Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08 in 8/11, 30/11 odl. US); v nadaljnjem besedilu: ZVKD-1) in 16. člena Statuta Občine Hrpelje - Kozina (Uradni list RS, št. 29/11, z dne 18. 4. 2011) ter predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine št. 916-9/2010-B/B z dne 27. 10. 2011 je Občinski svet Občine Hrpelje - Kozina na 9. redni seji dne 16. 2. 2012 sprejel

Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasi enota dediščine: Ostrovica – Domačija Ostrovica 11, EŠD 23912 (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

(1) Spomenik obsega nepremičnino: parcela št.: 2080/8, k. o. Artviže
Meje spomenika so določene na priloženem katastrskem načrtu, ki je del tega odloka, datoteka z dne 27. 10. 2011 in vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5.000.
(3 ali 4) Izvirnike načrtov iz prejšnjega odstavka hranita Občina Hrpelje - Kozina (v nadaljevanju: občina) in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).

(1) Spomenik se razglasi z namenom, da se zagotovita njegov nadaljnji obstoj in celovitost ter ohranijo naslednje varovane sestavine:
– v obliki ključa zalomljena domačija, kjer so stanovanjsko in gospodarska poslopja nanizani okrog dvorišča, po vzoru bližnjega mediteranskega stavbnega kulturnega prostora,
– tridelna osnovna členitev tlorisa stanovanjske hiše z osrednjim vhodom (vhod v prehodno vežo, strma, prvotno s slamo krita straha štale in skednja,
– zunanji izraz nadstropne hiše s položno opečno korčno dvokapnico, na dvorišču slonečo na lesenih špirovcih z oblikovanimi glavami,
– z letnico 1792 datiran portal vhodnih vrat v kuhinjo.
(2) Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik so:
Pod vrhom Kala v Brkinih leži majhna gručasta vas Ostrovica. Vas je bila v preteklosti obkrožena s terasami, dolgimi tudi 500 m in več, na katerih so domačini gojili od vinske trte do različnih vrst sadja, predvsem pa jabolka. Podporni zidovi, meje, karone, so bile kamnite, zvrnjene pod kotom. Skrajno JV rob vasi poseljuje na ključ zalomljena domačija Ivančičevih, po domače Valajsovih, ki se izteka v vrtove in njive.
Domačija je pred II. svetovno vojno nosila številko 1, po njej pa je bila preoštevilčena v Ostrovica 11. Današnja domačija Valajsovih v taki podobi, kot je izpričana danes, je sad dela predvsem Mihe in Jakoba Ivančiča. Domačija naj bi bila po pripovedovanju pred tem pritlična, razpotegnjena v stegnjenem nizu na mestu precejšnjega dela današnje domačije Ostrovica 10 in preko levega dela domačije Ostrovica 11, gledano z dvorišča, še vse naprej proti JZ. Natančnega razloga, zakaj je bila uničena, ne poznamo. Ostanke te gradnje je opaziti v levem delu dvoriščne fasade domačije Ostrovica 10.
Domačija Ostrovica 10. Desno je v višini pritličja še viden skrlat napušč prvotne hiše Valajsovih, v nadaljevanju pa zazidan polkrožno zaključen portal s sklepnikom.
Osrednji objekt na domačiji Ostrovica 11 je enonadstropna, navzven asketsko oblikovana stanovanjska hiša, grajena iz lokalnega, navadnega kamna. Vogale so zložili iz boljšega črnega kamna, če so ga imeli na razpolago. Prekrita je z dvokapno korčno streho, ki je na stiku s fasado zaključena s kamnitim, le na dvoriščno stran z daljšim, na špirovcih z obdelanimi glavami slonečim napuščem. Osrednji prostor v pritličju zavzema velika veža, ki se na dvorišče sosednje domačije Ostrovica 10 odpira z velikim portalom z ravno zaključeno preklado iz lokalnega kamna, slonečo na profiliranih konzolah, na dvorišče pa s skromnejšim.
Odprtina je obdelana le z leseno preklado, na eni strani podprto s pokončnim kamnom, jrto, slonečo na večji kamniti piramidasto prirezani bazi. Na drugi strani je odprtina zaključena kar z zidom, ki pa ravno tako sloni na kamniti bazi. Iz velike veže se, gledano z dvoriščne strani, desno odpirajo vrata, okvirjena z ravnim kamnitim portalom in napisom M.I.F.F A.D. 1792 (1792. naredil Marko Ivančič. Bil je ded Mihe Ivančiča) v kuhinjo, glavno kuhinjo. Preklada je bila sem prenesena s stare hiše.
Tu je bilo ognjišče in krušna peč, ki z zidanim delom sega še na veliko vežo ter polica z vodo v vedru, škafu.
V nasprotnem vogalu je bil svinjski kotel. Kuhinja ima dva dimnika, pravzaprav dimnik in dimno odprtino v južni steni, z zunanje strani zaščiteno le s pločevinasto strešico. Levo z veže se je vstopilo kar v hram z lesenim stopniščem v nadstropje. Ta je bil kmalu po drugi svetovni vojni predeljen v dva prostora, novo kuhinjo, opremljeno z zidanim štedilnikom. Nova kuhinja z zidanim štedilnikom. Desno od štedilnika je bila predelna stena, postavljena po drugi svetovni vojni, ki je prvotni hram predelila v dva prostora.
Naprej je bil še vedno veliki hram z banjasto obokanim stropom, kjer so v kadeh shranjevali zelje, repo, pa tudi jabolka, krompir, peso, korenje.
V zalomljenem delu v nadaljevanju se iz hrama vstopa v kanave, ki so ravno tako obokani prostori, namenjeni izključno predelavi grozdja v vino in hranjenju le-tega v sodih. Danes sta ohranjeni le še dve. Pod oknom kanave zraven hrama je odprtina za zajemanje vode. Vodo so lahko zajemali tako z dvorišča kot tudi iz notranjega prostora, kar je prišlo prav predvsem pozimi, ko je včasih naneslo toliko snega, da je prekril vrata štale.
V nadaljevanju je še ena kanava brez prednje stene, ki je po drugi vojni služila kot hlev za prašiče. Po višini je bila predeljena z lesenim podom, na katerem so bile kokoši. S prednje strani je veliko odprtino zapirala lesena stena z dvojnimi vrati, ki so vodila v hlev. V steni sta bili še manjši dvižni loputi, skozi kateri se je krmilo prašiče.
V nadstropje stanovanjske hiše si se po lesenih stopnicah, škalah, povzpel v nadstropje na vežo, kjer so bile urejene sobe, včasih imenovane tudi kambre.
Predelne stene so iz pareda, ometanega okleščenega in pletenega trhličja, trstike, pa tudi leske, bukovih ali gabrovih vej. Predvsem veje iz trstičja in leske so bile uporabne, ker so dolge in enakomerno debele.
Nad hramom in kanavami je bil prostor, prekrit z enokapno streho, sprva namenjen sobam za otroke, a ti so sčasoma odšli od hiše, tako da so tu potem shranjevali seno, prostor pa imenovali ta guranji wdr in nanj z južne strani odprli večja vrata z lesenim okvirom, skozi katera so pripeljali voz s senom.
Od tu so s senom polnili tudi prostor pod streho stanovanjske hiše, čifit, kar je bilo obenem odlična toplotna izolacija.
Desno stran dvorišča, bórjača, omejuje pritlični gospodarski niz, sprva krit s slamo, v 80. letih 20. stoletja pa prekrit s salonitno valovito kritino. Le lupa je krita z dvokapno korčno streho. Stanovanjske hiše se dotika lupa, prostor, kjer sta bila nameščena mlin in masiven kamnit podstavek stiskalnice, kjer so trli jabolka. Lupa se nadaljuje v štalo za krave, prej še ovce, znotraj katere je še nekoliko nižja lupca za teleta. Pod, leseni strop štale naj bi v enem kosu prenesli kar s starih poslopij, ki so bila čez dvorišče. Zadnji prostor, imenovan podskedenj, pa je služil spravilu listja in stelje. Pod strmo dvokapno streho lupe in štale, na wdr, so natrpali seno. Nad podskednjem je skedenj z velikimi lesenimi vhodnimi vrati, kjer so mlatili žito, sicer pa žito poleg otave tu tudi shranjevali in sem zapeljali voz. Stavbno pohištvo je vse leseno. Okna na dvoriščno fasado, ki se v pritličju odpira s osrednje postavljeno vhodno lopo in dvema okenskima odprtinama na vsako stran, v nadstropju pa s šestimi okenskimi odprtinami, so bila izdelana iz slivovega lesa, ki je tako trd, da se še žeblja ni dalo vanj zabiti. Okna pritličja so dvokrilna, nameščena na notranji strani, vsako krilo pa deljeno v tri polja. Z zunanje strani so zaščitena s kovanimi mrežami. Okna v nadstropju so škatlasta, dvokrilna in ravno tako deljena v tri polja. Okna so opremljena s kamnitimi okvirji, v pritličju iz navadnega kamna, razen kuhinjskega, ki odstopa tudi dimenzijsko, v nadstropju pa so okvirji, jirte bele, iz apnenca. Fasada se k dvorišču sosednje domačije odpira le z eno okensko odprtino, nameščeno nad portalom.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
Prepovedano je:
– objekte poškodovati in podreti:
– na fasado nameščati reklamne panoje, izveske in svetila, ki niso v skladu z oblikovno in vsebinsko zasnovo objekta.
Varuje se:
– tlorisna in višinska zasnova (gabariti);
– gradiva (gradbeni material in konstrukcijska zasnova);
– funkcionalna zasnova in razporeditev dejavnosti v notranjem in pripadajočem zunanjem prostoru;
– oblikovanje zunanjščine – arhitekturna členitev objektov in fasad, oblika in naklon strešin, kritina, napušči, zatrepi, barve fasad, fasadne detajle itd.;
– sestavine in pritikline;
– stavbno pohištvo in notranjo opremo;
– odnos do drugih objektov na parceli in do sosednjih stavb;
– komunikacijska in infrastrukturna navezava na javni prostor;
– ožja okolica (pripadajoči odprti prostor) z niveleto površin ter lego, namembnostjo in oblikovanostjo pripadajočih objektov in površin;
– pojavnost in vedute;
– celovitost dediščine v prostoru;
– zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.
Izjemoma je ob predhodnem soglasju pristojne službe za varstvo KD možno:
– na osnovi predhodnih konservatorskih raziskav spremeniti dele stavb oziroma stavbne opreme v kvalitetnejše oziroma avtentičnejše stanje;
– izvajati znanstveno raziskovalna dela;
– spremeniti namembnost objekta, če ni možno zagotoviti prvotne funkcije in če s tem nista bistveno prizadeti materialna substanca in pričevalnost objekta;
– spremeniti oziroma dopolniti konstrukcijsko zasnovo, če ni mogoče drugače zagotoviti statične stabilnosti objekta;
– posegati v okolico objekta zaradi bolje predstavitve objekta.
Lastnik je dolžan zagotoviti javno dostopnost spomenika.

(1) Lastnik, posestnik in upravljavec spomenika morajo v sorazmerju s svojimi zmožnostmi javnosti omogočiti dostopnost spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika in posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne njegove osnovne namembnosti.
(2) Spomenik je odprt za javnost v skladu z varstvenim režimom in v okviru javno objavljenega urnika, ki zagotavlja dostopnost najmanj 8 ur letno. Lastnik ali upravljavec lahko pobira vstopnino kot nadomestilo za dodatno vzdrževanje objekta in posebej za strokovno vodenje ali za posamezne prireditve. Najmanj enkrat letno mora biti zagotovljen brezplačen dostop v spomenik (okvirni datum: kulturni praznik, 8.2.).

Za vse posege v spomenik, razen če zakon ne določa drugače, je treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Nadzor nad izvajanjem odloka opravlja inšpektorat, pristojen za področje kulturne dediščine.

Pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parcelah, navedenih v prvem odstavku 2. člena tega odloka.
Status vplivnega območja se v zemljiški knjigi ne zaznamuje.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.