Številka: Up-444/09-17

Datum: 12. 4. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Modrijan Založba, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. aprila 2012

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 164/2006 z dne 22. 1. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje pritožnici (družbi Modrijan, d. o. o.) naložilo obveznost, naj iz pravnega prometa oziroma trgovskih tokov odstrani knjigo z naslovom Iskalci grala – poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji avtorice Alenke Auersperger, ki na straneh 95, 255, 256 in 295 vsebuje citate iz dveh zasebnih pisem tožnikov. Hkrati je sodišče pritožnici prepovedalo izdajanje, prodajo in razširjanje te knjige ali katere koli druge publikacije, v kateri bi bila objavljena zasebna pisma tožnikov oziroma v celoti ali delno povzeta vsebina pisem tožnikov, za primer kršitve teh prepovedi pa ji je naložilo, naj vsakemu tožniku plača za vsako posamezno kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožničino pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To odločitev je oprlo na stališče, da je bilo s tem, ko tožnika nista dala predhodnega dovoljenja za citiranje pisem v knjigi, poseženo v njuno pravico do pisemske tajnosti.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 39. in 59. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča po njenem mnenju temelji na stališčih glede razmerja med varstvom zasebnosti in svobodo izražanja, ki niso skladna z dosedanjo ustavnosodno presojo. Vrhovno sodišče naj bi napačno razlagalo domet ustavno varovane pravice do pisemske tajnosti. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča, da je treba tudi v razmerjih med zasebnopravnimi subjekti vrednoti ohranjanja zaupnosti pisem priznati poseben pomen oziroma težo. Po mnenju pritožnice iz 37. člena Ustave (zlasti iz drugega odstavka) jasno izhaja, da je s to določbo mišljeno varstvo pred posegi države s točno določenimi nameni (kazenski postopek ali varnost države), ni pa ta določba uporabljiva v primerih, kakršen je obravnavani. Pritožnica meni, da bi bilo mogoče razkritje vsebin pisem tožnikov obravnavati le v okviru splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je napačno razlagalo naravo spornih pisem. Pritožnica je prepričana, da z ustavnopravnega vidika ni pomembna oblika, temveč sta pomembna predvsem vsebina in kontekst sporočanja. Poudarja, da gre v konkretni zadevi za citiranje pisem, ki sta ju funkcionarja javnega društva poslala drugima funkcionarjema društev, njuna vsebina pa se je v celoti nanašala na delo društev. Zato naj bi šlo za uradno korespondenco društva in ne za pisma zasebne narave. Stališče Vrhovnega sodišča, da imajo vse besede ali misli, če so le prenesene na fizični nosilec, absolutno varstvo pred javnim razkritjem, se zdi pritožnici pretirano. Takšno stališče naj bi pomenilo, da javnost ne bi mogla izvedeti nobene informacije o medsebojnem pisanju pomembnih javnih oseb, četudi bi za to obstajal javni interes. Pritožnica opozarja na pomen pisnih virov za kakovostno delo novinarjev, raziskovalcev in literatov, ki v največjem delu temelji prav na uporabi pisnega gradiva. Po mnenju pritožnice je dalo Vrhovno sodišče zaupnosti pisem pretirano varstvo. Sodišče naj bi spornima pismoma pripisalo namen ("skrajno zaupen način sporočanja", "posebej zaupna nota"), ki ga pisca pisem nista mogla imeti. Glede na njuni funkciji v društvih, funkciji naslovnikov in vsebino pisem je po mnenju pritožnice obstajala povsem realna možnost, da bo o pismih tekla razprava tudi v okviru društev. Vrhovno sodišče naj bi napačno razlagalo vlogo in dolžnosti avtorja dela. Kot zatrjuje pritožnica, je avtorica pismi citirala zaradi verodostojnosti celotnega dela. Po mnenju pritožnice je tudi z vidika piscev pisem bolj korektno, da so njune besede omenjene kot citat in ne kot (nujno subjektivni) povzetek avtorice. Do razkritja vsebine pisem bi po mnenju pritožnice prišlo tudi, če bi pisca besedilo pisem avtorici knjige posredovala ustno. Pritožnica poudarja, da bi tudi, če bi šteli, da gre v tej zadevi za zasebno pisanje, sodišče moralo pri reševanju kolizije med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja upoštevati dva vidika: (a) vprašanje legitimnega cilja, ki naj bi bil varovan s prepovedjo prodaje in razširjanja knjige, ter (b) vprašanje sorazmernosti te prepovedi. Pritožnica je prepričana, da legitimnega cilja, ki bi upravičeval omejitev svobode izražanja, v danem primeru ni. Ni namreč jasno, zakaj naj bi objava citatov sploh posegla v zasebnost oziroma osebnostne pravice tožnikov, saj objavljeni citati ne posegajo v čast in dobro ime piscev pisem, prav tako ne vsebujejo nobenega podatka zasebne narave. Pritožnica meni, da je s prepovedjo prodaje knjige kršeno tudi načelo sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na dosedanja stališča Ustavnega sodišča (zlasti v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310, in odločbi št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62). Po njenem mnenju bi morala imeti v konkretnem primeru svoboda izražanja večjo težo, ker se sporni pismi nanašata na delovanje društev in njihove interese (vračanje premoženja, odpravo avnojskih sklepov in vlogo društev pred vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo in po njej). Pritožnica je prepričana, da je razprava o teh temah v javnem interesu. Po njenem mnenju sodba Vrhovnega sodišča ne upošteva pravice do svobode izražanja in svobode umetniškega ustvarjanja. Z neupoštevanjem dosedanje ustavnosodne presoje naj bi bila kršena tudi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Zato pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče samo odloči o sporni pravici, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-444/09 z dne 25. 10. 2011 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnima strankama v pravdnem postopku. Tožnika iz pravde sta na navedbe pritožnice odgovorila. Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Najprej izražata pomislek, ali je pritožnici kot pravni osebi sploh mogoče kršiti človekove pravice ali temeljne svoboščine. Menita, da pritožnica zasleduje le komercialni interes. Poudarjata, da sta avtorici knjige in pritožnici ponudila možnost, da knjigo lahko prodajata, če citate iz zasebnih pisem izpustita, vendar te možnosti nista sprejeli. Tožnika iz pravde izražata tudi dvom, da gre za resno znanstveno delo. Menita, da je bilo delo napisano z namenom, da pri večinskem slovenskem narodu vzbudi negativno razpoloženje do pripadnikov nemške manjšine. Menita tudi, da ustavna pritožba temelji na napačnem izhodišču, da sta tožnika kot funkcionarja društva javni osebi. Zato se jima zdi sklicevanje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) nepomembno. Tudi če bi šteli, da so funkcionarji društev javne osebe, slednji po mnenju tožnikov upravičeno pričakujejo, da bo varovana njihova pisemska tajnost. Javnost nima pravice, da je obveščena o vsebini zasebnih pisem. Opozarjata, da je za objavo zasebnega pisma potrebno dovoljenje avtorja. Objava brez dovoljenja pooblaščene osebe pa pomeni kaznivo dejanje po 140. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09 in 91/11 – v nadaljevanju KZ-1). Tožnikoma ni jasno, na kakšni podlagi naj bi javnost imela pravico, da se seznani z vsebino zasebnih pisem. Opozarjata še, da je sporna zlasti objava pisma prve tožnice, saj ni jasno, na kakšen način je avtorica knjige prišla do tega pisma, kar vzbuja dvom, da je do njega morda prišla nezakonito. Vsekakor gre za nedovoljeno objavo zasebnega pisma in za iz konteksta iztrgano vsebino. Tožnika še pojasnita, da sta zoper avtorico knjige sprožila kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti (297. člen KZ-1). Poudarjata, da je treba objavo spornih pisem ocenjevati v kontekstu knjige, v kateri sta objavljeni. Knjiga pa je očitno pisana z namenom, da pri večinskem slovenskem narodu vzbudi negativno razpoloženje do pripadnikov nemške manjšine, kar ni v duhu "združene Evrope". Sodna prepoved zaradi ravnanja, ki je v kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje, po njunem mnenju ne more pomeniti kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, saj nihče nima pravice izvrševati kaznivih dejanj.
4. Odgovor nasprotnih strank iz pravde je bil poslan pritožnici, ki se o njem ni izjavila.

5. Pritožnica zatrjuje, da izpodbijana sodba temelji na stališčih glede razmerja med varstvom zasebnosti in svobodo izražanja, ki niso skladna z dosedanjo ustavnosodno presojo. Vrhovno sodišče naj bi napačno razlagalo domet ustavno varovane pravice do pisemske tajnosti. Po mnenju pritožnice je dalo zaupnosti pisem pretirano varstvo. Pritožnica poudarja, da bi tudi, če bi šteli, da gre v tej zadevi za zasebno pisanje, sodišče moralo pri reševanju kolizije med pravico do zasebnosti in pravico do svobode izražanja upoštevati dva vidika: (a) vprašanje legitimnega cilja, ki naj bi bil varovan s prepovedjo prodaje in razširjanja knjige, ter (b) vprašanje sorazmernosti te prepovedi. Pritožnica je prepričana, da legitimnega cilja, ki bi upravičeval omejitev svobode izražanja, v danem primeru ni. Meni, da je s prepovedjo prodaje knjige kršeno tudi načelo sorazmernosti. Sodba Vrhovnega sodišča po mnenju pritožnice ne upošteva pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Glede na takšne navedbe mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijana sodba temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice, varovane v 39. oziroma 59. členu Ustave.
6. Pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave (enako tudi pravica do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave) uživa posebno mesto v ustavnosodni presoji. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-50/99 zapisalo, da mora biti človeku kot družbenemu bitju omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti posameznik pravico, da upoštevajoč omejitve glede posameznikovega intimnega življenja, v svojem avtorskem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega izražanja, in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za navadnega posameznika. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2940/07(1) izhaja stališče, da sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave). Glede na poseben pomen svobode izražanja (še zlasti v zvezi z novinarskim poročanjem) mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža in je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.(2) Pomembno merilo, ki ga Ustavno sodišče upošteva pri presoji tovrstnih primerov, je tudi odgovornost novinarjev in publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih.(3) Pravica do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave) je poseben izraz pravice do svobode izražanja. Vsebino te pravice je Ustavno sodišče podrobneje opredelilo v odločbah št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36)(4) in št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51).(5)
7. Tudi ESČP pravici do svobode izražanja (10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pripisuje poseben pomen v demokratični družbi. Na podlagi doktrine o t. i. pozitivnih obveznostih države pri uresničevanju konvencijskih pravic je država dolžna sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev konvencijskih pravic posameznika v razmerju do drugih posameznikov, kar velja tudi za pravico do svobode izražanja. Tako pri izpolnjevanju negativnih kot pozitivnih obveznosti so kriteriji presoje ESČP podobni: država je zavezana, da vzpostavi pravično ravnovesje med konkurirajočimi interesi posameznika in javnosti (skupnosti) ob upoštevanju vseh okoliščin primera.(6) Pri tem država uživa določeno polje proste presoje (margin of appreciation). Ko ESČP ugotovi, da gre za poseg v pravico do svobode izražanja, v nadaljevanju presoja naslednje kriterije:
– pravno podlago za poseg (prescribed by law),
– legitimni cilj (legitimate aim), ki ga poseg zasleduje,
– ali gre za poseg, ki je nujen v demokratični družbi (necessary in a democratic society),
– poseg presoja v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient).(7)
8. Tudi vsebina in domet pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) sta v ustavnosodni presoji že precej določno opredeljena. V odločbi št. Up-50/99(8) je Ustavno sodišče opredelilo splošne in posebne vidike pravice do zasebnosti. Poudarilo je, da pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati: (1) za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti), pri čemer velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov; (2) značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja – osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Pri teh osebah pa brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 85) izhaja, da Ustava tisti del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in še posebej v prvem odstavku 37. člena, s katerim je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Iz te odločbe, kjer je bila predmet ustavnosodne presoje pravica na glasu, nadalje izhaja, da je vsakomur zagotovljeno, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi; v človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. K tej pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije (le sogovornik, določena zaključena skupina ali javnost). Bistveno je, ali lahko človek glede na okoliščine primera utemeljeno pričakuje, da ga tretja oseba ne bo slišala.
9. Varstvo pravice do zasebnosti je zagotovljeno tudi v 8. členu EKČP,(9) ki primarno varuje posameznika pred samovoljnimi posegi države v njegovo zasebnost (t. i. negativna obveznost države, da se vzdrži takšnih posegov), hkrati pa državi nalaga tudi pozitivne obveznosti, da zagotovi učinkovito varstvo zasebnosti posameznika. Država mora zagotoviti ustrezno uresničevanje te pravice tudi, ko gre za razmerja med fizičnimi osebami ter fizičnimi (posameznik) in pravnimi osebami (mediji). V obeh primerih (pri izpolnjevanju negativne in pozitivne obveznosti) je treba najti pravično ravnovesje med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne skupnosti, pri tem pa država uživa določeno polje proste presoje (margin of appreciation). ESČP presoja, ali je država izpolnila svoje pozitivne obveznosti po 8. členu EKČP tako, da je mogoče doseči pravično ravnovesje med pravico posameznika do zasebnosti in dopisovanja iz 8. člena EKČP ter pravico medijev do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP.(10) ESČP poudarja večplastnost pravice do zasebnosti.(11) Ta pravica je po stališču ESČP sestavljena iz različnih elementov osebne identitete (personal identity). Pravica do zasebnosti vključuje posameznikovo fizično in psihično integriteto. Z varstvom te integritete je posamezniku omogočen svoboden razvoj osebnosti v družbenih odnosih z drugimi ljudmi, ki mora biti zavarovan pred zunanjimi vplivi. Po stališču ESČP zasebno življenje posameznika nedvomno vključuje tudi stike z drugimi ljudmi, tako zasebno kot javno.
10. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic.(12) Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.(13) Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic(14) (v konkretnem primeru pravice tožnikov do zasebnosti in tajnosti pisanj na eni strani ter pravice avtorice knjige in založbe do svobode izražanja na drugi strani) sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje. Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme izključiti iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin.(15)
11. Izpodbijana odločitev sodišča temelji na stališču, da sta avtorica knjige in pritožnica (založba) posegli v osebnostno pravico tožnikov do pisemske tajnosti, ker slednja nista dala predhodnega dovoljenja za citiranje pisem v knjigi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da Ustava med posebej varovane vidike (pravice do) zasebnosti uvršča tudi pravico do varnosti osebnih podatkov (38. člen) in pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen). Ustava tajnost zasebnih pisanj varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, ter nato še v 37. členu, s katerim zagotavlja tajnost pisem in drugih občil ter določa pogoje za omejitev te pravice. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da v tej pravdi ne gre za pisemsko tajnost v javnopravnem smislu, temveč v razmerju med zasebnopravnimi subjekti, zato določil (zlasti drugega odstavka) 37. člena Ustave za presojo dopustnosti posega v tajnost spornih pisem na tem mestu ni mogoče neposredno uporabiti. Vrhovno sodišče je poudarilo poseben pomen, ki ga je pravici do pisemske tajnosti z njeno izločitvijo iz okvira splošne pravice do zasebnosti (35. člen Ustave) in z opredelitvijo za samostojno ustavno pravico pripisal ustavodajalec. Pri presoji, ali naj svoboda izražanja, konkretneje pravica javnosti do obveščenosti o zadevah, za katere ima javnost upravičen interes, v povezavi s svobodo avtoričinega umetniškega ustvarjanja, prevlada nad osebnostno pravico tožnikov do ohranitve tajnosti njunih pisem zasebne narave, je po stališču Vrhovnega sodišča treba vrednoti ohranjanja zaupnosti takih pisem priznati posebno težo. Besede, zapisane v osebnem pismu, dnevniku, zapiskih ali drugih zasebnih pisanjih predstavljajo neposreden odraz posameznikove psihične zasebnosti. So opredmetene misli, ki razkrivajo najgloblje jedro piščeve osebnosti, ki pripada samo njemu in nikomur drugemu, zato je lahko le pisec tisti, ki določa, kdo se sme z vsebino zapisa seznaniti in kdo ne. Ker je odločitev o tem, komu bo posameznik namenil točno določene besede, komu bo torej zaupal neki opredmeteni delček svoje osebnosti, trdno zvezana s samim bistvom pravice do zasebnosti iz 35. in 37. člena Ustave, določitve naslovnikov pisma po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče prepustiti nikomur drugemu kot piscu samemu. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sta bili sporni pismi namenjeni točno določenim naslovnikom, njuna pisca pa sta želela in tudi utemeljeno pričakovala, da vsebine pisma ne bo videl nihče tretji. Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da se je avtorica (ki ni bila med naslovniki spornih pisem) z njuno vsebino seznanila, za zadevo ni toliko pomembno kot to, kaj je nato s pismoma storila. Z objavo citatov iz pisem (oziroma golo reprodukcijo opredmetene zasebnosti tožnikov) je pisca pisem postavila v vlogo osebe, ki vstopi v neposreden odnos z vsakokratnim bralcem. Pisca sta se tako znašla v situaciji, ko sta osebno naslavljala praktično neomejen krog naslovnikov, ne da bi se tega sploh zavedala. (Ne)možnost odločati o lastni besedi, o neposredni odslikavi lastne osebnosti, ki sta ji pisca spornih pisem z odločitvijo za skrajno zaupen način sporočitve (osebno pismo) dodala še posebej zaupno noto, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni točko, do katere domet svobode izražanja avtorice, ne glede na vsebino zapisanega v spornih pismih, ne seže. Po stališču Vrhovnega sodišča bi avtorica za dopustnost razpolaganja z zasebnima pismoma tožnikov na način, kot je to v svoji monografski tiskani publikaciji storila, morala prej pridobiti privolitev vsakega od piscev. Vendar tega ne avtorica ne pritožnica (založba) nista storili. Zato sta po oceni Vrhovnega sodišča nedopustno posegli v osebnostno pravico tožnikov do pisemske tajnosti.
12. Za presojo pravice tožnikov do varstva zaupnosti njunih pisanj sta odločilna vsebina in domet pravice do komunikacijske zasebnosti, ki jo ureja 37. člen Ustave (kot poseben vidik splošne pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu Ustave). Pravica iz 37. člena Ustave primarno varuje posameznika pred samovoljnimi posegi države v njegovo komunikacijsko zasebnost (t. i. negativna obveznost države, da se vzdrži takšnih posegov). Skladno s stališčem, po katerem človekove pravice učinkujejo tudi na zasebnopravna razmerja,(16) pravica iz 37. člena Ustave državi nalaga tudi pozitivne obveznosti v zvezi s tem, da posamezniku zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do komunikacijske zasebnosti v razmerjih med zasebnopravnimi subjekti (fizičnimi in pravnimi osebami). Kriteriji presoje glede izpolnjevanja negativnih in pozitivnih obveznosti države se delno razlikujejo. Nekatere zahteve, ki izhajajo iz varstva človekovih pravic, so namreč takšne, da jih je po naravi stvari mogoče uporabiti le pri poseganju države v temeljne pravice posameznika. V obravnavani zadevi to velja za uporabo drugega odstavka 37. člena Ustave.(17) V tem odstavku navedeni pogoji po sami naravi ne morejo biti upoštevni, ko gre za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma. Za presojo obravnavane zadeve je tako odločilna zgornja premisa prvi odstavek 37. člena Ustave, ki varuje pisemsko tajnost kot poseben vidik zasebnosti. Pogoji iz drugega odstavka 37. člena Ustave pa v tej zadevi niso upoštevni. S tem skladno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, po katerem se zahteve, ki izhajajo iz 37. člena Ustave (še zlasti iz drugega odstavka tega člena) uporabljajo le za javnopravna razmerja (poseg države v pravico posameznika), ne pa tudi za razmerja med posamezniki.
13. V nadaljevanju je moralo Ustavno sodišče presoditi še, ali je Vrhovno sodišče ob presoji konkretne zadeve zadostilo ustavni zahtevi, ki sodišču nalaga vzpostavitev pravičnega ravnovesja med človekovima pravicama, ki se srečujeta (prim. 10. točko obrazložitve te odločbe). Vrhovno sodišče je v izhodišču izpodbijane sodbe poudarilo, da gre za kolizijo med pravico tožnikov do zasebnosti in pisemske tajnosti (35. oziroma 37. člen Ustave) ter pravico pritožnice do svobode izražanja (39. člen Ustave), konkretneje pravico javnosti do obveščenosti o zadevah, za katere ima upravičen interes. V nadaljevanju obrazložitve je Vrhovno sodišče podrobno opredelilo vsebino pravice do pisemske tajnosti in poudarilo poseben pomen, ki ga tej pravici z njeno izločitvijo iz okvira splošne pravice do zasebnosti (35. člen Ustave) in opredelitvijo za samostojno človekovo pravico pripisuje ustavodajalec. Pri presoji, ali naj pritožničina svoboda izražanja prevlada nad osebnostno pravico tožnikov do ohranitve tajnosti njunih pisem, je Vrhovno sodišče vrednoti ohranjanja zaupnosti pisem priznalo posebno težo. Pravica do svobode izražanja v izpodbijani sodbi ni vsebinsko opredeljena. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča sicer izhaja stališče, da domet pravice do svobode izražanja, ne glede na vsebino zapisanega, v spornih pismih ne seže tako daleč, da bi bili avtorica knjige in pritožnica upravičeni razpolagati s pismoma tožnikov na način, kot je to storjeno v sporni knjigi. Po presoji Vrhovnega sodišča bi morala avtorica knjige za takšno razpolaganje prej pridobiti privolitev vsakega od piscev. To stališče samo po sebi ni ustavnopravno sporno. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča pa ni razvidno, da bi sodišče pri presoji upoštevalo nekatere ustavnopravno odločilne okoliščine, pomembne z vidika varstva pritožničine pravice do svobode izražanja, zlasti: (1) morebitni interes javnosti, da je seznanjena z delovanjem in interesi društva; (2) značilnosti tožnikov kot funkcionarjev društva; (3) vsebino oziroma naravo objavljenih pisem. Po oceni Ustavnega sodišča gre za ustavnopravno odločilne okoliščine, ki jih sodišče pri tehtanju ne sme prezreti. Z vidika ustavnosti je namreč pomembna zahteva, da sodišče opravi tehtanje, upoštevaje vse ustavnopravno odločilne okoliščine, in da v obrazložitvi sodbe izpostavi tiste ustavnopravno odločilne okoliščine, ki so tehtnico nagnile v korist ene ali druge pravice. Drugače se eni izmed pravic v koliziji pripisuje absoluten učinek.
14. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi tako ni zadostilo zahtevi, ki sodišču nalaga tehtanje med človekovima pravicama, ki se srečujeta, upoštevaje vse ustavnopravno odločilne okoliščine. Glede na to izpodbijana sodba krši pravico pritožnice iz 39. člena Ustave. Ustavno sodišče jo je zato razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Klampfer in Pogačar.

(1) V zadevi št. Up-2940/07 je Ustavno sodišče po presoji vseh okoliščin primera izpostavilo dve bistveni okoliščini, ki sta tehtanje med pravico tožnika do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti ter pravico do svobode izražanja nagnili v prid slednje: (1) šlo je za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost; članki so namreč obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti in je zato javnost imela pravico, da je o njih obveščena; in (2) tožnik je zasedal javno funkcijo – vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji – in so bila zato njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Na podlagi teh ugotovitev je Ustavno sodišče ocenilo, da sta sodišči prekomerno zavarovali tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, pravici pritožnice do svobode izražanja oziroma pravici javnosti do obveščenosti pa nista dali prave teže.
(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07.
(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84).
(4) V zadevi št. Up-422/02 (Pikalo) je odločitev sodišč temeljila na stališču, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti, čim se nekdo v njem prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Po presoji Ustavnega sodišča so sodišča s tem prekomerno zavarovala pritožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. Ustavno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da primerov, ko sta z umetniškim delom prizadeta čast in dobro ime posameznika, ni mogoče enačiti s primeri, ko pride do posega v to pravico z žaljivo izjavo v tisku oziroma v drugih medijih. Področje umetniškega ustvarjanja je specifično in prežeto s sebi lastnimi zakonitostmi, ki se v bistvenih znakih razlikujejo od zakonitosti novinarskega pisanja, zato za presojo, v kolikšni meri je nekdo nedopustno posegel v čast in dobro ime druge osebe, ni mogoče uporabiti enakih kriterijev.
(5) V zadevi št. Up-406/05 (Smolnikar) je odločitev sodišč temeljila na stališču, da je pritožnica s svojo pripovedko Ko se tam gori olistajo breze nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnic (v njihovo duševno integriteto ter njihov spomin na starše, hkrati pa tudi v čast in dobro ime tretje tožnice). Po oceni sodišč so tožnice dokazale, da je podlaga spornemu delu življenjska zgodba staršev tožnic in deloma tudi tožnic samih in da ta zgodba ni v tolikšni meri nadgrajena s fiktivnim, domišljijskim, da bi se prepoznavnost izgubila. Sodišče je avtorici prepovedalo nadaljnjo prodajo in tiskanje knjige ter ji hkrati naložilo obveznost plačila odškodnine in javno opravičilo. Ustavno sodišče je presodilo, da je bil poseg sodišč v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg.
(6) Prim zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji (sklep ESČP z dne 16. 6. 2009).
(7) Prim. zadevo Éditions Plon proti Franciji (sodba ESČP z dne 18. 8. 2004). Francoska sodišča so pritožnici (založbi) prepovedala nadaljnje razširjanje knjige z naslovom Le grand secret in ji naložila plačilo odškodnine. Pritožnica je v postopku pred ESČP zatrjevala kršitev pravice iz 10. člena EKČP. V okviru presoje, ali gre za poseg v pravico do svobode izražanja, je ESČP ugotovilo, da so francoska sodišča pritožnici prepovedala – na začetku začasno, kasneje pa trajno – nadaljnje razširjanje knjige in naložila plačilo odškodnine, zato ni dvoma o tem, da je pritožnica utrpela poseg javne oblasti (interference by public authority) v izvrševanje pravice iz 10. člena EKČP. Po presoji ESČP so v času izdaje začasne odredbe obstajali zadostni in prepričljivi razlogi za prepoved razširjanja knjige nekdanjega osebnega zdravnika predsednika Mitterranda, ki razkriva informacije, za katere velja načelo zdravniške skrivnosti, zlasti ker je knjiga izšla le nekaj dni po predsednikovi smrti in bi njeno razširjanje v takšnih okoliščinah še povečalo žalost in bolečino družinskih članov; poleg tega je bila ta prepoved začasne narave. Ob presoji končne odločitve francoskih sodišč pa je ESČP ugotovilo, da kljub temu, da je odločitev o prepovedi razširjanja knjige temeljila na prepričljivih razlogih, za takšno prepoved ni bilo več potrebe (pressing social need) in je bila takšna prepoved nesorazmerna glede na zasledovani cilj. Podoben način presoje je Ustavno sodišče uporabilo v zadevi št. Up-406/05 (Smolnikar), v kateri je ocenilo, da je poseg sodišč v pritožničino pravico do umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg.
(8) V zadevi št. Up-50/99 je odločitev sodišča temeljila na stališču, da je pritožnik (avtor) s tem, ko je v knjigi V znamenju lože (v kateri je opisoval prostozidarstvo in delovanje društev, ki obujajo ideje tega gibanja) poimensko navedel tožnika v zvezi s članstvom v prostozidarski loži, nedopustno posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti. Sodišče je s sodbo prepovedalo nadaljnje kršenje tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin "z objavljanjem v tisku" (glede objave tožnikovega imena v knjigi in v reklamnih oglasih). Ustavno sodišče je odločilo, da izpodbijana sodba krši pritožnikovo svobodo izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja. Štelo je, da ima avtorjeva svoboda izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja v konkretnem primeru prednost pred tožnikovo pravico do zasebnosti.
(9) Člen 8 EKČP določa: "(1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
(10) Prim. zadevo Benediktsdóttir proti Islandiji (sklep ESČP z dne 16. 6. 2009).
(11) Prim. zadevo Von Hannover proti Nemčiji (sodba ESČP z dne 24. 6. 2004). Več o tej zadevi A. Teršek: Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope, Ljubljana 2007, str. 247 in nasl.
(12) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-50/99 poudarilo, da veljajo posebna pravila za reševanje kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja, kadar avtor v literarnem delu ali v pogovoru v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje druge osebe, in sicer ima avtor pravico, da pri opisovanju lastnega življenja, upoštevaje omejitve glede opisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja, in sicer ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za katerega koli posameznika. V navedeni zadevi je avtor v spornem literarnem delu opisoval resnični družbeni pojav (tj. prostozidarstvo in delovanje društev, ki obujajo ideje tega gibanja) ter z njim povezane ljudje, v ta okvir pa je vključil tudi opis delovanja tožnika v društvu, ne pa njegovo intimno življenje. Po presoji Ustavnega sodišča je bila ocena sodišč, ki so v konkretnem primeru dala prednost pravici do zasebnosti pred svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja, v neskladju z 39. in 59. členom Ustave.
(13) Prim. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10).
(14) V nemški pravni teoriji se uporablja pojem der verhältnismaßige Ausgleich (izravnava, uravnoteženje dveh temeljnih pravic po načelu sorazmernosti). Prim. Zöbeley, Komentar k 5. členu nemške ustave, Umbach/Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 491.
(15) Prim. T. Clemens, Komentar k 5. členu nemške ustave, v: D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar, Art. 1–37 GG, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 471. Avtor komentarja navaja zadržan pristop nemškega Zvez­nega ustavnega sodišča pri presoji zadev, ki od sodišč terjajo tehtanje oziroma uravnoteženje dveh človekovih pravic.
(16) Več o učinkovanju človekovih pravic na zasebnopravna razmerja glej C. Courtis, Die Wirkung der Menschenrechte auf Privatrechtsverhältnisse, J. Neuner (ur.), Grundrechte und Privatrecht aus rechtsvergleichender Sicht, Mohr Siebeck Tübingen 2007, str. 57. in nasl.; C. Starck, Human Rights and Private Law in German Constitutional Development and in the Jurisdiction of the Federal Constitutional Court, D. Friedmann in D. Barak–Erez (ur.), Human Rights in Private Law, Oxford/Portland Oregon 2003, str. 97 in nasl. Temu stališču sledi praksa ESČP in Ustavnega sodišča (prim. odločbo št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, odločbo št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 in odločbo št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010). Podobna je tudi praksa nemškega Zveznega ustavnega sodišča pa tudi italijanskega in španskega ustavnega sodišča (več o tem glej A. Barak, Constitutional Human Rights and Private Law, D. Friedmann in D. Barak–Erez (ur.), Human Rights in Private Law, Oxford/Portland Oregon 2003, str. 23 in 24).
(17) Drugi odstavek 37. člena Ustave se glasi: "Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države."