Številka: Up-197/12-14

Datum: 4. 10. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Filmska produkcija sveta filma, filmska produkcija in distribucija, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Zoran Korenčan, odvetnik v Ljubljani, na seji 4. oktobra 2012

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 5778/2011 z dne 19. 1. 2012, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, št. VL 113302/2011 z dne 14. 10. 2011, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 4430/2011 z dne 5. 1. 2012 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, št. VL 70203/2011 z dne 22. 7. 2011 se razveljavijo. Zadevi se vrneta Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija vsebinsko enake sklepe, izdane v treh izvršilnih postopkih, s katerimi je izvršilno sodišče štelo ugovore zoper sklepe o izvršbi na podlagi verodostojne listine za umaknjene, ker pritožnica sodne takse ni plačala z obvezno uporabo sklica, navedenega v plačilnem nalogu. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe in potrdilo sklepe sodišča prve stopnje. V obrazložitvah je navedlo, da iz potrdil o izvršenih plačilnih transakcijah sicer izhaja, da je pritožnica sodne takse plačala pravočasno in na pravilni bančni račun sodišča, vendar brez navedbe sklicne številke. Navedba sklicne številke v rubriki »namen« po stališču Višjega sodišča v Ljubljani ne pomeni plačila z uporabo sklica, kot je zahtevano v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, zato zatrjevanih plačil sodne takse zaradi nepravilne uporabe sklicne številke ni mogoče šteti kot pravočasnih. S sklepom Vrhovnega sodišča št. RS II Ips 10/2010 z dne 8. 4. 2010 sprejeta širša razlaga zakonske določbe o plačilu sodne takse za ugovor, po kateri se kot nepravočasno plačilo lahko štejejo le primeri, ko sodišče plačila sodne takse ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga predloži zavezanec, po presoji Višjega sodišča v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj kasnejša sprememba Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10 – v nadaljevanju ZST-1) takšne razlage ne dopušča več.
2. V ustavni pritožbi pritožnica trdi, da je zaradi izpodbijanih sklepov, ki temeljijo na napačnem in v nasprotju z zakonom izdanem plačilnem nalogu, ostala brez pravice in možnosti prerekati in izkazati neutemeljenosti terjatev. Zatrjuje kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Jedro problema vidi v napačni uporabi po njenem mnenju medsebojno nezamenljivih izrazov sklic in referenca ter v nepravilno navedenem sklicu oziroma referenci. Trdi, da tako ZST-1 kot Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ) uporabljata pojem referenca, ne pa pojma sklic, ki ga v navodilih za plačilo sodne takse uporablja sodišče. Sklica kot samostojne rubrike naj se na položnico tudi ne bi dalo vnesti. Referenčna številka naj bi bila pravilno in skladno s standardi plačilnega prometa sestavljena iz dveh delov, iz oznake SI, ki ji sledi vnaprej določena dvomestna številka, in iz zaporedja več števil od 0 do 9. Plačilnih nalogov s pravilno navedeno referenco naj pritožnica ne bi prejela, zato meni, da je sodno takso plačala skladno z navodili v prejetih plačilnih nalogih. Poudarja, da bi moral plačilni nalog, ki ga izda sodišče, vsebovati jasna navodila za plačilo, predvsem pa jasno in pravilno navedeno referenco; v navodilu sicer navedenega sklica po stališču pritožnice ne gre šteti za referenco, saj nima vseh potrebnih elementov (oznake SI in dvomestne številke). Dodaja, da sodišče očitno ni spremenilo vzorca plačilnega naloga skladno z novelo ZST-1 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 97/10 – ZST-1A), ki velja od 1. 1. 2011.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-197/12 z dne 2. 3. 2012 ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 5778/2011 z dne 19. 1. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, št. VL 113302/2011 z dne 14. 10. 2011 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 4430/2011 z dne 5. 1. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, št. VL 70203/2011 z dne 22. 7. 2011 sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo opravljanje izvršbe v obeh izvršilnih zadevah, v preostalem delu pa je ustavno pritožbo zavrglo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor upnikoma v izvršilnih postopkih, ki nanjo nista odgovorila.

4. Iz listin, ki jih je pritožnica priložila ustavni pritožbi, izhaja, da je pritožnica kot dolžnica prejela dva sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V pravnem pouku obeh sklepov je bilo navedeno, da mora ob vložitvi ugovora plačati sodno takso z navedbo »sklica številka 20001-146964349« oziroma »sklica številka 20001-141425156«. Ker sodnih taks za ugovor ob nastanku taksne obveznosti ni plačala, je izvršilno sodišče z ugovoroma ravnalo kot z nepopolnima vlogama in ji poslalo plačilna naloga z navodilom o obvezni uporabi »sklica številka 20001-150079273« oziroma »sklica številka 20001-144149222« pri plačilu in z opozorilom, da za nepravočasno plačilo sodne takse šteje tudi, če taksni zavezanec ne plača sodne takse z navedbo reference in računa, navedenih v tem plačilnem nalogu. Pritožnica je sodno takso po dejanskih ugotovitvah Višjega sodišča v Ljubljani sicer plačala pravočasno, v plačilnih nalogih navedeni številki sklica pa je na plačilnem obrazcu namesto v polje »referenca« vnesla v polje »namen«. Da ne bi prišlo do morebitnih terminoloških nejasnosti, Ustavno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v tej odločbi uporabljena besedna zveza »plačilni nalog« pomeni plačilni nalog iz prvega odstavka 34. člena ZST-1, besedna zveza »plačilni obrazec« pa se nanaša na obrazec plačilnega naloga (oziroma na t. i. položnico).
5. Sodišče prve stopnje je štelo ugovora za umaknjena. Svojo odločitev je utemeljilo z očitkom pritožnici, da sodne takse ni plačala z obvezno uporabo sklica, navedenega v plačilnem nalogu. Višje sodišče je pritožbi, v katerih je pritožnica navajala, da je pravočasno plačala sodno takso, in ki jima je priložila kopiji plačilnih nalogov, zavrnilo z obrazložitvijo, da navedba sklicne številke v rubriki »namen« ne pomeni plačila z uporabo sklica, kot je zahtevano v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, zato (po ugotovitvi tega sodišča dejansko sicer pravočasnega) plačila sodne takse zaradi nepravilne uporabe sklicne številke ni mogoče šteti kot pravočasnega.
6. Pritožnica sodiščema očita, da sta sankciji fikcije umika ugovora izrekli na podlagi nezakonitega plačilnega naloga. V navodilih za plačilo sodne takse, ki bi po prepričanju pritožnice morala vsebovati jasna navodila za plačilo, predvsem pa jasno in pravilno navedeno referenco, naj bi bila napačno uporabljena izraza sklic in referenca, sami številki pa naj bi bili navedeni pomanjkljivo. Z izpodbijanima odločitvama naj bi sodišči pritožnici odvzeli pravico in možnost prerekati ter izkazati neutemeljenost obeh s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine izterjevanih terjatev.
7. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa presojalo z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, natančneje, preizkusilo je, ali je bila pritožnici v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine zagotovljena pravica do izjave v postopku.
8. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice izhaja zahteva po kontradiktornem postopku oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj,(1) in možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(2)
9. Ker ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic,(3) je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno, ali je sodišče pritožnici dejansko omogočilo pravilno izpolnitev procesne predpostavke plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je pritožnica uresničevala svojo pravico do izjave.
10. Za obravnavano zadevo upoštevna zakonska ureditev je stroga,(4) vendar se Ustavno sodišče v tej zadevi do njene ustavne skladnosti ne opredeljuje. Opustitev navedbe ali napačna navedba reference pri plačilu sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ustvarja namreč podlago za fikcijo, da sodna taksa ni bila plačana pravočasno. Ugovor se v takem primeru šteje po zakonu za umaknjenega, četudi dolžnik priloži potrdilo o (sicer pravočasnem) plačilu sodne takse. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki dolžniku nalaga plačilo domnevno dolgovanega zneska in zoper njega dovoljuje predlagano izvršbo, postane zato pravnomočen, ne da bi sodišče dolžnikove navedbe vsebinsko obravnavalo. Ker je od vsebine navodil za plačilo sodne takse v plačilnem nalogu odvisna pravilna izpolnitev procesne predpostavke pravočasnega plačila sodne takse, s tem pa strankina pravica do izjave, mora sodišče izdati plačilni nalog z vsebino, ki stranki ne ustvarja prav nobenega dvoma glede zahtev sodišča za pravilnost njenega ravnanja.
11. Vsebino plačilnega naloga sta v času izdaje izpodbijanih sklepov določala drugi odstavek 61.a člena ZIZ (ki sicer ne govori o plačilnem nalogu, ampak o »zahtevi«) in prvi odstavek 34. člena ZST-1. Prvi med obveznimi sestavinami navaja sklicno številko, drugi pa referenco. Terminološko je pojme poenotil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/10 – ZIZ-H), ki je pojem sklicne številke nadomestil z referenco,(5), (6) vsebino plačilnega naloga pa odslej ureja le še ZST-1.(7)
12. Plačilo takse za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z obvezno navedbo reference je potrebno zaradi avtomatiziranega vodenja postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.(8), (9) Avtomatizirano preverjanje plačila sodne takse namreč v nasprotju z ročnim od plačnika zahteva obvezno navedbo pravilne reference v točno določeno polje na plačilnem obrazcu, kar omogoča, da računalniški sistem opravljeno plačilo prepozna. Zato je nujno, da sodišče v plačilnem nalogu da dolžniku dovolj natančna navodila za plačilo sodne takse, ki mu poleg pravočasnega plačila sodne takse omogočajo tudi pravilno izpolnitev (tehničnih) pogojev, ki jih terja avtomatizirano vodenje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.
13. Pritožnica je bila s plačilnima nalogoma pozvana, naj sodno takso plača z obvezno uporabo »sklica številka 20001-150079273« oziroma »sklica številka 20001-144149222«. Tako oblikovana številka, v plačilnih nalogih poimenovana kot sklic, ni popolna. Sodišče je pritožnici v plačilnem nalogu posredovalo le zadnji del, t. i. vsebino reference, ne pa tudi modela (za plačilo s plačilnim obrazcem BN02) in konstante SI (za plačilo s plačilnim obrazcem UPN).(10) Takšno navodilo za plačilo sodne takse ni dovolj natančno, da bi (zgolj) na njegovi podlagi pritožnica lahko ustrezno izpolnila polje »referenca« na plačilnem obrazcu. Z zakonsko predvideno sankcijo (fikcijo umika ugovora) za primer nepravilno navedene oziroma nenavedene reference pri plačilu sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je skladna zahteva, naslovljena na sodišče, naj izda plačilni nalog z jasnimi in povsem nedvoumnimi navodili za pravilno plačilo sodne takse. Šele takšna navodila namreč dolžniku omogočijo brezhibno plačilo sodne takse in s pravilno izpolnitvijo te procesne predpostavke hkrati tudi možnost uveljaviti pravico do izjave v postopku. Ker sodišče v obravnavanih zadevah takšnih navodil ni dalo, v zakonu ni imelo podlage niti za ugotovitev, da je nastopila fikcija, da sodna taksa ni bila plačana pravočasno, niti za izdajo sklepa o umiku ugovora na podlagi te ugotovitve. Z izdajo izpodbijanih sklepov je tako pritožnici v izvršilnem postopku, v katerem je sodišče zoper njo dovolilo izvršbo, odvzelo možnost izjaviti se glede navedene odločitve. Takšna odločitev sodišč za pritožnico pomeni izvotlitev pravice do izjave in je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
14. Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevi vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo sodišče ravnati v skladu s stališči, ki izhajajo iz te odločbe.
15. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič.

(1) Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, OdlUS VIII, 134, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, OdlUS IX, 315.

(2) Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59) in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110).

(4) V času izdaje izpodbijanih sklepov sta plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine urejala 61.a člen ZIZ in tretji odstavek 6. člena ZST-1. Člen 61.a ZIZ je med drugim določal, da se šteje (1) za nepravočasno plačilo sodne takse tudi, če taksni zavezanec ne plača takse z uporabo sklicne številke, navedene v zahtevi sodišča, in (2) da je bil ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine umaknjen, če sodna taksa ni bila plačana niti po poteku roka, določenega v zahtevi, pogoji za oprostitev plačila sodne takse pa niso dani. Kasnejši tretji odstavek 6. člena ZST-1 za taksativno določene primere, ko je plačilo sodne takse opravljeno z referenco, ki je taksnemu zavezancu dodeljena predhodno ali je navedena v plačilnem nalogu, določa, (1) da taksni zavezanec po opravljenem plačilu ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu, razen če zakon ne določa drugače, (2) da pa mora, če je sodna taksa plačana brez ustrezne reference, taksni zavezanec predložiti sodišču potrdilo o opravljenem plačilu ter (3) da slednje ne velja, če zakon določa obvezno uporabo reference pri plačilu sodne takse.

(5) Ne ZIZ ne ZST-1 pojma »referenca« ne opredeljujeta. Pojem reference v plačilnem prometu je opredeljen npr. v šestem odstavku 2. člena Pravilnika o podračunih ter načinu plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov (Uradni list RS, št. 103/10, 48/11 in 51/11– popr.,) ter v 2. členu in v prvem odstavku 3. člena Pravilnika o plačilnih navodilih, izpiskih o prometu in stanju, delnih izpisih ter obrestnih listih v papirni in elektronski obliki (Uradni list RS, št. 107/10).

(6) S pojmom, pomenom in oblikovanjem reference se podrobneje ukvarjajo Pravila za oblikovanje in uporabo standardiziranih referenc pri opravljanju plačilnih storitev, ki jih je izdalo Združenje bank Slovenije (v nadaljevanju Pravila Združenja bank Slovenije) in ki so objavljena na spletni strani tega združenja: www.zbs-giz.si. Referenca (v uporabi tudi kot »sklic na številko«, »kreditna referenca« ali »strukturirana kreditna referenca«) se uporablja pri izvrševanju plačilnih transakcij kot enolična oznaka dokumenta ali dogodka. Sestavljena je iz konstante SI (na 1. in 2. mestu), številke modela (na 3. in 4. mestu) ter vsebine modela, ki je sestavljena iz največ 22 znakov, od tega do 20 številk in največ dva vezaja. Pravila veljajo od 1. 11. 2010, ko je bil zaradi prehoda na evropske plačilne sheme SEPA, ki pomenijo enoten način plačevanja v evrih, uveden univerzalni plačilni nalog (UPN). Pri plačilu s starim plačilnim obrazcem plačilnega naloga BN02 v prehodnem obdobju od 1. 11. 2010 do 31. 12. 2011 (od 1. 1. 2012 je v uporabi samo še plačilni obrazec UPN), ko je bilo opravljeno tudi sporno plačilo sodne takse, pa je bilo treba v polje »referenca« vpisati številko modela (v manjše polje) in vsebino modela (v večje polje).

(7) Primerjaj sedmi odstavek 29.b člena ZIZ, ki se je začel uporabljati šele 1. 3. 2012 (tj. po izdaji izpodbijanih sklepov).

(8) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah, Poročevalec DZ št. 93/10, komentar k 4. členu, in V. Rijavec, T. Keresteš, Uvodna pojasnila k Zakonu o izvršbi in zavarovanju z novelama ZIZ-H in ZIZ-I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 74 in 75.

(9) Namen reference pojasnjujejo tudi Pravila Združenja bank Slovenije. Referenca, ki jo praviloma določi prejemnik plačila in jo sporoči plačniku, je namenjena avtomatski prepoznavi plačil ter avtomatskemu usklajevanju evidenc oziroma postavk v postopku knjiženja prejetih plačil. Kot taka omogoča poenostavitev postopkov, povezanih s prejetimi plačili.

(10) Pritožnica bi plačilo sodne takse lahko opravila s plačilnima obrazcema BN02 ali UPN.