Uradni list

Številka 53
Uradni list RS, št. 53/2012 z dne 13. 7. 2012
Uradni list

Uradni list RS, št. 53/2012 z dne 13. 7. 2012

Kazalo

2230. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Kopru in sodbe Okrajnega sodišča v Sežani, stran 5479.

Številka: Up-1544/10-13
Datum: 21. 6. 2012
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Matevža Proja, Škofja Loka, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 21. junija 2012
o d l o č i l o:
Sodba Višjega sodišča v Kopru št. PRp 186/2010 z dne 7. 10. 2010 in sodba Okrajnega sodišča v Sežani št. PR 384/2009 z dne 22. 4. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Sežani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik izpodbija sodbo, s katero ga je Okrajno sodišče v Sežani spoznalo za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po e) točki desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1). Ustavno pritožbo vlaga tudi zoper sodbo, s katero je Višje sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vložil zagovornik pritožnika.
2. Iz sodbe Okrajnega sodišča izhaja, da je bila pritožniku dana možnost ustnega zagovora, vendar naj bi kot način obrambe izbral pisni zagovor. Iz navedene sodbe izhaja tudi ocena sodišča, da pritožnik ni zahteval neposrednega zaslišanja in da zahteve po sodelovanju pri izvajanju dokazov nista podala ne pritožnik ne njegov zagovornik. Očitke pritožnika, da v postopku o prekršku ni bil zaslišan in da je sodišče priči zaslišalo brez njegove in zagovornikove navzočnosti, je Višje sodišče presojalo kot uveljavljanje kršitve določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1). Na podlagi podatkov v spisu je ugotovilo, da so zagovorniki ob priglasitvi pooblastila izrecno zahtevali, naj se vsa sodna pisanja vročajo njim neposredno, in menilo, da to ne pomeni zahteve za sodelovanje pri posameznih procesnih dejanjih. Višje sodišče je ocenilo, da zahteve po ustnem zaslišanju ne pomenita niti izjava obdolženca v pisnem zagovoru, da ne bo uporabil privilegija po prvem odstavku 114. člena ZP-1, niti navedba, da si pridržuje podati zagovor v nadaljevanju postopka. Sprejelo je stališče, da je pritožnik s pisnim zagovorom, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo na predlog zagovornika, ker se obdolženi na vabilo sodišča za ustno zaslišanje ni odzval, pravico do zagovora že izkoristil. Ob strinjanju z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženec in zagovornik nista podala zahteve za sodelovanje pri posameznih procesnih dejanjih, je Višje sodišče ocenilo, da prvostopenjsko sodišče obrambe niti ni bilo dolžno vabiti ali obveščati o posameznih dejanjih. Zato je ocenilo, da je sodišče prve stopnje, ki je zagovornike obvestilo (in ne vabilo, kot naj bi to v pritožbi zatrjevali zagovorniki pritožnika) o naroku za zaslišanje prič ter jim nato oba zapisnika poslalo v vednost, s tem naredilo celo več, kot mu nalaga ZP-1. S tem, da je prvostopenjsko sodišče priči zaslišalo en dan prej in da o preložitvi zaslišanj zagovornikov ni obvestilo (čeprav bi bilo sicer obveščanje o preložitvi zaslišanja prič, če je zagovornike o tem že obveščalo prvič, utemeljeno pričakovati), po oceni Višjega sodišča ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.
3. Pritožnik zatrjuje kršitve 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da ima v postopku o prekršku pravico, da je neposredno zaslišan. Trdi, da je ta pravica najprej varovana z 22. členom Ustave in s 6. členom EKČP, izhajala naj bi tudi iz pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Pritožnik navaja, da je zagovor sicer podal pisno, saj na narok za zaslišanje iz opravičenih razlogov ni mogel pristopiti. Vendar naj bi v pisnem zagovoru jasno zapisal, da privilegija iz prvega odstavka 114. člena ZP-1 ne bo uporabil in da bo odgovarjal na vsa vprašanja sodišča. To izjavo pritožnik ocenjuje kot svojo zahtevo, da želi biti v postopku neposredno zaslišan. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, naj bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Vsebina in namen tega načela po oceni pritožnika pomenita uresničevanje pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Pritožnik meni, da je prav načelo neposrednosti tisto, ki na eni strani omogoča sodniku, da prosto presoja vrednost posameznih dokazov, si tako ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in oblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti. Po drugi strani naj bi prav to načelo omogočalo stranki, da neposredno zaslišuje priče in se opredeli do izvedenih dokazov. Tej pravici, za katero pritožnik trdi, da izhaja tudi iz pravice do sojenja v navzočnosti (druga alineja 29. člena Ustave), bi se lahko odpovedal le izrecno in nedvoumno, česar naj v tej zadevi ne bi storil. Sodišču naj namreč ne bi prepustil, da se sámo neposredno seznani z verzijo o historičnem dogodku. Nadalje pritožnik poudarja, da ima v postopku o prekršku tudi pravico, da zaslišuje obremenilne priče. Navaja, da je njegov zagovornik zahteval, naj ga sodišče obvešča o vseh procesnih dejanjih in mu vroča vsa sodna pisanja. S tem naj bi jasno izrazil interes, da v postopku aktivno sodeluje. Tej zahtevi naj bi sodišče najprej sledilo in na narok, ki je bil 20. 4. 2010 razpisan za zaslišanje policistov kot obremenilnih prič, povabilo pritožnikovega zagovornika (pravilno: o tem je sodišče obvestilo zagovornika). Pritožnik pojasni, da je njegov zagovornik tega dne na narok tudi pristopil, vendar naj bi sodišče obremenilni priči zaslišalo že en dan pred razpisanim narokom, torej 19. 4. 2010, ne da bi pritožnikovega zagovornika o tem predhodno obvestilo. S tem naj bi sodišče kršilo pravico pritožnika do zaslišanja obremenilnih prič iz tretje alineje 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1544/10 z dne 10. 10. 2011 sprejel v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Kopru.
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Sežani št. PR 384/2009.
B.
6. Izpodbijana stališča Višjega sodišča se nanašajo na pravico pritožnika, da v rednem sodnem postopku o prekršku izvaja svojo pravico do obrambe s tem, da sodeluje pri zaslišanju obremenilnih prič in da poda svoj zagovor. Ob strinjanju z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženec in zagovornik nista podala zahteve za sodelovanje pri posameznih procesnih dejanjih, je Višje sodišče sprejelo stališče, da prvostopenjsko sodišče zagovornika niti ni bilo dolžno vabiti ali obveščati o posameznih dejanjih ter da s tem, ko je priči zaslišalo en dan prej in o preložitvi zaslišanj zagovornikov ni obvestilo, ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Nadaljnje stališče Višjega sodišča je, da je pritožnik s pisnim zagovorom, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo na predlog zagovornika, ker se obdolženi na vabilo sodišča za ustno zaslišanje ni odzval, pravico do zagovora že izkoristil.
7. Pritožnik trdi, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, ker ni imel možnosti, da bi aktivno sodeloval v postopku o prekršku. Zatrjuje, da o prekršku ni bil neposredno zaslišan in da mu sodišče ni zagotovilo pravice, da bi zaslišal policista kot obremenilni priči, saj naj bi ta dokaz, na katerega je potem sodišče oprlo izpodbijani sodbi, izvedlo brez navzočnosti pritožnika in njegovega zagovornika. Trdi, da se kljub temu, da je zagovor podal pisno, ni odpovedal pravici do zaslišanja obremenilnih prič, in zatrjuje, da sodišču ni prepustil, da bi se sámo seznanilo z verzijo o historičnem dogodku. Takšne trditve pritožnika je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice do obrambe (29. člen Ustave). Pri presoji je izhajalo tudi s stališča, da gre za jamstvo, ki sestavlja širši pojem poštenega postopka.(1)
8. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člen Ustave), skupaj s specialnimi pravnimi jamstvi kazenskega postopka, ki so urejena v 29. členu Ustave, tvorijo širši pojem poštenega postopka. Namenjena so zagotavljanju poštenega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Eno od jamstev poštenega postopka je tudi pravica do zaslišanja obremenilnih prič. V skladu s tem jamstvom je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja.(2) Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič. Nezmožnost uveljaviti to procesno jamstvo, ki ga zagotavlja d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice iz 29. člena Ustave.(3)
9. Zapoved poštenega sojenja izhaja tudi iz 6. člena EKČP.(4) Za konvencijsko varstvo pravice do poštenega sojenja je prav tako bistvena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Tako Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) med drugim poudarja, da mora imeti obdolženec možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.(5) Po stališču Ustavnega sodišča je pravica do zaslišanja obremenilnih prič tudi samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave.(6) Za uresničitev te pravice pa mora biti, ko gre za zaslišanje obremenilne priče, obdolžencu najprej omogočeno, da se takšnega zaslišanja udeleži. To je mogoče doseči samo tako, da sodišče obdolženca oziroma njegovega zagovornika vnaprej obvesti o zaslišanju.
10. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na izhodišču, da morajo biti navedena jamstva poštenega postopka obdolžencu zagotovljena tudi v postopku o prekršku.(7) To velja tudi za obravnavano zadevo, saj gre za položaj, v katerem je sodišče izpodbijani sodbi izdalo v rednem sodnem postopku o prekršku.
11. Iz spisa Okrajnega sodišča izhaja, da je sodišče pritožnika najprej povabilo na ustno zaslišanje. Pritožnik je zaprosil za preložitev zaslišanja, hkrati pa so njegovi zagovorniki ob priglasitvi pooblastila tudi zahtevali, naj se vsa pisanja vročajo neposredno njim. Tudi na drugi narok za zaslišanje pritožnika ni bilo, je pa pristopil njegov zagovornik, ki je pritožnikovo odsotnost opravičil in v spis predložil njegov pisni zagovor. Pritožnik se je zagovarjal, da očitanega prekrška prehitre vožnje ni storil on, saj da ima več avtomobilov, ki jih posoja tako družinskim članom kot tudi zaposlenim v svojem podjetju. V pisnem zagovoru je med drugim predlagal, naj sodišče zasliši tudi oba policista, ki sta opravila identifikacijo pritožnika na kraju prekrška. Sodišče je takšnemu predlogu ugodilo in o tem, da bo narok za zaslišanje policistov 20. 4. 2010, obvestilo zagovornike pritožnika. Zaprosilu policistov, naj razpisani narok preloži, je sodišče ugodilo, vendar o novem datumu naroka, ki ga je sodišče določilo za 19. 4. 2010, obrambe ni obvestilo. Po opravljenem naroku je sodišče zapisnike o zaslišanju še isti dan po faksu poslalo zagovornikom pritožnika in jim hkrati pojasnilo, da so jih pomotoma pozabili obvestiti o spremenjenem datumu naroka.
12. Pravico do obrambe v postopku o prekršku obdolženec med drugim uresničuje tudi s pisnim zagovorom. V njem ima možnost predstaviti dejanski in pravni vidik zadeve. Vendar s tem njegov zagovor in pravica do obrambe še nista izčrpana. Obdolženi ima z namenom, da bi se branil, možnost, da tudi v pisnem zagovoru predlaga izvedbo posameznih dokazov. Eden izmed obrambnih dokaznih predlogov obdolženca, ki služi graditvi njegovega zagovora, je tudi predlog za zaslišanje prič. Takšnemu predlogu lahko sodišče ugodi ali pa ga zavrne. V položaju, v katerem sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugodi, pa si ni mogoče predstavljati, kako bi se lahko obdolženi učinkovito zagovarjal, še posebej v primeru pisnega zagovora, in v tem pogledu uresničeval svojo pravico do obrambe, ne da bi bil pri zaslišanju prič tudi dejansko navzoč. Ob predpostavki, da je bil obdolženec o izvedbi procesnega dejanja obveščen, se pravici do zaslišanja obremenilnih prič sicer lahko odpove, ne more pa mu je s svojim ravnanjem odvzeti sodišče.
13. Za odločitev v obravnavani zadevi se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je pritožnik izrazil zahtevo, naj bo v postopku neposredno zaslišan in navzoč ter bi ga zato sodišče moralo zaslišati, namesto da mu je omogočilo le pisni zagovor. Prav tako se mu ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je pritožnik podal zahtevo, da bi bil navzoč pri posameznih procesnih dejanjih. V obravnavani zadevi ne gre za položaj, v katerem sodišče ne bi ugodilo dokaznemu predlogu pritožnika za zaslišanje obremenilnih prič oziroma bi se samo odločilo izvesti določen dokaz po uradni dolžnosti. Gre za to, da je sodišče obrambo najprej obvestilo o naroku za zaslišanje policistov in ji tako že dalo možnost sodelovanja v postopku, potem pa je priči zaslišalo pred določenim datumom naroka, ne da bi o spremenjenem datumu zaslišanja obvestilo obrambo.
14. Pritožnik je v pisnem zagovoru sodišču predlagal, naj zasliši obremenilni priči – policista, ki sta ugotovila identiteto pritožnika na kraju prekrška. Takšnemu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo in je pritožnikovega zagovornika obvestilo o datumu naroka za zaslišanje policistov. S tem je sodišče obrambi dalo možnost, da sodeluje v postopku sojenja – na naroku za izvedbo dokazov, torej pri izvedbi posameznega procesnega dejanja. Vendar pa je sodišče kasneje samovoljno (nerazumno, ne da bi za to imelo v naravi stvari obstoječ razumen razlog) odstopilo od svoje že sprejete odločitve, da pritožniku omogoči možnost, da zasliši obremenilni priči. Sodišče je ugodilo prošnji policistov za preložitev naroka. Ne da bi o tem predhodno obvestilo obrambo, je sodišče narok preložilo na dan pred dnem, ko je bil prvotno razpisan, in ga je tega dne tudi izvedlo. Izjavi policistov pa sta bili v obravnavani zadevi edini obremenilni, torej ključni dokaz za odločitev sodišča. V izpodbijanih sodbah je sodišče obširno povzelo izpovedbi policistov, pri čemer je svojo odločitev o tem, kdo je bil storilec prekrška, v bistvenem delu oprlo prav na njuni izpovedbi. Zato takšno ravnanje sodišča, ko je obrambo najprej obvestilo o zaslišanju obremenilnih prič, potem pa ji je možnost, da bi zaslišala policista, odvzelo, dejansko pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem kršitev pravice do obrambe.(8)
15. Višje sodišče je taki kršitvi pritrdilo, čeprav je hkrati navedlo, da je bilo sicer utemeljeno pričakovati obveščanje o preložitvi zaslišanja, če je bil zagovornik o njem že obveščen. Hkrati pa je zagrešilo še dodatno kršitev 29. člena Ustave s svojim stališčem, po katerem sodišče prve stopnje pritožnika in njegovega zagovornika niti ni bilo dolžno vabiti ali obveščati o posameznih procesnih dejanjih. V utemeljitev takšne ocene je Višje sodišče navedlo, da je obdolženec s pisnim zagovorom, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo na predlog zagovornika, ker se obdolženi na vabilo sodišča za ustno zaslišanje ni odzval, že izkoristil pravico do zagovora.
16. V postopku o prekršku, kot je tekel v obravnavani zadevi, je sodišče ugotavljalo, ali je bil pritožnik tisti, ki je odgovoren za storitev očitanega prekrška. Kot je bilo že pojasnjeno, je pritožnik svoj pisni zagovor gradil prav na tem, da očitanega prekrška prehitre vožnje ni storil on, saj da ima več avtomobilov, ki jih posoja tako družinskim članom kot tudi zaposlenim v svojem podjetju. Z namenom, da bi se branil in tako svoj zagovor gradil naprej, je v pisnem zagovoru sodišču predlagal, naj zasliši policista, ki sta ugotovila njegovo identiteto na kraju prekrška. Zato bi moralo sodišče za ugotovitev o tem, kdo je storilec prekrška, ob upoštevanju navedenega v 12. točki obrazložitve te odločbe, stališč, sprejetih v ustavnosodni presoji in ESČP, pritožniku omogočiti, da bi svoj zagovor in s tem svojo pravico do obrambe s pisnim zagovorom gradil z zaslišanjem policistov, ki sta na kraju prekrška ugotovila njegovo identiteto. Prav njuni obremenilni izjavi sta bili namreč ključen dokaz za ugotovitev sodišča o tem, kdo je bil storilec prekrška. Sodišče bi zato pritožniku moralo dati možnost, da se s pričama sooči in ju zasliši. Tako bi mu omogočilo, da bi njunima izpovedbama oporekal, s tem gradil svoj zagovor in se na ta način učinkovito branil. Izpodbijano stališče Višjega sodišča pa pritožniku, ki je svoj zagovor podal pisno, dejansko odreka pravico do kakršne koli nadaljnje aktivnosti v postopku, torej tudi do zaslišanja prič, ki jih je sam predlagal v pisnem zagovoru, in zato nedopustno posega v njegovo pravico do obrambe. Zato pomeni kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.
17. Glede na ugotovljeno kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem pravice do obrambe iz 29. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Sežani v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
dr. Ernest Petrič
Predsednik
 
zanj
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik
(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 77/09, in OdlUS XVIII, 83).

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266). Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba ovrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja, in naravo tega zaslišanja.

(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41).

(4) Tretji odstavek 6. člena EKČP se glasi: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: (a) da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; (b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; (c) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; (d) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; (e) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.«

(5) Prim. sodbo v zadevi Kostovski proti Nizozemski z dne 20. 11. 1989. ESČP je v tej zadevi odločilo, da je bila s tem, ko pritožniku v kazenskem postopku ni bila dana možnost zaslišanja anonimnih prič, kršena pravica iz tretjega odstavka 6. člena EKČP.

(6) Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-719/03, navedena zgoraj, in Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110).

(7) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126) in št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).

(8) Tega dejstva ne more spremeniti niti to, da je sodišče zapisnike o zaslišanju prič še isti dan poslalo po faksu zagovorniku pritožnika, saj mu je s tem omogočilo zgolj pravico do izjave.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti