U-I-86/12-11
Datum: 5. 7. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in postopku za preizkus pobude Leonida Naydina, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 5. julija 2012

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 27. 3. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 35889/2011 z dne 24. 2. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 527. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11) se zavrže.
3. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 3. 11. 2011 se zavrže.

1. Pritožnik izpodbija sklepe Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru, s katerimi je bilo odločeno, da so izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev Republiki Belorusiji. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom št. I Ks 35889/2011 z dne 9. 9. 2011 ugotovilo, (i) da so izpolnjeni pogoji za izročitev glede kaznivih dejanj ustanovitve kriminalne organizacije ali sodelovanja v njej po prvem odstavku 285. člena Kazenskega zakona Republike Belorusije (v nadaljevanju KZRB) in posredovanja podkupnine po drugem odstavku 431. člena KZRB ter (ii) da niso izpolnjeni pogoji za izročitev glede kaznivih dejanj zlorabe oblasti ali uradnih pooblastil po tretjem odstavku 424. člena KZRB in prejemanja podkupnine po tretjem odstavku 430. člena KZRB. Pritožnikovi zagovorniki so sklep v ugodilnem delu izpodbijali s pritožbo. Višje sodišče v Kopru je s sklepom št. I Kp 35889/2011 z dne 3. 11. 2011 prvostopenjski sklep razveljavilo v celoti. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom št. I Ks 35889/2011 z dne 24. 2. 2012 ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 424. člena KZRB, glede ostalih kaznivih dejanj pa je zahtevo za izročitev zavrnilo. Višje sodišče v Kopru je s sklepom št. I Kp 35889/2011 z dne 27. 3. 2012 pritožbi ustavnega pritožnika in njegovih zagovornikov zavrnilo.
2. Pritožnik oziroma pobudnik zatrjuje kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 28. člena Ustave ter 20. člena Ustave in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 3. 11. 2011 po uradni dolžnosti razveljavilo sklep sodišča prve stopnje tudi v delu, ki ga pritožnik ni izpodbijal. S tem naj bi prekršilo 22. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave. Iz enakega razloga vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 527. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v skladu s katerim senat okrožnega sodišča po uradni dolžnosti pošlje sklep o zavrnitvi prošnje za izročitev v preizkus sodišču druge stopnje.
3. Po navedbah pritožnika je Višje sodišče v Kopru prekršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tudi pred odločanjem o pritožbah v ponovljenem postopku. Pred sejo senata naj bi spise poslalo pristojnemu državnemu tožilcu, ki naj bi pisno predlagal zavrnitev pritožb. Ta predlog naj ne bi bil vročen niti pritožniku niti njegovim zagovornikom, zaradi česar naj obramba ne bi imela možnosti, da se z njim seznani in se o njem izjavi. Pritožnik tudi navaja, da prošnji Republike Belorusije za izročitev ni bil priložen ustrezen akt v skladu s 3. točko tretjega odstavka 523. člena ZKP. Prošnji za izročitev naj bi bila priložena odločba o priporu, ki jo je izdalo državno tožilstvo države prosilke in ne sodišče, kot to zahtevata 20. člen Ustave in 5. člen EKČP. Vodenje ekstradicijskega postopka brez ustrezne prošnje tuje države naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. To jamstvo je bilo po navedbah pritožnika kršeno tudi, ker naj bi sodišči s pomanjkljivo obrazložitvijo oziroma samovoljno zaključili, da je dovolj razlogov za zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, za katero se zahteva izročitev; da je konkretne očitke organov Republike Belorusije zoper pritožnika mogoče pravno opredeliti po slovenskem kazenskem zakonu kot napeljevanje h kvalificirani obliki kaznivega dejanja zlorabe položaja po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 23/99 – KZ); da je podan pogoj dvojne kaznivosti in da pregon za kaznivo dejanje, glede katerega je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, ni relativno zastaral. Pritožnik navaja še, da naj bi v Republiki Belorusiji prihajalo do množičnih kršitev človekovih pravic.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-402/12 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 27. 3. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 35889/2011 z dne 24. 2. 2012 sprejel v obravnavo in odločil, da se izvršitev teh aktov do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve Okrožnega sodišča v Kopru št. II Pom-i 35889/11, v kateri so bili izdani izpodbijani posamični akti.

6. Sodišče je v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje ZKP) z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo, da so podani pogoji za izročitev pritožnika državi prosilki, to je, da so izpolnjeni pogoji iz 1. do 7. točke 522. člena ZKP(1) (sodna faza ekstradicijskega postopka). Postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega se v skladu s prvim odstavkom 523. člena ZKP uvede na prošnjo tuje države. Prošnji za izročitev se mora med drugim priložiti obtožnica ali sodba ali odločba o priporu ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi (3. točka tretjega odstavka 523. člena ZKP). Ali so izkazani pogoji za izročitev, določeni v 1. do 7. točki 522. člena ZKP, zaprošeno sodišče presoja na podlagi takega akta in morebitnih drugih prilog prošnje za izročitev. Ko sodišče odloča o prošnji za izročitev, ga tako kot pri vsakem drugem sodnem odločanju zavezujeta tako Ustava kot zakon (125. člen Ustave). Zato mora sodišče tudi navedene določbe ZKP ustavnoskladno razlagati. Pri odločanju ne sme sprejeti stališč, ki bi pomenila kršitev z Ustavo varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika.
7. Postopek za izročitev pritožnika je tekel na podlagi prošnje, ki ji je bila priložena odločba o ukrepu pripora Državnega tožilstva Republike Belorusije z dne 2. 12. 2009. Pritožnik navaja, da v skladu z 20. členom Ustave in 5. členom EKČP pripor lahko odredi le sodišče, ne pa državno tožilstvo, in da zato te odločbe ni dopustno upoštevati kot veljavno podlago za odločanje o izročitvi, kakršno zahteva 3. točka tretjega odstavka 523. člena ZKP. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu presodilo, da prošnji za izročitev priložena odločba o priporu ustreza standardom iz 20. člena Ustave. Vsebinsko po stališču Višjega sodišča pojem "odločba o priporu" iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP obsega tudi takšne akte, na podlagi katerih se posega v osebno svobodo posameznika, ki jih ne izda sodišče, kolikor izkazujejo obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pogoj neogibne potrebnosti.
8. Vsakdo ima pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Ustava na podlagi 19. člena (varstvo osebne svobode) to pravico zagotavlja tako, da jo varuje. To pomeni, da gre pri ustavnem varstvu osebne svobode predvsem za omejitev pooblastil tistih državnih organov, ki v svobodo posameznika posegajo.(2)
9. Drugi odstavek 19. člena Ustave določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen (i) v primerih in (ii) po postopku, ki ga določa zakon. Ko gre za odvzem prostosti v obliki pripora, so primeri in postopek takega posega v osebno svobodo v večji meri določeni že z Ustavo. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave se sme oseba, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ta določba Ustave torej zahteva tri pogoje, pod katerimi je mogoče odrediti pripor: (1) utemeljen sum, (2) odločbo sodišča in (3) neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka in varnost ljudi. Ustavno zapovedani pogoji, ki jih je treba upoštevati pri odrejanju pripora, s katerim se omejuje pravica do osebne svobode, so hkrati za posameznika ustavna procesna jamstva, ki morajo biti izpolnjena, da država lahko poseže v njegovo pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pri tem je zahteva po sodni odločbi v resnici temeljna, ker je prav neodvisni sodnik tisti, ki bo nepristransko presojal, ali je izpolnjen pogoj utemeljenega suma in ali je izpolnjen pogoj neizogibnosti omejevanja pravice do osebne svobode.
10. Zahteva po sodni odločbi o priporu, kot jo določa prvi odstavek 20. člena Ustave, temelji na tradiciji t. i. pritožbe habeas corpus in nujno vključuje jamstva, ki jih zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Gre za izrecno ustavno zahtevo, da se po odvzemu prostosti (prijetju, aretaciji), ki ga izvede izvršilna veja oblasti, oseba brez odlašanja izroči sodni oblasti(3) oziroma da o priporu lahko odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, neodvisno in nepristransko. Pomen zahteve po sodni odločbi o priporu, kot jo določa prvi odstavek 20. člena Ustave, je pri zagotavljanju varstva posameznika pred arbitrarnimi posegi države v njegovo osebno svobodo ključen. Utemeljen je v ustavnem načelu o neodvisnosti sodstva, ki po eni strani pomeni, da je sodnik kot nosilec sodne oblasti pri odločanju vezan le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), po drugi strani pa temelji na načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), ki med drugim zahteva, da so organi oziroma nosilci posameznih vej oblasti ločeni oziroma da niso isti.(4) Neodvisnost sodnikov je tesno povezana tudi z njihovo nepristranskostjo v konkretnih sodnih postopkih. O tej lastnosti lahko govorimo takrat, ko sodišče pred odločitvijo sliši stališča obeh strank postopka(5) in ko so procesne funkcije med subjekti postopka ločene. Vloga neodvisnega in nepristranskega sodišča, oziroma sodnika kot nosilca sodne oblasti, zato pri odločanju o posegih v osebno svobodo (pa tudi nasploh) predstavlja bistven pogoj za uresničevanje varstva posameznika v razmerju do države.
11. Pravico do osebne svobode (in varnosti) zagotavlja tudi 5. člen EKČP. Podobno kot v drugem odstavku 19. člena Ustave je v prvem odstavku 5. člena EKČP določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih (izčrpno naštetih v točkah od a. do f. te določbe) in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. V presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so glede posegov v prostost na podlagi 5. člena EKČP izpostavljeni zlasti trije poudarki, to je: (i) da so primeri dopustnih posegov v prostost v prvem odstavku 5. člena EKČP določeni taksativno in da jih je treba razlagati ozko, (ii) da je treba tako v materialnem kot v procesnem smislu striktno spoštovati zahtevo po zakonitosti vsakega posega in (iii) pomen hitre oziroma pravočasne sodne kontrole odvzema prostosti (tretji in četrti odstavek 5. člena EKČP).
12. Zadnji poudarek, to je pomen sodnega odločanja o posegih v osebno svobodo in pomen sodnega varstva te pravice, je iz besedila 5. člena EKČP in stališč ESČP jasno razviden. V tretjem odstavku 5. člena EKČP je določeno, da je treba vsakogar, komur je bila odvzeta prostost v skladu s točko c) prvega odstavka 5. člena EKČP, to je med drugim, da bi ga privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje, takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast. Po četrtem odstavku 5. člena EKČP ima nadalje vsakdo, komur je bila odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.
13. Po stališčih ESČP mora biti posamezniku zlasti v prvi fazi po odvzemu prostosti (tretji odstavek 5. člena EKČP) neodvisno od njegove zahteve in brez odlašanja zagotovljena sodna presoja posega.(6) Namen take kontrole je zagotoviti učinkovito jamstvo pred zlorabo pooblastil organov pregona in drugimi zlorabami, ki so v zgodnji fazi odvzema prostosti najpogostejše. To jamstvo ni spoštovano, kadar o odvzemu prostosti odloči tožilec oziroma subjekt, ki opravlja funkcije preiskave ali pregona in ki lahko kasneje zahteva uvedbo kazenskega postopka,(7) čeprav v svojem položaju uživa določeno mero neodvisnosti.(8)
14. Temeljni cilj določbe 5. člena EKČP je varstvo pred arbitrarnimi ali nedopustnimi posegi v osebno svobodo posameznika.(9) Odvzem prostosti, ki traja več kot le kratek začetni čas in ki ga ni odredilo sodišče oziroma sodnik, ne more biti zakonit v smislu prvega odstavka 5. člena EKČP. Jamstvo proti arbitrarnosti takega odvzema prostosti je prav zahteva po sodnem varstvu.(10) Ključen pogoj varstva pravice do osebne svobode, kot ga zagotavljata Ustava in EKČP, je torej (zlasti) od strank postopka oziroma organov pregona ločeno, neodvisno in nepristransko sodno varstvo.
15. Jamstva, ki jih določa EKČP za dopustnost omejevanja pravice do osebne svobode, so torej enako zajeta tudi v predstavljenih določbah Ustave. Zato je Ustavno sodišče pritožnikovo zatrjevanje kršitev pravice do osebne svobode, ne glede na njegovo sklicevanje tudi na 5. člen EKČP, presojalo le z vidika ustavnih določb. Kršitev ustavnih procesnih jamstev iz prvega odstavka 20. člena Ustave vodi v kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato mora ta procesna jamstva upoštevati tudi sodnik, ki presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolžene osebe tuji državi.
16. Pritožnik je v postopku večkrat navajal, prvič že v izjavi z dne 25. 8. 2011, predloženi pisno na naroku 29. 8. 2011 (526. člen ZKP), da odločbe o priporu, ki je bila priložena prošnji za izročitev, ni izdalo sodišče in da je zato skladno s prvim odstavkom 20. člena Ustave ni dopustno upoštevati kot veljavno podlago za odločanje o izročitvi. Sodišče prve stopnje o teh navedbah pritožnika v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, kar je nedopustno z vidika 22. člena Ustave, ki zahteva od sodišča, naj odgovori na upoštevne ustavnopravne argumente. Višje sodišče pa je sprejelo stališče, da je ta akt skladen s standardi iz 20. člena Ustave, torej da gre za ustrezno "odločbo o priporu" po 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP in s tem za upoštevno prilogo prošnje za izročitev. Zapisalo je, da ima odločba Državnega tožilstva Republike Belorusije podlago v določbah od 116. do 119. člena in v 126. členu Kazenskega proceduralnega zakonika Republike Belorusije in da je odločbo o priporu izdala vodja preiskovalne skupine, višja preiskovalna sodnica za izredno pomembne zadeve državnega tožilstva Republike Belorusije. Zato naj ne bi držalo povsem, da odločbe o priporu ni izdalo sodišče, le da to glede na ureditev Republike Belorusije deluje v okviru državnega tožilstva. Standardom (prvega odstavka) 20. člena Ustave priložena odločba po oceni sodišča druge stopnje ustreza tudi zato, (i) ker je v njej s konkretnimi dejstvi povzeto očitano dejanje, (ii) ker je obrazloženo, da je treba pripor odrediti zaradi nevarnosti oviranja predhodne preiskave kakor tudi skrivanja pred organi pregona in sodiščem, in (iii) ker je obdolžencu dana tudi pravica do pritožbe.
17. Na podlagi prvega odstavka 20. člena Ustave sme o odvzemu prostosti v obliki pripora odločiti le sodišče. Ustavnoskladna razlaga pojma "odločba o priporu" iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP zato ne more obsegati posamičnega akta o priporu, ki ga ni izdalo sodišče. Ne glede na ureditev in poimenovanje v posameznem pravnem redu, pa to ne more biti organ, ki deluje v okviru državnega tožilstva, to je ene od strank kazenskega postopka, ki hkrati v imenu države izvršuje funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj.(11) Jamstvo, da bo posamezniku zagotovljeno pošteno sojenje, je prav neodvisno sodišče, ki nepristransko, ob upoštevanju vseh drugih ustavnih procesnih jamstev, odloča o utemeljenosti takšnega pregona zoper posameznika pa tudi o utemeljenosti omejevanja njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin že med kazenskim postopkom ali celo pred njegovo uvedbo. Oseba, ki deluje v okviru državnega tožilstva, četudi je poimenovana z izrazom "preiskovalni sodnik", ni niti nosilec sodne oblasti niti ne izpolnjuje temeljnih jamstev popolne neodvisnosti in nepristranskosti, ki so lastne le nosilcem sodne oblasti. Očitno je, da zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti, zagotovljene z jamstvom sodne odločbe o priporu, ne morejo biti izpolnjene z odločitvijo, ki jo sprejme državni tožilec oziroma v okviru državnega tožilstva oseba, ki ji je poverjeno preiskovanje kaznivega dejanja. To, da mora o utemeljenosti poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine in v okviru tega v eno najpomembnejših izmed njih, to je v pravico do osebne svobode, med kazenskim postopkom ali pred njim odločati sodnik, ki je nosilec sodne oblasti, pa je stvar ključnega spoštovanja te človekove pravice. Vprašanje, kako se v določeni državi izvaja preiskovalna faza kazenskega postopka, na drugačno presojo ne more vplivati.
18. Izrecne ustavne zahteve po sodni odločbi o priporu, tj. po jamstvu neodvisnega in nepristranskega sodnika, ki odloči o utemeljenosti posega v osebno svobodo, ni mogoče spregledati na račun ugotovitve o izpolnjenosti drugih pogojev, ki jih za pripor določa prvi odstavek 20. člena Ustave (to je utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in neogibne potrebnosti tega ukrepa), kot je to storilo Višje sodišče. Poseg v osebno svobodo je lahko ustavno dopusten le, če so izpolnjeni vsi za to določeni pogoji, in med njimi je jamstvo sodne odločbe celo na prvem mestu. Razlaga 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP, po kateri je s pojmom "odločba o priporu" zajet tudi akt, ki ga ni izdalo sodišče, zato pomeni zanikanje pomena sodnega varstva pravice do osebne svobode in je v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Takšna razlaga posameznika ne varuje pred arbitrarnimi posegi v njegovo pravico do osebne svobode, zato pomeni kršitev pritožnikove pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
19. Zaradi ugotovljene kršitve pritožnikove pravice do osebne svobode je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ne da bi se spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

20. Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 527. člena ZKP, ki naj bi višje sodišče v ekstradicijskem postopku zavezoval, da po uradni dolžnosti preizkusi sklep prvostopenjskega sodišča, če je bil v obdolženčevo korist. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 22. členom in s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
21. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
22. Pobudnikov pravni interes za odločitev o pobudi je temeljil na ustavni pritožbi, ki ji je Ustavno sodišče ugodilo zaradi ugotovljene kršitve pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) in izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo že zaradi te kršitve. Morebitna ugoditev pobudi zato ne bi mogla vplivati na odločitev o ustavni pritožbi. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZKP. Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo (2. točka izreka).

23. Pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 3. 11. 2011, s katerim je v prvem postopku razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to sodišče ugotovilo, da so glede dveh očitanih kaznivih dejanj pogoji za izročitev podani (528. člen ZKP), glede drugih dveh kaznivih dejanj, v zvezi s katerima je bila vložena prošnja za izročitev, pa jo je zavrnilo (527. člen ZKP).
24. Ustavno sodišče je v tem postopku razveljavilo sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 35889/2011 z dne 27. 3. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 35889/2011 z dne 24. 2. 2012, ki sta bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi izpodbijanega sklepa, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka). To pomeni, da pritožnik za odločanje o ustavni pritožbi zoper izpodbijani sklep nima pravnega interesa (druga alineja prvega odstavka 55.b člena ZUstS), zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka).

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, tretjega odstavka 25. člena in druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Določba je bila kasneje spremenjena in dopolnjena z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K (Uradni list RS, št. 91/11).
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40).
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-282/99 z dne 13. 4. 2000 (Uradni list RS, št. 42/00, in OdlUS IX, 84).
(4) Podrobneje o vsebini in pomenu pravice do neodvisnega sodnika v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84), točka 54 in naslednje.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04 in 62/04).
(6) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Aquilina proti Malti z dne 29. 4. 1999, točka 47 in naslednje.
(7) Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Pauwels proti Belgiji z dne 26. 5. 1988, Niedbala proti Poljski z dne 4. 7. 2000 (točka 48 in nasl.), Assenov in drugi proti Bolgariji z dne 28. 10. 1998 (točka 145 in nasl.).
(8) Sodba ESČP v zadevi Huber proti Švici z dne 23. 10. 1999 (točka 37 in nasl.),
(9) Sodba ESČP v zadevi McKay proti Združenemu kraljestvu z dne 3. 10. 2006, točka 30.
(10) Primerjaj npr. sodbo ESČP v zadevi Baranowski proti Poljski z dne 28. 3. 2000 (zlasti točko 57).
(11) Primerjaj sodbe ESČP, citirane pod opombama 7 in 8.