Številka: Up-897/11-21

Datum: 19. 1. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C. Č., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 19. januarja 2012

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 224/2011 z dne 9. 6. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati je določilo, da mora pritožnik v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je ugodilo pritožbi, odpravilo izpodbijano odločbo MNZ in prošnji pritožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodilo ter mu priznalo status subsidiarne zaščite, prošnjo za priznanje statusa begunca pa zavrnilo. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.
2. Pritožnik zatrjuje, da je bil s sodbo Vrhovnega sodišča kršen 22. člen Ustave, ker je Vrhovno sodišče pozitivno odločitev Upravnega sodišča spremenilo v zavrnilno, čeprav naj bi se MNZ v pritožbi strinjalo s podelitvijo subsidiarne zaščite oziroma s pozitivno odločitvijo Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 22. člen Ustave, ker naj bi brez glavne obravnave drugače ugotovilo dejansko stanje in nato spremenilo prvostopenjsko sodbo. Ravnanje Vrhovnega sodišča naj bi pomenilo tudi kršitev 25. člena Ustave, ker naj bi bili tožbeni ugovori presojani in sodno zavrnjeni samo enkrat. Vrhovno sodišče naj bi kršilo 22. in 25. člen Ustave, ker naj ne bi zavrnilo vseh upoštevnih in obrazloženih tožbenih ugovorov. Vrhovno sodišče naj bi bilo dolžno stranki, ki predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti zakonskih določb, pojasniti, zakaj zatrjevana protiustavnost ni podana ali zakaj je predlog za začetek postopka za oceno ustavnosti neutemeljen. Ker naj bi Vrhovno sodišče te očitke pritožnika spregledalo, naj bi kršilo 22. in 25. člen Ustave.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-897/11 z dne 30. 8. 2011 sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče navedeni sklep poslalo Vrhovnemu sodišču in MNZ. MNZ je v vlogi z dne 14. 9. 2011 navedlo, da v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča ni zgolj opozarjalo na formalne pomanjkljivosti sodbe, temveč je sodbo izpodbijalo iz vseh pritožbenih razlogov. MNZ naj bi z navedbo v pritožbi, da ne nasprotuje priznanju mednarodne zaščite v konkretnem primeru, zgolj želelo izkazati strinjanje, da je Upravno sodišče v postopkih priznanja mednarodne zaščite odločalo v sporu polne jurisdikcije, vendar ta odločitev ne bi smela temeljiti na kršitvah procesnega in materialnega prava. MNZ je tudi menilo, da ni podana kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče spremenilo ugodilno sodbo v zavrnilno ob drugače ugotovljenem dejanskem stanju in ker je Vrhovno sodišče odločalo brez glavne obravnave. Vrhovno sodišče naj bi odgovorilo na vse relevantne tožbene ugovore. Pritožnik ni odgovoril na navedbe MNZ iz vloge z dne 14. 9. 2011. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ.

4. Pristojni organ je v postopku podelitve mednarodne zaščite po uradni dolžnosti dolžan ugotavljati dejansko stanje. Dolžan je preverjati izjave prosilca v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi (prvi in drugi odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZMZ). Četrti (tretji)(1) odstavek 22. člena ZMZ(2) je določal predpostavko za razbremenitev navedene dolžnosti pristojnega organa. Pristojnemu organu izjave prosilca o ključnih razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito ni bilo treba preverjati v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o stanju v izvorni državi, če ni ugotovil splošne verodostojnosti prosilca. V konkretnem primeru je MNZ prošnjo pritožnika za mednarodno zaščito zavrnilo in med drugim v obrazložitvi navedlo, da v skladu s četrtim (tretjim) odstavkom 22. člena ZMZ ni preverjalo informacij o izvorni državi prosilca, ki bi se nanašale na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ker ni ugotovil splošne verodostojnosti pritožnika.
5. Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da je četrti (tretji) odstavek 22. člena v neskladju z načelom nevračanja (non-refoulment) kot enim od temeljnih načel Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) in s temeljnimi načeli pravne države (2. člen Ustave).
6. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora Vrhovno sodišče v primeru, ko v pritožbenem postopku samo odloči o tožbi, kar je storilo v konkretnem primeru, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke.(3) Iz ustaljene ustavnosodne presoje(4) tudi izhaja, da se mora sodišče opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov stranke, ker sicer krši ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Redna sodišča sicer res niso pristojna za odločanje o ustavnosti zakonov, vendar pa to ne pomeni, da se niso dolžna opredeliti do zatrjevanih kršitev Ustave. Ustava v 125. členu jasno določa, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon. Sodišča so se zato dolžna opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov strank, sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave, iz katerega izhaja med drugim dolžnost sodišč, da se opredelijo do navedb strank, ki so za odločitev bistvenega pomena. Če so pri tem soočena z zakonsko določbo, za katero menijo, da je protiustavna, morajo na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Če menijo, da so ustavnopravni ugovori neutemeljeni, pa jih morajo argumentirano zavrniti.
7. Glede na to, da odločitev temelji na četrtem (tretjem) odstavku 22. člena ZMZ, je vprašanje skladnosti navedene zakonske določbe z Ženevsko konvencijo in Ustavo upošteven ustavnopraven ugovor, na katerega bi Vrhovno sodišče moralo odgovoriti. Vrhovno sodišče se v obrazložitvi sodbe do navedenega tožbenega ugovora ni opredelilo. V obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj meni, da so očitki pritožnika v tožbi o neskladnosti četrtega (tretjega) odstavka 22. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo in Ustavo neutemeljeni, niti ni prekinilo postopka in začelo postopka pred Ustavnim sodiščem. S tem je kršilo 22. člen Ustave.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11) ugotovilo, da je tretji odstavek 22. člena ZMZ v neskladju z 18. členom Ustave, in ga je razveljavilo. Ugotovilo je, da izpodbijana zakonska določba dopušča, da pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito, ne da bi upošteval vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo, ali so prosilcu zagotovljena jamstva iz 18. člena Ustave. Zato v konkretnem primeru ne gre zgolj za kršitev 22. člena Ustave, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov, temveč odločitev Vrhovnega sodišča temelji tudi na določbi ZMZ, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z 18. členom Ustave.
9. Zato je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku Vrhovno sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na razveljavljeno zakonsko določbo.(5) Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. in 18. člena Ustave, se v druge zatrjevane kršitve človekovih pravic ni spuščalo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Pogačar in sodnik Petrič.

(1) Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila obravnavana še pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 99/10 – v nadaljevanju ZMZ-B). Z ZMZ-B je zakonodajalec vsebino četrtega odstavka 22. člena ZMZ prenesel v tretji odstavek istega člena Zakona. Gre za spremembo pri oštevilčenju člena, vsebina zakonske določbe pa ni bila spremenjena.
(2) Tretji odstavek 22. člena ZMZ je določal: "Če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka."
(3) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09), št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104) in št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 (Uradni list RS, št. 66/06, in OdlUS XV, 89).
(4) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 30/09), št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09, in OdlUS XVIII, 73), št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10) in št. U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 28/11).
(5) V skladu s prvim odstavkom 99. člena ZMZ-B se postopki, začeti po Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 58/09 – ZMZ), nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona.