Številka: Up-545/11-31

Up-544/11-28
Datum: 7. 6. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju, ter Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ljubljana, na seji 7. junija 2012

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 287/2010 z dne 17. 2. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku z vmesnim sklepom odločilo, da so predlagatelji (tj. pravni nasledniki Ferdinanda in Vande Attems) upravičenci za vrnitev premoženja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZIKS). Zoper navedeno odločitev sta pritožnika (nasprotna udeleženca v nepravdnem postopku) vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi njuni reviziji zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritrdilo je presoji, da je bilo premoženje pravnih prednikov predlagateljev podržavljeno na podlagi kasneje razveljavljene sodbe Vojaškega sodišča mesta Maribor št. Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945 (v nadaljevanju kazenska sodba)(1) in ne na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), ter da je zato pravna podlaga za vrnitev tega premoženja ZIKS in ne Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/00 – v nadaljevanju ZDen). Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10) je Vrhovno sodišče odločitev utemeljilo na stališču, po katerem bi bila z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave nesprejemljiva odločitev, ki bi utegnila privesti do tega, da bi bilo zaradi morebitne odločitve o zavrnitvi predloga, sprejete po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, predlagateljem onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen.
2. Pritožnica Republika Slovenija zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita sprejetje nelogične in protispisne ter zato očitno napačne odločitve. Zaključek o kazenski sodbi kot podlagi za podržavljenje naj bi bil v nasprotju z dejanskim stanjem in dokazi, izvedenimi v konkretnem sodnem postopku, saj naj bi iz vpisov v zemljiški knjigi izhajalo, da je bilo premoženje, ki je predmet zahtevka predlagateljev, v državno last preneseno na podlagi Odloka AVNOJ. Ker naj bi v več svojih odločitvah poudarilo, da so za ugotovitev pravne podlage podržavljenja pravno pomembni prav vpisi v zemljiško knjigo,(2) pri presoji pravne podlage podržavljenja v predmetni zadevi pa naj teh vpisov ne bi upoštevalo, Vrhovnemu sodišču očita odstop od uveljavljene sodne prakse. Očita mu tudi, da je odločilo v nasprotju s stališči, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-969/08, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje.
3. Pritožnik Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zatrjuje kršitev 2., 3., 14., 22., 25. in 67. člena Ustave. Navaja, da se je v primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno tako na podlagi Odloka AVNOJ kot na podlagi kazenske sodbe, v (ustavno)sodni praksi izoblikovalo stališče, da so za ugotovitev pravne podlage podržavljenja pomembni tako analiza odločb o podržavljenju kot tudi analiza vpisov v zemljiški knjigi ter stališče, po katerem je odločitev o pravnem temelju in času podržavljenja odvisna od vprašanja, ali je bila pravna podlaga za podržavljenje 1., 2. ali 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ.(3) Tem stališčem naj Vrhovno sodišče ne bi sledilo, saj naj jih pri presoji zemljiškoknjižnih vpisov v času podržavljenja sploh ne bi upoštevalo. Ker naj bi bilo iz teh vpisov jasno razvidno, da so bile nepremičnine, ki so predmet konkretnega postopka, podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ, naj bi bil zaključek revizijskega sodišča, da so se predlagatelji utemeljeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za podržavljenje, v nasprotju z listinskimi dokazi in brez razumne pravne utemeljitve. Vrhovno sodišče naj pri presoji tudi ne bi upoštevalo, da se obravnavana zadeva glede bistvenih okoliščin razlikuje od zadeve št. Up-969/08, na katero se sklicuje. Ker naj bi bil v navedeni zadevi zemljiškoknjižni prenos premoženja v državno last izveden na podlagi sodne odločbe, izdane v postopku izvršitve kazenske sodbe, in ker naj bi bil zahtevek na podlagi določb ZIKS vložen pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, kar v obravnavani zadevi ni primer, naj bi bilo sklicevanje revizijskega sodišča na stališča, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-969/08, arbitrarno. Pritožnik meni, da so predlagatelji pravico do vložitve zahteve za vrnitev premoženja na podlagi določb ZDen že izčrpali s tem, ko so pri pristojnem upravnem organu pravočasno vložili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo kasneje umaknili. Zato naj bi bilo stališče, da bi jim bila z zavrnitvijo predloga za vrnitev istega premoženja kršena pravica iz 33. člena Ustave, ker njegove vrnitve zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen v postopku po ZDen ne bi mogli več uveljavljati, pravno napačno. Utemeljitev izpodbijanega sklepa naj bi vzbujala občutek, da se Vrhovno sodišče ni poglobilo v konkretno zadevo in je zgolj na podlagi stališč, sprejetih v drugih sodnih postopkih istih predlagateljev, štelo, da je o temelju zahtevka že odločeno, zaradi česar je zgolj nekritično povzemalo ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev sodišč v teh postopkih.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-544/11, Up-545/11 z dne 21. 6. 2011 ustavni pritožbi zoper odločbo, navedeno v izreku te odločbe, sprejel v obravnavo in o tem na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče. Z istim sklepom je odločil tudi, da pritožnikove ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Celju v zvezi z vmesnim sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah ne sprejme v obravnavo, ter odločil, da Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah počaka z odločanjem v zadevi št. N 18/2006 do končne odločitve Ustavnega sodišča.
5. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS sta bili ustavni pritožbi poslani nasprotnim udeležencem (tj. predlagateljem iz nepravdnega postopka). Ti v odgovoru nasprotujejo aktivni legitimaciji pritožnikov za vložitev ustavne pritožbe, saj menijo, da pritožnica, ki je država, in pritožnik, ki je bil ustanovljen zgolj z namenom upravljanja premoženja, ki je v lasti države, oziroma gospodarjenja z njim, že po naravi stvari ne moreta biti žrtvi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato naj njihovega varstva tudi ne bi bila upravičena uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo. Očitke pritožnikov zavračajo kot neutemeljene. Revizijsko sodišče naj bi utemeljeno zavrnilo vse revizijske argumente, pri odločanju pa naj bi upoštevalo tudi vse v postopku zbrane dokaze in veljavno zakonodajo. Zgolj to, da vseh svojih stališč ni obširno obrazložilo, pa po mnenju nasprotnih udeležencev ne utemeljuje posega Ustavnega sodišča. Ker naj bi Vrhovno sodišče odločitev oprlo na pravno zavezujoče stališče Ustavnega sodišča, menijo, da mu arbitrarnega odločanja ni mogoče očitati. Navajajo, da so s kazensko sodbo izrečeno zaplembo premoženja izvršila tedaj krajevno pristojna okrajna sodišča v Brežicah, Slovenski Bistrici, Krškem in Šmarju pri Jelšah. Zato menijo, da je treba tudi postopke vračanja tega premoženja, ki tečejo pri teh sodiščih, šteti kot enoten postopek. Ker naj bi okrajna sodišča v Brežicah, Slovenski Bistrici in Krškem že pravnomočno odločila, da je bilo premoženje, ki je predmet postopkov, ki jih vodijo, podržavljeno s kazensko sodbo, menijo, da bi morebitna drugačna odločitev, ki bi bila glede pravnega temelja podržavljenja sprejeta v konkretnem postopku, kršila njihove pravice iz 22. in 33. člena Ustave.
6. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožnikoma. Pritožnik v odgovoru navaja, da z upravljanjem zemljišč, ki so v državni lasti, oziroma gospodarjenjem z njimi ustvarja prihodke, od katerih je odvisno uresničevanje nalog, ki jih je dolžan opravljati v skladu s 4. členom Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 19/10 – uradno prečiščeno besedilo, in 56/10 – ZSKZ). V konkretnem postopku naj bi imel zato pravni in dejanski interes doseči odločitev, na podlagi katere se obseg zemljišč, ki jih upravlja oziroma z njimi gospodari, ne bi zmanjšal. Ker naj bi bil kot pravna oseba javnega prava nosilec ustavnih pravic procesne narave, katerih kršitev zatrjuje, naj bi bil upravičen tudi za vložitev ustavne pritožbe. Meni, da nasprotnim udeležencem z zavrnitvijo zahtevka pravica iz 33. člena Ustave ne bi mogla biti kršena, saj naj bi s tem, ko so vrnitev podržavljenega premoženja zahtevali tudi na podlagi določb ZDen, izkoristili oba postopka, ki ju je predpisal zakonodajalec. Ugovarja trditvi nasprotnih udeležencev, da bi bilo treba enotno obravnavati vse njihove zahtevke, vložene pri različnih krajevno pristojnih sodiščih, saj naj bi bilo iz sklepov drugih sodišč, izdanih v postopkih, ki jih vodijo, razvidno, da je bilo premoženje pravnih prednikov nasprotnih udeležencev podržavljeno na različnih pravnih podlagah.(4) Zgolj dejstvo, da vrnitev na različnih pravnih podlagah podržavljenega premoženja urejata dva zakona, pa po mnenju pritožnika ne utemeljuje stališča, da za presojo upravičenosti do njegove vrnitve ni pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno, ter da je vseeno, v katerem postopku in po kakšnih pravilih se vrača. Pritožnica na navedbe nasprotnih udeležencev ni odgovorila.

7. Ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo ustavnih pravic upravičencu oziroma nosilcu ustavnih pravic omogoča varstvo pred posegi države in drugih javnopravnih in zasebnopravnih oseb v njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe so po ustaljeni ustavnosodni presoji poleg fizičnih oseb tudi pravne osebe, kolikor se posamezne ustavne pravice glede na svojo naravo nanašajo nanje.(5) Da so pravne osebe javnega prava, konkretno javni zavod in občina, nosilke ustavnih procesnih jamstev iz 22. in iz 25. člena Ustave in torej upravičene za vložitev ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče odločilo v sklepih št. Up-199/98 z dne 25. 3. 1999 in št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108). Upravičenost za uveljavljanje kršitev ustavnoprocesnih jamstev iz 22. člena Ustave pa je Ustavno sodišče v sklepu št. Up-387/03 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 131/04, in OdlUS XIII, 90) priznalo tudi državi.
8. Pritožnika, ki sta pravni osebi javnega prava, sta bila kot stranki udeležena v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba. Zato so jima v tem postopku zagotovljena tudi vsa procesna jamstva ustavnopravne narave iz 22. člena Ustave. Ker v ustavnih pritožbah prvenstveno uveljavljata prav kršitev teh jamstev, jima upravičenosti za vložitev ustavnih pritožb ni mogoče odreči.

9. Pritožnika Vrhovnemu sodišču očitata, da je stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi št. Up-969/08, uporabilo arbitrarno, ker pri odločanju ni upoštevalo, da so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne od tistih, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo pri presoji v zadevi št. Up-969/08. Očitata mu tudi, da za presojo o kazenski sodbi kot podlagi za podržavljenje ni imelo podlage v listinskih dokazih ter da zanjo tudi ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Izpodbijana odločitev naj bi bila zato arbitrarna, s čimer naj bi bila pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
10. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) zagotavlja ustavna procesna jamstva. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 22. člena Ustave med drugim izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma v primeru, ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej povsem samovoljno.(6) Glede na očitke pritožnikov je Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
11. Po tretjem odstavku 1. člena ZUstS so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ustavno sodišče je že nekajkrat opozorilo na pravno zavezujočo naravo svojih odločitev, sprejetih v zadevah ocene ustavnosti predpisov. V odločbi št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 80/99, in OdlUS VIII, 209) je navedlo, da iz njegovega ustavno opredeljenega položaja izhaja pooblastilo Ustavnemu sodišču, da pri izvrševanju svojih pristojnosti s pravno zavezujočimi učinki razlaga ustavne določbe. V odločbi št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108) je tudi navedlo, da v primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. Prav tako je Ustavno sodišče v več svojih odločitvah opozorilo, da ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca (ki v primeru nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča krši načela pravne države iz 2. člena in načelo delitve oblasti iz tretjega odstavka 3. člena Ustave),(7) temveč tudi sodišča. Sklicujoč se na vlogo, ki jo ima kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je Ustavno sodišče v sklepu št. Up-424/06 z dne 22. 10. 2009 (OdlUS XVIII, 93) poudarilo, da so sodišča pri svojih postopkih in v odločitvah dolžna ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče, ter da morajo v primeru, če se z njimi ne strinjajo, to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti.(8)
12. Zaradi zavezujoče narave razlage, s katero Ustavno sodišče napolnjuje vsebino posameznih ustavnih določb, zlasti tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ima odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme v konkretnem ustavnosodnem postopku, naravo precedensa.(9) Precedenčen učinek imajo odločitve Ustavnega sodišča, saj prav te vsebujejo razlage Ustave, pomembne za presojo posameznih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (t. i. zgornjo premiso ustavnosodne presoje). Ker sodišča pri odločanju niso vezana le na zakon, temveč tudi na Ustavo (125. člen Ustave), odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi sodišča pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih (učinkujejo erga omnes).(10)
13. Bistvena sestavina vsake sodne odločbe je navedba prava, na katerem temelji odločitev sodišča (t. i. pravna podlaga odločitve). Običajno je to zakonska norma, sodišče pa lahko odločitev opre tudi na stališče, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v postopku ustavnosodne presoje. V tem primeru je bistvena sestavina sodne odločbe tudi to (precedenčno) stališče. Zato ga mora sodišče (ob uporabi sklepanja po analogiji) upoštevati enako, kot mora (ob uporabi metode sklepanja po silogizmu) upoštevati zakonsko normo pri presoji na podlagi zakonske ureditve. Zlasti v primerih, ko se sklicuje na odločitev oziroma stališče, sprejeto v postopku ustavnosodne presoje posamičnih pravnih aktov (tj. v postopku z ustavno pritožbo), mora to odločitev oziroma stališče upoštevati v celoti, tj. z upoštevanjem vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki so bile pomembne za presojo v konkretni ustavnopravni zadevi. Ker so bile podlaga za odločitev Ustavnega sodišča, so namreč prav te okoliščine pomembne za razumevanje bistva posameznega ustavnopravnega stališča.(11) Povedano drugače: učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo Ustavnega sodišča v posameznem ustavnosodnem postopku, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji odločitev Ustavnega sodišča. Zahteva po spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča je namreč upravičena le, če enako odločitev utemeljujejo tudi bistveno enake dejanske okoliščine konkretnega primera. Kadar pa sodišče odločitev opre na stališče Ustavnega sodišča, ne da bi dejanske okoliščine konkretnega primera primerjalo s tistimi, ki jih je Ustavno sodišče v okviru argumentacije nosilnega stališča v svoji odločitvi posebej poudarilo kot odločilne, ali ne pojasni, zakaj okoliščine konkretnega primera utemeljujejo uporabo prav tega stališča, je enako, kot če ne bi navedlo pravnega predpisa ali ne bi pojasnilo, zakaj je uporabilo pravni predpis, ki nima povezave z obravnavanim življenjskim dogodkom. V obeh primerih krši jamstva, ki izhajajo iz 22. člena Ustave.
14. Z odločbo, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje Vrhovno sodišče, je Ustavno sodišče razveljavilo odločitve sodišč o zavrnitvi zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja, vloženega na podlagi 145. člena ZIKS. Na podlagi ugotovitve, da so pritožniki predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS pri sodišču vložili pred potekom prekluzivnega roka, ki ga je za vložitev zahtev za denacionalizacijo določil prvi odstavek 64. člena ZDen, ter ugotovitve, da se je ta rok v času odločanja sodišč že iztekel, je presodilo, da odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da na podlagi določb ZIKS vložen zahtevek ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen, pritožnikom dokončno odvzema pravico do denacionalizacije, saj ti (zaradi izteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen) nimajo več na voljo nobenega postopka, v katerem bi lahko zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja. Zato je odločilo, da je bila z izpodbijanimi odločitvami kršena njihova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem je opozorilo tudi, da bi bila v neskladju s 33. členom Ustave vsaka razlaga zakonske ureditve, po kateri upravičenci, ki so v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen pri sodišču vložili zahtevo za vrnitev s kazensko sodbo zaplenjenega (in na njeni podlagi tudi zemljiškoknjižno v državno last prenesenega) premoženja, ne bi imeli več pravice do njegove vrnitve zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo to premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe (glej 12. in 13. točko obrazložitve navedene odločbe).
15. Iz nosilnih razlogov odločbe št. Up-969/08 je jasno razvidno, da so bila za presojo Ustavnega sodišča v navedeni zadevi odločilna predvsem naslednja dejstva oziroma okoliščine: (1) da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, (2) da je ta rok v času odločanja sodišč že potekel in (3) da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Vendar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče ta bistvena dejstva upoštevalo tako, kot izhaja iz 13. točke obrazložitve te odločbe. V razlogih je namreč navedlo le abstraktno pravno stališče (oziroma t. i. evidenčni stavek) omenjene odločbe Ustavnega sodišča, pri tem pa dejstev konkretnega primera ni primerjalo z dejstvi, na katerih temelji odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/08 in ki opredeljujejo domet tega precedensa. Sklicujoč se na namen ZDen in ZIKS ter na njuno enotno ureditev vračanja podržavljenega premoženja, je navedlo le, da bi bilo zaostrovanje standardov in postavljanje zahtev po še večji natančnosti pri ugotavljanju pravnih podlag podržavljenja od te, ki sta ju v konkretnem postopku izpričali sodišči prve in druge stopnje, v nasprotju s ciljem poprave krivic, ki ga zasledujeta ZDen in ZIKS. Temu je sicer dodalo, da so se predlagatelji pred vložitvijo predloga lahko utemeljeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za podržavljenje premoženja njihovega pravnega prednika, za kar pa ni imelo podlage niti v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku pred sodiščema nižjih stopenj niti v podatkih sodnega spisa.(12)
16. S takšno utemeljitvijo Vrhovno sodišče ni zadostilo zahtevi po razumni in pravno argumentirani odločitvi, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Zaradi neupoštevanja dejanskih okoliščin konkretnega primera ter tistih, ki so bile pomembne za presojo Ustavnega sodišča, je nosilno stališče odločbe št. Up-969/08 uporabilo tako, kot da velja vselej, kadar sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi določb ZIKS, in je sporna pravna podlaga podržavljenja oziroma pravna podlaga zahtevka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Drugače kot iz odločbe št. Up-969/08 iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja razlaga, da je treba v teh primerih zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen in skladno s ciljem poprave krivic, ki ga z enotno ureditvijo vračanja podržavljenega premoženja zasledujeta ZIKS in ZDen, upravičencem omogočiti, da dosežejo vrnitev podržavljenega premoženja ne glede na čas vložitve zahtevka in ne glede na to, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno.
17. Ker je takó Vrhovno sodišče izpodbijano odločitev oprlo na abstraktno in od dejstvenega substrata odrezano stališče Ustavnega sodišča, ne da bi pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera utemeljujejo uporabo tega stališča, je kršilo zahtevo po prepovedi samovoljnega (arbitrarnega) odločanja, ki zanj izhaja iz 22. člena Ustave.(13) Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Petrič.

(1) Z navedeno kazensko sodbo sta bila zakonca Attems spoznana za kriva posameznih očitanih jima kaznivih dejanj in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom, izgubo posameznih političnih pravic, izgon iz kraja prebivanja ter zaplembo vsega njunega premoženja. Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, je s sklepom št. IV K 47/93 z dne 14. 6. 1993 kazensko sodbo razveljavilo in kazenski postopek zoper oba obdolženca ustavilo.

(2) Po navedbah pritožnice naj bi takšno stališče izhajalo iz sklepov Vrhovnega sodišča št. II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, št. II Ips 615/2005 z dne 26. 1. 2006, št. II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005, št. II Ips 88/2006 z dne 21. 12. 2006, št. II Ips 847/2007 z dne 13. 12. 2007, št. II Ips 756/2009 z dne 26. 1. 2009, št. II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, št. II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010 in št. II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011.

(3) Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005 in sklepe istega sodišča št. II Ips 275/2002 z dne 1. 1. 2003, št. II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, št. II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, št. II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, št. II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005 in št. II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009 ter na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 190) in št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106) ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-1278/07 z dne 2. 7. 2007.

(4) V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na obrazložitev sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 10. 3. 2007, izdanega v postopku št. N 16/96, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bil del premoženja, ki je predmet navedenega postopka, podržavljen na podlagi Odloka AVNOJ in ne na podlagi kazenske sodbe, ter na sklep Okrajnega sodišča v Krškem št. N 7/2006 z dne 12. 6. 2008, s katerim naj bi sodišče predlog nasprotnih udeležencev za vrnitev dela podržavljenega premoženja zavrglo, ker je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ in ne na podlagi kazenske sodbe.

(5) Primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št. Up-98/06 z dne 21. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 139/06, in OdlUS XV, 110), št. Up-157/08 z dne 4. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 108/08, in OdlUS XVII, 98) in št. Up-3902/07 z dne 4. 11. 2008.

(6) Tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003 ter v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112).

(7) Prvič že v odločbi št. U-I-114/95 z dne 7. 12. 1995 (Uradni list RS, št. 8/96, in OdlUS IV, 120), nazadnje pa v odločbi št. U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 47/11).

(8) Podobno že v odločbi št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001 (Uradni list RS, št. 64/01, in OdlUS X, 224).

(9) Primerjaj Jadranka Sovdat, Predlagane spremembe ustave – Diskrecija pri zbiranju pobud in ustavnih pritožb za obravnavanje in privilegirani predlagatelji, Revija Dignitas, št. 45–46 (2010), str. 132–134. Na zavezujočo naravo odločb Ustavnega sodišča je opozoril tudi ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1062/05 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 31/07, in OdlUS XVI, 47).

(10) Primerjaj Jan Zobec, Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6–7/2011, str. 1312.

(11) Primerjaj G. Lübbe-Wolff, R. Mellinghoff in R. Gaier, Verfassungsgerichtsbarkeit: Funktionen und Beziehungen zu den Anderen Öffentlichen Gewalten; Bericht des Bundesverfassungsgerichts für den XV. Kongress der Konferenz der Europäischen Verfassungsgerichte (Nacionalno poročilo Zveznega ustavnega sodišča Nemčije (zlasti str. 36 in 37)), pripravljeno za XV. kongres Konference evropskih ustavnih sodišč, ki je na temo »Ustavno sodstvo: funkcije in razmerja do drugih javnih oblasti« potekal od 23. do 25. 5. 2011 v Bukarešti v Romuniji. Poročilo je dostopno na .

(12) Po ustaljeni ustavnosodni presoji odločitev sodišča, ki temelji na očitno napačni ugotovitvi, tj. na ugotovitvi, ki nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju oziroma v sodnih spisih, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006, Uradni list RS, št. 101/06, nazadnje pa v odločbi št. Up-747/09 z dne 30. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10).

(13) Z razlago, ki je nosilni razlogi odločbe št. Up-969/98 ne utemeljujejo, je Vrhovno sodišče brez razumnih ustavnopravnih argumentov spremenilo stališče Ustavnega sodišča, ga odtrgalo od dejstev, na katerih temelji, in ga pripelo na neki drug dejstven substrat. S tem je nižjim sodiščem preneslo napačno sporočilo, kako naj nosilno stališče odločbe št. Up-969/08 uporabljajo oziroma razlagajo v praksi.