Številka: Up-1159/11-13

Datum: 31. 5. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Harisa Hamzića, Ljubljana, ki ga zastopa Alexander von Thurn Taxis, Ljubljana, na seji 31. maja 2012

Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 25905/2011 z dne 3. 10. 2011 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 25905/2011 z dne 18. 8. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrglo pritožnikov ugovor zoper obtožnico. Zavrženje temelji na ugotovitvi, da je ugovor vložila neupravičena oseba. Po oceni sodišča je pritožnik vložil ugovor po pooblaščencu, ki ni odvetnik, in zato glede na četrti odstavek 67. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – v nadaljevanju ZKP) v kazenskem postopku ne more nastopati kot zagovornik. Ugovor zoper obtožnico bi v skladu z 274. členom ZKP lahko po oceni sodišča vložila le obdolženec in njegov zagovornik. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotovil je, da je ugovor sicer podpisal obdolženec, vendar pa naj bi bilo pod njegovim podpisom navedeno, da je ugovor pripravila v okviru brezplačne pravne pomoči oseba, ki ni odvetnik.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave ter 3., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sodišču očita arbitrarno ravnanje in navaja, da je pooblaščenec vlogo zgolj sestavil, kar pa še ne zadošča, da bi ga bilo mogoče šteti za njenega vlagatelja. Meni, da mu je sodišče s svojo odločitvijo odvzelo poslovno sposobnost, ker ga kljub temu, da je tudi sam podpisal ugovor, ni štelo kot vlagatelja ugovora. S tem naj bi mu onemogočilo pošten postopek, kršilo naj bi njegovo pravico do pravnega sredstva in mu odvzelo pravico do kontradiktornega postopka. Pritožnik meni, da bi ga sodišče moralo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP pozvati k dopolnitvi ugovora.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1159/11 z dne 22. 12. 2011 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 25905/2011.

5. Pritožnik meni, da mu je sodišče z zavrženjem ugovora, ki ga je podpisal, odvzelo poslovno sposobnost s tem, ko ga ni štelo za vlagatelja ugovora, ampak je ugovor zavrglo, ker ga je vložil pooblaščenec, ki ne more biti zagovornik v kazenskem postopku. S tem naj bi kršilo njegovo pravico do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravice, zagotovljene v 29. členu Ustave.
6. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-59/96 z dne 2. 7. 1996 navedlo, da je »namen kontrole obtožnice preprečiti škodljive posledice za obdolženca. Če je namreč obtožba frivolna, šikanozna, neutemeljena itd., lahko obdolženca moralno stigmatizira, ima pa lahko tudi druge pravne posledice za njegov obči državljanski status.«(1) V postopku, ki teče na podlagi obtožnice, lahko pride do omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika. Kadar posamezen zakon določa, da ima že sama uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih obdolženčevih pravic, nastanejo te omejitve s pravnomočnostjo obtožnice, če zakon, ki jih predpisuje, ne določa drugače (22. člen ZKP).(2)
7. V pritožnikovem primeru je postala obtožnica v skladu z 285. členom ZKP, glede na podatke v spisu(3) in ker je sodišče ugovor zavrglo, pravnomočna s potekom dveh mesecev od dneva, ko jo je sodišče prejelo.(4) Glede na to, da je bila vložena brez preiskave na podlagi šestega odstavka 170. člena ZKP (t. i. neposredna obtožnica), trenutek nastopa pravnomočnosti obtožnice časovno sovpada s trenutkom uvedbe kazenskega postopka. Kontrola obtožnice bi torej bila, če bi sodišče ugovor vsebinsko obravnavalo, sploh prvo dejanje sodišča, usmerjeno k preverjanju obstoja pogojev za uvedbo kazenskega postopka.
8. V primeru neposredne obtožnice je torej ugovor pomembno procesno jamstvo, ki obdolžencu zagotavlja, da se izjavi o navedbah v obtožnici, zlasti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za presojo sodišča, ali so sploh izpolnjeni pogoji za nastop pravnomočnosti obtožnice in posledično za začetek kazenskega postopka ter za nastanek s tem povezanih posledic.(5) Zato je Ustavno sodišče pritožnikovo zatrjevanje kršitev človekovih pravic (5. točka te obrazložitve) presojalo z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave.
9. V skladu s prvim in drugim odstavkom 274. člena ZKP smeta ugovor zoper obtožnico podati obdolženec in njegov zagovornik. Zagovornik sme to storiti brez posebnega pooblastila, vendar ne proti obdolženčevi volji. Glede vsebine ugovora ZKP ne vsebuje posebnih določb, zato glede tega vprašanja veljajo splošne določbe ZKP, ki se nanašajo na vloge. V drugem odstavku 76. člena ZKP je določeno, da morajo biti vloge razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter morajo biti podpisane. Podpis vlagatelja je torej s samim zakonom določen kot obvezna sestavina vloge. Nepodpisana vloga je nepopolna; sodišče mora zahtevati njeno dopolnitev.
10. Iz ugovora zoper obtožnico je jasno razvidno, da ga je sestavil pooblaščenec Alexander von Thurn Taxis (obdolženčevo pooblastilo za sestavo vloge je priloženo ugovoru) in se v potrditev tega dejstva podpisal. Vendar je ugovor kot vlagatelj lastnoročno podpisal tudi pritožnik ter svojemu podpisu pripisal tudi datum podpisa. Čeprav je sodišče to dejstvo izrecno ugotovilo, ga očitno ni štelo kot pravno pomembno glede na razloge, s katerimi je utemeljilo zavrženje ugovora. Zunajobravnavni senat je namreč pritožbo zavrnil, potem ko je sicer izrecno ugotovil, da je ugovor res podpisal tudi obdolženi (6. točka obrazložitve sklepa št. II Ks 25905/2011), vendar tega pravno odločilnega dejstva pri odločanju ni upošteval. S tem je sodišče pritožniku odreklo, da sam nastopa kot subjekt v postopku, v katerem sodišče odloča o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika na podlagi vloženega obtožnega akta državnega tožilca. Ta položaj posameznika v sodnem postopku pa temelji na spoštovanju človekovega osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), saj strankam zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravic in interesov v postopku ter tako preprečuje, da bi človek postal zgolj predmet postopka. Ker se prav v postopku na podlagi ugovora zoper obtožnico zagotavlja sodni preizkus obtožnega akta državnega tožilca, je bil tako pritožniku z izpodbijanima sklepoma dejansko odvzet položaj subjekta v sodnem postopku. Onemogočeno mu je bilo aktivno sodelovanje in s tem možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Takšna odločitev pomeni izvotlitev pravice do izjave in je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
11. Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana posamična akta razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugovor obdolženca, če so izpolnjene druge procesne predpostavke za njegovo obravnavo, obravnavati po vsebini. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi navedene kršitve, se v druge zatrjevane kršitve človekovih pravic ni spuščalo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)V odločbi št. U-I-1/00 z dne 13. 3. 2003, OdlUS XII, 17, je Ustavno sodišče zapisalo, da pravica do ugovora zoper obtožnico daje obdolžencu možnost, da prepreči neupravičen nastanek takšnih posledic.

(2) Ta člen določa: »Če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne.«

(3) Po podatkih v spisu namreč predsednica senata ni podala zahteve za odločitev zunajobravnavnega senata po 284. členu ZKP niti ni določila glavne obravnave v roku dveh mesecev od prejema obtožnice pri sodišču.

(4) Člen 285 ZKP se glasi: »Obtožnica postane pravnomočna z dnem, ko je ugovor zavrnjen; če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen – z dnem, ko je senat, ki je obravnaval zahtevo predsednika senata (284. člen), odločil, da se z obtožnico strinja; če take zahteve ni bilo, pa z dnem, ko je predsednik senata določil glavno obravnavo, oziroma, ko je pretekel rok iz drugega odstavka prejšnjega člena.«

(5) Glej tudi B. Masleša: Preizkus tožilčevega zahtevka v kazenskem postopku, Pravosodni bilten XXIII/2002 (3), str. 142, 143.