri trajajočih omejevalnih ukrepih morajo biti po naravi stvari pogoji za njihovo odreditev izpolnjeni tudi ves čas njihovega trajanja. Če kateri koli izmed pogojev kasneje odpade, postane ukrep nedopusten in ga je treba odpraviti. Na to mora sodišče ves čas postopka paziti in ukrep odpraviti ali ga nadomestiti z milejšim, če se pokažejo pogoji za to, tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 192. člena ZKP).
19. Ko sodišče po odreditvi varščine na predlog upravičenca ali po uradni dolžnosti preverja, ali so pogoji za varščino še podani, mora med drugim presojati tudi, ali je poseg, ki ga odrejeni ukrep predstavlja, še vedno sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje. Sodišče mora torej tehtati med težo posega in vrednostjo s posegom varovane dobrine. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo mora to presojo opraviti tudi z vidika trajanja ukrepa.(8)
20. Čeprav se varščina lahko odredi le, če so izpolnjeni vsi pogoji za pripor (razen pogoja nujnosti), in morajo biti ti pogoji izpolnjeni tudi ves čas njenega trajanja, pa to ne pomeni, da je tudi z vidika samega trajanja v celoti vezana na pripor. Zakon lahko to vprašanje uredi tudi drugače. Po mnenju pobudnika ZKP trajanja varščine ni posebej predvidel in bi se zaradi tega moral zakon razlagati in favorem obdolženca, tj. tudi varščina kot milejši ukrep ne bi smela trajati dlje, kot lahko traja pripor. S tem se ni mogoče strinjati. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-131/03 ugotovilo, da ZKP omejuje trajanje varščine s posebnimi določbami, da jo v tem delu ureja drugače kot pripor in da je imel zakonodajalec za takšno posebno ureditev razumne razloge.(9) Medtem ko je trajanje pripora omejeno na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice in največ dve leti po vložitvi obtožnice,(10) lahko varščina traja do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka (drugi in tretji odstavek 198. člena ZKP) oziroma, kadar je izrečena kazen zapora, do nastopa zaporne kazni (četrti odstavek 198. člena ZKP), v primerih iz prvega odstavka 198. člena ZKP pa preneha, če je zoper obdolženca odrejen pripor. Poleg tega je pripor treba odpraviti, če se izda sklep o ustavitvi postopka ali če se izreče oprostilna ali zavrnilna sodba, varščino pa, kot je bilo ugotovljeno, šele potem, ko te odločbe sodišča postanejo pravnomočne.
21. Čeprav ureditev v ZKP varščine ne določa kot pravice obdolženca, kot to velja na primer v anglosaškem pravnem sistemu,(11) vendarle gre za njegovo upravičenje, da kljub obstoju pripornih razlogov sodišču predlaga položitev varščine kot zagotovilo, da ne bo pobegnil oziroma da ne bo ponovil kaznivega dejanja, dokončal poskušenega ali izvršil kaznivega dejanja, s katerim grozi, ki naj nadomesti odvzem prostosti. Gre torej za milejši ukrep, s katerim naj se na predlog obdolženca ali tistega, ki zanj varščino ponudi, nadomesti (naj)hujši dopusten poseg države v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine – odvzem prostosti. Cilj nadomeščanja bolj invazivnih ukrepov z manj invazivnimi je poleg subsidiarnosti tudi v tem, da lahko milejši ukrep dlje časa traja, vendar ne neomejeno dolgo. Zgolj dejstvo, da zakon trajanja varščine ne omejuje na enak rok kot pripor, temveč dopušča daljše trajanje, torej samo po sebi ne pomeni neskladja ureditve z Ustavo.
22. Kriterije, ki jim mora zadostiti ureditev trajanja, kadar gre za trajajoč stvarni omejevalni ukrep, je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I-296/02. Pri presoji ustavnosti ureditve začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi je navedlo, da načelo določnosti, kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave), ki je posebej poudarjeno pri kazenskopravnih posegih v pravice posameznika, zahteva, da morajo biti omejevalni ukrepi določno urejeni. Zapisalo je, da »[k]er gre […] za trajajoč omejevalni ukrep […], je treba že na zakonski ravni določno omejiti njegovo trajanje. ZKP o tem ne vsebuje nobene izrecne določbe in se s tem pomembno razlikuje od nekaterih tujih ureditev.« V nadaljevanju je ugotovilo, da ZKP omogoča prekomeren poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave s tem, da ne določa najdaljšega roka veljavnosti sklepa o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
23. Tako kot začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi je tudi varščina trajajoč stvarni omejevalni ukrep, ki pomeni poseg v ustavno varovano človekovo pravico še pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. Vendarle pa se varščina od navedenega ukrepa v bistvenem razlikuje. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odredi sodišče na predlog državnega tožilca. Za odreditev varščine pa ZKP zahteva najprej predlog državnega tožilca za odreditev pripora, obdolženec ali zanj kdo drug pa mora ponuditi varščino. Zakon poleg tega zahteva še obljubo obdolženca, dano v predpisani vsebini. Iz samega bistva varščine (gre za voljni akt – obljubo obdolženca, da bo ravnal na določen način, in izročitev ali obljubo premoženja določene vrednosti kot zagotovilo, da bo obdolženec spoštoval prepoved ali zapoved, ki je vsebina zavarovanja) izhaja, da lahko obdolženec ali tisti, ki je zanj ponudil varščino, od nje kadar koli odstopi, ne glede na njegove razloge in motive za takšno odločitev.(12) Take možnosti obdolženec glede začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi nima. Ugotoviti je torej mogoče, da lahko, v nasprotju z začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi, na trajanje varščine pomembno vpliva sam subjekt, v čigar pravico do zasebne lastnine je poseženo.
24. Ob tem je vendarle treba upoštevati, da varščino odredi sodišče, da gre za omejevalni ukrep, ki posega v obdolženčeve pravice še pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka, in da tudi odstop od varščine predstavlja tveganje, da bo zoper obdolženca (ponovno) odrejen pripor. Zato tudi varščina ne more trajati neomejeno dolgo, temveč mora biti njeno trajanje urejeno dovolj določno, da poseg v človekovo pravico ne bi postal nesorazmeren.
25. Ustava varščine sicer ne ureja neposredno, vsebuje pa pomembna merila, ki jim mora zadostiti zakonska ureditev, hkrati pa morajo sodišča, ki so pri svojem odločanju vezana na Ustavo in zakone (125. člen Ustave), ta merila spoštovati neposredno pri odločanju o uporabi posameznega ukrepa. Z uporabo zakona sodnik ne sme prekršiti ustavnih določb, človekove pravice in temeljne svoboščine je dolžan upoštevati neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave).
26. Pravica vsakega obdolženca, da se kazenski postopek zoper njega konča v razumnem roku, izhaja že iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz načela sorazmernosti pa izhaja med drugim zahteva, da je takrat, kadar je zoper obdolženca v kazenskem postopku uporabljen omejevalni ukrep, ki pomeni poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine, treba razumen čas trajanja presojati po strožjih kriterijih. Tako kot je Ustavno sodišče že večkrat ugotovilo glede presoje razumnega trajanja pripora,(13) je tudi razumen čas trajanja varščine mogoče presojati le glede na okoliščine konkretnega primera. Merila, ki jih je ustavnosodna presoja izoblikovala za presojo trajanja pripora, pridejo v temelju v poštev tudi pri presoji trajanja varščine. Sodišče mora torej upoštevati hitrost postopanja vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, vključno s postopanjem samega sodišča, glede na naravo in značilnosti konkretnega kazenskega postopka ter ravnanje obdolženca v postopku. Če kazenski postopek traja dalj časa, mora s teh vidikov presoditi sorazmernost posega v pravico iz 33. člena Ustave in v primeru, ko z vidika trajanja tega posega ni več mogoče upravičiti, varščino odpraviti, še preden nastopi čas, določen v tretjem in četrtem odstavku 198. člena ZKP.
27. Ni se torej mogoče strinjati z mnenjem Vlade in Ministrstva, da je že po naravi stvari jasno, da sme varščina trajati do konca kazenskega postopka, in še zlasti ne s stališčem, da bo časovno omejitev trajanja ukrepa mogoče dejansko in učinkovito doseči šele z zagotavljanjem normalno hitrega teka sodnih postopkov brez sodnih zaostankov. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru upoštevati, da je pravnomočni zaključek kazenskega postopka oziroma v določenih primerih začetek izvrševanja izrečene kazni zgolj skrajni rok, do katerega sme trajati varščina, pri presoji še dopustnega trajanja pa mora upoštevati, da je treba takrat, kadar je zoper obdolženca uporabljen omejevalni ukrep, ki pomeni poseg v njegovo ustavno varovano človekovo pravico, postopati posebej hitro in ukrep odpraviti, če postopek traja nerazumno dolgo, oziroma določno navesti tiste okoliščine konkretnega primera, ki po njegovem mnenju še upravičujejo nadaljnje trajanje varščine. Tako je lahko sporna le odločitev sodišča v konkretnem primeru, ne pa zakonska ureditev, upoštevajoč kriterije, ki jih je izoblikovala ustavnosodna praksa.
28. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da ureditev trajanja varščine v ZKP ni v neskladju s 33. členom Ustave, saj, upoštevajoč tudi kriterije, oblikovane v ustavnosodni presoji, opredeljuje trajanje dovolj določno in na način, ki omogoča ustrezno varstvo pravic oziroma pravnega položaja obdolženca, da ne bi prišlo do nesorazmernega posega. Pobudnik očitkov o neskladju izpodbijane ureditve s 14., 15., 16., 22. in 27. členom Ustave ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Odločitev o ustavnih pritožbah
29. Očitke, s katerimi pobudnik utemeljuje neskladje izpodbijane zakonske ureditve z Ustavo, pritožnika deloma naslavljata tudi na izpodbijane posamične akte. Poleg tega navajata, da naj bi bil zaključek sodišča, da tudi čas trajanja varščine ne narekuje njene odprave, pavšalen. Sodišče naj bi se sklicevalo na obstoječo sodno prakso, ki naj bi begosumnost obdolžencev kot priporni razlog upoštevala najmanj do zaključka glavne obravnave. Sodišče naj bi tudi v celoti spregledalo, da načelo zakonitosti terja, da so ukrepi, ki jih sodišče odreja, časovno opredeljeni in ne trajajo v neskončnost, saj »to kaže na popolno brezpravje in arbitrarnost sodnih organov«.
30. Iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa izhaja, da je sodišče opravilo tudi presojo z vidika trajanja varščine. Ocenjevalo je, ali je teža posledic varščine še vedno sorazmerna vrednosti, ki jo ima uspešno dokončanje kazenskega postopka kot cilj ukrepa. Pritožbeno sodišče je obrazložitev sodišča prve stopnje ocenilo kot ustrezno in potrdilo izpodbijani sklep.
31. Kot je bilo že ugotovljeno, varščina predstavlja poseg v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave, njeno trajanje pa vpliva na težo posega. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da mora sodišče, ko po odreditvi varščine preverja, ali so pogoji za varščino še podani, med drugim presojati tudi, ali je poseg še vedno sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje (19. točka). To presojo mora opraviti tudi z vidika trajanja posega (19. točka), pri čemer mora na podlagi meril iz 26. točke te obrazložitve oceniti, ali je poseg v pravico iz 33. člena Ustave še dopusten.
32. Sodišče je trajanje varščine ocenjevalo na podlagi zahtevane sorazmernosti posega in je v tem pogledu tretji in četrti odstavek 198. člena ZKP razlagalo ustavnoskladno. Vendar pa njegova presoja ne utemeljuje zaključka, da je bil v obravnavanem primeru poseg v pravico do zasebne lastnine pritožnikov še dopusten. Varščina zoper oba pritožnika je bila sprejeta 20. 2. 2004, položena pa 26. 2. 2004 za obdolženega Ciccolo in dan kasneje za obdolženega De Bellisa. O predlogih za njeno odpravo je sodišče na prvi stopnji odločalo 13. 1. 2009, ko je torej varščina trajala skoraj pet let. Iz prvostopenjskega sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je varščina še vedno sorazmeren ukrep glede na zasledovani cilj, in v utemeljitev navedlo, da je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, da je glavna obravnava v teku ter da zadeva ne sodi med enostavne in hitro rešljive, upoštevalo je težo kaznivega dejanja, zanj predpisano kazen in višino premoženjske škode, povzročene s kaznivim dejanjem, na katero se nanaša obtožnica. Kot izhaja iz 26. točke obrazložitve te odločbe, mora sodišče pri presojanju razumnega trajanja postopka upoštevati hitrost postopanja vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku glede na naravo in značilnosti konkretnega kazenskega postopka, ter ravnanje obdolženca v postopku. Pri utemeljitvi ocene, da je varščina kljub navedenemu trajanju še vedno sorazmeren poseg glede na cilj, ki ga zasleduje, sodišče torej razumnosti trajanja postopka od sprejetja varščine (20. 2. 2004) do začetka glavne obravnave (19. 5. 2008) ni ocenjevalo. Glede faze glavne obravnave je navedlo, da je ta v teku in od kdaj ter da samo trajanje obravnave kaže na to, da zahteva ne sodi med enostavne in hitro rešljive zadeve. Ugotovitev, da je glavna obravnava v teku in od kdaj je v teku, sama po sebi še ne daje odgovora na vprašanje o naravi in značilnosti kazenskega postopka. S tem, ko je sodišče iz trajanja glavne obravnave sklepalo na zahtevnost postopka, je dejansko štelo, da to že zadošča za sorazmernost posega v lastninsko pravico. Šele na podlagi obrazložene utemeljitve, da gre za zahtevno zadevo (na kar je mogoče sklepati na primer iz tega, da je v zadevi obravnavanih več kaznivih dejanj, več obtožencev ali morda gre za nadaljevano kaznivo dejanje) z dejanskega in pravnega vidika (zlasti glede dokaznega postopka), je mogoče zaključiti, da glavna obravnava (utemeljeno) traja dlje časa. Presoja dopustnosti posega z vidika njegovega trajanja terja tudi oceno, ali postopek poteka zdržema ali pa z vrzelmi (zastoji), ki jih je mogoče pripisati ravnanju organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Pri tem je treba izhajati od dne, ko je bila varščina položena, ko je torej poseg v lastninsko pravico nastal. Sodišče bi šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev in ob upoštevanju tudi tistih okoliščin, ki jih je navedlo v obrazložitvi, lahko ocenilo, ali je ukrep kljub ugotovljenemu trajanju dejansko še vedno dopusten.
33. Ob upoštevanju navedenega argumenti sodišča, ki je sicer navedlo, da je opravilo presojo dopustnosti varščine tudi z vidika njenega trajanja, ne utemeljujejo zaključka, da je kljub ugotovljenemu trajanju ukrep še vedno sorazmeren. Zato je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do lastnine iz 33. člena Ustave. Višje sodišče te kršitve ni odpravilo, zato je tudi sámo kršilo 33. člen Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavnim pritožbam ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic.

34. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in mag. Jadranka Sovdat. Pri odločanju je bil izločen sodnik Jan Zobec. Točko 1 izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič. Točko 2 in 3 izreka je sprejelo soglasno.

(1) Glej npr. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 431.
(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41), 12. do 15. točka obrazložitve.
(3) Tako npr. A. Erbežnik, Z. Dežman, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 641.
(4) Člen 198 ZKP se glasi: »(1) Kljub dani varščini se obdolženec lahko pripre, če v redu povabljen ne pride in svojega izostanka ne opraviči, če se pripravlja na beg ali če se pokaže potem, ko je bil puščen v prostosti, zoper njega kakšen drug zakonski razlog za pripor.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka varščina preneha. Položeni denarni znesek, dragocenosti, vrednostni papirji ali druge premične stvari se vrnejo, hipoteka pa izbriše. Enako se ravna tudi, če se kazenski postopek pravnomočno konča s sklepom o ustavitvi ali zavrženjem obtožnice ali s sodbo.
(3) V primeru, ko je bila varščina dana na podlagi drugega odstavka 196. člena tega zakona, preneha, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. Z varščino se ravna enako kot v prejšnjem odstavku.
(4) Če se s sodbo izreče kazen zapora, preneha varščina šele, ko obsojenec nastopi kazen.«
(5) Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150), 22. in 23. točka, in v odločbi št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 118/06, in OdlUS XV, 98), 9. točka. Prim. tudi G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342–343.
(6) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86); 25. točka obrazložitve.
(7) Kot izrazito nadomestni ukrep, ki naj zagotovi obdolženčevo navzočnost takrat, ko bi bilo treba obdolženca zaradi begosumnosti ali zaradi ponovitvene nevarnosti pripreti ali pa ga zadržati v priporu, varščino opredeljuje H. Furlan v: Omejevalni ukrepi v italijanskem, hrvatskem in slovenskem zakonu o kazenskem postopku, magistrsko delo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2002, str. 78.
(8) Tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-131/03 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05).
(9) V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo: »V nasprotju s priporom, ko se obdolženec nahaja v zaprti javni ustanovi, gre pri varščini za izročitev gotovine, vrednostnih papirjev, dragocenosti ali drugih premičnih stvari večje vrednosti ali za hipoteko na nepremičnini v določenem denarnem znesku, ki ga sodišče določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi ZKP glede trajanja varščine napotil na smiselno uporabo določb ZKP o trajanju pripora. ZKP vsebuje glede trajanja varščine posebne določbe. Glede na drugačno naravo varščine od pripora je imel zakonodajalec razumne razloge, da je trajanje varščine določil drugače kot trajanje pripora.«
(10) Pred vložitvijo obtožnice sme pripor trajati največ en mesec (prvi odstavek 205. člena ZKP), po odločbi zunajobravnavnega senata se sme podaljšati za dva meseca in po sklepu Vrhovnega sodišča še za tri mesece (drugi odstavek 205. člena ZKP). Po vložitvi obtožbe sme po petem odstavku 207. člena ZKP pripor trajati največ dve leti, senat pa mora po drugem odstavku tega člena po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim se pripor podaljša ali odpravi.
(11) A. Erbežnik, Z. Dežman, nav. delo, str. 644: »Pri nas varščina ne pomeni pravice obdolženca, da se s položitvijo določene vrednosti reši preventivnega pripora, temveč je zgolj nadomestni ukrep za pripor.«
(12) Glej tudi Š. Horvat, nav. delo, str. 447, in D. Krapac, Kazneno procesno pravo, Zagreb 2007 (str. 306, 307 – povzetek pravnega mnenja iz sodbe VSH, Kzz-2/80 z dne 29. 4. 1980).
(13) Tako na primer v odločbah št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) in št. Up-1065/05, Up-1067/05 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06).