Številka: U-I-30/12-12

Datum: 18. 10. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 18. oktobra 2012

1. V drugem odstavku 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi besedilo »vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti«.
2. Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Sodišča morajo do uveljavitve nove zakonske ureditve posmrtnega ugotavljanja očetovstva oziroma najdlje do izteka roka iz prejšnje točke izreka te odločbe prekiniti sodne postopke posmrtnega ugotavljanja očetovstva, začete pred ali po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerih je/bo tožba vložena po izteku roka enega leta, šteto od smrti domnevnega očeta.

1. Predlagatelj(1) je vložil zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 92. člena ZZZDR v delu, ki določa, da lahko otrok, rojen zunaj zakonske zveze, vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najkasneje eno leto po smrti domnevnega očeta. Predlagatelj meni, da je enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe v neskladju z Ustavo. Obširno navaja in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 78). Vse, kar je bilo ugotovljeno v tej odločbi, naj bi veljalo tudi za drugi odstavek 92. člena ZZZDR. Predlagatelj pojasnjuje, da izpodbijana določba neposredno posega v koristi otrok, in sicer v otrokovo dedno pravico po pokojnem očetu in po njegovih sorodnikih, pa tudi v vse druge pravice na različnih pravnih področjih, ki so povezane z očetovskim statusom.
2. Državni zbor Republike Slovenije je odgovoril na zahtevo. Po njegovem mnenju za ugotavljanje očetovstva po smrti domnevnega očeta ni mogoče absolutno prevzeti stališč iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 in št. U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 90/11). Zakonodajalec naj bi imel stvarne in razumne razloge, da je ta primer ugotavljanja očetovstva uredil posebej. Pravni položaj in možnosti ugotavljanja očetovstva, če je domnevni oče mrtev, naj bi bili nedvomno drugačni, kot če živi. Državni zbor meni, da je kratek rok za tožbo na posmrtno ugotovitev očetovstva v prvi vrsti pogojen z omejenimi možnostmi takega ugotavljanja očetovstva. Navaja, da se možnost dokazovanja očetovstva zmanjšuje sorazmerno s časom, ki preteče od smrti. Rok enega leta od smrti naj bi pomenil oceno zakonodajalca o roku, v katerem je realno mogoče izvesti ustrezne dokaze in ugotoviti očetovstvo. Po navedbah Državnega zbora bi časovno neomejena možnost ugotavljanja očetovstva, ne da bi obstajala realna možnost ugotovitve, lahko prekomerno posegla v zasebnost in osebnostne pravice svojcev. Drug pomemben razlog za rok iz izpodbijane določbe naj bi bil vpliv ugotavljanja očetovstva na obstoječa pravna razmerja. Državni zbor izpostavlja vpliv na pravna razmerja, ki se nanašajo na zapuščino umrlega moškega. Relativno kratek rok za ugotavljanje očetovstva naj bi bil med drugim namenjen temu, da lahko otrok nastopa kot dedič v zapuščinskem postopku. Državni zbor meni, da ugotavljanje očetovstva in posledično uveljavljanje dedne pravice po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku posegata v lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi pravnomočnega pravnega naslova, ter v načelo pravne varnosti in nespremenljivosti pravnih razmerij. Neobstoj izpodbijanega roka naj bi mogel povzročiti negotovost in nestabilnost pravnih razmerij glede premoženja, podedovanega po zapustniku. Po oceni Državnega zbora je v obravnavanem primeru treba upoštevati tudi pravico do zasebnosti in osebnostne pravice domnevnega očeta in njegovih svojcev. Zakonski rok za posmrtno ugotavljanje očetovstva naj bi varoval zlasti pravico do zasebnosti svojcev. Ker naj bi šlo za kolizijo dveh enakovrednih pravic, naj bi bila potrebna vsebinska omejitev obeh. Državni zbor v okviru 35. člena Ustave izpostavlja tudi pravico do pietete. Opozarja, da bi zelo široka možnost ugotavljanja očetovstva po smrti verjetno zahtevala tudi možnost izkopa posmrtnih ostankov. Sklicuje se na tretji odstavek 15. člena Ustave, ki dovoljuje, da se človekove pravice omejijo s pravicami drugih. Stališče Državnega zbora je, da iz sodne prakse Ustavnega sodišča izhaja, da sama vzpostavitev roka za ugotavljanje očetovstva ni sporna.
3. Vlada Republike Slovenije je podala mnenje o zahtevi. Vlada meni, da drugi odstavek 92. člena ZZZDR dejansko otežuje uveljavljanje otrokove pravice do poznavanja svojega izvora. Poudarja, da je otrok v specifičnem položaju, ker je glede dejstev, pomembnih za vložitev tožbe, odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo druge osebe, do pridobitve procesne sposobnosti pa je odvisen od volje zakonitega zastopnika. Vlada meni, da izpodbijana določba nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izve za svoj izvor.
4. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila posredovana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

5. V 92. členu ZZZDR(2) urejena možnost ugotavljanja očetovstva(3) je namenjena vzpostavitvi še neobstoječe pravne vezi med otrokom in osebo, ki je njegov biološki oče, v primerih, v katerih jo je treba vzpostaviti po sodni poti. Posameznik namreč na podlagi 35. člena Ustave ni upravičen le do golega vedenja, kdo so njegovi biološki starši. Iz pravice otroka do poznavanja svojega izvora izhaja obveznost države, da sprejme ukrepe, ki bodo otroku zagotovili možnost ustvaritve pravne vezi, to je pravno priznanega starševskega razmerja med njim in biološkimi starši, če tako pravno razmerje še ne obstaja.(4) V primeru ureditve tožbe za ugotovitev očetovstva gre tako za izpolnjevanje pozitivne obveznosti države na področju uveljavljanja osebnostne pravice iz 35. člena Ustave, saj bi bilo to sicer lahko onemogočeno.(5)
6. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-328/05 razveljavilo prvi odstavek 92. člena ZZZDR v delu, v katerem je bila možnost otrokove tožbe za ugotovitev očetovstva omejena z (objektivnim) prekluzivnim rokom pet let, šteto od dneva, ko je otrok postal polnoleten. Ustavno sodišče je to določbo delno razveljavilo zaradi neskladja s 35. členom Ustave. Presodilo je, da časovna omejitev za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva posega v 35. člen Ustave. Ocenilo je, da omejitev sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, vendar pa nesorazmerno posega v navedeno pravico. Ustavno sodišče je razveljavitev zakonske ureditve odložilo za čas enega leta, da bi lahko zakonodajalec zaradi zagotavljanja pravne varnosti in trajnosti družinskih razmerij uredil določitev roka za vložitev tožbe na ustavnoskladen način. Ker se zakonodajalec v odložnem roku ni odzval, je razveljavitev navedene določbe nastopila, kar pomeni, da trenutno rok za ugotavljanje očetovstva na tožbo otroka ni več določen. Izjema je vsebovana v izpodbijani določbi, ki velja za posmrtno ugotavljanje očetovstva in ki določa (objektivni) prekluzivni rok enega leta, šteto od smrti domnevnega očeta.
7. Predlagatelj, sklicujoč se na razloge iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-328/05, očita izpodbijani ureditvi, da posega v osebnostno pravico otroka do poznavanja svojega izvora (35. člen Ustave). Pri tem izpostavlja premoženjski vidik koristi otroka (pravico do dedovanja po pokojnem očetu in po njegovih sorodnikih ter druge premoženjske pravice, povezane s statusom očetovstva). Iz odgovora Državnega zbora pa izhaja stališče, da ima zakonodajalec ustavno dopustne razloge za izpodbijano zakonsko ureditev – to je za časovno omejitev možnosti posmrtnega ugotavljanja očetovstva: zmanjšane dejanske možnosti takšnega ugotavljanja očetovstva, zagotovitev pravne varnosti, nespremenljivosti in stabilnosti obstoječih pravnih (zlasti dednopravnih) razmerij ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic domnevnega očeta in svojcev.
8. Že iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da prekluzivni roki za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva pomenijo poseg v otrokovo osebnostno pravico do poznavanja svojega izvora iz 35. člena Ustave.(6) Tudi rok enega leta po smrti domnevnega očeta iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR je ovira za uveljavitev te otrokove osebnostne pravice. Zato tudi izpodbijana določba posega v osebnostno pravico otroka iz 35. člena Ustave. Ni namreč mogoče šteti, da pravica do poznavanja svojega izvora preneha s smrtjo domnevnega očeta. Iz sodne prakse ESČP, ko odloča o obstoju kršitev pravice do zasebnega ali družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), izhaja prav nasprotno.(7)
9. V odločbi št. U-I-328/05 je Ustavno sodišče izpostavilo tri sklope razlogov, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši (psihološka potreba posameznika po identiteti, medicinska zgodovina, premoženjski interesi posameznika). Ti razlogi sestavljajo interesno podstat pravice do poznavanja svojega izvora. Zlasti glede premoženjskih interesov, če jih je treba uveljaviti po pravni poti,(8) se kaže kot očitno, da za njihovo polno uveljavitev ne zadošča le vedenje o dejanskem starševskem razmerju, ampak mora biti starševsko razmerje tudi pravno priznano.
10. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji(9) omejitev človekove pravice dopustna. Razlogi za izpodbijano ureditev, ki jih navaja Državni zbor, so v glavnem (razen omejenih možnosti uspeha ugotovitvene tožbe po smrti domnevnega očeta)(10) samostojni ustavno dopustni cilji za omejitev osebnostne pravice otroka iz 35. člena Ustave. Ker poseg v pravico iz 35. člena Ustave otroka, ki meni, da je neki pokojni moški njegov naravni oče, zasleduje ustavno dopustne cilje, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, to je, ali je izpodbijani ukrep primeren in nujen za doseganje navedenih ciljev ter sorazmeren v ožjem pomenu tega pojma.
11. V odločbi št. U-I-328/05 je šlo za primer, ki je bil po pomembnih značilnostih podoben obravnavanemu. Šlo je namreč za presojo togega in nefleksibilnega objektivnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, ki je začel teči ob določeni starosti otroka, ne glede na to, kdaj je otrok izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Tudi rok iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR je takšen.
12. Obravnavani primer se sicer od tistega iz odločbe št. U-I-328/05 razlikuje, ker drugi odstavek 92. člena ZZZDR ureja rok za posmrtno ugotavljanje očetovstva. Vendar ta razlikovalna okoliščina ne utemelji drugačnega izida tehtanja konkurenčnih pravnih vrednot kot v odločbi št. U-I-328/05. Tudi v tej zadevi se Ustavno sodišče ne ukvarja z oceno, ali je izpodbijani ukrep primeren in nujen za doseganje ustavno dopustnih ciljev, ker, enako kot v odločbi U-I-328/05, preizkus t. i. sorazmernosti v ožjem pomenu pokaže na prekomernost ukrepa.
13. Možnost sodnega uveljavljanja otrokove osebnostne pravice je vezana na objektivni prekluzivni rok enega leta po smrti domnevnega očeta. Po njegovem preteku otrok ne more nikoli več na noben način vzpostaviti pravne vezi med seboj in svojim pokojnim biološkim očetom (po očetovi smrti je tudi priznanje očetovstva nemogoče). Rok iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR je kratek. Še hujšo krnitev otrokovega položaja, varovanega s 35. členom Ustave, pa pomeni dejstvo, da je objektivne narave. Takšen rok deluje strogo, trdo in rigidno. Pri presoji je namreč treba upoštevati specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva. Po eni strani je otrok povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi. Po drugi strani je v negotovosti glede tega, v katerem časovnem trenutku mu bo mati ali kdo drug razkril podatke, odločilne za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva. Povsem mogoče je, da upoštevne informacije otrok pridobi šele po izteku roka iz izpodbijane določbe. To pa pomeni, da je lahko kljub skrbnemu ravnanju sodna uveljavitev njegove osebnostne pravice za vedno onemogočena. To velja zlasti glede otrok, ki so kljub vestnemu ravnanju za okoliščine, ki jim omogočajo vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, izvedeli šele po preteku enega leta po smrti domnevnega očeta, ali glede otrok, ki zaradi poslovne nesposobnosti niso mogli pravočasno zaščititi svojih osebnostnih pravic.
14. Interes otroka pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij, saj je otroku po izteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da kadar koli kasneje sodno uveljavi svojo pravico do poznavanja izvora. Okoliščina, da gre v obravnavani zadevi za posmrtno ugotovitev očetovstva, tehtanja ne more prevesiti. Poleg tega mora Ustavno sodišče upoštevati ustavno zahtevo po enakosti pravic otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, s tistimi, ki so rojeni v zakonski zvezi (drugi odstavek 54. člena Ustave), katere izraz je tudi možnost ugotavljanja očetovstva v sodnem sporu (ki sicer zagotavlja uresničevanje pravic iz 35. člena Ustave). Ta zahteva in dolžnost države, da varuje družino (tretji odstavek 53. člena Ustave), si ne nasprotujeta, temveč se vsebinsko dopolnjujeta.
15. Državni zbor opozarja na omejene dokazne možnosti ugotavljanja očetovstva po smrti domnevnega očeta. Tem razlogom, četudi so stvarni, ni mogoče pripisati pomembne teže. Gre za težavo, s katero morajo tožniki računati. Pri tem je treba posebej izpostaviti še, da možnost uspeha s posmrtno vloženo tožbo za ugotovitev očetovstva, četudi bi bila vložena zunaj časovnega okvira enega leta po smrti domnevnega očeta, ni izključena.
16. Državni zbor nadalje izpostavlja poseg v obstoječa premoženjskopravna razmerja pri posmrtni ugotovitvi očetovstva. Na tem področju ima posmrtno ugotavljanje očetovstva na videz določene posebnosti. Zapustnikov otrok (potomec) namreč sodi v krog oseb, ki dedujejo na podlagi zakona v prvem dednem redu.(11) Če pride do oporočnega razpolaganja z zapuščino, otrok praviloma(12) kljub takšni volji zapustnika od dedovanja ne more biti v celoti izključen. Otrok ima namreč pravico do nujnega deleža.(13) Res je, da osebe, za katere je bilo že ob smrti zapustnika(14) znano, da so njegovi dediči, ne pričakujejo, da se bo po izteku roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR pojavil še dotlej nepriznani zapustnikov otrok. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi Državnemu zboru, ki zatrjuje v zvezi s tem poseg v lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi pravnomočnega pravnega naslova. Sklep o dedovanju, v katerem sodišče razglasi, kdo so dediči (214. člen ZD), je namreč le deklaratorne narave.(15) Lastninsko pravico na stvareh zapuščine pa dediči pridobijo že s smrtjo zapustnika (in ne na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju). Naknadna (posmrtna) pravna potrditev že obstoječega sorodstvenega razmerja (sorodstveno razmerje je obstajalo že ob smrti domnevnega očeta) in temu primerno formalno priznane dedne posledice v razmerju do drugih dedičev zapustnika zato lahko učinkujejo (le) kot krhanje trdnosti in stabilnosti njihovega premoženjskega položaja, na katerega so se lahko zanesli (upravičeno, če so bili v dobri veri). Vendar dejstvo, da se kasneje (po smrti zapustnika ali celo po izdaji sklepa o dedovanju)(16) pojavi novi dedič (oziroma nekdo, ki zase trdi, da to je), dednemu pravu ni tuje.(17) Prav zato dedno pravo tudi opredeljuje pogoje uveljavljanja dednopravnih zahtevkov v tovrstnih primerih, ki so namenjeni varstvu zaupanja v pravo, pravni varnosti in zaščiti dobre vere oseb, ki so že prevzele predmete zapuščine in z njimi razpolagale (oziroma so že pred smrtjo zapustnika prejele določeno premoženje na podlagi darilnih pogodb). V zvezi s tem je treba izpostaviti zastarljivost dediščinske tožbe po 141. členu ZD.(18) Poleg tega breme poseganja v obstoječe pravne položaje oseb, ki so menile, da so (edini) dediči, olajšuje tudi sodna praksa, po kateri ima tožnik iz dediščinske tožbe na razpolago dajatveni zahtevek na izročitev (samo) tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v času tožbe obstajala, ter seveda od tistih oseb, ki jo imajo v posesti.(19) Drugi »omilitveni mehanizem«, ki deluje proti dediču kot upravičencu do nujnega deleža, je zastarljivost tožbe po 41. členu ZD (zmanjšanje oporočnih razpolaganj se lahko zahteva v treh letih od razglasitve oporoke, vrnitev daril pa v treh letih od zapustnikove smrti oziroma od dneva, ko je postala pravnomočna odločba o njegovi razglasitvi za mrtvega oziroma odločba, s katero se ugotavlja njegova smrt). S potekom časa tako pridobi zaupanje v trdnost premoženjskega položaja tistih, ki niso pričakovali, da se bo na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe o očetovstvu naknadno pojavila oseba, ki jim bo konkurirala pri dednopravnih upravičenjih, trajno zaščito in pravni pomen. Navedeni določbi 41. in 141. člena ZD jim omogočata pravno varstvo, nudili pa bi jim ga tudi, če pravni red ne bi urejal prekluzivnega roka za posmrtno ugotavljanje očetovstva. Zato poseg v obstoječa premoženjskopravna razmerja ne more biti jeziček na tehtnici ustavnopravnih vrednot, ki bi presojo Ustavnega sodišča nagnil v smer ohranitve izpodbijane določbe v pravnem redu.
17. Državni zbor se sklicuje še na pravico do zasebnosti in osebnostne pravice domnevnega očeta in njegovih svojcev (ki naj bi bili v primeru ugotavljanja očetovstva po smrti tožene stranke). V tej zvezi se Državni zbor sklicuje na pravico do pietete (v zvezi z morebitnim izkopom posmrtnih ostankov) ter na pravico do zasebnosti svojcev, ki utegne biti prizadeta v postopku posmrtnega ugotavljanja očetovstva, v katerem po sodni praksi nastopajo na strani tožene stranke. Glede izkopa posmrtnih ostankov pokojnega očeta zaradi pridobitve genetskega materiala za ugotavljanje očetovstva v civilnih postopkih se Ustavnemu sodišču niti ni treba opredeljevati do vprašanja, pod kakšnimi pogoji (in ali sploh) je dopusten v slovenskem pravnem redu. Poleg tega se vprašanje dopustnosti ekshumacije v teh postopkih zastavlja povsem enako že ob sedanji ureditvi, ki znotraj prekluzivnega roka dopušča posmrtno ugotavljanje očetovstva.(20) Pravni položaji dedičev pokojnega domnevnega očeta (po ustaljeni sodni praksi ob odsotnosti drugačne zakonske ureditve nastopajo v tovrstnih pravdah na strani tožene stranke),(21) varovani v okviru 35. člena Ustave, so lahko prizadeti že z dolžnostjo sodelovanja v pravdi za ugotovitev očetovstva. V tej se ugotavlja osebno (sorodstveno) razmerje, ki jim je kot tako tuje. Po naravi stvari pa v pravdi prihaja do razkritja intimnih podrobnosti iz življenja pokojnega domnevnega očeta in posledično lahko tudi iz njihovega preteklega družinskega življenja. Razveljavitev obstoječega izpodbijanega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 92. člena ZZZDR bi sicer povečala število posmrtnih sodnih ugotavljanj očetovstva in s tem tudi število takih posegov v zasebno sfero pokojnikovih svojcev. Vendar te negativne posledice odtehta uveljavljanje prav tako ustavno zaščitene pravice otroka do poznavanja lastnega izvora, ki je po veljavni ureditvi po smrti domnevnega očeta močno okrnjena.
18. Specifične značilnosti ugotavljanja očetovstva po smrti domnevnega očeta torej ne morejo odločilno vplivati na oceno ustavne skladnosti presojanega posega v otrokovo pravico iz 35. člena Ustave. Poseg v otrokovo osebnostno pravico do poznavanja izvora (35. člen Ustave) je glede na vse navedeno prekomeren. Nedopusten je način določitve prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, ker nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izve za svoj izvor: teža posledic ocenjevanega posega ni sorazmerna koristim, ki jih tovrstna zakonska ureditev prinaša. Zato je protiustavno, da se rok izteče v enem letu od smrti domnevnega očeta, ne glede na starost otroka in njegovo sposobnost uveljaviti svoje pravice ter ne glede na njegovo seznanjenost s pravno pomembnimi okoliščinami. Takšna ureditev nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izve, kdo je (bil) njegov biološki oče, in da vzpostavi pravno priznano starševsko razmerje, četudi šele posthumno.
19. Glede na navedeno je drugi odstavek 92. člena ZZZDR v delu, v katerem določa enoletni rok po smrti domnevnega očeta za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva, v neskladju s 35. členom Ustave. Zato ga je Ustavno sodišče v tem delu razveljavilo (1. točka izreka).
20. Zakonodajalec je z razveljavljeno določbo sicer zasledoval ustavno dopusten cilj. Gre za izrazito občutljivo področje, na katerem se soočajo številni nasprotujoči si interesi s področja zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. U-I-328/05, določitev prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva sama po sebi ni ustavno sporna. To velja tudi po smrti domnevnega očeta. Ključno je, na kakšen način je rok določen. Zakonodajalec bi tako lahko določil subjektivni rok, ki teče od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, odločilne za vložitev tožbe, vendar v vsakem primeru ne začne teči pred pridobitvijo polne procesne sposobnosti otroka. Otroku so na voljo še nekatere druge možnosti za omejitev posega v vrednote pravne varnosti in obstoječih družinskih razmerij, ki ga pomeni uspešna sodna ugotovitev očetovstva.(22) Zelo pomembno je tudi, da drugi odstavek 92. člena ZZZDR ob razveljavitvi prekluzivnega roka ni več določba, kakršno je imel zakonodajalec pred očmi, ko je sprejemal ZZZDR. Zaradi posebne občutljivosti področja družinskega prava je prav, da ima zakonodajalec možnost še pred učinkovanjem razveljavitve zakona (in ne le, kot običajno, po njej) oceniti, kako želi, glede na to odločbo, dodatno uskladiti nasprotujoče si interese na področju ugotavljanja očetovstva. Ustavno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo za razveljavitev z enoletnim odložnim rokom (2. točka izreka).
21. Ni izključeno, da poleg postopka, iz katerega izvira obravnavana zahteva, teče še več sodnih postopkov, v katerih bi bilo treba uporabiti razveljavljeni del drugega odstavka 92. člena ZZZDR; dodatni takšni postopki pa se utegnejo začeti še pred potekom enoletnega odložnega roka iz 2. točke izreka te odločbe Ustavnega sodišča. V teh zadevah so (ali bodo) pristojna sodišča soočena z vprašanjem, ali in kako uporabiti določbo zakona, ki je bila sicer spoznana za protiustavno, vendar zaradi tega, ker še ni potekel razveljavitveni odložni rok, še ni izločena iz pravnega reda. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) določilo način izvršitve te odločbe (3. točka izreka). Sodiščem je naložilo, da do uveljavitve morebitne nove zakonske ureditve posmrtnega ugotavljanja očetovstva oziroma najdlje do izteka razveljavitvenega odložnega roka prekinejo sodne postopke ugotavljanja očetovstva, začete kasneje kot eno leto po smrti domnevnega očeta.(23) Dolžnost prekinitve se nanaša na že začete postopke ali na tiste, ki šele bodo začeti pred sodišči prve stopnje, ter tudi na postopke na pritožbeni stopnji in z izrednimi pravnimi sredstvi. Ustavno sodišče se ni odločilo za avtomatično prekinitev vseh tovrstnih postopkov že z učinkovanjem te odločbe, ker je treba sodiščem prepustiti odločitev, ali sploh gre za postopek, v katerem bi moralo sodišče zavreči tožbo na podlagi protiustavnega pravila o prekluzivnem roku za vložitev otrokove tožbe, ker utegne biti sporen datum smrti domnevnega očeta. Namen prekinitve sodnih postopkov je, da se v konkretnih sporih prepreči uporaba ureditve, ki jo je s to odločbo Ustavno sodišče razveljavilo z odložnim rokom, ter da se na ta način omogoči uporaba morebitne nove in ustavnoskladne zakonske ureditve rokov.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo in tretjo točko izreka je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Predlagatelj je prekinil postopek odločanja o pritožbi tožnika zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev očetovstva kot prepozno.

(2) Navedena določba se, ob upoštevanju dejstva, da je Ustavno sodišče del norme iz njenega prvega odstavka razveljavilo z odločbo št. U-I-328/05, glasi:
»(1) Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico, oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten.

(2) Tožba se lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti.«

(3) Člen 95 ZZZDR določa, da se določbe o ugotavljanju očetovstva primerno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva.

(4) Primerjaj s 5. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-85/10.

(5) Pozitivne obveznosti države je na področju zagotavljanja spoštovanja družinskega in zasebnega življenja izpostavilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Poudarilo je, da lahko narekujejo tudi sprejetje ukrepov, ki učinkujejo na področju razmerij med posamezniki. Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Mikulić proti Hrvaški z dne 7. 2. 2002, v kateri je ESČP ugotovilo, da postopek hrvaških sodišč ni ustrezal zahtevi po zagotavljanju pravičnega ravnotežja med pravico pritožnice, da brez nepotrebnega odlašanja odpravi negotovost glede osebne identitete, in pravico domnevnega očeta, da se ne podvrže testiranju DNK.

(6) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-328/05.

(7) ESČP je v sodbi v zadevi Jäggi proti Švici z dne 13. 7. 2006 odločilo, da je bila kršena pravica do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP starejšemu moškemu, ki ni mogel doseči testiranja DNK posmrtnih ostankov domnevnega očeta, ki bi dokončno potrdilo ali ovrglo dvome o očetovstvu. ESČP je poudarilo, da interes posameznika, da izve za identiteto svojih staršev, z leti ne izgine, kvečjemu nasprotno. V konkretni zadevi ugotovitev očetovstva sicer ne bi imela nobenih premoženjskih posledic.

(8) Glavna sta gotovo možnost zakonitega dedovanja in uveljavljanja nujnega deleža po starših in starševska dolžnost preživljanja otroka.

(9) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86); 25. točka obrazložitve.

(10) Ta razlog je Ustavno sodišče sicer upoštevalo pri oceni sorazmernosti presojanega posega. Če je namreč težko pričakovati uspeh v postopku ugotavljanja očetovstva, ki sam po sebi posega v druge pravne vrednote, na katere se sklicuje nasprotni udeleženec (pravica do zasebnosti), so pričakovane koristi od ukinitve izpodbijanega roka sorazmerno manjše.

(11) Glej 10. in 11. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD).

(12) Nujne dediče je sicer dopustno razdediniti ali jim odvzeti nujni delež v korist njihovih potomcev (členi 42 do 45 ZD).

(13) Glej prva odstavka 25. in 26. člena ter 27. člen ZD.

(14) Dedovanje po umrlem se uvede s smrtjo (prvi odstavek 123. člena ZD). Tedaj preide na dediče pokojnikova zapuščina (132. člen ZD).

(15) Pravnomočni sklep o dedovanju ali o volilu veže le stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD).

(16) Iz 223. in 224. člena ZD izhaja, da zapuščinsko sodišče, če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi, kakor tudi, da se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka.

(17) V zvezi s tem je za konkretni sodni spor (tožnik se je namreč rodil po smrti zatrjevanega očeta) tudi pomembna določba drugega odstavka 125. člena ZD, ki podeljuje dedno sposobnost otroku, ki je bil le že spočet ob uvedbi dedovanja, s fikcijo, da velja za rojenega, pod pogojem, da se rodi živ.

(18) Iz določbe 141. člena ZD sledi, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke; nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Institut zastaranja po 141. členu ZD velja za tiste posestnike, ki imajo v posesti zapuščinske predmete kot svojo dediščino. V. Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 264.

(19) Glej sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 362/2001 z dne 7. 2. 2002.

(20) Državni zbor sam našteva določena druga dokazna sredstva, ki pridejo v poštev po smrti domnevnega očeta (izvedba dokaza s pričami ali zaslišanjem strank); temu je mogoče dodati vsaj še možnost antropološke primerjave po fotografijah ali posnetkih in hipotetično možnost uporabe (za testiranje) genetskega materiala pokojnega moškega, ki je že na voljo v medicinskih ali podobnih ustanovah.

(21) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 702/1994 z dne 10. 11. 1994.

(22) Glej 14. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-328/05.

(23) Kar pa ne pomeni, da v času prekinitve postopkov (ali tudi pred pravdo oziroma po njej) ne bi bilo mogoče predlagati zavarovanja dokazov v skladu s členi 264 do 268 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP).