Številka: Up-175/12-9

Datum: 8. 3. 2012

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boris Lipej, Škofja vas, na seji 8. marca 2012

Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. ZSV 143/2009 z dne 17. 5. 2011 in zoper sklep Policijske postaje Šmarje pri Jelšah št. 991006411029 z dne 17. 12. 2011 se zavrže.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, vloženo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po točki b) sedmega odstavka 32. člena in po petem odstavku 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1). Izrečeni so mu bili globi in tri kazenske točke. Z izpodbijanim sklepom prekrškovnega organa je bil zavrnjen ugovor pritožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.
2. Pritožnik v vlogi, ki jo hkrati poimenuje pritožba in ugovor, ugovarja izpodbijanima posamičnima aktoma z naslednjimi navedbami:
– na podlagi šeste alineje 160. člena Ustave naj bi bilo Ustavno sodišče dolžno sprejeti pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker naj bi bila Ustava »suverenejši akt« od Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS);
– člen 25 Ustave naj bi mu zagotavljal pravico do pritožbe, zato naj bi bila sodba, ki mu ne daje pravnega pouka in možnosti pritožbe, protiustavna;
– Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in njeni protokoli naj bi bili »suverenejši akt« kot Ustava; 13. člen EKČP naj bi mu zagotavljal učinkovito pravno sredstvo;
– povzema četrti odstavek 7. člena, prvi odstavek 9. člena, 76. in 164. člen ter drugi odstavek 181. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10 – v nadaljevanju ZUP);
– povzema 7. člen, prvi odstavek 22. člena, četrti odstavek 59. člena, prvi in drugi odstavek 68. člena, prvi in drugi odstavek 69. člena in 71. člen Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1). Glede drugega odstavka 57. člena ZP-1 pa navaja, da je zakonodajalec nedopustno izenačil plačilni nalog s pisno odločbo, pri čemer naj bi bila šele »obtožnica sodišča« podlaga za pisno odločbo o prekršku;
– plačilni nalog naj ne bi mogel biti hkrati odločba, sodba in kazen, zaradi česar naj bi bil drugi odstavek 57. člena ZP-1 v neskladju s 3. členom Ustave;
– členi 14, 22, 23, 24 in 25 Ustave naj se ne bi mogli uresničevati zaradi vročenega plačilnega naloga, pri čemer citira del 5. točke sklepa Ustavnega sodišča št. Up-506/01 z dne 21. 5. 2003(1) glede učinkovitega pravnega sredstva in izraža nestrinjanje z delom 6. točke pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Cirila Ribičiča, ko ugotavlja, da je prvi odstavek 6. člena EKČP glede pravice do sodnega varstva ožji od prvega odstavka 23. člena Ustave, ker meni, da je EKČP splošnejša; Slovenija naj nikoli ne bi imela neodvisnih in nepristranskih sodišč;
– povzema merila Sodnega sveta za ocenjevanje kakovosti dela sodnikov in zatrjuje, da se ta v Sloveniji zanemarjajo;
– navaja, da ne razume, kako je mogoča obsodba brez dokazov, kako se ne upoštevajo dokazi v njegovo korist, kako je mogoča obsodba brez zapisnika in brez zaslišanja ter kako je mogoče, da Ustavno sodišče kršenja zakonov ne povezuje s kršenjem ustavnih pravic.
3. Pritožnik meni, da so podane kršitve Ustave, EKČP in zakonodaje, ki zahtevajo odločanje Ustavnega sodišča po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS. Predlaga, naj Ustavno sodišče s sklepom izreče, da »obdolžilni predlog ne zadrži dokaznega postopka, pri katerem so se kršile obdolženčeve ustavne pravice«, zakonodajalcu predlaga točno opredelitev »formalnih dokaznih pravil« in Sodnemu svetu predlaga delovanje v skladu s sprejetimi merili.

4. Po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS v zvezi s prvim odstavkom tega člena ni dovoljena ustavna pritožba zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov. Na podlagi tretjega odstavka tega člena ZUstS lahko Ustavno sodišče samo izjemoma in v posebej utemeljenih primerih odloča o taki ustavni pritožbi, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče odloča na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Zato je treba najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo te ustavne pritožbe.
5. Pritožnikova navedba o tem, da je Ustava »suverenejši akt« od ZUstS, je nejasna. Če je pritožnik z njo morebiti hotel zatrditi, da zakon ne more določati postopka in meril za sprejem ustavne pritožbe, ker bi bilo to protiustavno, pa je na njo treba odgovoriti. Ustavno sodišče ni edino sodišče v državi poklicano za varovanje Ustave ter z njo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te morajo v izvrševanju svojih pristojnosti spoštovati in varovati vsi državni organi, torej v zadevah prekrškov prekrškovni organi in sodišča, ki odločajo v postopkih o prekrških. Ustavno sodišče je le najvišje sodišče v državi, ki zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je njegova vloga nujno omejena na to, da zagotavlja odgovore na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s precedenčnim učinkom svojih odločitev. To svojo vlogo varuha Ustave Ustavno sodišče uresničuje z izvrševanjem pristojnosti, določenih s 160. členom Ustave, med njimi tudi šeste alineje prvega odstavka tega člena (odločanja o ustavnih pritožbah). Vendar Ustavno sodišče odloča na podlagi postopka, ki ga po prvem odstavku 162. člena Ustave ureja zakon; ta mora na podlagi izrecne zahteve iz tretjega odstavka 160. člena Ustave določiti tudi merila in postopek za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Zakon, ki ureja navedeno na podlagi pooblastil Ustave, je ZUstS. Očitek pritožnika, če ga razumemo v predstavljenem pogledu, je torej očitno neutemeljen.
6. Ko gre za zadeve prekrškov, je že zakonodajalec na podlagi navedenega ustavnega pooblastila (tretji odstavek 160. člena Ustave) ocenil, da v teh zadevah praviloma ne bo šlo za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, zato je tovrstne ustavne pritožbe označil praviloma za nedovoljene (prvi odstavek 55.a člena ZUstS). Le v posebej utemeljenih primerih je dovolil njihovo izjemno obravnavo, če Ustavno sodišče ugotovi, da gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Ko gre za zadeve prekrškov, mora tako pritožnik ne le zatrjevati kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS) in navesti razloge, s katerimi utemeljuje te kršitve (tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS), ampak mora za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazati tudi, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Zgolj z zatrjevanjem, da so ti pogoji izpolnjeni, in s splošnimi trditvami, ki ne pomenijo razlogov, zaradi katerih naj bi stališča sodišč v izpodbijanih sodnih odločbah kršila človekove pravice ali temeljne svoboščine in ki so večinoma tudi očitno neutemeljene, razlogov za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo ni mogoče utemeljiti.
7. Pritožnikove navedbe, da izpodbijana sodba in sklep ne vsebujeta pravnega pouka, ne držijo. V izpodbijani sodbi je določeno, da zoper njo ni dovoljena pritožba. Da s tem ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, jasno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21), s katero je bilo odločeno, da zakonska ureditev, ki je podlaga za takšen pravni pouk, ni protiustavna. Že zato se takšna splošna trditev pritožnika izkaže za očitno neutemeljeno. V izpodbijanem sklepu pa je bil pritožnik izrecno poučen, da zoper njega lahko vloži pravno sredstvo, in sicer zahtevo za sodno varstvo. Pritožnik je torej pravno sredstvo imel, zato pravica iz 25. člena Ustave sploh ni mogla biti kršena. Za nameček pa ni izkazal, da bi to pravno sredstvo tudi izčrpal, tako da glede preizkusa tega sklepa že zato niso podani pogoji za odločanje Ustavnega sodišča (prvi odstavek 51. člena ZUstS).
8. S splošnimi navedbami, ki niso v ničemer argumentirane, pritožnik ne more izkazati izpolnjenosti pogojev za izjemno obravnavo ustavne pritožbe. Trditev, po katerih naj bi šlo za kršitev 14., 22., 23., 24. in 25. člena Ustave zato, ker se te določbe na podlagi plačilnega naloge ne bi mogle uresničevati, z vidika navedenih človekovih pravic sploh ni mogoče preizkusiti. Polemiziranje s stališči ustavnih sodnikov v njihovih ločenih mnenjih in sklicevanje na splošna stališča Ustavnega sodišča, ki veljajo v vseh primerih, kot npr. zahteva po učinkovitosti človekovih pravic iz sklepa št. Up-506/01, ne utemeljujejo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v posameznem sodnem postopku. Kljub temu velja poudariti, da 13. člen EKČP ne zagotavlja več človekovih pravic kot 23. in 25. člen Ustave, kar je Ustavno sodišče že večkrat izrecno navedlo.(2) Pri tem Ustavno sodišče na podlagi petega odstavka 15. člena(3) Ustave vselej upošteva t. i. načelo največjega varstva posamezne človekove pravice. V čem naj bi prav v pritožnikovem primeru sodišče kršilo navedene pravice, pa pritožnik niti ne zatrjuje in še manj argumentira.
9. Pritožnikovo sklicevanje na določbe ZUP ne more biti uspešno. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 se določbe ZUP v omejenem delu smiselno uporabljajo v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, o pritožnikovi zadevi pa je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravnomočno odločilo sodišče po določbah ZP-1. Tudi sodna taksa je bila odmerjena na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10 – ZST-1) in ne na podlagi določb ZUP.
10. Navedbe, s katerimi pritožnik plačilni nalog prekrškovnega organa kot posebno odločbo o prekršku enači s sodbo in kaznijo, in pritožnikovo zatrjevanje o potrebni »obtožnici sodišča« je mogoče pripisati očitni nevednosti pritožnika. V čem naj bi bile na podlagi tako očitno napačnih trditev lahko sporne določbe 57. člena ZP-1 z vidika 3. člena Ustave, pa pritožnik z ničimer ne pojasni. Tako tudi ti očitki ostajajo na ravni splošnih, čeprav zaradi nevednosti tudi očitno napačnih trditev.
11. Takšne so tudi trditve, ki se nanašajo na določbe ZP-1, katerih vsebino pritožnik večinoma povzema, čeprav ta sama po sebi za odločanje Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi ni upoštevna. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem, ki bi preverjalo, ali so sodišča pravilno uporabila materialno in procesno pravo (torej tudi določbe ZP-1), ali celo presojalo, ali so sodišča pravilno in popolno ugotovila dejanski stan prekrška. Ustavno sodišče presoja samo, ali so sodišča pri izvrševanju svojih pristojnosti sprejela stališče, ki pomeni kršitev človekove pravice. Zato tudi ni pristojno preverjati, ali sodniki v sodnem odločanju izpolnjujejo kriterije, ki jih določa Sodni svet, in še manj je pristojno karkoli v tem pogledu splošno naročati Sodnemu svetu. Ustavno sodišče je sicer pristojno ocenjevati ustavnost zakonov, ni pa pristojno vnaprej naročati zakonodajalcu, kako naj ureja posamična vprašanja v zakonih, kot predlaga pritožnik.
12. Ustavno sodišče tudi ni pristojno odgovarjati pritožnikom na vprašanja, ki se jim zastavljajo ob izdanih sodnih odločbah, pa četudi bi posamična vprašanja lahko bila del ustavnopravnih vidikov v posameznem sodnem postopku.(4) Pristojno je le po poprejšnjem izčrpanju vseh pravnih sredstev kot neodvisno in nepristransko sodišče odločati o utemeljenosti zatrjevanj kršitev človekovih pravic, ki jih mora pritožnik utemeljiti (druga in tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS). Če gre za odločanje o zadevah prekrškov, pa mora pritožnik glede na tretji odstavek 55.a člena ZUstS izkazati tudi, zakaj zatrjevane kršitve človekovih pravic pomenijo odločanje v zadevi, ki glede na njihov ustavnopravni pomen presega predmet odločanja le o pritožnikovi ustavni pritožbi.
13. Na podlagi vsega navedenega je jasno, da z ustavno pritožbo, ki vsebuje predstavljene očitke in katere vsebina je ne glede na to, kaj je bilo predmet posamičnega sodnega postopka, v bistvenem enaka številnim ustavnim pritožbam, ki jih Ustavno sodišče prejema, pritožnik ne more uspeti. Z zatrjevanji, ki ostajajo na ravni splošnosti, z brezpredmetnimi trditvami, ki nimajo nobene zveze z izpodbijanimi posamičnimi akti, z žaljivimi trditvami, ki so dodane, pritožnik ostaja na ravni očitne neutemeljenosti zatrjevanih kršitev. Stopnje njihove kvalificiranosti, ki bi šele bila podlaga za presojo Ustavnega sodišča, ali gre za izjemen in posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, ki bi zahteval odločanje najvišjega sodišča v državi za varstvo človekovih pravic zaradi odločitve o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, tako še zdaleč ne dosegajo. Zato je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrglo.
14. Sklep, s katerim Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS praviloma vsebuje samo navedbo razloga za odločitev, če senat Ustavnega sodišča ne odloči drugače. V tej zadevi je senat sklenil svojo odločitev obrazložiti zaradi ponovnega poudarka, da tovrstne ustavne pritožbe ne morejo biti uspešne, čeprav je to Ustavno sodišče poudarilo že v sklepu št. Up-634/05 z dne 27. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 36/06, in OdlUS XV, 48). Zato Ustavno sodišče opozarja, da takšne ustavne pritožbe lahko pomenijo zlorabo pravice do ustavne pritožbe. Pritožnika, ki zlorablja pravice, ki so mu dane po ZUstS, pa Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 34.a člena ZUstS lahko kaznuje z denarno kaznijo od 100 do 2.000 EUR.

15. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in mag. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

(1) Objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča .
(2) Tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116) ter sklepa Ustavnega sodišča št. Up-81/96 z dne 25. 9. 1996 in št. Up-66/04 z dne 12. 7. 2005, oba objavljena na spletni strani Ustavnega sodišča .
(3) Po tej določbi nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (in med njimi tudi EKČP), ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
(4) Tako npr. pritožnik splošno postavlja vprašanje, ali je mogoča obsodba za prekršek brez zaslišanja, čeprav je bil v postopku pred okrajnim sodiščem, kot je razvidno iz sodbe, zaslišan.