Številka: Up-1268/11-17

Datum: 19. 9. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mateja Čopa, Jerneje Skončnik in Klemna Čopa, vsi Izola, ki jih zastopa Matjaž Kezunović, odvetnik v Kopru, na seji 19. septembra 2012

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 273/2011 z dne 29. 8. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožniki in nasprotni udeleženci Andreja Curl, Kočevje, Mojca Maršanič, Ljubljana, in Tomaž Maršanič, Breg pri Kočevju, sami nosijo svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Višje sodišče je ugodilo pritožbi dolžnikov in je spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da se ugovoru dolžnikov ugodi, razveljavi sklep o izvršbi in zavrne predlog za izvršbo pritožnikov. Odločalo je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega na podlagi tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj, ki nalaga (singularni) pravni prednici dolžnikov, naj dopusti, da pritožniki poplačajo svojo terjatev zoper Branka Čopa s prodajo nepremičnine, parc. št. 395/2, k. o. Izola, na kateri stojita stanovanjska hiša in zgradba. Višje sodišče je ugotovilo, da je bila nepremičnina, navedena v izvršilnem naslovu, že pred vložitvijo predloga za izvršbo etažno razdeljena v dve ločeni enoti, od katerih je ena v lasti dolžnikov. Zaradi ukinitve solastnine in vzpostavitve etažne lastnine naj prvotna nepremičnina iz izvršilnega naslova ne bi več pravno obstajala. Zato naj bi bila izvršba na nepremičnino, opisano v izvršilnem naslovu, onemogočena. Višje sodišče je odločilo, da je predlog za izvršbo pritožnikov zaradi neobstoja predmeta izvršbe neutemeljen.
2. Pritožniki uveljavljajo kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 25. člena Ustave. Menijo, da je stališče Višjega sodišča popolnoma napačno in da se z njim izničuje smisel pravnega varstva upnikov. Stališče naj bi bilo tudi v nasprotju s sodno prakso. Pritožniki opozarjajo, da z etažno delitvijo nepremičnine iz izvršilnega naslova ni nastala nova nepremičnina, ampak se je toženkin prvotni polovični solastninski delež zgolj določil v naravi tako, da ji je pripadlo stanovanje v pritličju iste stavbe. Menijo, da z etažno delitvijo nepremičnina ni pravno izginila, saj naj bi se le solastninski deleži spremenili v etažno lastnino. Samo zaradi delitve prvotne stvari v naravi naj izvršilni naslov ne bi mogel postati neuporaben list papirja. Pritožniki navajajo, da iz Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ) izhaja, da etažna lastnina nastane z delitvijo solastnine, kar pojmovno izključuje njeno uničenje ali izginotje. Po oceni pritožnikov stališče Višjega sodišča omogoča različna izigravanja upnikov z ustanovitvijo ali ukinitvijo etažne lastnine. Teh izigravanj naj upniki ne bi mogli preprečiti. Iz obrazložitve Višjega sodišča naj ne bi bilo razvidno, kako naj pritožniki sploh izvršijo pravnomočno sodbo, izdano v njihovo korist. Izogibanje izvršbi zgolj z etažno razdelitvijo nepremičnine naj bi pomenilo popolno izgubo pravne varnosti ter bi izničilo smisel sodnega postopka ter pomen pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb. Pritožniki menijo, da izpodbijano stališče pelje tudi v neupravičeno razlikovanje različnih kategorij dolžnikov brez pravega ustavnopravnega razloga; v privilegiranem položaju naj bi bili tisti dolžniki, ki so (so)lastniki nepremičnin, ki jih je mogoče etažno razdeliti. V izpodbijanem sklepu naj bi Višje sodišče vezanost na izvršilni naslov razumelo preveč dobesedno. Pritožniki s tem v zvezi naštevajo številne primere »rahljanja« takšne dobesedne vezanosti v praksi (sprememba osebnega imena, naslova, številk parcel, delitev kmetijskih zemljišč). Skupno naj bi jim bilo to, da gre za spremembe, ki jih upnik ne more preprečiti. Po mnenju pritožnikov se Višje sodišče ni opredelilo do pomena sklepov, izdanih v nepravdnem postopku, kjer se je delila solastnina na sporni nepremičnini. Izpodbijani sklep naj bi bil – glede na to, da se je z njim spremenila odločitev prve stopnje – nezadovoljivo obrazložen.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1268/11 z dne 2. 3. 2012 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim udeležencem, tj. dolžnikom v izvršilnem postopku, ki so na ustavno pritožbo odgovorili. Nasprotni udeleženci predlagajo zavrnitev ustavne pritožbe. Predlagajo, naj se Ustavno sodišče vpraša, ali bi bila protiustavna zakonska ureditev, ki bi vsebovala pravilo, kakršno izhaja iz izpodbijanega akta. Po njihovem mnenju gre v obravnavani zadevi v celoti za vprašanje pravilne razlage zakonskega prava, do česar se Ustavno sodišče ne sme opredeljevati. Nasprotni udeleženci trdijo, da bi zakonodajalec smel uzakoniti pravilo, da preoblikovanje v etažno lastnino povzroči nastanek nove stvari, ki nima kontinuitete s prejšnjo stvarjo. Navajajo, da je do preoblikovanja solastnine v etažno lastnino prišlo pred zaključkom glavne obravnave. Ustavnopravno pomembno naj bi bilo kvečjemu vprašanje, ali lahko takšna sprememba vpliva na pravice upnika, kadar ni zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti, ki se vežejo na datum zaključka glavne obravnave. Na dejstvo, nastalo pred koncem glavne obravnave, ki ga stranka ni uveljavljala, naj se praviloma več ne bi mogla sklicevati. V tej zvezi nasprotni udeleženci opozarjajo, da na dan zaključka glavne obravnave v pravdni zadevi nepremičnina, kakor je opredeljena v izvršilnem naslovu, ni več obstajala (oziroma ni obstajala solastninska pravica na njej). Pritožniki bi morali sami sebi pripisati, da niso prilagodili tožbenega zahtevka na podlagi okoliščin, ki izvirajo iz časa pred zaključkom glavne obravnave, in da imajo izvršilni naslov, ki ni izvršljiv. Imeli naj bi ustrezne mehanizme za zaščito svojega položaja, ki jih niso izkoristili. Nasprotni udeleženci poleg tega zatrjujejo, da delitev solastnine, tako da se nepremičnina etažno razdeli, nujno pomeni absolutno prenehanje prejšnje lastninske pravice in nastanek nove lastninske pravice na novi stvari. Prejšnja stvar naj bi »izginila« iz pravnega življenja in naj v pravnem smislu več ne bi obstajala. Kontinuitete med solastnino in etažno lastnino naj ne bi bilo. Po oceni nasprotnih udeležencev sedaj na parc. št. 395/2, k. o. Izola, obstaja le solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih, ki samostojno ne more biti predmet razpolaganja ali izvršbe. Navajajo, da zemljiškoknjižno sodišče pri etažni lastnini ne bi zaznamovalo sklepa o izvršbi, ki bi se glasil na parcelo kot objekt stvarnih pravic. Nasprotni udeleženci obširno utemeljujejo tudi svoje nasprotovanje prehodu obveznosti z izvršilnega naslova nanje.
4. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil pritožnikom vročen in so nanj odgovorili. V pretežnem delu zgolj vztrajajo pri stališčih iz ustavne pritožbe, glede vprašanja časovnih meja pravnomočnosti pa zatrjujejo, da v času nastanka izvršilnega naslova zemljiškoknjižni postopek še ni bil končan in etažna lastnina še ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Zato naj bi bil izrek izvršilnega naslova povsem pravilen in skladen z dejanskim stanjem ob koncu glavne obravnave.

5. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v izvršilnem postopku, ampak izpodbijano sodno odločbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku ustavne pritožbe torej Ustavno sodišče ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Poleg tega ni naloga Ustavnega sodišča, da se opredeljuje do vprašanj, do katerih se ni opredelilo, niti se ni bilo dolžno opredeliti, sodišče, katerega akt je izpodbijan z ustavno pritožbo. Glede vprašanja prehoda obveznosti z izvršilnega naslova na nove lastnike spornega stanovanja nasprotni udeleženci predlagajo prav to. Pri tem se sklicujejo na to, da naj bi šlo za sporno in zelo kompleksno pravno vprašanje; pravnemu redu kot celoti naj bi koristilo, da se Ustavno sodišče opredeli do njega. To pričakovanje nasprotnih udeležencev je neutemeljeno. Ustavno sodišče ne more na pobudo udeležencev postopka »na zalogo« reševati pravnih vprašanj, tudi če bi imela ustavnopravno komponento, če ta vprašanja niso bila pomembna za odločanje rednih sodišč.
6. Ustavno sodišče se tudi ni ukvarjalo z obširno predstavljenimi argumenti nasprotnih udeležencev v zvezi z domnevno prekludiranim sklicevanjem pritožnikov na nastanek etažne lastnine po delitvi solastnine v nepravdnem postopku (prekludiranem, ker naj bi bilo to dejstvo zajeto s subjektivnimi mejami pravnomočnosti izvršilnega naslova). Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča ni mogoče razbrati, da bi ti ugovori nasprotnih udeležencev kakor koli vplivali na njegovo izdajo in na stališča, ki jih je v njem sprejelo Višje sodišče. Zato tudi ne morejo biti pomembni za odločanje Ustavnega sodišča.
7. Pritožniki zatrjujejo, da izpodbijana odločitev Višjega sodišča, ki temelji na stališču, da zaradi ukinitve solastnine in vzpostavitve etažne lastnine prvotna nepremičnina, kot je opredeljena v izvršilnem naslovu, ne obstaja več, jemlje vsak pomen izvršilnemu naslovu, izničuje pravno varstvo upnikov ter omogoča izogibanje izvršbi zgolj z etažno razdelitvijo nepremičnine. Glede na takšne navedbe mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijani sklep temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do sodnega varstva.
8. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen.(1) Pravica do sodnega varstva ne zagotavlja zgolj pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, naj se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi. Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je prvenstveno namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev.(2) Izvršilni postopek, v katerem se izvršujejo (tudi) pravnomočne sodne odločbe, mora biti učinkovit, saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost pravice do sodnega varstva. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v okviru pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) varuje pravico do izvršitve dokončne in zavezujoče sodne odločbe. V sodbi Immobiliare Saffi proti Italiji z dne 28. 7. 1999 je ESČP poudarilo, da bi bila pravica do sodnega varstva iluzorna, če bi notranji pravni red države stranke EKČP dopuščal, da takšna sodna odločba ostane neizvršena.(3)
9. Odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo lahko poseže v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar Ustavno sodišče ne presoja, ali zavrnitev predloga za izvršbo temelji na pravilni uporabi zakona, temveč se opredeljuje do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že zakon izrecno določil posledice za možnost prisilne uveljavitve pravnomočne sodbe, kakršne je z razlago delitvi stvari v solastnini na etažno lastnino pripisalo Višje sodišče, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti oziroma ali je sodišče zakonskim določbam z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti.(4) Glede na nosilno stališče v izpodbijanem sklepu je v tem primeru odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bilo v neskladju s človekovo pravico do sodnega varstva, če bi zakonodajalec določil, da pravnomočne sodbe, ki je izvršilni naslov za poplačilo določene terjatve upnikov iz določenega solastnega premoženja dolžnika, ni mogoče (nikoli več) prisilno izvršiti, ker zaradi ukinitve solastnine in vzpostavitve etažne lastnine predmet izvršbe ne obstaja več. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor na to vprašanje pritrdilen.
10. Za človekovo pravico do učinkovitega izvršilnega postopka (ki je del pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave) je bistveno, da pravnomočno določena pravica do poplačila iz določenega premoženja dolžnika ne more pravno prenehati zaradi enostranskih ravnanj dolžnika, ki v dejanskem ali pravnem smislu ne pomenijo nepremagljive ovire za uvedbo, tek in zaključek izvršilnega postopka. Takšno posledico imajo lahko le ravnanja, ki nepovratno prizadenejo možnost upnika, da se iz nekega premoženja poplača.(5) Tak primer je lahko, če dolžnik stvar uniči. Tak primer je tudi, če dolžnik neko stvar odsvoji dobrovernemu pridobitelju, za katerega se šteje, da jo je dobil prosto vseh bremen. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšne položaje. Polovični solastninski delež pravne prednice nasprotnih udeležencev na nepremičnini (zemljišče s stavbo) je po opravljenem sodnem postopku za delitev stvari v solastnini,(6) v katerem je bilo odločeno o delitvi stvari v naravi tako, da se vzpostavi etažna lastnina,(7) formalno sicer prenehal obstajati, saj je prenehala tudi lastninska pravica na prej enoviti nepremičnini. Hkrati je namreč kot samostojen predmet lastninske pravice prenehala obstajati prejšnja nepremičnina, nastala pa sta dva nova samostojna predmeta lastninske pravice v etažni lastnini (posamezna dela zgradbe), na katerih je po delitvi obstajala izključna lastninska pravica(8) dveh prejšnjih solastnic prejšnje nepremičnine.
11. Navedeni stvarnopravni operaciji je mogoče reči »preoblikovanje solastnine v etažno lastnino«, kar nakazuje na stvarnopravno kontinuiteto med prejšnjimi in z delitvijo nastalimi lastninskimi položaji. Nasprotni udeleženci sicer s sklicevanjem na pravno teorijo(9) zagovarjajo stališče, da prejšnja solastninska pravica »absolutno« ugasne, njen predmet preneha obstajati, nastaneta pa nova stvar in nova lastninska pravica na njej, kar naj bi kazalo na diskontinuiteto lastninskih položajev. Gledano z vidika učinkovitosti pravice do sodnega varstva, morajo sodišča v zadevah, kot je obravnavana, nujno izhajati iz predstave o preoblikovanju in kontinuiteti: če je pravnomočno priznana obligacijska pravica do poplačila obstajala pred delitvijo (torej na solastninskem deležu), potem mora, neokrnjena, obstajati tudi po delitvi (torej na posameznem delu zgradbe). Drugače bi prišlo do izničenja pravice, zagotovljene s pravnomočno sodno odločbo. Takšno stališče zato edino zaščiti pravni položaj upnika, po drugi strani pa ni proti njemu nobenih praktičnih ovir. Sklep sodišča o razdelitvi solastnine v etažno lastnino mora vsebovati enake sestavine kot sporazum o delitvi (tretji odstavek 110. člena SPZ). Med njimi so tudi imena etažnih lastnikov (prej solastnikov), zemljiškoknjižna označba nepremičnin ter natančen opis posameznega dela zgradbe v razmerju do drugih delov (prvi odstavek 108. člena SPZ). Iz sklepa o razdelitvi je razvidno, kateri novonastali posamezni del pripade kateremu od prejšnjih solastnikov in tako po identiteti ustreza z delitvijo ukinjenemu solastninskemu deležu. Zato lahko sodišča v izvršbi zavarujejo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave tistih upnikov, ki so pred delitvijo nepremičnine imeli pravnomočno obligacijsko pravico do poplačila iz solastninskega deleža, tako, da – ob izpolnjenih drugih pogojih – dovolijo izvršbo na ustreznem posameznem delu zgradbe v etažni lastnini.(10) Višje sodišče je sprejelo nasprotno stališče, zato je z izpodbijanim sklepom kršilo pravico pritožnikov do sodnega varstva.
12. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje (1. točka izreka). Sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.
13. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da pritožniki in nasprotni udeleženci sami nosijo svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Primerjaj z A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129.
(2) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292).
(3) V navedeni sodbi je ESČP še ugotovilo, da posledica izjemne intervencije države v izvrševanje sodnih odločb ne sme biti preprečitev, razveljavitev ali neutemeljen odlog izvršbe, še manj pa to, da se spodkoplje sama vsebina sodne odločbe (»the substance of the decision is undermined«).
(4) Primerjaj pri A. Galič, nav. delo, str. 454 in 468.
(5) Čeprav lahko pravni red na takšno dolžnikovo ravnanje naveže določene pravne posledice na drugih pravnih področjih (npr. kazenski pregon).
(6) V Zakonu o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP) ga urejajo 119., 120. in 125. člen, sicer pa so materialnopravna pravila o delitvi solastne stvari urejena v 69. do 71. členu SPZ.
(7) Etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 107. člena SPZ). Teorija to določbo razlaga v smeri t. i. nepopolnega oblikovalnega učinka sodne odločbe. To pomeni, da pri delitvi na etažno lastnino sodišče z oblikovalnim sklepom oblikuje etažno lastnino, vendar je za njen nastanek potreben še vpis v zemljiško knjigo, ki je zato konstitutiven. Vpis v zemljiško knjigo je torej po tej določbi postavljen kot kumulativni pogoj tudi, ko etažna lastnina nastane s sodno odločbo (glej pri V. Rijavec, Sklep o delitvi solastnine v nepravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 5 (2011), str. 807 do 809). Ni razlogov, da to stališče ne bi veljalo tudi za sodne postopke, končane pred uveljavitvijo SPZ, kar je značilno za obravnavano zadevo.
(8) Sicer neločljivo povezana s solastnino na skupnih delih zgradbe.
(9) In sicer na stališča v R. Vrenčur v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 509–510.
(10) Zakonodaja na podoben način že varuje imetnike hipotek in zemljiških dolgov (drugi odstavek 110. člena SPZ).