Številka: U-I-275/10-10

Up-1507/10-20
Datum: 19. 4. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude Mirka Kovačiča, Domžale, ki ga zastopa Gorazd Fišer, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. aprila 2012

1. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 45602/2010 z dne 24. 11. 2010 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11) se zavrže.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je ob izreku prvostopenjske sodbe na podlagi petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper pritožnika podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo, ki jo je zoper ta sklep vložil pritožnikov zagovornik, je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.
2. Višje sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in njegovo podaljšanje, niso spremenile, ter ugotavlja, da so pri pritožniku še vedno podani vsi zakonski znaki za ponovno podaljšanje pripora. Navaja, da je pritožnik na podlagi pravnomočne obtožnice in nepravnomočne prvostopenjske sodbe še vedno utemeljeno osumljen storitve očitanega mu kaznivega dejanja in da so pri njem še vedno podane okoliščine, ki kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti kaznivo dejanje ponovil. Meni tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, ki je s tovrstnimi kaznivimi dejanji močno ogrožena. Pritožnikove očitke glede obstoja okoliščin v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti je Višje sodišče zavrnilo. Zavzelo je tudi stališče, da samo zmanjšanje kriminalne količine kaznivega dejanja, ki se očita pritožniku, ne zmanjšuje njegove ponovitvene nevarnosti v tolikšni meri, da bi se pripor zoper pritožnika lahko odpravil. Glede očitkov pritožnika, za katere ocenjuje, da se nanašajo na dokazno oceno kaznivega dejanja in spremembe obtožnega akta, pa pojasni, da jih ob reševanju pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora ni mogoče obravnavati, saj jih bo mogoče ocenjevati v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.
3. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave. Meni, da je sklep Višjega sodišča pomanjkljiv glede obrazložitve o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ter s tem glede obstoja okoliščine iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Po zatrjevanju pritožnika se Višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o bistveno spremenjenih okoliščinah glede teže kaznivega dejanja, očitanega v obtožbi, v primerjavi s težo kaznivega dejanja, za katero je bil s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega, in do očitkov, s katerimi je uveljavljal protiustavnost ravnanja prvostopenjskega sodišča. Prav v zvezi s protiustavnostjo ravnanja prvostopenjskega sodišča naj bi pritožnik v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora, zatrjeval, da mu je prvostopenjsko sodišče pripor podaljšalo brez predloga državnega tožilca in tudi s kršitvijo četrtega odstavka 361. člena ZKP, saj pred odločitvijo o podaljšanju pripora ni zaslišalo državnega tožilca, pritožnika in njegovega zagovornika. Ker naj se Višje sodišče ne bi opredelilo do navedenih ustavnopravno pomembnih pritožbenih razlogov, naj bi kršilo pritožnikovo pravico iz 25. člena Ustave.
4. Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti petega odstavka 361. člena ZKP. Na podlagi te določbe je bil s sklepom, izpodbijanim z ustavno pritožbo, zoper pritožnika podaljšan pripor. Pritožnik izpodbijani določbi očita neskladje s prvim odstavkom 23. člena in 27. členom Ustave. Kljub temu, da je četrti odstavek 361. člena ZKP predvideval možnost, da sodišče v primerih iz prvega in petega odstavka 361. člena ZKP pred izdajo sklepa o odreditvi ali odpravi pripora zasliši državnega tožilca ter obdolženca in njegovega zagovornika, pobudnik ocenjuje, da je izpodbijana ureditev v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 27. členom Ustave. Omejevalni ukrep naj bi sodišče še vedno lahko odredilo ali podaljšalo brez predloga državnega tožilca, kar naj bi bilo v neskladju z navedenimi določbami Ustave in zahtevami iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10).
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1507/10 z dne 9. 2. 2012 sprejelo v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Mariboru.

Odločitev o ustavni pritožbi
6. Veljavnost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora ob izreku prvostopenjske sodbe je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi že potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.(1) Poseg v to pravico je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, čeprav lahko svojo odločitev omeji le na morebitno ugotovitev kršitve človekove pravice,(2) in to ne glede na to, za katero človekovo pravico ali temeljno svoboščino gre.(3)
7. Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustava sicer ni izrecno določila, da mora presoja sodišča tako ob odločanju o odreditvi kot ob odločanju o podaljšanju pripora temeljiti na vseh ustavno in zakonsko opredeljenih pogojih. Vendar je jasno, da je to nujno zaradi zadostitve ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Da morajo sodišča tako ob odreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave, izhaja tudi iz ustaljene ustavnosodne presoje.(4)
8. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) poudarilo, da zahteva po odločbi sodišča iz prvega odstavka 20. člena Ustave nujno vključuje jamstva iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave.(5) Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, mora sodišče pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu mora torej slišati stališče osebe, o katere priporu odloča, in stališče državnega tožilca. Skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave,(6) ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, pa je slednji tisti, ki mora: (1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, (2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in (3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.(7) Ta tožilčeva vloga je bistvena z vidika zahteve po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Kot je že povedalo Ustavno sodišče(8) daje ta ustavna določba obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi (državni ali zasebni) tožilec.(9)
9. Iz pritožbe, ki jo je pritožnikov zagovornik vložil zoper prvostopenjski sklep in ki jo prilaga ustavni pritožbi, izhaja, da je pritožnik v njej med drugim zatrjeval, da mu je prvostopenjsko sodišče pripor podaljšalo brez predloga državnega tožilca in s kršitvijo četrtega odstavka 361. člena ZKP, saj pred odločitvijo o podaljšanju pripora ni zaslišalo državnega tožilca, pritožnika in njegovega zagovornika. Gre torej za očitke, ki pri odločanju o posegu v osebno svobodo posameznika iz prvega odstavka 19. člena Ustave pomenijo uveljavljanje ustavnopravnih razlogov oziroma zatrjevanje kršitve človekovih pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave.
10. Z izpodbijanim sklepom, ki mu pritožnik očita kršitev 25. člena Ustave, je Višje sodišče zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika zoper prvostopenjski sklep, s katerim je bil pritožniku ob izreku prvostopenjske sodbe podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Glavni in za odločitev o tej ustavni pritožbi bistveni očitek je očitek pritožnika, da se Višje sodišče ni opredelilo do očitkov, s katerimi je pritožnik v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora, uveljavljal protiustavnost ravnanja prvostopenjskega sodišča.
11. Očitkov, s katerimi pritožniki zatrjujejo, da se sodišče ni opredelilo do njihovih navedb, pomembnih za odločitev (v konkretnem primeru do navedb o zatrjevanju protiustavnosti ravnanja prvostopenjskega sodišča), Ustavno sodišče ne presoja z vidika 25. člena Ustave, ampak z vidika 22. člena Ustave. Tako ravna tudi v primeru, če pritožniki zatrjujejo, da se sodišča niso opredelila do upoštevnih ustavnopravnih očitkov, ki so jih uveljavljali oziroma zatrjevali v pritožbi kot rednem pravnem sredstvu. Zato je Ustavno sodišče pritožnikove očitke o tem, da se Višje sodišče ni opredelilo do pomembnih ustavnopravnih očitkov, presojalo z vidika 22. člena Ustave. Zahtevi po obrazložitvi sodne odločbe in opredelitvi do pritožbenih navedb sta namreč vsebina 22. člena Ustave.(10) Iz tega jamstva med drugim izhaja dolžnost sodišč, da se opredelijo do navedb strank, ki so za odločitev z vidika človekove pravice bistvenega pomena. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje so se sodišča zato dolžna opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov stranke, ker sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave.(11)
12. Glede odločitve o dopustnosti posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, so bile bistvenega pomena prav pritožnikove navedbe v pritožbi, da mu je prvostopenjsko sodišče pripor podaljšalo brez predloga državnega tožilca in s kršitvijo četrtega odstavka 361. člena ZKP, saj pred odločitvijo o podaljšanju pripora ni zaslišalo državnega tožilca, pritožnika in njegovega zagovornika. Višje sodišče bi se zato moralo opredeliti do zatrjevanih navedb, da državni tožilec ni predlagal podaljšanja pripora, da bi moral senat po četrtem odstavku 361. člena ZKP zaslišati državnega tožilca in mu tako dati možnost, da predlaga in utemelji razloge za podaljšanje pripora, in zaslišati pritožnika oziroma njegovega zagovornika ter mu tako za podaljšanje pripora zagotoviti pravico, da se o morebitnem predlogu državnega tožilca izjavi.
13. Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča ni razvidno, da bi se to sodišče opredelilo do tovrstnih ustavnopravnih očitkov, ki jih je pritožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora, torej zoper sklep, s katerim se posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, čeprav so bili z vidika te pravice bistvenega pomena. S takšnim načinom odločanja Višje sodišče ni zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da je bila pritožniku z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča v Mariboru kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ker je predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo sklep, ki ne učinkuje več, je Ustavno sodišče svojo odločitev lahko omejilo samo na ugotovitev kršitve pravice (1. točka izreka).
14. Ker se Višje sodišče sploh ni opredelilo do upoštevnih ustavnopravnih očitkov, ocene o drugih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic niti ni mogoče sprejeti.

Odločitev o pobudi
15. Pobudnik izpodbija peti odstavek 361. člena ZKP in zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 27. členom Ustave.
16. Izpodbijana določba je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati zaradi uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – ZKP-K), čeprav se bo do 14. 5. 2012 še vedno uporabljala. Vendar samo to dejstvo pomembno ne vpliva na odločanje Ustavnega sodišča, ker Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 47. člena ZUstS lahko presoja tudi ustavnost predpisov, ki so prenehali veljati, če bi bilo treba odpraviti njihove protiustavne posledice. Če bi izpodbijani sklep o podaljšanju pripora temeljil na takšnih določbah zakona, bi pobudnik izkazoval t. i. pravovarstveno potrebo za njihovo ustavnosodno presojo. Očitke o protiustavnosti posamezne zakonske določbe pa je moral pobudnik v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo najprej nasloviti na pristojna sodišča, da se ta do njih opredelijo, in šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev jih lahko uveljavlja v postopku z ustavno pritožbo in pobudo pred Ustavnim sodiščem (tako Ustavno sodišče npr. v sklepu št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79).
17. V skladu z navedenimi izhodišči je Ustavno sodišče preizkusilo, ali pobudnik izkazuje pravovarstveno potrebo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 361. člena ZKP. Pobudnik v pritožbi, o kateri je s sklepom, izpodbijanim v ustavni pritožbi, odločilo Višje sodišče v Mariboru, protiustavnosti petega odstavka 361. člena ZKP ni izrecno zatrjeval. Zato že iz tega razloga pravovarstvena potreba za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane odločbe na podlagi pobude ni izkazana. Vprašanje, ali mora sodišče, preden odredi pripor iz prvega in petega odstavka 361. člena ZKP, zaslišati državnega tožilca ter obdolženca in njegovega zagovornika in jima s tem tudi omogočiti, da se glede morebitnega predloga državnega tožilca izjavita, pa je urejal četrti odstavek 361. člena ZKP. V skladu z izhodišči, navedenimi v prejšnji točki, bi Ustavno sodišče lahko že na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS opravilo presojo tudi te določbe, če bi bilo to potrebno za odločitev o tej ustavni pritožbi. Za odločitev o tej ustavni pritožbi pa takšna presoja četrtega odstavka 361. člena ZKP ni bila potrebna. Pri odločanju o ustavni pritožbi se je moralo Ustavno sodišče opredeliti samo do očitka pritožnika o tem, da Višje sodišče ni odgovorilo na ustavnopravno pomembne očitke, ki jih je pritožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora. Poleg tega pa v primeru, da bi Ustavno sodišče opravilo presojo četrtega odstavka 361. člena ZKP in bi ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo, to ne bi moglo več vplivati na odločanje o podaljšanju pripora ter s tem na pobudnikov pravni položaj, tudi takrat, če bi Ustavno sodišče določilo način izvršitve ugotovljenega neskladja. Izpodbijani sklep Višjega sodišča namreč ne velja več.(12) To pa je upošteven razlog, zaradi katerega ga Ustavno sodišče kljub ugotovljeni kršitvi pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave tudi ni moglo več razveljaviti in vrniti sodišču v novo odločanje.
18. Ker glede na navedeno pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 361. člena ZKP zavrglo (2. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ter tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09.
(2) Člen 47 v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS.
(3) Glej 23. točko obrazložitve odločbe št. U-I-50/09, Up-260/09.
(4) Glej npr. 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 (OdlUS IV, 138) ter številne kasnejše odločbe in sklepe.
(5) Glej 69. in 70. do 72. točko obrazložitve odločbe št. U-I-18/93.
(6) Člen 27 Ustave se glasi: »Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.«
(7) Točka 39 obrazložitve odločbe št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41) in 13. točka obrazložitve odločbe št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 20).
(8) Glej 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI 165).
(9) Točka 17 obrazložitve odločbe št. U-I-50/09, Up-260/09. Iz navedene odločbe tudi izhaja, da je bistveni vidik vsebine te pravice prav zagotavljanje »enakosti orožij«.
(10) Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32) in št. Up-2442/06 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 95), v katerih je Ustavno sodišče (v zvezi z očitki, da se sodišča niso opredelila do navedb v pravnih sredstvih) zapisalo, da je treba očitke neobrazloženosti presojati z vidika 22. in ne 25. člena Ustave.
(11) Glej npr. odločbe št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90), št. U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 30/09), št. Up-2215/08 z dne 16. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09, in OdlUS XVIII, 73), št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10), št. U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 28/11) in druge.
(12) Iz dopisa Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 45602/2010 z dne 14. 11. 2011 izhaja, da pritožnik ni več v priporu in da je tudi kazen zapora že v celoti prestal oziroma je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen.