Datum: 21. 6. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Hinko Belej, Šmarje pri Jelšah, ki ga zastopa Ludvik Poljanec, Slovenska Bistrica, na seji 21. junija 2012

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. ZSV 197/2009 z dne 29. 11. 2011 se zavrže.
2. Hinko Belej se kaznuje s 500 (petsto) euri denarne kazni. Kazen mora v 30 dneh od prejema tega sklepa plačati na račun javnofinančnih prihodkov »Druge globe in denarne kazni«, št. SI56 0110 0100 0518 755, referenca SI11 13110-7120036-04482012.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, vloženo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, s katerim je bil pritožnik kot storilec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 30. člena in tretjem odstavku 237. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1) in po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – ZJRM-1).
2. Pritožnik v vlogi, poimenovani ugovor, ki je v bistvenem enaka drugim vlogam, vloženim v zadevah prekrškov, izpodbijani sodbi očita številne kršitve Ustave, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in zakonodaje. Hkrati meni, da zatrjevane kršitve zahtevajo odločanje Ustavnega sodišča po tretjem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS).

O ustavni pritožbi
3. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo v zadevi prekrška. Po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS v zvezi s prvim odstavkom tega člena ustavna pritožba zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov, ni dovoljena. Na podlagi tretjega odstavka tega člena ZUstS lahko Ustavno sodišče samo izjemoma in v posebej utemeljenih primerih odloča o taki ustavni pritožbi, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče odloča na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Zato je treba najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo te ustavne pritožbe.
4. Pritožnikovi očitki so v bistvenem, z izjemo očitka, da ga je policist fizično napadel v prostorih za pridržanje na Policijski postaji Šmarje, enaki očitkom, do katerih se je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12). V njem je med drugim ocenilo, da z zatrjevanji, ki ostajajo na ravni splošnosti, z brezpredmetnimi trditvami, ki nimajo nobene zveze z izpodbijanimi posamičnimi akti, z žaljivimi trditvami, ki so dodane, pritožnik ostaja na ravni očitne neutemeljenosti zatrjevanih kršitev. Stopnje njihove kvalificiranosti, ki bi šele bila podlaga za presojo Ustavnega sodišča, ali gre za izjemen in posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, ki bi zahteval odločanje najvišjega sodišča v državi za varstvo človekovih pravic zaradi odločitve o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, tako še zdaleč ne dosegajo (glej točko 13 obrazložitve sklepa št. Up-175/12). Tudi v obravnavani zadevi gre, vključno z navedbo, da je policist pritožnika fizično napadel v prostorih za pridržanje na Policijski postaji Šmarje, za tako posplošene in neobrazložene očitke, da sodišču ne omogočajo presoje o obstoju kršitev človekovih pravic. Iz enakih razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ocenilo, da pritožnik v zadevi št. Up-175/12 ni mogel uspeti, tudi predmetna ustavna pritožba ne more biti uspešna. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

O zlorabi pravice do vložitve ustavne pritožbe
5. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Vendar lahko v položaju, kot je ta, Ustavno sodišče odloča samo izjemoma in v posebej utemeljenih primerih (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). Kadar Ustavno sodišče oceni, da pritožnik oziroma njegov pooblaščenec v postopku pred Ustavnim sodiščem zlorabljata pravice, ki jih imata po ZUstS – ena od njih je tudi pravica vložiti ustavno pritožbo –, ju lahko to sodišče kaznuje z denarno kaznijo (prvi odstavek 34.a člena ZUstS).(1)
6. Zloraba pravice do vložitve ustavne pritožbe je med drugim podana tedaj, ko je ustavna pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh.(2) In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi.
7. Pritožnik je bil že z dopisom št. R-I-100/12 z dne 28. 3. 2012 opozorjen na to, da njegova vloga, med drugim tudi glede na ustaljeno presojo Ustavnega sodišča, nima možnosti za uspeh. Pri tem se je Ustavno sodišče sklicevalo na sklep št. Up-175/12, ki ga je navedenemu dopisu tudi priložilo.(3) Poleg tega je bil pritožnik v navedenem dopisu izrecno opozorjen tudi na to, da bi Ustavno sodišče vztrajanje pri odločitvi lahko štelo oziroma obravnavalo kot zlorabo pravice do vložitve ustavne pritožbe, in na posledično možnost kaznovanja v skladu s prvim odstavkom 34.a člena ZUstS. Na takšno možnost je Ustavno sodišče opozorilo tudi že v sklepu št. Up-175/12.
8. Pritožnik je na navedeni dopis Ustavnega sodišča odgovoril z vlogo, ki jo je Ustavno sodišče prejelo 24. 4. 2012. V tej vlogi izraža zahtevo, naj Ustavno sodišče to vlogo in vlogo, vpisano v št. R-I-100/12, obravnava kot ustavno pritožbo. Pritožnik pojasnjuje, da je prava nevešča oseba in da prilaga pooblastilo, s katerim Ludvika Poljanca pooblašča za zastopanje v postopku z ustavno pritožbo. Navaja, da ne more razumeti, da Ustavno sodišče njegovo vlogo že vnaprej določa kot neuspešno pritožbo. Pritožnik meni, da EKČP in Ustava ne dovoljujeta omejevanja pravic, saj zagotavljata pošteno sojenje. Izraža tudi nerazumevanje glede tega, da mu sodišče, ki mora skrbeti za človekove pravice, grozi s kaznijo v višini od 100 do 2.000 eurov v primeru, da bi vložil pritožbo. Takšno opozorilo naj bi bilo v nasprotju z Ustavo in z EKČP.
9. Ustavno pritožbo, vloženo v zadevi prekrška, Ustavno sodišče zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Kot je bilo že povedano v 4. točki obrazložitve tega sklepa, je bil pritožnik že vnaprej seznanjen s tem, da z očitki tudi v tej ustavni pritožbi, ki so v bistvenem enaki očitkom, za katere je Ustavno sodišče že ocenilo, da ne dosegajo stopnje, ki bi glede na zahtevo iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS zahtevala odločanje najvišjega sodišča v državi za varstvo človekovih pravic, ne more biti uspešen. Glede na to pritožnik v obravnavani zadevi ni mogel utemeljeno in razumno pričakovati, da bo s tako očitno neutemeljenimi, ponekod provokativnimi navedbami, ki so med drugim tudi že žaljive, uspel. V takem položaju gre v bistvu lahko le za to, da pritožnik izkorišča Ustavno sodišče zgolj kot nadaljnjo stopnjo za odločanje, ne da bi v vlogi izpostavil pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS).(4) Ker pritožnik kljub temu, da je bil seznanjen, da s tako očitno neutemeljeno vlogo ne bo uspel, ustavne pritožbe ni umaknil in je pri svoji zahtevi za njeno presojo vztrajal, je zato po oceni Ustavnega sodišča zlorabil pravico do vložitve ustavne pritožbe. Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati sodnega varstva.(5) Zato se v takšnem položaju pritožnik na utemeljevanje zahteve po poštenem sojenju ne more utemeljeno sklicevati na to, da EKČP in Ustava ne dovoljujeta omejevanja pravic.
10. Z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Naloga Ustavnega sodišča je, da odloča o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih, torej o vprašanjih, ki so pomembna za življenje posameznika v družbi in za državo. Ukvarjanje s takšnimi vlogami, kot je pritožnikova, Ustavno sodišče pri svojem delu samo ovira, saj se pri tem upočasnjuje proces uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika v tistih primerih, v katerih je to potrebno. Ustavno sodišče takšnega ravnanja ni dolžno dopuščati, zato je glede na navedeno sklenilo, da zaradi zlorabe pravice do vložitve ustavne pritožbe pritožnika tudi kaznuje. Višina izrečene kazni je sorazmerna s težo zlorabe in z njenimi posledicami za učinkovito izvrševanje nalog Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je pritožniku zato odmerilo kazen v višini 500 eurov, ki jo glede na vse okoliščine primera šteje za primerno (2. točka izreka).

11. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi prvega odstavka 34.a člena in tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Prvi odstavek 34.a člena ZUstS se glasi: »Ustavno sodišče lahko udeleženca v postopku ali njegovega pooblaš-čenca kaznuje z denarno kaznijo od 100 do 2.000 eurov, če zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu.«
(2) Enako stališče je sprejelo nemško Zvezno ustavno sodišče. Prim. sklepe nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. BVerfG, 2 BvR 1466/00 z dne 12. 9. 2000, št. BVerfG, 2 BvR 1354/10, z dne 11. 8. 2010, št. BVerfG, 2 BvR 1465/10 z dne 12. 8. 2010, št. BVerfG, 2 BvR 565/10 z dne 24. 10. 2011 in št. BVerfG, 2 BvR 1873/11 z dne 25. 1. 2012.
(3) Sklep št. Up-175/12 je bil takrat tudi že objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/12, na kar je bil pritožnik v dopisu št. R-I-100/12 z dne 28. 3. 2012 tudi opozorjen.
(4) Podobno stališče je sprejelo tudi nemško Zvezno ustavno sodišče. Prim. sklep nemškega Zveznega ustavnega sodišča BVerfG, 2 BvR 1466/00 z dne 12. 9. 2000 in sklep 1. oddelka prvega senata BVerfG, 1 BvR 1559/99 z dne 1. 12. 1999.
(5) Prim. M. Pavčnik, Teorija prava, Zbirka Pravna obzorja, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 168–173.