Številka: Up-635/12-10

Datum: 19. 9. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Miroslav Brance, Celje, ki ga zastopa Ludvik Poljanec, Slovenska Bistrica, na seji 19. septembra 2012

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. ZSV 137/2011 z dne 22. 3. 2012 se zavrže.
2. Pooblaščenec pritožnika, Ludvik Poljanec, se kaznuje s 500 (petsto) euri denarne kazni. Kazen mora v 30 dneh od prejema tega sklepa plačati na račun javnofinančnih prihodkov "Druge globe in denarne kazni", št. SI56 0110 0100 0518 755, referenca SI11 13110-7120036-06352012.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, vloženo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, s katerim je bil kot storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/10 in 57/12 – ZPrCP).
2. Pritožnik v vlogi, ki je v bistvenem enaka drugim tovrstnim vlogam, vloženim v zadevah prekrškov, izpodbijani sodbi očita številne kršitve zakonodaje, Ustave ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo v zadevi prekrška. Po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) v zvezi s prvim odstavkom tega člena ustavna pritožba zoper posamične akte, izdane v zadevah prekrškov, ni dovoljena.
4. Pritožnikovi očitki so v bistvenem enaki očitkom, do katerih se je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12). V njem je med drugim ocenilo, da z zatrjevanji, ki ostajajo na ravni splošnosti, z brezpredmetnimi trditvami, ki nimajo nobene zveze z izpodbijanimi posamičnimi akti, z žaljivimi trditvami, ki so dodane, pritožnik ostaja na ravni očitne neutemeljenosti zatrjevanih kršitev. Tudi v obravnavani zadevi gre za takšne posplošene in neobrazložene očitke, ki sodišču ne omogočajo presoje o obstoju kršitev človekovih pravic. Iz enakih razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ocenilo, da pritožnik v zadevi št. Up-175/12 ni mogel uspeti, tudi predmetna ustavna pritožba ne more biti uspešna. Zato jo je Ustavno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka).

5. Ena izmed pravic po ZUstS je tudi pravica vložiti ustavno pritožbo. Kadar Ustavno sodišče oceni, da pritožnik oziroma njegov pooblaščenec v postopku pred Ustavnim sodiščem zlorablja pravice, ki jih ima po ZUstS, ga lahko kaznuje z denarno kaznijo (prvi odstavek 34.a člena ZUstS).(1)
6. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 57/12) že sprejelo stališče, da je zloraba pravice do ustavne pritožbe med drugim podana tedaj, ko je ustavna pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh. Ker je vztrajanje pritožnika pri takšni ustavni pritožbi Ustavno sodišče štelo kot zlorabo pravice do vložitve ustavne pritožbe, je pritožnika tudi kaznovalo z denarno kaznijo. Za položaj, ki je v bistvenem podoben navedenemu, gre tudi v obravnavani zadevi.
7. Kot izhaja iz ustavne pritožbe in njej priloženega pooblastila, je pritožnikov pooblaščenec v postopku s to ustavno pritožbo Ludvik Poljanec. Pooblaščenec pritožnika je bil že v dopisu št. R-I-222/12 z dne 4. 6. 2012 izrecno opozorjen na to, da vloga, ki jo je v imenu pritožnika poslal Ustavnemu sodišču, glede na ustaljeno presojo Ustavnega sodišča nima možnosti za uspeh. Pri tem se je Ustavno sodišče sklicevalo na sklep št. Up-175/12, ki ga je navedenemu dopisu tudi priložilo. Poleg tega je bil pritožnikov pooblaščenec v navedenem dopisu izrecno opozorjen tudi na to, da bi Ustavno sodišče vztrajanje pri odločitvi lahko štelo za zlorabo pravice do vložitve ustavne pritožbe, in na posledično možnost kaznovanja v skladu s prvim odstavkom 34.a člena ZUstS. Na takšno možnost je Ustavno sodišče opozorilo tudi že v sklepu št. Up-175/12. Pooblaščenec pritožnika je na navedeni dopis Ustavnega sodišča odgovoril z vlogo, ki jo je Ustavno sodišče prejelo 27. 6. 2012. V tej vlogi izraža zahtevo, naj Ustavno sodišče vlogo, vpisano kot R-I- zadevo, obravnava kot ustavno pritožbo. Navaja, da ne more razumeti, da Ustavno sodišče že vnaprej določa ustavno pritožbo kot neuspešno ter da Ustava in EKČP ne dovoljujeta omejevanja pravic, saj zagotavljata pošteno sojenje. Izraža tudi nerazumevanje glede tega, da mu sodišče, ki mora skrbeti za človekove pravice, grozi z denarno kaznijo. Takšno opozorilo naj bi bilo v nasprotju z Ustavo in EKČP.
8. Za osebo, ki prevzame mandat za vodenje postopka pred Ustavnim sodiščem, velja dolžna skrbnost, da preveri predpostavke za dopustnost ustavne pritožbe, da v vlogi obravnava ustavnopravno materijo, da pregleda in se seznani z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča ter s tem pretehta možnosti za uspeh nameravane ustavne pritožbe.(2) Če pooblaščenec pritožnika opusti vsebinski preizkus na način, ki je vreden očitka, se s tem tudi sam izpostavi nevarnosti plačila denarne kazni zaradi zlorabe pravice do vložitve ustavne pritožbe po prvem odstavku 34.a člena ZUstS.
9. Ustavno pritožbo, vloženo v zadevi prekrška, Ustavno sodišče zavrže, ker ni dovoljena. Kot je bilo že navedeno v 7. točki obrazložitve tega sklepa, je bil pritožnikov pooblaščenec vnaprej seznanjen s tem, da s takšnimi očitki tudi v tej ustavni pritožbi ne more biti uspešen. V takšnem položaju je zato utemeljeno sklepanje, da pooblaščenec pritožnika ni zadostil zahtevam, navedenim v 8. točki obrazložitve tega sklepa, saj v nasprotnem primeru pooblastila za zastopanje v postopku s takšno ustavno pritožbo ne bi sprejel. Še več, pri ustavni pritožbi je kljub opozorilu vztrajal. Poleg tega je tudi stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v sklepu št. Up-448/12, pooblaščencu pritožnika dobro poznano, saj mu je bil navedeni sklep vročen kot pooblaščencu pritožnika v navedeni zadevi. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je pooblaščenec pritožnika zlorabil pravico do vložitve ustavne pritožbe. Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati sodnega varstva.(3) Zato se v takšnem položaju pooblaščenec pritožnika pri utemeljevanju zahteve po poštenem sojenju ne more utemeljeno sklicevati na Ustavo in EKČP.
10. Z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Naloga Ustavnega sodišča je, da odloča o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih, torej o vprašanjih, ki so pomembna za življenje posameznika v družbi in za državo. Ukvarjanje s takšnimi vlogami, kot je obravnavana, Ustavno sodišče pri njegovem delu ovira, saj se pri tem upočasnjuje proces uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika v tistih primerih, v katerih je varstvo potrebno. Ustavno sodišče takšnega ravnanja ni dolžno dopuščati, zato je glede na navedeno sklenilo, da zaradi zlorabe pravice do vložitve ustavne pritožbe pooblaščenca tudi kaznuje. Višina izrečene kazni je sorazmerna s težo zlorabe in z njenimi posledicami za učinkovito izvrševanje nalog Ustavnega sodišča. Glede na to je Ustavno sodišče pritožnikovemu pooblaščencu, Ludviku Poljancu, odmerilo kazen v višini 500 eurov, ki jo glede na vse okoliščine primera šteje za primerno (2. točka izreka).

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 34.a člena in tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Prvi odstavek 34.a člena ZUstS se glasi: »Ustavno sodišče lahko udeleženca v postopku ali njegovega pooblaščenca kaznuje z denarno kaznijo od 100 eurov do 2.000 eurov, če zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu.«
(2) Podobno stališče je sprejelo nemško Zvezno ustavno sodišče v sklepih št. BVerfG, 2 BvR 1354/10 z dne 11. 8. 2010 in št. BVerfG, 2 BvR 1064/11 z dne 5. 10. 2011.
(3) Prim. M. Pavčnik, Teorija prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2011, str. 168–173.