Številka: U-I-185/10-18

Up-1409/10-20
Datum: 2. 2. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Dušana Taljata, Tolmin, na seji 2. februarja 2012

1. Člen 34 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/09) se razveljavi, kolikor se nanaša na predpis iz 2. točke prvega odstavka 114. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11) in na opravila upravitelja v stečajnem postopku, na katera ta zakon veže pravico do nagrade upravitelju, opravljena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/09).
2. Do drugačne zakonske ureditve se za odmero nagrade upravitelju v stečajnem postopku za opravila iz prejšnje točke izreka smiselno uporabljajo predpisi iz 6. do 9. točke prvega odstavka 499. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
3. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 57/2010 z dne 2. 9. 2010 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 9. 2. 2010 ter sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 25. 11. 2010 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

1. Pobudnik (oziroma pritožnik) izpodbija 34. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-A). Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z 2. in 155. členom Ustave.
2. Pobudnik meni, da je bilo v postopkih zaradi insolventnosti običajno, da so se za postopke v teku uporabljali predpisi, ki so veljali do uveljavitve novega zakona. Navaja, da je tako tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZFPPIPP/08) v prehodni določbi tretjega odstavka 499. člena določil, da se za odmero nagrade upravitelja v stečajnem postopku (v nadaljevanju upravitelj) v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, tudi po 1. 10. 2008 še vedno uporablja Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Uradni list RS, št. 16/02, 18/02 – popr., 27/03, 56/04, 69/04, 56/05 – v nadaljevanju Odredba), to je podzakonski predpis, sprejet na podlagi prejšnje insolvenčne zakonodaje. Zatrjuje, da je izpodbijani 34. člen ZFPPIPP-A to pravilo spremenil in da je za odmero nagrade upravitelja določil uporabo Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 91/08, 119/08 in 53/09 – v nadaljevanju Pravilnik), to je podzakonskega predpisa, sprejetega na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zato pobudnik meni, da ta določba za nazaj posega v pravna razmerja oziroma v pravni položaj upravitelja glede njegove pravice do odmere nagrade. Meni, da za določitev uporabe Pravilnika, kot pravne podlage za odmero nagrade, tudi za dejanja, ki jih je upravitelj opravil pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, ni podana javna korist.
3. Pobudnik zatrjuje, da je bil imenovan za upravitelja v več stečajnih zadevah pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, med drugim v stečajnem postopku družbe Mizar, d. d. – v stečaju, Volčja Draga (v nadaljevanju družba Mizar). Navaja, da je večino opravil v teh postopkih izvedel pred 1. 10. 2008 in da mu bo nastala nepopravljiva škoda, če bo Višje sodišče v Kopru nagrade odmerilo na podlagi določb Pravilnika, ne pa na podlagi prej veljavne Odredbe. Navaja, da je na primer v stečaju družbe Mizar prejel za 33.856,65 EUR bruto nižje nadomestilo (konkretne izračune nagrad na podlagi obeh predpisov prilaga). Pri tem pa dodaja, da je v nekaterih primerih stečajnih postopkov nagrada, ki se odmeri na podlagi Pravilnika, lahko višja od nagrade, ki se odmeri na podlagi Odredbe (in navaja primer stečaja družbe Goriška livarna, podjetje za proizvodnjo litih izdelkov, p. o. – v stečaju, Solkan).
4. Pobudnik zatrjuje, da v Republiki Sloveniji le Višje sodišče v Kopru nagrade upraviteljem za opravila, ki so jih izvedli v stečajnih postopkih pred 1. 10. 2008, odmeri na podlagi Pravilnika, medtem ko druga višja sodišča v državi v teh primerih nagrado odmerijo na podlagi Odredbe. Tako naj bi Višji sodišči v Mariboru in v Celju v vseh stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, nagrade upraviteljev odmerjali izključno na podlagi Odredbe, medtem ko naj bi Višje sodišče v Ljubljani v teh postopkih nagrade upraviteljev odmerilo na podlagi Odredbe le za tista opravila, ki naj bi jih upravitelji izvedli pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, to je pred 13. 6. 2009. Upravitelji naj bi bili tako zaradi nejasne zakonodaje različno obravnavani, odvisno od tega, na območju katerega višjega sodišča opravljajo svojo funkcijo. Pobudnik meni, da mora biti zakonska norma jasna in nedvoumna ter da mora biti tudi upravitelju zagotovljena pravna varnost, tako da mu je že vnaprej, to je ob njegovem imenovanju, znano, kolikšna nagrada mu pripada. Zatrjuje, da upravitelji ne morejo zaupati v pravo, če lahko zakonodajalec kadar koli med tekom postopkov, tudi neposredno pred zaključkom stečajnih postopkov, spremeni pravila za odmero nagrad. Meni, da zakonodajalec ni imel nobenega razumnega razloga za to, da je s 34. členom ZFPPIPP-A spremenil pravni vir, določen z ZFPPIPP/08 glede odmere nagrad upravitelja za stečajne postopke v teku.
5. Pobudnik je poleg pobude 22. 11. 2011 vložil tudi ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 57/2010 z dne 2. 9. 2010 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 9. 2. 2010. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim sklenilo, da se pritožniku za delo upravitelja v stečaju družbe Mizar, opravljeno od začetka stečajnega postopka, to je od 3. 3. 2004, do zdaj, odmeri nagrada oziroma nadomestilo na podlagi Pravilnika v višini 63.054,65 EUR bruto. V obrazložitvi je pojasnilo, da se od uveljavitve ZFPPIPP-A, ki je začel veljati 13. 6. 2009, tudi za postopke zaradi insolventnosti, začete pred 1. 10. 2008, glede odmere nagrade uporablja Pravilnik. ZFPPIPP-A naj bi povsem jasno in z izrecnim namenom odpravil prejšnjo ureditev, po kateri se je v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, glede odmere nagrade uporabljala Odredba. Sodišče je zato sklenilo, da za odmero nagrade upravitelju Odredbe, ki ne velja več, ni mogoče uporabiti. Pritožniku je pojasnilo, da upravitelj s trenutkom začetka opravljanja funkcije upravitelja še ne pridobi pravice zahtevati izplačilo nagrade, ampak to pravico pridobi šele takrat, ko nagrado zahteva oziroma ko jo po pravilih, veljavnih na dan odločanja, določi sodišče. Do takrat pa pridobi le pravico do nagrade v smislu, da ne bo delal brezplačno. Pojasnilo je še, da je razlika med prejšnjo in sedanjo ureditvijo v tem, da je po prejšnji ureditvi upravitelj upravičenje do določitve višine zneska in izplačila nagrade pridobil šele ob zaključku stečajnega postopka (drugi odstavek 83. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – v nadaljevanju ZPPSL), medtem ko ima po novi zakonodaji pravico do odmere nagrade oziroma nadomestila ob nastopu določenih faz postopka (103. in 104. člen ZFPPIPP). Vsebina dela upravitelja pa naj bi bila enaka tako po novi kot po stari ureditvi.
6. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ob tem je pojasnilo, da naj bi že 495. člen ZFPPIPP/08 glede nagrajevanja stečajnih upraviteljev določil novo ureditev tudi za stečaje, začete pred 1. 10. 2008. Člena 31 in 34 ZFPPIPP-A naj bi tako le določila uskladitev podzakonske ureditve z zakonsko, in sicer tako, da se tudi za te stečaje pri odmeri nagrade upravitelja uporablja Pravilnik in ne Odredba. Pritrdilo je stališčem sodišča prve stopnje in pritožniku še pojasnilo, da ne drži, da Pravilnika za stečaje, začete pred 1. 10. 2008, ni mogoče uporabiti, ker je vsebina upraviteljevega dela enaka. Višje sodišče je dopustilo možnost, da bi bile določbe o odmeri nagrade lahko retroaktivne, vendar pa je sprejelo stališče, da bi bila taka retroaktivnost skladna z drugim odstavkom 155. člena Ustave. Pritožniku je očitalo, da ni trdil, da naj za tako ureditev ne bi obstajala javna korist, in mu hkrati pojasnilo, da tudi o posegu v pridobljene pravice ni mogoče govoriti, ker bi v predmetnem stečajnem postopku, ki je bil začet na podlagi ZPPSL, pritožnik pravico do nagrade pridobil šele ob zaključku stečajnega postopka (če ne bi prišlo do spremembe zakonodaje). Višje sodišče je še sprejelo stališče, da sklicevanja na drugačno sodno prakso drugih višjih sodišč ni mogoče upoštevati, ker pritožnik konkretnih odločb višjih sodišč ni navedel in ker je poleg tega skrb za poenotenje sodne prakse in za razlago zakonskih norm na podlagi prvega odstavka 109. člena ter 1. in 2. točke 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09 in 33/11 – ZS) v domeni Vrhovnega sodišča, ne pa katerega od višjih sodišč.
7. Pritožnik zatrjuje kršitev 2. in 155. člena Ustave ter kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Bistven očitek pritožnika je, da odločitev sodišč temelji na 34. členu ZFPPIPP-A, ki naj bi bil v neskladju z 2. in 155. členom Ustave. Pritožnik navaja, da sta sodišči v izpodbijanih sklepih zaradi uporabe 34. člena ZFPPIPP-A namesto Odredbe uporabili Pravilnik, zaradi česar naj bi mu bila določena za 28.213,87 EUR neto manjša nagrada. Meni, da je bilo s tako odločitvijo poseženo v njegove pridobljene pravice, saj naj bi mu sodišči nagrado za delo v stečajnem postopku, ki ga je opravil vrsto let pred uveljavitvijo Pravilnika, obračunalo po Pravilniku, ne pa po Odredbi, ki je veljala v času opravljenega dela. Navedena razlika naj bi pomenila zanj hujšo posledico. Meni, da bi moral vnaprej vedeti, s kakšnimi merili se bosta ocenjevala njegova delo in uspeh. Pritožnik tudi zatrjuje, da so ga zaradi različne razlage izpodbijane določbe višja sodišča v Republiki Sloveniji neenako obravnavala, ker le Višje sodišče v Kopru 34. člen ZFPPIPP-A razlaga tako, da se za odmero nagrade upravitelja v vseh stečajnih postopkih, tudi tistih, začetih pred 1. 10. 2008, uporabi Pravilnik. Druga višja sodišča v državi pa naj bi to določbo razlagala drugače, in sicer tako, da se za odmero nagrade upravitelja v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, za vsa opravila ali pa vsaj za tista, opravljena do 13. 6. 2009, uporabi Odredba.
8. Državni zbor Republike Slovenije na pobudo ni odgovoril.
9. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1409/10 z dne 21. 12. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Z istim sklepom je določilo tudi način izvršitve tega sklepa, in sicer je sklenilo, da do končne odločitve Ustavnega sodišča v stečajnem postopku št. St 1277/2008, ki se vodi zoper stečajnega dolžnika družbo Mizar pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ni dovoljeno opraviti končne razdelitve stečajne mase na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 1277/2008 z dne 25. 11. 2010 oziroma da ni dovoljeno opravljati nadaljnjih dejanj v tem stečajnem postopku, ki bi vplivala na izplačilo nagrade upravitelju.
10. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo upnike stečajnega dolžnika družbe Mizar s pozivom, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se lahko izjavijo o ustavni pritožbi. Upniki na ustavno pritožbo niso odgovorili.

Procesne predpostavke za odločanje o pobudi
11. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je ta podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
12. Izpodbijana zakonska določba ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). V postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje je pobudnik zatrjeval protiustavnost 34. člena ZFPPIPP-A iz razlogov, ki jih navaja v pobudi, in sodiščema predlagal, naj z zahtevo začneta postopek za oceno njegove ustavnosti. S tema predlogoma ni uspel. Zoper sodni odločbi, ki temeljita na izpodbijani zakonski določbi, je pobudnik vložil ustavno pritožbo in hkrati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 34. člena ZFPPIPP-A. Pobudnik je torej ravnal v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-275/07. S pobudo uveljavlja nedopustno retroaktivnost zakonske določbe. Pobudnikov pravni interes za odločitev o ustavnosti zakona je neposredno povezan z vloženo ustavno pritožbo, s katero se lahko uveljavljajo le kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je izkazan pravni interes za odločanje o pobudi, s katero pobudnik uveljavlja neskladnost zakona z drugim odstavkom 155. člena Ustave.
13. Pravni interes pobudnika za oceno ustavnosti zakonske določbe je neposredno vezan na možnost uspeha z ustavno pritožbo. Zatrjevana protiustavnost v pobudi mora biti, če se izkaže za utemeljeno, obenem tudi odločilni razlog pobudnikovega uspeha tudi v postopku z ustavno pritožbo, glede na (protiustavna) stališča, na katerih temeljijo izpodbijane sodne odločbe. Da ta protiustavnost ne more biti omejena le na določbe Ustave, s katerimi se neposredno urejajo človekove pravice, utemeljujeta dva razloga. Prvi zadeva ustavno in zakonsko opredelitev pobude kot posebnega pravnega sredstva, drugi zadeva pravne učinke ugotovitve protiustavnosti zakonske določbe na odločanje v postopku z ustavno pritožbo.
14. Pobuda je posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče na podlagi drugega odstavka 162. člena Ustave in prvega odstavka 24. člena ZUstS predlagati, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Niti Ustava niti zakon glede vsebine trditev o protiustavnosti ne vsebujeta omejitev. To pomeni, da je s pobudo mogoče glede na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave uveljavljati neskladje z vsemi določbami Ustave pa tudi z določbami ratificiranih mednarodnih pogodb in s splošnimi načeli mednarodnega prava. V pobudi torej lahko pobudnik uveljavlja tudi protiustavnosti, ki se ne nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine, ampak zahteva oceno ustavnosti zakonskih določb npr. z vidika njihove skladnosti z ustavnimi načeli ali z drugimi določbami Ustave. Teh protiustavnosti z ustavno pritožbo ni dovoljeno uveljavljati,(1) ker je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred Ustavnim sodiščem uveljavljati le kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posamičnih pravnih aktih pristojnih sodišč (šesta alineja prvega odstavka 160. člena in tretji odstavek 160. člena Ustave). Po stališču Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-275/07 morajo pobudniki v primerih, ko zakoni ne učinkujejo neposredno, uveljavljati protiustavnost zakonske ureditve že v rednem sodnem postopku. Šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev lahko izkažejo pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča o pobudi, če hkrati vložijo tudi ustavno pritožbo. Vendar to ne pomeni, da je s tem pomen pobude kot posebnega pravnega sredstva vsebinsko omejen tako, da bi bilo s pobudo dovoljeno uveljavljati le protiustavnosti z vidika ustavnih določb, ki urejajo človekove pravice, ne pa tudi drugih protiustavnosti. Če bi sprejeli takšno stališče, bi to pomenilo odvzem pobude v vseh primerih, ko bi pobudniki s pobudo uveljavljali protiustavnosti bodisi z vidika ustavnih načel bodisi z vidika izrecnih ustavnih prepovedi, kakršna je npr. prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave. To bi bilo v neskladju s prikazano ustavno (in zakonsko) ureditvijo pobude. Zato stališče Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-275/07 pomeni le to, da pravni interes do izpolnitve pogojev, navedenih v tem sklepu, še ni podan. Ko so ti pogoji izpolnjeni, pa je pravni interes izkazan, pri čemer lahko pobudnik s pobudo uveljavlja vsakršno protiustavnost zakonske ureditve.
15. Da odločitev o protiustavnosti zakona vpliva na odločitev v ustavni pritožbi v vsakem primeru, izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje. Odločitev vpliva ne le tedaj, ko so s sodnimi odločbami kršene pritožnikove človekove pravice že zaradi tega, ker je to kršitev uzakonil že zakonodajalec. Vpliva tudi tedaj, ko Ustavno sodišče ugotovi neskladnost zakona, na katerem temeljijo sodne odločbe, z določbami Ustave, ki ne urejajo neposredno človekovih pravic. V primerih, ko je bila ugotovljena protiustavnost zakona, je namreč Ustavno sodišče že doslej izpodbijane sodne odločbe razveljavilo, ker je odločitev sodišč temeljila na protiustavni zakonski določbi, tudi tedaj, ko ni šlo za protiustavnost z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(2)
16. Glede na navedeno je pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti 34. člena ZFPPIPP-A podan. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 34. člena ZFPPIPP-A sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo odločanje o stvari sami.

Presoja 34. člena ZFPPIPP-A
17. Člen 34 ZFPPIPP-A določa: »Za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ki se je začel pred 1. 10. 2008, se začne z uveljavitvijo tega zakona uporabljati predpis iz 2. in 3. točke 114. člena zakona.«
18. ZFPPIPP je ob svoji uveljavitvi določil v drugem odstavku 493. člena, da se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do 1. 10. 2008, če ni v oddelku 10.1 (z naslovom Prehodne določbe za postopke, ki že potekajo) tega zakona drugače določeno. Drugače je bilo določeno med drugim z 2. točko prvega odstavka 495. člena, po kateri se določbe 97. do 105. člena tega zakona (določbe, ki vsebujejo temeljna pravila glede upraviteljev) uporabljajo tudi za stečajne postopke, ki so se začeli pred 1. 10. 2008. S tretjim odstavkom 499. člena ZFPPIPP je bilo določeno, da se za odmero nagrade upravitelju v teh stečajnih postopkih med drugim uporablja predpis iz 6. do 9. točke prvega odstavka tega člena, tj. Odredba skupaj s sklepi o uskladitvah zneskov nagrad. Tretji odstavek 499. člena ZFPPIPP je bil razveljavljen z 31. členom ZFPPIPP-A. Z uveljavitvijo 34. člena ZFPPIPP-A pa je bilo določeno, da se tudi v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, uporablja predpis iz 2. (in 3.) točke prvega odstavka(3) 114. člena tega zakona. Po teh določbah je pristojni minister pooblaščen, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP predpiše tarifo za odmero nagrade upravitelja. Na tej podlagi je pristojni minister izdal Pravilnik, ki ureja tudi tarifo iz navedene določbe ZFPPIPP. Ker je odločitev o ustavni pritožbi vezana na odločitev o nagradi upravitelja in ne zajema odločitve glede stroškov iz 3. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP, je Ustavno sodišče presojo opravilo le v obsegu, ki se nanaša na nagrado.
19. Izpodbijana zakonska določba ukazuje uporabo Pravilnika tudi v vseh stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, ne glede na to, v kateri fazi so ti, z vidika nagrad upraviteljem tudi ne glede na to, katere naloge iz pristojnosti upraviteljev so bile v njih do njene uveljavitve dotlej že opravljene. Tej določbi pobudnik očita retroaktivnost, ker mu je sodišče na njeni podlagi v stečajnem postopku, začetem pred 1. 10. 2008, za naloge, opravljene pred tem dnem, odmerilo nagrado na podlagi določb Pravilnika.
20. Prvi odstavek 155. člena Ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.(4) V skladu z drugim odstavkom 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahtevata javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
21. ZFPPIPP-A je v skladu z njegovim 36. členom začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej velja za naprej. Kolikor izpodbijana določba zapoveduje uporabo Pravilnika za odmero nagrad upraviteljev v vseh stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, za opravila, ki so bila opravljena po uveljavitvi ZFPPIPP-A, ne učinkuje retroaktivno, saj ne posega v pravne položaje ali dejstva iz preteklosti, ampak ti nasprotno nastajajo šele po njeni uveljavitvi. Vendar pa izpodbijana določba zahteva uporabo izvršilnega predpisa iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP brez izjeme tudi v položajih, v katerih so upravitelji izvršili opravila že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A (13. 6. 2009) in celo pred 1. 10. 2008, torej v času pred uveljavitvijo 34. člena ZFPPIPP-A. Zakonska določba namreč zahteva uporabo Pravilnika za odmero nagrade upravitelju v vseh stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, torej ne glede na to, v kateri fazi so bili ti ob uveljavitvi ZFPPIPP-A in katera stečajna opravila so bila dotlej že opravljena. V delu glede opravil, opravljenih pred 13. 6. 2009, zato izpodbijana zakonska določba učinkuje tako, da za nazaj posega v pravna dejstva, ki so bila izvršena v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Opravila, ki so jih upravitelji opravili pred 13. 6. 2009, so bila torej dejansko izvršena še pred uveljavitvijo ureditve po 34. členu ZFPPIPP-A. Zaradi 34. člena ZFPPIPP-A pa se zanje uporablja Pravilnik in ne več Odredba. Zakonodajalec je tako v vseh teh primerih z učinkom za nazaj posegel v pravila za odmero nagrad upraviteljev za opravila v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, ki so bila izvršena v času veljavnosti prejšnje norme.
22. Člen 34 ZFPPIPP-A je torej delno, kolikor se nanaša na ureditev odmerjanja nagrade upraviteljem v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, za opravila, opravljena pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, retroaktivna določba. Po drugem odstavku 155. člena Ustave je dopustno, da posamezna zakonska določba učinkuje za nazaj pod izrecno določenimi pogoji. Drugi odstavek 155. člena Ustave določa več pogojev, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna. In sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
23. V tem primeru imamo opravka z zakonsko določbo, katere vsebina je v tem, da retroaktivno določa uporabo podzakonskega predpisa. In to ne podzakonskega predpisa, ki je veljal v času izvršitve nalog upravitelja, tj. Odredbe, ampak podzakonskega predpisa, ki je bil izdan po uveljavitvi ZFPPIPP in ki je bil odtlej tudi že spremenjen. Zakon tako zapoveduje retroaktivno uporabo vsakokratnega izvršilnega predpisa, bodisi veljavnega v času uveljavitve izpodbijane zakonske določbe bodisi kasneje spremenjenega. Poleg tega je treba poudariti, da iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP niso razvidna merila, ki jih mora zakon določiti in ki predstavljajo v skladu z drugim odstavkom 120. člena Ustave zakonski okvir, znotraj katerega se izvršilni predpis lahko giblje pri predpisovanju pravil o določitvi nagrade upraviteljem. Nekatera izhodišča za odmero nagrad so sicer določena v četrtem odstavku 103. člena ZFPPIPP. Toda Ustavnemu sodišču se ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je zakonodajalec z navedeno določbo zadostil zahtevi iz drugega odstavka 120. člena Ustave, ker je že samo odkazilo na retroaktivno uporabo podzakonskega predpisa v neskladju s 155. členom Ustave. Ustava namreč dopušča le retroaktivno uporabo posameznih zakonskih določb, katerih vsebina mora biti zaradi njihove povratne veljavnosti v celoti znana ob uveljavitvi takšnega zakona. Drugi odstavek 155. člena Ustave je namreč izjema od pravila, ki je vzpostavljeno s prvim odstavkom tega člena in ki izrecno prepoveduje retroaktivno učinkovanje »zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov« za nazaj. Izjeme je treba razlagati restriktivno in drugi odstavek 155. člena Ustave dopušča retroaktivno veljavnost samo za zakonske določbe in še to ob posebej izpolnjenih dodatnih pogojih. To pomeni, da retroaktivno učinkovanje zakonskih določb, ki so le zakonski temelj za retroaktivno učinkovanje izvršilnih predpisov, ne dajejo pa nobene druge vsebine zakonske določbe, ki naj povratno učinkuje, tej zahtevi ne zadosti.
24. Drugi odstavek 155. člena Ustave zakonodajalcu tako dovoljuje, da v posameznih zakonskih določbah opredeli celotno vsebino, ki naj retroaktivno učinkuje, ne dovoljuje pa mu, da pooblastilo, ki mu ga je kot izjemo določil ustavodajalec, prepusti v določenem delu podzakonskemu predpisu. To, da je zakonodajalec v retroaktivni zakonski določbi odkazal na retroaktivno uporabo izvršilnega predpisa, je torej že samo po sebi v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave. Ker je takšna ureditev protiustavna, ni pomembno, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji za morebitno dopustnost retroaktivne veljavnosti zakona iz drugega odstavka 155. člena Ustave (javna korist, varstvo pridobljenih pravic).
25. Zaradi ugotovljene protiustavnosti je Ustavno sodišče 34. člen ZFPPIPP-A razveljavilo v delu, v katerem zahteva uporabo predpisa iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP za odločitev o odmeri nagrade upraviteljem za opravila, opravljena pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A (1. točka izreka). Glede na to ni presojalo drugih zatrjevanih protiustavnosti, usmerjenih v ta del določbe.
26. Ker je bil z 31. členom ZFPPIPP-A razveljavljen tretji odstavek 499. člena ZFPPIPP (glej 18. točko obrazložitve), je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve te odločbe. Po njem naj se v stečajnih postopkih, začetih pred 1. 10. 2008, uporabljajo smiselno določbe Odredbe in sklepov iz 7. do 9. točke prvega odstavka 499. člena ZFPPIPP za odmero nagrade upraviteljem v primerih, ko so ti opravili opravila pred 13. 6. 2009 (2. točka izreka).

Odločanje o ustavni pritožbi
27. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih pritožniku odmerili nagrado za delo v stečajnem postopku družbe Mizar, ki se je začel pred 1. 10. 2008, na podlagi 34. člena ZFPPIPP-A in na podlagi Pravilnika. Sodišči sta izdali izpodbijani sodni odločbi na podlagi dela zakonske določbe, ki je v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave določila retroaktivno uporabo podzakonskega predpisa za določitev nagrade upravitelja v stečajnem postopku, začetem pred 1. 10. 2008. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo pristojnemu sodišču v novo odločanje (3. točka izreka).
28. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1409/10 z dne 21. 12. 2010 na podlagi tretjega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS določilo način izvršitve sklepa Ustavnega sodišča (glej 9. točko obrazložitve navedenega sklepa). Z dnem izdaje odločbe bo taka začasna ureditev razmerij prenehala. Ustavno sodišče je z odločbo izpodbijana sklepa o določitvi nagrade za delo upravitelja v stečajnem postopku družbe Mizar razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Izpodbijana sklepa sta neposredno vsebinsko povezana s sklepom št. St 1277/2008 z dne 25. 11. 2010 o končni razdelitvi stečajne mase stečajnega dolžnika. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS zaradi medsebojne povezanosti posamičnih pravnih aktov razveljavilo tudi navedeni sklep (3. točka izreka). Sodišče bo v nadaljnjem postopku izdalo nov ustrezen sklep o končni razdelitvi stečajne mase, ki bo ustrezno upošteval pravnomočni sklep o določitvi nagrade za delo upravitelja v stečajnem postopku družbe Mizar, izdan v postopku novega odločanja na podlagi te odločbe.

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena, prvega odstavka 59. člena, drugega odstavka 40. člena in 30. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Korpič - Horvat in sodnik Petrič. Odklonilno ločeno mnenje je dala sodnica Korpič - Horvat.

(1) Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da na primer 2. in 155. člen Ustave ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da zato s kršitvijo teh določb Ustave ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Tako odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108) in št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112).
(2) Zakon ali del zakona, ki ga Ustavno sodišče razveljavi, se po 44. členu ZUstS ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ustavno sodišče je že z odločbo št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99, in OdlUS VIII, 293) sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
(3) Člen 114 ZFPPIPPima namreč po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 59/09 – ZFPPIPP-B) tri odstavke.
(4) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42), primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 96/08, in OdlUS XVII, 49).