Številka: Up-1004/11-16

Datum: 8. 11. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Silve Reich, Maribor, ki jo zastopa Robert Preininger, odvetnik v Šmarju pri Jelšah, na seji 8. novembra 2012

1. Ustavna pritožba zoper I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 402/2011 z dne 30. 6. 2011 v zvezi z 2. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru št. 0427 In 503/2005 z dne 8. 12. 2010 se zavrne.
2. Pritožnica mora nasprotni stranki iz izvršilnega postopka, družbi Primat, Tovarna kovinske opreme, d. d., Industrijska ulica 22, Maribor, povrniti njene stroške postopka v višini 924,00 EUR v 30 dneh po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Sodišče prve stopnje je v postopku za prisilno izvršitev sodbe delovnega sodišča, s katero je sodišče ugodilo zahtevku pritožnice za plačilo neizplačanih plač, v višini, kot bi jih pritožnica prejemala, če bi delala, za obdobje od 19. 10. 2001 do vrnitve na delo k toženi stranki oziroma za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, delno ugodilo ugovoru dolžnice in razveljavilo sklep o izvršbi ter ustavilo izvršbo za neizplačane plače za obdobje od 1. 9. 2002 do 15. 7. 2005. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in sklep Okrajnega sodišča v tem delu potrdilo. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja trajalo do zaposlitve pritožnice pri novem delodajalcu (1. 9. 2002), od tedaj (do 15. 7. 2005) pa bi bila lahko nezakonita kvečjemu razlika med prejemki, ki bi jih pritožnica prejemala pri dolžnici, in prejemki, ki jih je prejemala pri novem delodajalcu (ta razlika pa je bila dejansko pritožnici v prid). Iz izvršilnega naslova naj ne bi izhajalo, da lahko pritožnica dela pri drugem delodajalcu, pri njem prejema višjo plačo, od dolžnice pa za isti čas zahteva »še eno plačo«. Njena pravica naj bi bila omejena s trajanjem nezaposlenosti. Višje sodišče je poudarilo, da dejstvo nove zaposlitve v delovnem sporu ni bilo obravnavano in ga pritožnica ni niti navedla. Ob tem, da je trajanje dolžničine obveznosti v izvršilnem naslovu določeno opisno, naj ne bi bilo pomembno, ali je dolžnica predlagala obnovo postopka oziroma s tem predlogom uspela. Višje sodišče je še navedlo, da lahko dolžnica pritožnici delovno dobo v delovno knjižico vpiše samo za obdobje, ko ni bila zaposlena drugje, kar je v izvršilnem naslovu omejeno enako kot obveznost plačila nadomestila plače.
2. Pritožnica zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da se zanaša na vsebino sodnega varstva iz izvršilnega naslova. Njena nova zaposlitev naj bi bila dejstvo, »pokrito« s pravnomočnostjo izvršilnega naslova. Pritožnica opozarja, da je bil pravnomočno zavrnjen predlog dolžnice za obnovo postopka, v katerem se je opirala zlasti na navedeno dejstvo. Poudarja, da je upravičeno pričakovala, da bo pravnomočen izvršilni naslov spoštovalo tudi izvršilno sodišče, saj je pravnomočnost kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe. V nasprotju s tem pričakovanjem naj bi bil z izpodbijanim sklepom spremenjen izvršilni naslov in s tem prikrito razsojeno o pravnomočno rešeni zadevi iz pristojnosti delovnega sodišča. Pritožnica meni, da se Višje sodišče ni poglobilo v pritožbene razloge, ki jih je navedla, zlasti v zvezi s tem, da trajanje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v izreku sodbe delovnega sodišča ni vezano na nobene okoliščine, in tem, da naj bi sodišči v delovnem sporu odločili tudi »z vidika« dejstva nove zaposlitve pritožnice. Višje sodišče naj bi svojo odločitev le pavšalno obrazložilo, s tem pa naj bi pritožnici kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1004/11 z dne 2. 3. 2012 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Mariboru. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, tj. dolžnici v izvršilnem postopku, ki je na ustavno pritožbo odgovorila. Dolžnica meni, da v izvršilnem postopku ni bilo na nedopusten način poseženo v izvršilni naslov. Navaja, da je bilo treba za presojo obsega obveznosti plačila plač v izvršbi ugotoviti, do kdaj je trajalo »nezakonito prenehanje delovnega razmerja«. Po stališču dolžnice je to lahko trajalo le do sklenitve delovnega razmerja pri novem delodajalcu. Izvršilni naslov naj ne bi zajemal obdobja po novi zaposlitvi pritožnice. Dolžnica predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.
4. Odgovor nasprotne stranke iz izvršbe je bil pritožnici vročen in nanj je odgovorila. Ker v odgovoru ni podala kakšnih vsebinsko novih stališč, ampak je le vztrajala pri stališčih iz ustavne pritožbe, Ustavno sodišče njene vloge nasprotni stranki ni vročalo.

5. Pritožnica zatrjuje, da izpodbijani sklep Višjega sodišča o ugovoru dolžnice posega v pravnomočen izvršilni naslov, ga spreminja, s tem pa naj bi bilo še enkrat razsojeno o že pravnomočno rešeni zadevi. Te očitke mora Ustavno sodišče preizkusiti z vidika pravice do sodnega varstva, ne glede na to, da jih pritožnica (nepravilno) utemeljuje tudi s sklicevanjem na 2., 14. in 22. člen Ustave. Glede na pritožničino zatrjevanje o nesprejemljivosti stališča sodišč, da se lahko dolžnica v izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 684/2001 z dne 8. 11. 2002 (v nadaljevanju Sodba),(1) uspešno brani z navedbo dejstva nove zaposlitve pritožnice pri družbi Viessmann, d. o. o., dne 1. 9. 2002, je treba presoditi, ali izpodbijano stališče sodišč krši pravico pritožnice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
6. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen.(2) Pravica do sodnega varstva ne zagotavlja zgolj pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, naj se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi. Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je prvenstveno namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev.(3) Izvršilni postopek, v katerem se izvršujejo (tudi) pravnomočne sodne odločbe, mora biti učinkovit, saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost pravice do sodnega varstva. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v okviru pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) varuje pravico do izvršitve dokončne in zavezujoče sodne odločbe. V sodbi Immobiliare Saffi proti Italiji z dne 28. 7. 1999 je ESČP poudarilo, da bi bila pravica do sodnega varstva iluzorna, če bi notranji pravni red države stranke EKČP dopuščal, da takšna sodna odločba ostane neizvršena.(4)
7. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je sama po sebi v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, je tudi sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Del te pravice je tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča.(5) Kot je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90), lahko sodišče v pravnomočno vsebino danega sodnega varstva poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da je pravnomočnost, kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva, močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.(6)
8. Glede na doslej navedeno ima do neke mere ustavno podlago v prvem odstavku 23. člena Ustave tudi doktrina o mejah pravnomočnosti. Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. V rednem pravdnem postopku(7) časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, lahko sodnik upošteva pri odločanju v zadevi (in se nanje v izvršbi ni več mogoče sklicevati), dejstev, ki so se zgodila kasneje, pa učinek pravnomočnosti ne zajema. Če po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje nastane neko pravno relevantno dejstvo, se zainteresirana stranka nanj kljub pravnomočnosti sodbe lahko sklicuje.(8) Takšno dejstvo lahko uveljavi z ustreznim ugovorom v izvršbi. Objektivne meje pravnomočnosti povedo, na katere dele sodne odločbe se pravnomočnost nanaša in kaj je predmet pravnomočnosti.(9) Ustaljeno stališče pravne doktrine je, da je kompleks dejstev, na katerem temelji sodba, v celoti zajet s pravnomočnostjo odločitve v izreku, zato ni več mogoče na isti kompleks dejstev opreti enakega tožbenega predloga (kot v pravnomočno končani zadevi), ne glede na to, ali se v novi verziji izpustijo nekatera od v prejšnjem postopku navedenih dejstev iz tega kompleksa, ali pa se dodajo nekatera nova. Drugače povedano, pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki pomenijo zaključen kompleks dejstev (historični dogodek), s katerim se utemeljuje določen tožbeni zahtevek, tudi dejstva, ki v postopku pred izdajo sodbe niso bila navedena, če so sestavni del dejstvenega kompleksa, na katerega se sodba nanaša.(10) Navedena pravila o časovnih in objektivnih mejah pravnomočnosti so sestavni del jamstev človekove pravice do sodnega varstva, ker opredeljujejo vsebino zahteve po spoštovanju pravnomočnosti in po učinkoviti prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe. Veljajo tudi za odločitve, sprejete v delovnih sporih, in se nanje nanašajo.
9. Tretja točka izreka Sodbe, ki je bila pomembna za izterjavo pritožničine denarne terjatve iz naslova nadomestila plače (ta je bila predmet odločanja z izpodbijanima sklepoma), se glasi: »Tožena stranka […] je dolžna v roku 8 dni pozvati tožnico Silvo Reich […] nazaj na delo, ji za čas po 19. 10. 2001 pa do vrnitve na delo k toženi stranki oziroma za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati polno plačo v višini, kot bi jo tožnica prejemala, če bi delala, z zapadlostjo vsake posamezne mesečne plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi […], nadalje tožnici za isto obdobje obračunati in plačati predpisane davke in prispevke iz plače, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja […].« Tako odločitev je Delovno sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve iz druge točke izreka Sodbe, da delovno razmerje pritožnici na podlagi spornih odločitev organov dolžnice ni zakonito prenehalo. Izvršilno sodišče je presodilo, da je ta del pravnomočne sodbe izvršilni naslov, ki je primeren za izvršbo.(11) Ker je bilo tako o tej predpostavki za dovolitev izvršbe pravnomočno odločeno v izvršilnem postopku, je Ustavno sodišče to upoštevalo. Taka presoja je bila v prid pritožnici kot upnici v izvršilnem postopku. Iz izpodbijanih sklepov izvršilnega sodišča namreč sledi, da je bila pritožnica kot upnica v izvršilnem postopku delno uspešna.
10. V praksi se razlagi izrekov sodb – tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve – ni mogoče izogniti. Teorija navaja, da je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja in ki je razlago hkrati tudi izzval.(12) Ker je izrek pravne odločbe lahko zelo zgoščen in tudi tipiziran, samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, tako da ga je treba vselej povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo.(13) Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto.(14)
11. Za odločitev o ustavni pritožbi pomembni del izreka Sodbe je alternativne narave: dolžnici je bilo naloženo, naj pritožnici plača nadomestilo plače po 19. 10. 2001 (i) ali za čas do vrnitve na delo (prav k dolžnici) (ii) ali za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.(15) Takšen izrek vsebuje dva enakovredna dejanska stanova. Oba s časovnim okvirom, ki ga je treba šele definirati s »končnim« datumom, opisno opredeljujeta višino denarne obveznosti dolžnika. Za obravnavano zadevo je bistveno (le) besedilo »za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja«.(16) Ker gre za odprt in nedoločen pravni pojem, ga je treba, da bi se opredelil njegov pomen za oblastni posamični akt, razložiti. Le tako se namreč lahko konkretizira časovni okvir s končnim datumom, ki je odločilen za opredelitev konkretno dolgovanega denarnega zneska.
12. Navedeni del izvršilnega naslova (ob predpostavki njegove primernosti za izvršbo) izvršilnemu sodišču (očitno) prepušča tudi potencialno zamudno, a pravno pomembno ugotavljanje za izvršbo pomembnega dejanskega stanja: med drugim tudi ugotavljanje tistih dejstev, ki odgovarjajo na vprašanji, ali še traja ali do kdaj je trajalo obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Šele po razlagi spornega dela izreka (sodišči sta v izpodbijanih sklepih ta pojem razlagali tako, da obdobje »nezakonitega prenehanja delovnega razmerja« traja le do zaposlitve pritožnice pri novem delodajalcu) in ugotovitvi omenjenih dejstev sta sodišči, upoštevaje še podatke o višini plače pritožnice, sploh mogli izračunati, do kolikšnega denarnega zneska je pritožnica v izvršbi upravičena. Potreba po razlagi izreka pravnomočne sodbe (in s tem opredeljevanja zgornje premise) in ugotavljanju tej razlagi ustreznih dejstev (spodnje premise) oziroma po »pravem sojenju« izvršilnega sodišča v fazi dovolitve izvršbe izhaja neposredno iz vsebine konkretnega izvršilnega naslova (in je posledica presoje, da je ta primeren za izvršbo). Tako ravnanje izvršilnega sodišča je bilo, kot je že obrazloženo, v prid pritožnici. Njegova alternativa bi bila namreč zavrnitev pritožničinega predloga za izvršbo (v celoti) z utemeljitvijo, da Sodba v delu, v katerem je bila opredeljena denarna obveznost dolžnika opisno z odprtim pravnim pojmom, ni primeren izvršilni naslov.(17)
13. Pri odločanju o vprašanju, ali sta sodišči v izpodbijanih sklepih kršili človekovo pravico pritožnice do sodnega varstva, je treba upoštevati še naslednje pomembne okoliščine. Prvič, plača je po svoji naravi plačilo delavcu za dejansko opravljanje dela pri delodajalcu.(18) Nadomestilo plače gre delavcu v skladu s 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR) tudi v nekaterih drugih zakonsko določenih primerih, med drugim tudi, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Obveznost plačila nadomestila plače, ki jo v delovnih sporih delodajalcu naložijo sodišča, za obdobje, ko delavec ni delal zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po naravi stvari sodi med primere, ko delavec ni delal iz razlogov na strani delodajalca. Iz tega logično sledi, da delavec ni upravičen do nadomestila plače od prejšnjega delodajalca za obdobje, ko je dejansko že delal pri drugem delodajalcu in tam prejemal višjo plačo; pri slednjem je lahko delal, ker ni delal pri prvem, četudi je bilo prenehanje prvega delovnega razmerja nezakonito. Časovno obdobje, ki je pomembno za definiranje konkretne denarne obveznosti dolžnika, opredeljeno v izreku z besedno zvezo »za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja«, se tako prekriva z obdobjem od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu. Drugačno stališče bi bilo v popolnem nasprotju z namenom instituta reparacije – nadomestila plače. Drugič, niti iz izvršilnega naslova, izdanega v korist pritožnice, niti iz sodbe druge stopnje, ki ga je potrdila, ne izhaja, da bi katera od strank zatrjevala ali da bi se sodišči kakor koli ukvarjali z vprašanjem, kje (če sploh kje) se je pritožnica zaposlila potem, ko je izgubila zaposlitev pri toženi stranki. Sodišče, ki je v delovnem sporu določilo denarno obveznost dolžnice med drugim tako, da je uporabilo nedoločni pravni pojem (»za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja«), pri tem pa (v celoti) opustilo obravnavanje pritožničinega konkretnega zaposlitvenega statusa, je (ob predpostavki primernosti spornega dela Sodbe za izvršbo) očitno izvršilnemu sodišču prepustilo, da samo v konkretnem primeru z razlago določi vsebino tega pravnega pojma in skladno tej ugotovi časovni trenutek (dejstvo), do katerega je trajalo obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.(19) Potem ko je izvršilno sodišče opredelilo obdobje »za čas do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja«, je, upoštevaje dejansko ugotovitev o zaposlitvi pritožnice pri drugem delodajalcu, končni datum pomaknilo v čas pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je izvršilno sodišče ravnalo tako zato, ker je bilo v delovnem sporu opuščeno ugotavljanje zaposlitvenega statusa pritožnice. Nova zaposlitev in njeni pogoji so za pritožnico dejstvo, ki izhaja iz njene sfere in glede obstoja katerega ne more biti v dvomu. Dolžnost navedbe tega dejstva v delovnem sporu pa bi v prvi vrsti bremenila njo samo na podlagi načela poštenosti iz 9. člena ZPP.(20) Tretjo okoliščino, ki je pomembna za obravnavo spornega ravnanja izvršilnega sodišča, je v izpodbijanem sklepu posebej izpostavilo Višje sodišče v Mariboru. Pritožnica namreč ne more za isto obdobje prejemati plače pri enem delodajalcu in nadomestilo plače pri drugem delodajalcu ter imeti za isto obdobje od obeh v delovno knjižico vpisano oziroma dvakrat priznano delovno dobo.(21) Pritožnica bi tako kot upnica v izvršilnem postopku lahko uspešno uveljavila le, da ji dolžnica prizna delovno dobo za čas, ko ni bila zaposlena drugje. Izvršilno sodišče je torej s sporno razlago tretje točke izreka izvršilnega naslova na eni strani posredno zaščitilo učinek kogentnih norm delovnega prava, na drugi strani pa denarno obveznost dolžnice umestilo v kontekst celotne njene obveznosti iz tretje točke izreka izvršilnega naslova.(22) Zoper tako razlago izreka izvršilnega naslova (katerega značilnost je, da obveznost dolžnika opredeljuje tipizirano, opisno in z odprtimi pravnimi pojmi) ni najti razumnih razlogov.
14. Z izpodbijanima sklepoma ni bilo protiustavno poseženo v tisti del ustavno zajamčenih pravil o objektivnih in časovnih mejah pravnomočnosti, ki je sestavni del človekove pravice do sodnega varstva. Izvršilni sodišči namreč z ugotovitvijo, da se je 1. 9. 2002 pritožnica na novo zaposlila pri podjetju Viessmann, d. o. o., in upoštevanjem pravnih posledic te ugotovitve pri konkretizaciji denarne obveznosti dolžnice nista posegli v noben zaključen kompleks dejstev, na katerem je temeljil izvršilni naslov. V postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov, se Delovno sodišče z zaposlitvenim statusom pritožnice, aktualnim v času sojenja, ni ukvarjalo; ugotavljanje višine denarne obveznosti dolžnice je Delovno sodišče s tipiziranim izrekom in opisno opredeljenim časovnim okvirom, odločilnim za konkretizacijo denarne obveznosti, implicitno prepustilo izvršilnemu sodišču. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave z izpodbijanima sklepoma pritožnici zato ni bila kršena.
15. Pritožnica navaja tudi, da je Višje sodišče svojo odločitev le pavšalno obrazložilo. Ta očitek je treba obravnavati z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave),(23) saj je eden od elementov te pravice tudi zahteva po obrazloženi sodni odločbi, s katero sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(24) Vendar izpodbijani sklep Višjega sodišča tej ustavni zahtevi zadosti. Višje sodišče namreč ni podalo pavšalnih razlogov za svojo odločitev (da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja pritožnice trajalo do njene nove zaposlitve, da dejstvo nove zaposlitve v delovnem sporu ni bilo obravnavano, da izvršilni naslov ne pomeni, da lahko upnica dela pri drugem delodajalcu, pri njem prejema višjo plačo, od dolžnika pa za isti čas zahteva še eno nadomestilo plače, itd.), temveč dovolj konkretne. Višje sodišče zato ni kršilo niti pravice pritožnice do enakega varstva pravic.
16. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (1. točka izreka).
17. Nasprotna stranka (dolžnica v izvršilnem postopku) je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na ustavno pritožbo. Ustavnemu sodišču je predložila stroškovnik in priglasila stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljevanju ZOdvT). Ustavno sodišče je pooblaščencu nasprotne stranke v skladu z ZOdvT za opravljene storitve priznalo nagrado po tar. št. 3470 v znesku 750,00 EUR, pavšalni znesek za izdatke po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 154,00 EUR za plačilo davka na dodano vrednost. Stroški zastopanja znašajo tako 924,00 EUR (2. točka izreka).

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnica mag. Marta Klampfer je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

(1) Sodba je postala pravnomočna 13. 1. 2005.

(2) Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129.

(3) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292).

(4) V navedeni sodbi je ESČP še ugotovilo, da posledica izjemne intervencije države v izvrševanje sodnih odločb ne sme biti preprečitev, razveljavitev ali neutemeljen odlog izvršbe, še manj pa to, da se spodkoplje sama vsebina sodne odločbe (»the substance of the decision is undermined« – točka 74 navedene sodbe).

(5) Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003, OdlUS XII, 116.

(6) Podobna stališča je ESČP izrazilo v sodbi Ryabykh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003. Pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP bi bila iluzorna, če bi notranji pravni red države stranke EKČP dopuščal, da pritožbeno sodišče na zahtevo državnega funkcionarja odpravi dokončno in zavezujočo sodno odločbo. Šlo je za poseben in časovno neomejen postopek nadzora po uradni dolžnosti sodišča druge stopnje, ki je lahko spremenilo pravnomočno sodbo prve stopnje. ESČP je poudarilo, da pravna varnost kot eden od bistvenih vidikov pravne države zahteva, da se dokončna odločitev sodišč v zadevi več ne postavlja pod vprašaj. Iz načela pravne varnosti po prepričanju ESČP izhaja načelo spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb, po katerem strankam ni omogočeno zahtevati ponovno preverbo takšne sodne odločbe zato, da bi prišle do ponovne obravnave in novega odločanja o zadevi (»for the purpose of obtaining a rehearing and a fresh determination of the case«).

(7) Njegova pravila so upoštevna tudi za obravnavano zadevo, kjer gre za izvršitev pravnomočne sodbe Delovnega sodišča. Temeljno pravilo o pravnomočnosti sodbe je v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) vsebovano v 319. členu.

(8) A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 168.

(9) S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, sedmo izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 642.

(10) Isto, str. 647.

(11) Kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo, določa 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – ZIZ). Iz kriterijev, ki opisujejo pojem primernosti izvršilnega naslova za izvršbo, logično sledi, da (naj) posamični akt, ki je (lahko) podlaga za izvršbo, jasno individualizira in (dovolj) konkretno opredeljuje obveznost, ki naj se prisilno izvrši. V zvezi s problematiko izrekov specializiranih – delovnih sodišč, s katerimi so v sporih zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tipizirano in opisno opredeljene denarne obveznosti iz naslova nadomestila plače, primerjaj na primer naslednja dela: M. Debelak, O izrekih odločb v individualnih delovnih sporih, Pravosodni bilten XVII/1996 (1–2), str. 177–182; I. Robnik, Nekatera vprašanja, vezana na plačilo plač in drugih izplačil, Pravosodni bilten XVII/1996 (1–2), str. 46–48; K. Iglič Stroligo, Izrek sodbe kot izvršilni naslov, Pravosodni bilten XXIV/2003 (2), str. 30–32.

(12) M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 3., razširjena, sprem. in dop. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 535.

(13) Prav tam, str. 536.

(14) Prav tam.

(15) Ustavno sodišče glede na časovno odmaknjenost dejanskega stanja v zadevi v tej odločbi govori o »prenehanju delovnega razmerja«, čeprav bi sodobnejša terminologija narekovala uporabo besedne zveze »prenehanje pogodbe o zaposlitvi«.

(16) Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča sledi, da je dolžnica po pravnomočnosti sodbe pozvala pritožnico na delo, vendar se ta pozivu ni odzvala; izvršba je bila glede izpolnitve dolžnosti poziva na delo, kot sledi iz podatkov spisa, pravnomočno ustavljena.

(17) Glede pojma primernosti izvršilnega naslova za izvršbo glej opombo št. 11.

(18) Primerjaj B. Kresal, Pravna ureditev plače, Bonex založba, Ljubljana 2001, str. 301.

(19) Ki lahko po stališču izvršilnih sodišč preneha tudi z zaposlitvijo pri novem delodajalcu.

(20) Določba 9. člena ZPP se glasi: »Stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci morajo pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu.«

(21) Po 65. členu ZDR je sicer dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseči polni delovni čas, določen z zakonom. Pritožnica ni navedla, da gre pri njej za tak primer.

(22) Tretja točka izreka izvršilnega naslova je povzeta v 9. točki obrazložitve te odločbe.

(23) Pritožnica ga sicer nepravilno utemeljuje s sklicevanjem na 25. člen Ustave.

(24) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).