Številka: Up-570/09-14

Datum: 2. 2. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mira Petka, Mežica, in družbe Večer, d. d., Maribor, ki ju zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 2. februarja 2012

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1959/2008 z dne 4. 2. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je tožnik od pritožnikov (novinarja in družbe Večer, d. d., Maribor) zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi protipravnih posegov v njegove osebnostne pravice. Pritožnika naj bi z objavo spornih člankov, zlasti članka z naslovom »Preiskave namesto slavja«, žalila čast in dobro ime tožnika. Sodišče prve stopnje je pritožnikoma naložilo solidarno plačilo odškodnine v višini 3.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede zneska 17.864,63 EUR) je odškodninski zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek za objavo sodbe na stroške pritožnikov v časopisu Večer v obliki oglasa v velikosti najmanj ene četrtine strani. Zoper prvostopenjsko sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbi, ki ju je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po presoji Višjega sodišča ima javnost pravico biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o preprečevanju pranja denarja pri poslovanju banke (ta pri izvajanju deviznih pologov v zneskih, ki so zahtevali poročanje Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti), mediji pa imajo pravico o teh nepravilnostih poročati; prav tako naj bi bilo dopustno razkritje, da je banka predpise kršila le v primeru nekaterih oseb. Po stališču Višjega sodišča pa javnost nima legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka tožnika kot vršilca pologov, četudi ima ta kot uspešen koroški podjetnik status relativno javne osebe.
2. Pritožnika izpodbijata sodbo Višjega sodišča. Zatrjujeta kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave ter 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Nasprotujeta zlasti stališču Višjega sodišča, po katerem »ni nobene potrebe, da bi bila hkrati z obvestilom o ugotovljenih nepravilnostih v poslovanju banke javnost (znova) obveščena tudi o podjetniških aktivnostih tožnika […]«. Menita, da je ta ocena »nedopustno pomanjkljiva« in da ne izpolnjuje standarda, ki izhaja iz 39. člena Ustave. Višje sodišče naj bi sprejelo subjektivno vrednostno stališče, ki nima opore v veljavnih pravnih predpisih in pomeni preseganje pristojnosti sodišča. Ocena potrebe javnosti, da je hkrati z ugotovljenimi nepravilnostmi v poslovanju banke obveščena tudi o podjetniških aktivnostih relativno javne osebe, mora biti po mnenju pritožnikov prepuščena svobodni novinarski presoji in nikakor ne more biti predmet sodne presoje. Stališče Višjega sodišča, ki svobodo tiska razume zgolj kot pravico novinarja, da objavi informacije o primarni temi, po njunem mnenju pomeni nedopustno omejevanje novinarske svobode. Pritožnika se pri tem sklicujeta tudi na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po katerem so novinarji po naravi stvari tisti, ki v mejah svoje dolžne skrbnosti izberejo način in tehniko poročanja, sodišča pa te presoje ne smejo nadomestiti. Nasprotujeta tudi stališču Višjega sodišča, po katerem naj bi tožnik v konkretnem primeru nastopal kot fizična oseba. Poudarjata, da je tožnik nastopal kot podjetnik oziroma zastopnik pravne osebe, katere direktor in družbenik je. Stališče sodišča, da članek, ki sicer vsebuje resnične podatke, zgolj zaradi konteksta, v katerem je objavljen, posega v čast in dobro ime tožnika, po mnenju pritožnikov nevarno širi polje vmešavanja države v novinarsko svobodo. Pri tem se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 43). Pritožnika še pojasnita, da prisojena odškodnina v konkretnem primeru sicer ni visoka, vendar opozarjata na prakso ESČP, ki tudi v primerih nizkih ali simboličnih odškodnin presoja dopustnost posega v pravico iz 10. člena EKČP. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe Višjega sodišča.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-570/09 z dne 31. 3. 2011 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. tožniku v pravdnem postopku, ki nanjo ni odgovoril.

4. Pritožnika zatrjujeta, da izpodbijana sodba temelji na stališčih, ki so nesprejemljiva z vidika pravice do svobode izražanja, varovane v 39. členu Ustave. Nasprotujeta stališču Višjega sodišča, po katerem »ni nobene potrebe, da bi bila hkrati z obvestilom o ugotovljenih nepravilnostih v poslovanju banke javnost (znova) obveščena tudi o podjetniških aktivnostih tožnika […]«. Menita, da je ta ocena »nedopustno pomanjkljiva« in da ne izpolnjuje standarda, ki izhaja iz 39. člena Ustave. Višje sodišče naj bi sprejelo subjektivno vrednostno stališče, ki nima opore v veljavnih pravnih predpisih in pomeni preseganje pristojnosti sodišča. Ocena potrebe javnosti, da je hkrati z ugotovljenimi nepravilnostmi v poslovanju banke obveščena tudi o podjetniških aktivnostih relativno javne osebe, mora biti po mnenju pritožnikov prepuščena svobodni novinarski presoji in nikakor ne more biti predmet sodne presoje. Stališče Višjega sodišča, ki svobodo tiska razume zgolj kot pravico novinarja, da objavi informacije o primarni temi, po njunem mnenju pomeni nedopustno omejevanje novinarske svobode. Glede na takšne trditve pritožnikov je Ustavno sodišče preizkusilo, ali izpodbijana sodba temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice, varovane v 39. členu Ustave.
5. Vprašanja, povezana z razmerjem med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), sodijo med tista, ki jim Ustavno sodišče praviloma posveča posebno pozornost. Ustavno sodišče v svojih odločitvah poudarja stališče o posebnem pomenu svobode izražanja, ko gre za novinarsko poročanje. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Iz odločbe št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62)(1) izhaja stališče, da sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik).
6. Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Glede na poseben pomen svobode izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.(2) Pomembno merilo, ki ga Ustavno sodišče upošteva pri presoji tovrstnih primerov, je tudi odgovornost novinarjev in publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih.(3) Novinarji in mediji morajo biti pri izvrševanju pravice do svobode izražanja (in pravice do obveščenosti javnosti), v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, da dajejo javnosti to, kar si želi.(4)
7. Tudi ESČP pravici do svobode izražanja (10. člen EKČP) pripisuje poseben pomen v demokratični družbi. Na podlagi doktrine o t. i. pozitivnih obveznostih države pri uresničevanju konvencijskih pravic je država dolžna sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev konvencijskih pravic posameznika v razmerju do drugih posameznikov, kar velja tudi za pravico do svobode izražanja. Tako pri izpolnjevanju negativnih kot pozitivnih obveznosti so kriteriji presoje ESČP podobni: država je zavezana, da vzpostavi pravično ravnovesje med konkurirajočimi interesi posameznika in javnosti (skupnosti) ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri tem država uživa določeno polje proste presoje (margin of appreciation). Ko ESČP ugotovi, da gre za poseg v pravico do svobode izražanja, v nadaljevanju presoja naslednje kriterije: (1) pravno podlago za poseg (prescribed by law), (2) legitimni cilj (legitimate aim), ki ga poseg zasleduje, (3) ali gre za poseg, ki je nujen v demokratični družbi (necessary in a democratic society); (4) poseg presoja v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient).(5) Iz prakse ESČP jasno izhaja, da to sodišče pripisuje poseben pomen novinarskemu poročanju in pravici javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. V okviru 10. člena EKČP ni varovana le sama vsebina idej in informacij, temveč tudi oblika, v kateri so te posredovane. Ta člen novinarjem zagotavlja, da sami odločajo o tem, ali je zaradi kredibilnosti objavljenih podatkov potrebna tudi objava določenih dokumentov (tudi takšnih, ki uživajo določeno stopnjo zaupnosti). Tudi ESČP poudarja odgovornost novinarjev in medijev pri poročanju. Novinarji morajo ravnati v dobri veri in na podlagi zanesljivih dejstev ter tako javnosti zagotavljati zanesljive in točne informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu (justified by an overriding requirement in the public interest).(6) V praksi ESČP je sprejeto stališče, da lahko v določenih okoliščinah interes po objavi informacije, ki je bila sicer pridobljena in prenesena na nezakonit način, pretehta nad interesom posameznika, da zavaruje zaupnost te informacije.(7) ESČP kot pomemben vidik poudarja razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami; medtem ko je resničnost dejstev mogoče dokazati, to ne velja za vrednostne sodbe. Pri slednjih mora novinar izkazati, da je imel zanje zadostno dejansko podlago (a sufficient factual basis).(8)
8. Niti pravica do svobode izražanja niti pravica do zasebnosti nista absolutni, zato ju je treba v primeru njunega medsebojnega konflikta primerno uravnotežiti. ESČP v tovrstnih primerih presoja, ali je država izpolnila svoje pozitivne obveznosti tako, da je mogoče doseči pravično ravnovesje med pravico posameznika do zasebnosti iz 8. člena EKČP(9) ter pravico novinarjev in medijev do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP. ESČP poudarja dolžnost medijev, da pri uresničevanju pravice do svobode izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov. Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma ne izvršujejo politične funkcije. Medijem tudi ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu.(10) V izjemnih primerih je dovoljeno tudi razkritje identitete anonimnega posameznika, vendar le, če obstaja pomemben javni interes, pri čemer morajo biti podane specifične okoliščine, ki utemeljujejo interes javnosti, da je seznanjena z njegovim ravnanjem in identiteto.(11)
9. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.(12) Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic(13) (v konkretnem primeru pravice tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic na eni strani ter pravice pritožnikov – novinarja in časopisa do svobode izražanja na drugi strani) sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje. Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme izključiti iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin.(14)
10. Izpodbijana odločitev sodišča temelji na stališču, da ima javnost pravico biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o preprečevanju pranja denarja pri poslovanju banke (ta pri izvajanju deviznih pologov v zneskih, ki so zahtevali poročanje Uradu za preprečevanje pranja denarja, ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti), mediji pa imajo pravico o teh nepravilnostih poročati. Prav tako je dopustno razkritje, da je banka predpise kršila le v primeru nekaterih oseb. Po presoji Višjega sodišča je za presojo obravnavane zadeve ključno vprašanje, ali svoboda izražanja iz 39. člena Ustave zajema tudi pravico medijev do posredovanja informacij (aktivni vidik) oziroma pravico javnosti do obveščenosti (pasivni vidik) o bančnih pologih tožnika z navedbo njegovega polnega imena in priimka, saj gre za podatke, ki so zaupne narave in jih je novinar črpal neposredno iz dokumenta, ki je v celoti označen kot poslovna skrivnost (tj. Revizorjevo poročilo o izrednem pregledu poslovanja v podruž­nici Koroška), poseben režim njihovega varstva pa predvideva tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZVOP-1). Tako sodišče prve stopnje kot Višje sodišče sta soglašali, da javnost nima legitim­nega interesa za razkritje polnega imena in priimka tožnika kot vršilca pologov, četudi ima ta kot uspešen koroški podjetnik status relativno javne osebe. Višje sodišče to stališče opre tudi na argument, da je obveščanje Urada za preprečevanje pranja denarja o pologih, ki presegajo zakonsko predpisano mejo, dolž­nost banke in ne vršilca pologov, zato ni nobene potrebe, da bi bila javnost pri poročanju o nepravilnostih v ravnanju banke obveščena o polnem imenu in priimku osebe, ki je pologe vršila. Po presoji Višjega sodišča to velja kljub dejstvu, da je novinar informacijo o tem, kdo je pologe vršil, črpal iz zanesljivega vira in da je bila informacija resnična. Iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da navajanja polnega imena in priimka tožnika ne upravičuje niti njegov status relativno javne osebe, saj v tem primeru ne gre za delovanje tožnika, ki bi bilo v neposredni zvezi z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, v zvezi s katerim bi bili takšni posegi v zasebnost tožnika do­pustni. Višje sodišče kot pomembno okoliščino upošteva vsebinsko strukturo članka oziroma način in kontekst, v katerih so bili podatki o tožniku predstavljeni, ter vtis, ki ga je članek o tožniku vzbudil pri povprečnem bralcu. Kot poudarja Višje sodišče, se je pritožnik po uvodni navedbi višine in datumov pologov tožnika ter razkritju, da banka v zvezi s temi transakcijami ni spoštovala zakonske ureditve o preprečevanju pranja denarja, v nadaljevanju v okviru podnaslova »Kdo je Janko Zakeršnik« podrobno posvetil predstavitvi tožnika, njegovega premoženjskega stanja, podjetniškega delovanja ipd. Po oceni Višjega sodišča samih navedb o tožniku v tem delu ni mogoče šteti kot objektivno žaljive, nesporna je tudi resničnost podanih informacij, vendar pa način in kontekst objave teh podatkov krnita čast in dobro ime tožnika, zaradi česar se je tožnik upravičeno čutil razžaljenega. Po stališču Višjega sodišča je iz konteksta članka (čeprav avtor tega izrecno ne navede) mogoče razbrati, da ne gre za naključje, da je banka ravno pri tožnikovih bančnih transakcijah zanemarila svojo zakonsko dolžnost, s čimer se ustvarja vtis, da je tožnik aktivno vplival na to, da banka ob njegovih pologih ni spoštovala zakonskih obveznosti.
11. Ustavno sodišče mora presoditi, ali obrazložitev Višjega sodišča zadosti navedenim izhodiščem, ki sodišču nalagajo vzpostavitev pravičnega ravnovesja med človekovima pravicama, ki se srečujeta (v luči presoje Ustavnega sodišča in prakse ESČP). Glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve sodišča, je meja med pravico tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter pravico pritožnikov do svobode izražanja naslednja: javnost ima pravico do obveščenosti o nepravilnostih oziroma kršitvah zakonskih dolžnosti pri poslovanju banke; mediji imajo pravico te nepravilnosti razkriti; razkrijejo lahko tudi, da je banka zakonsko dolžnost opustila le v primeru nekaterih oseb; javnost in mediji pa nimajo legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka vršilca pologov, četudi gre za osebnost z relativno javnim značajem. V obravnavani zadevi je odločilna prav okoliščina, da je imel tožnik kot prepoznaven koroški podjetnik status relativno javne osebe(15) in je zato podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, mediji pa imajo pravico javnost o tem obveščati. Namen spornega članka ni bil zgolj v poročanju o nepravilnostih v poslovanju banke, ki ni ravnala v skladu s svojimi zakonskimi dolžnostmi, temveč je bil njegov cilj razkriti vplivne gospodarske mreže, ki lahko vplivajo na ravnanje bank v posameznih primerih. V tem kontekstu je prvi pritožnik prikazal dejstva o tožnikovi dejavnosti in njegovem premoženjskem stanju, pri čemer so ta dejstva v članku navedena kot podpora mnenju, ki ga je prvi pritožnik želel posredovati javnosti, to pa je, da ni naključje, da je banka zakonsko dolžnost opustila prav v primeru tožnika (znanega lokalnega podjetnika), in da ima javnost pravico biti o tem obveščena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da navedbe o tožniku same po sebi niso bile žaljive, kontekst, v katerem so bile objavljene, pa nedvomno kaže na vrednostno sodbo oziroma mnenje pritožnika o temi, ki zadeva interes širše javnosti. Ker je po ugotovitvah sodišča prvi pritožnik podatke črpal iz zanesljivih virov o poslovanju banke, je imel za zapisano mnenje dovolj podlage v dejstvih (a sufficient factual basis).
12. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da Višje sodišče (ki je s svojo odločitvijo zavarovalo pravico tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic) ni vzpostavilo pravega ravnotežja med pravico tožnika ter pravico pritožnikov – novinarja in časopisne hiše – do svobode izražanja. Po presoji Ustavnega sodišča je Višje sodišče s sprejetimi stališči neupravičeno omejilo manevrski prostor novinarja in časopisa pri poročanju o temi, glede katere je bil podan močan interes javnosti do obveščenosti. S tem je nedopustno poseglo v ustavno varovano jedro pravice pritožnikov do svobode izražanja (39. člen Ustave), saj so v 10. točki navedena stališča Višjega sodišča pritožnikoma onemogočila posredovanje mnenja (in dejstev, ki tako mnenje podpirajo) o obstoju prikritih interesnih gospodarskih omrežij, ki z neformalno močjo lahko vplivajo na ravnanja in poslovanje bank.
13. Ker izpodbijana sodba krši pravico pritožnikov iz 39. člena Ustave, jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem sojenju bo moralo Višje sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) V zadevi št. Up-2940/07 je Ustavno sodišče po presoji vseh okoliščin primera izpostavilo dve bistveni okoliščini, ki sta tehtanje med pravico tožnika do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti ter pravico do svobode izražanja nagnili v prid slednje: (1) šlo je za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost; članki so namreč obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti in je zato javnost imela pravico, da je o njih obveščena; in (2) tožnik je zasedal javno funkcijo – vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji – in so bila zato njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Na podlagi teh ugotovitev je Ustavno sodišče ocenilo, da sta sodišči prekomerno zavarovali tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, pravici pritožnice do svobode izražanja oziroma pravici javnosti do obveščenosti pa nista dali prave teže.
(2) Prim. odločbo št. Up-2940/07.
(3) Prim. odločbo št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84).
(4) Prim. odločbo št. Up-2940/07.
(5) Prim. zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji (sklep z dne 16. 6. 2009). V tej zadevi je ESČP ocenilo, da islandska sodišča niso prekoračila polja proste presoje in da so zagotovila pravično ravnovesje med pritožničino pravico do zasebnosti in dopisovanja iz 8. člena EKČP ter pravico časopisa do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. Zato ESČP pritožbe ni sprejelo v obravnavo (application inadmissible).
(6) Prim. zadevo Fressoz in Roire proti Franciji (sodba z dne 21. 1. 1999). Po presoji ESČP francoska sodišča niso zadostila načelu sorazmernosti med zasledovanim ciljem in sredstvi za dosego tega cilja, zato je ESČP v tej zadevi ugotovilo kršitev 10. člena EKČP.
(7) Prim. zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji.
(8) Prim. zadevi Karman proti Rusiji (sodba z dne 14. 12. 2006) in Novaya Gazeta v Voronezhe proti Rusiji (sodba z dne 21. 12. 2010). V zadevi Novaya Gazeta v Voronezhe je ESČP presodilo, da standardi presoje, ki so jih uporabila ruska sodišča, niso skladni z načeli, ki izhajajo iz 10. člena EKČP, in da za presojano omejitev svobode izražanja sodišča niso navedla prepričljivih razlogov. Poudarilo je, da je v primerih, ko gre za razpravo o vprašanjih javnega pomena, polje presoje v okviru drugega odstavka 10. člena EKČP ožje. V konkretnem primeru so ruska sodišča po presoji ESČP to polje prestopila.
(9) Člen 8 EKČP določa: »(1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«
(10) Prim. zadevo Von Hannover proti Nemčiji (sodba z dne 24. 6. 2004). Več o tej zadevi A. Teršek, Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope, Ljubljana 2007, str. 247 in nasl.
(11) Prim. zadevo Flinkkilä in drugi proti Finski (sodba z dne 6. 4. 2010). Iz te sodbe izhaja stališče ESČP, da je razkritje identitete sicer anonimnega posameznika dovoljeno le, če obstaja pomemben javni interes. Dejstvo, da je posameznik v kazenskem postopku, samo po sebi še ne upravičuje razkritja njegove identitete; podane morajo biti dodatne okoliščine, ki utemeljujejo interes javnosti do seznanitve z njegovim ravnanjem in identiteto.
(12) Prim. odločbo št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36); odločbo št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter odločbo št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10).
(13) V nemški pravni teoriji se uporablja pojem verhältnismaßige Ausgleich (izravnava, uravnoteženje dveh temeljnih pravic po načelu sorazmernosti). Prim. G. Zöbeley, Komentar k 5. členu nemške Ustave, v: D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 491.
(14) Prim. T. Clemens, Komentar k 5. členu nemške Ustave, v: D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 471. Avtor komentarja navaja zadržan pristop nemškega Zvez­nega ustavnega sodišča pri presoji zadev, ki od sodišč terjajo tehtanje oziroma uravnoteženje dveh človekovih pravic.
(15) Prim. T. Clemens, cit. delo, str. 480. Avtor komentarja navaja, da ima v primerih, ko gre za objavo informacij, povezanih z osebami iz javnega življenja, pri tehtanju praviloma prednost pravica do svobode izražanja (ki je varovana v prvem odstavku 5. člena nemške Ustave). V praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča je sprejeto stališče, po katerem je vsakdo, kdor s svojim delovanjem in vplivom vstopi v javnost, prepuščen tudi poročanju medijev (prim. BVerfGE, 12, 113 [131] in 54, 129 [138]). Pravica do svobode izražanja lahko pretehta tudi v določenih primerih, ko gre za razširjanje nezakonito pridobljene informacije. Pomemben kriterij pri odločanju Zveznega ustavnega sodišča je tudi to, ali gre za objavo dejstvenih trditev ali vrednostnih sodb. Varstva po prvem odstavku 5. člena nemške Ustave pa ne uživa objava popolnoma neosnovanih (aus der Luft gegriffen oder völlig haltlos) in špekulativnih (rein spekulativen) trditev. Več o tem T. Clemens, cit. delo, str. 478 in nasl.