Številka: Up-872/10-15

Datum: 12. 1. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Milana Humarja, Šempeter pri Gorici, in drugih, ki jih zastopa Gregor Hrvatin, odvetnik v Novi Gorici, na seji 12. januarja 2012

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 30/2010 z dne 16. 4. 2010 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ng 14/2009 z dne 26. 1. 2010 se razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnikov – šestnajstih delničarjev družbe Pecivo, d. d., Nova Gorica – za imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve vodenja posameznih poslov in za imenovanje revizorske hiše BDO Revizija, d. o. o., Ljubljana. Odločitev je potrdilo Višje sodišče, ki je zavrnilo pritožbo pritožnikov. Odločitev temelji na stališču, da je sodno imenovanje posebnega revizorja mogoče le, če skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja. Sodišče prve stopnje pa je presodilo še stališče, da pritožniki ne trdijo, da je skupščina njihov predlog zavrnila, temveč le, da o predlogu sploh ni odločala, pri čemer neobravnavanje ne pomeni zavrnitve predloga.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 14., 22., 25. in 33. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Menijo, da sta sodišči preozko razlagali drugi odstavek 318. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11 in 91/11 – v nadaljevanju ZGD-1) in pri tem spregledali šesti odstavek 300. člena ZGD-1, ki ureja dolžnost obravnavanja predlaganih sklepov. Nezakonito ignoriranje skupščinskega predloga bi po njihovem mnenju moralo imeti enake pravne posledice, kot jih ima zavrnitev skupščinskega predloga. Razlaga sodišč tako po njihovem prepričanju pripelje do neenakega obravnavanja (manjšinskih) delničarjev, in sicer tistih, katerih predlog za imenovanje posebnega revizorja skupščina zavrne, in tistih, ki so sicer vložili predlog za glasovanje, pa skupščina o njem ne glasuje. Ker naj bi bil namen drugega odstavka 318. člena ZGD-1 varstvo manjšinskih delničarjev, bi ga bilo treba po mnenju pritožnikov razlagati na način, da se zagotovi varstvo interesov manjšinskih delničarjev, in ne na način, da se določba restriktivno zoži. Z razlago sodišč je bil po mnenju pritožnikov kršen tudi 33. člen Ustave, saj je institut imenovanja posebnega revizorja namenjen varovanju lastninskih upravičenj manjšinskih delničarjev. Hkrati je bila z njo odprta možnost zlorabe, saj z opustitvijo obravnave predloga na skupščini večinski delničar lahko prepreči sodno imenovanje posebnega revizorja. Višjemu sodišču očitajo še, da se ni opredelilo do njihovih pritožbenih navedb.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-872/10 z dne 31. 3. 2011 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru.
4. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v postopku. Ta meni, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje o ustavni pritožbi, ker pritožniki nimajo pravnega interesa. Pritožniki oziroma njihov pooblaščenec naj namreč na skupščini delničarjev ne bi predlagali imenovanja posebnega revizorja skupščini delničarjev, temveč zgolj upravi. Zato naj bi bilo problematično razpravljati o ustavnopravnem vprašanju razlage drugega odstavka 318. člena ZGD-1. Nasprotna stranka se strinja, da bi bila v hipotetičnem primeru pravilna takšna razlaga te določbe, ki bi upoštevala tudi položaj, ko o postavljenem predlogu skupščina delničarjev ne bi glasovala. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak položaj, zato nasprotna stranka predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.

5. Nasprotna udeleženka odreka pritožnikom pravni interes za odločanje o ustavni pritožbi. Meni, da bi se z odločanjem o njej Ustavno sodišče spustilo v vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja o tem, ali so pritožniki na skupščini družbe zahtevali odločanje o postavitvi revizorja. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo res ni poklicano odločati o tem, ali so sodišča pravilno ugotovila obstoj pravno pomembnega dejstva, pristojno je na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUstS odločati o tem, ali so sodišča pri odločanju sprejela stališče, ki pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Izpodbijani sodni odločbi ne temeljita na tem, da pritožniki na skupščini družbe niso podali zahteve za postavitev revizorja, ampak na tem, da takšno dejstvo ni pomembno, ker je za sodno imenovanje posebnega revizorja po drugem odstavku 318. člena ZGD-1 odločilno le, ali je skupščina obravnavala in zavrnila predlog delničarjev za imenovanje posebnega revizorja. Procesne predpostavke za odločanje Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi so tako izpolnjene.
6. Sodišči sta torej sprejeli stališče, da ni pomembno, ali so pritožniki pravilno podali predlog za postavitev revizorja na skupščini družbe, ker tako in tako glede na drugi odstavek 318. člena ZGD-1 lahko sodišče imenuje posebnega revizorja zgolj v primeru, če skupščina o predlogu odloča in ga zavrne. Pritožniki zatrjujejo, da takšna razlaga določb ZGD-1 pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
7. Ustava v 33. členu varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju. To pomeni, da ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04, in OdlUS XIII, 65).
8. Tak pravni položaj pomeni tudi imetništvo delnice ter iz nje izhajajoče pravice in upravičenja. Ustavno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da glede na to, da Ustava varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, uživajo tudi upravljavske in premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. člena Ustave (primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-199/02; št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08, in OdlUS XVII, 73; in št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40).(1)
9. Premoženjska pravica iz kapitalskega vložka v delniško družbo (delnico) je tudi sodno imenovanje izrednega revizorja(2) po 318. členu ZGD-1. Posebni revizor je namenjen preverjanju ustanovitvenih postopkov, vodenja posameznih poslov družbe ter poslov povečanja ali zmanjšanja osnovnega kapitala (prvi odstavek 318. člena ZGD-1).(3) Ker večinski delničar pogosto ni pripravljen za izvedbo nadzora nad delovanjem uprave, ki je pravzaprav njegova emanacija, je zakon manjšinskim delničarjem omogočil, da lahko imenovanje posebnega revizorja dosežejo prek sodišča. Imenovanje posebnega revizorja prek sodišča je torej pravica manjšinskih delničarjev,(4) saj je namenjena varstvu njihovih premoženjskih interesov in pomeni enega izmed temeljnih kamnov modernega delničarskega nadzornega sistema.(5) Z njo se namreč ugotovijo dejstva oziroma dejanska podlaga za morebitno kasnejšo odškodninsko tožbo zoper vodstvo.(6) V nasprotju z družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo namreč delničarji nimajo pravice do vpogleda v dokumentacijo in poslovne knjige družbe, ampak zgolj pravico do obveščenosti o zadevah, potrebnih za presojo dnevnega reda skupščine (305. člen ZGD-1). S tem jim je seveda onemogočeno neposredno preverjanje pravilnosti in zakonitosti ravnanja ustanoviteljev in organov družbe, pa tudi posameznih poslov družbe. Sami lahko do teh podatkov tako pridejo zgolj prek posebne (in izredne) revizije. Zato je ta pravica varovana s 33. členom Ustave.
10. Iz šestega odstavka 300. člena ZGD-1 izhaja obveznost, da skupščina družbe obravnava pravilno podane predloge delničarjev, tudi če so podani na sami skupščini, in o njih tudi odloči. Stališče sodišč, da neobravnavanje predloga za imenovanje posebnega revizorja ne pomeni njegove zavrnitve in da je sodno imenovanje mogoče le v primeru, če skupščina predlog obravnava in ga zavrne, zanika pravico malega delničarja, varovano s 33. členom Ustave, v vseh primerih, ko bi bil zahtevo za postavitev revizorja na skupščini družbe pravilno podal, ta pa je ne bi uvrstila na dnevni red skupščine in o njej odločila. S to pravico se varujejo premoženjski interesi manjšinskih delničarjev prek zagotovitve informacij o pravilnosti in zakonitosti ravnanja ustanoviteljev in organov družbe, pa tudi posameznih poslov družbe. Da bi bil ta namen lahko v delniški družbi uresničen, je v zakonski ureditvi opredeljenih kar nekaj materialnopravnih pravic (manjšinskih) delničarjev ter praviloma postopek njihovega uveljavljanja. Varovanja premoženjskih interesov manjšinskih delničarjev pa ni mogoče zagotoviti z razlago zakona, ki razlikuje med položajem obravnave in zavrnitve predloga za imenovanje posebnega revizorja na skupščini delničarjev ter položajem, ko do zavrnitve pravilno postavljenega predloga ne pride, ker tak predlog za imenovanje posebnega revizorja ni uvrščen na dnevni red skupščine ali ker je odstranjen z dnevnega reda skupščine ali pa je odločanje o pravilno podanem predlogu odloženo brez utemeljenega razloga. Takšna razlaga ne zagotavlja, da so manjšinski delničarji varovani pred morebitnimi zlorabami večinskega delničarja, ki ima v delniški družbi po naravi stvari zaradi načela kapitalske večine odločilen vpliv na odločanje v delniški družbi, s tem pa tudi na dogajanje na skupščini. Manjšinski delničarji namreč nimajo dejanskega vpliva na sprejetje odločitev na skupščini, temveč je njihov vpliv omejen predvsem na vlaganje ničnostnih in izpodbojnih tožb ter na uveljavljanje preostalih manjšinskih in drugih individualnih pravic, ki niso odvisne od velikosti deleža v osnovnem kapitalu delniške družbe (tako že v odločbi št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09, 23. točka obrazložitve), kamor sodi tudi možnost zahtevati imenovanje posebnega revizorja. Varstvo premoženjskih interesov manjšinskih delničarjev, varovanih s 33. členom Ustave, zahteva učinkovito zagotavljanje funkcije, ki jo ima posebna revizija glede na pravnoorganizacijski ustroj delniške družbe. To pa zahteva takšno ustavnoskladno razlago pravne norme, ki dela posebno revizijo učinkovito v smislu varovanja interesov manjšinskih delničarjev.
11. Stališče sodišč v izpodbijanih sodnih odločbah zato krši pravico do zasebne lastnine, varovano v 33. členu Ustave. Ustavno sodišče je oba sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici. Ker je bilo ustavni pritožbi ugodeno že iz tega razloga, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) To potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki delnico opredeljuje kot kompleksno entiteto: delnica ne pomeni samo posrednega zahtevka do premoženja družbe, ampak vključuje tudi druge pravice, med njimi zlasti glasovalne pravice in pravico vplivati na družbo (prim. sodbo v zadevi Sovtransavto Holding proti Ukrajini z dne 25. 7. 2002, 92. točka).
(2) Takšno stališče je tudi enotno zastopano v pravni teoriji. Primerjaj na primer H. Hirte, Kapitalgesellschaftsrecht, 6. izdaja, RWS Verlag Kommunikationsforum, Köln 2009, str. 261–262.
(3) Institut posebnega revizorja je najprej urejal Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št. 47/97 – ZPre), kasneje pa je bil prenesen v ZGD-1.
(4) U. Hüffer, Aktiengesetz, 8. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 780; T. Holzborn v: T. Körber (ur.), Heidelberger Kommentar zum Aktiengesetz, Verlagsgruppe Hüthig Jehle Rehm, Heidelberg 2008, str. 942; M. Kort v: K. J. Hopt in H. Wiedermann (ur.), AktG Großkommentar §§ 76–83, 4. nova in spremenjena izdaja, De Gruyter Recht, Berlin 2003, str. 40; R. Jänig, Die Aktienrechtliche Sonderprüfung: Eine rechtsvergleichende Untersuchung zur außerordentlichen Kontrolle der Verwaltung im deutschen, schweizerischen, französischen, englischen und niederländischen Aktienrecht, 2. izdaja, BoD, 2009, str. 247.
(5) H. Fleischer, Aktienrechtliche Sonderprüfung und Corporate Governance, Vergleichende Bestandsaufnahme zum deutschen und französischen Recht, Recht der Internationalen Wirtschaft, let. 46, št. 11 (2000), str. 809; smiselno enako R. Jänig, Aktienrechtliche Sonderprüfung und UMAG, Die weitergehende Reformbedürtigkeit der aktienrechtlichen Sonderprüfung, Betriebsberater, let. 60, št. 18 (2005), str. 949.
(6) U. Hüffer, nav. delo, str. 780.