Številka: Up-919/10-21

Datum: 8. 11. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi mag. Igorja Strnada, Spodnji Duplek, na seji 8. novembra 2012

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika za plačilo razlike v plači za čas od 1. 7. 2005 do 31. 12. 2007 v bruto znesku 30.793,80 EUR oziroma po odvodu prispevkov in davkov v neto znesku 13.899,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov postopka. Višje delovno in socialno sodišče je takšno odločitev potrdilo z obrazložitvijo, da je osnovo za izračun sodniške plače v spornem obdobju pomenilo 100 odstotkov osnove poslanske plače, brez upoštevanja 20-odstotnega znižanja, ki je sicer nesporno veljalo za poslance. Navedlo je, da je bil sklep Komisije Državnega zbora (v nadaljevanju KVIAZ) o znižanju osnove poslanskih plač sprejet pred uveljavitvijo Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/01, 67/02, 71/04, 17/06, 127/06, 57/07, 91/09 in 33/11 – v nadaljevanju ZSS), pri čemer bi bila v primeru, če bi takšen predhodno sprejeti sklep o znižanju osnove poslanskih plač pomenil tudi avtomatično znižanje osnove sodniške plače, določba o pogojih za znižanje osnove sodniške plače (drugi odstavek 45. člena ZSS) nepotrebna. V zvezi s tem je opozorilo tudi na različnost ureditve drugega odstavka 45. člena ZSS in drugega odstavka 24. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11 in 48/12, v nadaljevanju ZPos), ki za sprejetje odločitve o znižanju pooblaščata različne organe. Drugi odstavek 45. člena ZSS je namreč določal, da lahko o znižanju osnove plače sodnikov odloča Državni zbor. Po drugem odstavku 24. člena ZPos pa je lahko o znižanju osnove poslanske plače do 20 odstotkov odločalo tudi pristojno delovno telo Državnega zbora, o višjih znižanjih pa prav tako le Državni zbor. Glede na navedeno po stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča ni mogoče sprejeti razlage, po kateri je znižanje osnovne plače poslancev s sklepom KVIAZ veljalo tudi za osnovne plače sodnikov. Takšna razlaga po oceni tega sodišča izhaja tudi iz načela sodniške neodvisnosti. Nadalje je ugotovilo, da je bila z Zakonom o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 19/97 – v nadaljevanju ZZDODP) določena začasna nova osnova za izračunavanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer je ta zakon v 2. členu določal, da se v primerih, ko so bili v skladu z zakoni, drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami plače in drugi prejemki določeni v odstotku od osnove, pri izplačilih plač in drugih prejemkov od uveljavitve tega zakona dalje upoštevajo odstotki, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Po presoji Višjega delovnega in socialnega sodišča osnova za določitev sodniških plač v vtoževanem obdobju ne z ZSS niti z drugim zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, ni bila določena v odstotku od osnove. Zato bi morala biti po stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča tudi z uveljavitvijo ZZDODP kot osnova za obračun sodniške plače upoštevana polna osnova iz 1. člena tega zakona, ne pa za 20 odstotkov nižja osnova po 2. členu tega zakona. Takšno razlago je Višje delovno in socialno sodišče utemeljilo tudi sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84).
2. Vrhovno sodišče je ob odločanju o reviziji tožene stranke izpodbijano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da iz 45. člena ZSS izhaja, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, da se ta osnova zniža za odstotek, ki ga Državni zbor določi za plače poslancev, in da se njuna izenačitev zagotavlja tudi pri uskladitvah plač. Po stališču Vrhovnega sodišča je bila ob uveljavitvi ZSS v letu 1994 osnova za obračun plače poslanca določena v višini povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižane za 20 odstotkov; takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače; KVIAZ je odločila o znižanju osnove poslanske plače, ne pa o znižanju osnove sodniške plače, ki je bila znižana na podlagi določb ZSS. Nadalje je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil v marcu 1997 sprejet ZZDODP, ki je določil začasno osnovo za določanje plač v absolutnem znesku, pri čemer je za primere, ko so bile plače v skladu z zakonom določene v odstotku od osnove, v 2. členu določil, da se pri izplačilih plač upoštevajo odstotki, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v mesecu februarju v skladu z ZPos določena v 80 odstotkih od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP upoštevala tako določena osnova. Ta pa je po stališču Vrhovnega sodišča na podlagi določb 45. člena ZSS veljala tudi za določanje plač sodnikov, saj je bila v skladu s tem členom ZSS osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ker je bila po presoji Vrhovnega sodišča osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša pritožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, je Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrnilo navedbe, da je šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem.
3. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj izpodbijana odločitev ne bi ustrezala standardom obrazloženosti. Navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do nosilnega razloga iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter do navedbe pritožnika, da odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na načelu neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave, iz katerega izhaja zahteva, da so zaradi varovanja materialne neodvisnosti sodnikov njihove plače v celoti urejene z zakonom in da je tudi odkazovanje zakona na urejanje sodniških plač z aktom, nižjim od zakona, kršitev tega vidika neodvisnosti, kar vse izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06. Sodba Vrhovnega sodišča naj prav tako ne bi vsebovala razlogov o vsebini in pomenu drugega odstavka 45. člena ZSS, ki naj bi bil bistveno drugačen od drugega odstavka 24. člena ZPos, do česar naj bi se Višje delovno in socialno sodišče izrecno opredelilo. Ker je Vrhovno sodišče uveljavilo drugačno razlago določb zakonov in sprejelo stališče, da ob uveljavitvi ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove sodniške plače, bi se moralo opredeliti do pomena sklepov KVIAZ z dne 21. 12. 1994 in z dne 2. 2. 1995. Vrhovno sodišče bi moralo pojasniti, zakaj niti 45. člen ZSS, ki je v tem obdobju že v celoti veljal, niti uveljavljena ustavnopravna razlaga nista pomembna za odločitev. Posebej poudarja, da je bil predmetni postopek uveden potem, ko je Ustavno sodišče vse odločitve, na katere se sklicuje v ustavni pritožbi in ki so pomembne tudi za obravnavano zadevo, že sprejelo, jih objavilo in so bila z njimi seznanjena vsa sodišča. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana tudi zato, ker naj bi bila razlaga določb ZSS, ZPos in ZZDODP, kot jo je podalo Vrhovno sodišče, v nasprotju z uveljavljenimi metodami razlage in zato očitno napačna. Takšna razlaga naj bi bila tudi v neskladju z jamstvi sodniške neodvisnosti. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in zatrjuje, da so nosilci te pravice v delu, v katerem je vanjo vključena tudi materialna neodvisnost sodstva, tudi sodniki, ki so tako tudi aktivno legitimirani za uveljavljanje kršitev ustavne pravice do lastne materialne neodvisnosti. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Ob odločanju o ustavni pritožbi naj oceni tudi, ali so podani pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti 45. člena ZSS, 2. člena ZZDODP in 24. člena ZPos.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-919/10 z dne 29. 3. 2012 v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki, to je toženi stranki v delovnem sporu.
5. Nasprotna stranka v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je bila osnovna plača sodnikov določena na podlagi 45. člena ZSS, po katerem je bila osnova plače sodnikov enaka osnovi poslanske plače. Zato naj bi bili neutemeljeni očitki, da je o znižanju plač sodnikov odločila KVIAZ. Ob tem opozarja, da je bila s takšno ureditvijo zagotovljena enakost med funkcionarji različnih vej oblasti. Meni, da ureditve za obračun plač poslancev in sodnikov ni dopustno razlagati tako, da za sodnike velja zgolj zgornja meja, ne pa tudi morebitna znižanja osnove. Tudi glede ZZDODP navaja, da je bila osnova za obračun sodniške plače določena s tem zakonom in ne s podzakonskim aktom, znižanje osnove plače sodnikov pa je bilo neposredna posledica znižanja osnove poslanske plače. Meni, da razlaga Vrhovnega sodišča, na kateri temelji izpodbijana sodba, ni v neskladju z Ustavo. Drugačna razlaga naj bi bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo in naj bi pomenila grožnjo za pravno varnost, ker naj bi porušila enakost osnove za obračun plač funkcionarjev različnih vej oblasti. V zvezi z očitki o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave navaja, da so ti ostali na ravni abstraktnosti.
6. Pritožnik na odgovor nasprotne stranke iz delovnega spora ni odgovoril.

7. Glavni očitek pritožnika je, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna. Pri tem opozarja zlasti na to, da razlago, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, preprečuje že samo besedilo drugega odstavka 45. člena ZSS, poleg tega pa naj bi bila takšna razlaga tudi v neskladju z zahtevami, ki izhajajo iz ustavnega načela neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave).
8. Navedeni očitki pritožnika bi bili lahko ustavnopravno pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja tudi ustavnopravno varstvo pred očitno napačnimi sodniškimi odločitvami. Očitno napačna bi bila sodniška razlaga zakona, katere vsebina, ki je sad razlage, bi očitno bodisi presegala meje zakonskega besedila,(1) bodisi do nje sodnik ob upoštevanju razlagalnih argumentov, uveljavljenih v pravu, očitno ne bi mogel priti. Takšne kvalificirane stopnje napačnosti izpodbijana odločitev ne dosega. Vrhovno sodišče je kronološko obrazložilo, kateri predpisi so urejali sodniške plače v posameznem obdobju. Pojasnilo je, da je ZSS, ki je začel veljati leta 1994, izenačil osnovi za izračun plače poslancev in sodnikov, pri čemer se je izenačitev nanašala tako na polno (prvi odstavek 45. člena ZSS) kot na znižano osnovo (drugi odstavek 45. člena ZSS). Ugotovilo je, da je bila takrat osnova poslanske plače v skladu z ZPos (in sklepom KVIAZ) določena v višini povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižane za 20 odstotkov. Zato je takšna osnova v skladu s 45. členom ZSS veljala tudi za sodniške plače. Osnova za njihovo določitev je bila torej znižana v skladu z zakonom. Takšni razlagi ZPos in ZSS ni mogoče pripisati očitne napačnosti, saj je do nje mogoče priti z razlago pravnih norm. Ali je bila takšna ureditev morda v neskladju z Ustavo, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti, ker se vtoževani denarni zneski ne nanašajo na obdobje pred letom 1997, ko je, kot je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča, nastal nov pravni položaj.
9. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, je bila od marca 1997 osnova za obračun plač določena v ZZDODP, ki je v 2. členu določil, da se v primerih, ko so bile plače v skladu z zakonom določene v odstotku od osnove, pri izplačilih plač upoštevajo odstotki, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Ob ugotovitvi, da je bila osnova za določanje poslanskih plač v tem mesecu v skladu z ZPos določena v 80 odstotkih od osnove, je presodilo, da se je od uveljavitve ZZDODP za poslance upoštevala tako določena osnova. Ta pa je po določbah 45. člena ZSS veljala tudi za določanje plač sodnikov. Zato je bila po presoji Vrhovnega sodišča tako določena osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša pritožnikov tožbeni zahtevek, določena z zakonom, to je z ZZDODP. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrnilo navedbe, da je bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom. Tudi ta zaključek Vrhovnega sodišča je glede na pravila razlage pravnih norm mogoč in mu ni moče očitati očitne napačnosti. Očitno je Vrhovno sodišče štelo, da je prav marca 1997 uveljavljeni ZZDODP pomenil tisto zakonsko ureditev, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo reči, da je bila od njene uveljavitve naprej sodniška plača v celoti določena z zakonom. Tudi če bi do marca 1997 torej obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, bi bila ta sanirana z uveljavitvijo ZZDODP.
10. Glede na navedeno razlagi zakonskih določb, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, ni mogoče očitati očitne napačnosti, s tem pa tudi ne kršitve 22. člena Ustave.
11. Pritožnik zatrjuje tudi, da izpodbijana odločitev ne zadošča standardom obrazloženosti sodne odločbe in da je kot takšna v neskladju z 22. členom Ustave. Navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do odločilnih razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki jih je navajal v postopku, prav tako pa tudi ne do nosilnih razlogov, na katerih je temeljila za pritožnika ugodna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Ob tem opozarja, da je Vrhovno sodišče odločitev nižjih sodišč spremenilo, zaradi česar bi morala biti njegova obrazložitev še posebej skrbna.
12. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Pri tem obrazložitev sodne odločbe ni samo sredstvo za zagotavljanje katere druge človekove pravice (npr. pravice do izjave),(2) temveč, kot to izhaja iz ustavnosodne presoje, pomeni samostojno in avtohtono prvino pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev same po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.(3)
13. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremenilo odločitev nižjih sodišč, pa vsebina obveznosti do obrazložitve ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.(4) Iz sodbe instančnega sodišča mora biti zato v takšnih primerih razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnika v postopku.(5) Pri tem se po ustaljeni ustavnosodni presoji obveznost sodišča do opredelitve ne nanaša samo na dejanske navedbe, temveč obsega tudi zahtevo po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sodnega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne dvomi, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(6) Poleg tega, da se mora instančno sodišče opredeliti do vseh bistvenih navedb strank v postopku, pa to sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za pritožnika ugodne sodne odločbe. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.
14. Bistvo spora v tej zadevi se nanaša na razlago določb ZSS oziroma ZZDODP o višini osnove sodniške plače. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz razlage, po kateri je osnovo za izračun sodniške plače v spornem obdobju pomenilo 100 odstotkov osnove poslanske plače, brez upoštevanja 20 odstotkov znižanja, ki je sicer nesporno veljalo za poslance. Kljub ugotovitvi o uveljavitvi ZZDODP sta šteli, da v vtoževanem obdobju z nobenim zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom osnova ni bila določena na način, kot je izhajalo iz plačilnih list. Vrhovno sodišče je nasprotno štelo, da je bila osnova sodniške plače enaka osnovi poslanske plače, torej za 20 odstokov znižana osnova poslanske plače, ki jo je v višini iz februarja 1997 ZZDODP določil kot zakonsko osnovo. Pritožnik meni, da se Vrhovno sodišče ob sprejetju omenjene razlage ni opredelilo do bistvenih argumentov, ki govorijo proti takšni razlagi in na katere se je skliceval v sodnem postopku oziroma jih je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo Višje delovno in socialno sodišče. Vrhovno sodišče naj se tako ne bi opredelilo do argumentov o nedopustnosti urejanja sodniških plač z akti, nižjimi od zakona, in do argumentov o vsebini in pomenu drugega odstavka 45. člena ZSS.
15. Očitki pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do argumentov, da razlaga, po kateri je za sodnike veljala znižana osnova poslanske plače, pomeni odkazovanje na ureditev sodniških plač z akti, nižjimi od zakona, kar naj bi bilo nedopustno, so neutemeljeni. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe najprej zapisalo stališče, po katerem je iz določb 45. člena ZSS izhajalo, da je bila osnova za obračun sodniške plače enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca (polni in znižani), ne da bi bilo določeno oziroma predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Po stališču Vrhovnega sodišča je KVIAZ odločila o znižanju osnove za obračun plače poslancev in ne sodnikov. Dejstvo, da je ta osnova hkrati tudi osnova plače sodnikov, pa je določil ZSS, torej zakon. Iz navedenega sicer izhaja, da Vrhovno sodišče pojem "odkazovanje" očitno razlaga drugače kot pritožnik oziroma Višje delovno in socialno sodišče, vendar zgolj nestrinjanje pritožnika s takšnim stališčem samo po sebi ne more utemeljiti očitkov o neobrazloženosti izpodbijane sodne odločitve. Z argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo razlago zakonskih določb, je namreč v tem primeru hkrati odgovorilo na nasprotne argumente, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Na vprašanje, ali je bila takšna ureditev ustavnoskladna, pa Vrhovnemu sodišču ni bilo treba odgovoriti, ker je, kot je razvidno iz njegove nadaljnje obrazložitve v izpodbijani sodbi, uveljavitev ZZDODP spremenila pravni položaj iz drugega odstavka 45. člena ZSS. Po uveljavitvi ZZDODP je bila s tem zakonom natančno določena osnova za obračun tudi sodniške plače, ki je odtlej tudi očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45. člena ZSS.
16. Ob prikazanem stališču Vrhovnega sodišča, ki je očitno pravni položaj po uveljavitvi ZZDODP utemeljevalo z argumentom lex posterior derogat legi priori, je torej postalo vprašanje ustavne skladnosti drugega odstavka 45. člena ZSS pred uveljavitvijo ZZDODP brezpredmetno. Zato se Vrhovnemu sodišču do drugega odstavka 45. člena ZSS, do njegove vsebine, njegovega pomena in njegove potrebnosti po uveljavitvi 2. člena ZZDODP ni bilo treba še dodatno opredeljevati. Tak argument bi bil torej lahko pomemben samo do uveljavitve ZZDODP, po njegovi uveljavitvi pa ne več. Kot je bilo že poudarjeno, se spor, o katerem je odločalo sodišče, ni nanašal na sodniške plače, izplačane pred marcem 1997, ko je bil uveljavljen ZZDODP. Tudi glede tega je očitno, da je Vrhovno sodišče z argumenti, s katerimi je utemeljilo svojo razlago zakonskih določb, hkrati odgovorilo na nasprotne argumente, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Na brezpredmetna vprašanja in na razloge, ki za odločitev o zadevi niso bili bistveni, pa Vrhovnemu sodišču ni bilo treba še posebej odgovarjati.
17. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave z vidika zahteve po spoštovanju ustavnega procesnega jamstva obrazložene sodne odločbe. Kolikor odgovor na pritožnikove argumente, ki sta jih sprejeli nižji sodišči, ni bil vsebovan že v argumentih, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo razlago upoštevnih zakonskih določb, je šlo namreč za razloge, ki niso bili bistveni za odločitev v zadevnem primeru.
18. Po mnenju pritožnika je razlaga ZSS oziroma ZZDODP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, tudi v neskladju z jamstvi sodniške neodvisnosti. Pritožnik kot sodnik se pri tem sicer neutemeljeno sklicuje na pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. Ustave. Neodvisnost sodnikov in v tem okviru tudi njihova materialna neodvisnost je sicer res bistvena predpostavka za zagotovitev te človekove pravice.(7) Vendar pa njeni nosilci niso sodniki, temveč tisti, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. Sodniki pa so na njeni podlagi nosilci obveznosti, da to pravico na podlagi ustrezne zakonske ureditve zagotavljajo s svojim neodvisnim in nepristranskim odločanjem v posameznih primerih brez nepotrebnega odlašanja. Zato pritožniku ta človekova pravica v zatrjevanem pogledu ni mogla biti kršena.
19. Omenjeni očitki po vsebini pomenijo tudi očitek o neskladju izpodbijane odločitve z načelom o neodvisnosti sodstva iz 125. člena Ustave, ki poleg načela enakopravnosti vseh treh vej oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave) bistveno opredeljuje ustavni položaj sodnikov. Iz 125. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da morajo biti zaradi varovanja materialne neodvisnosti sodnikov njihove plače v celoti urejene z zakonom in da je tudi odkazovanje zakona na urejanje sodniških plač z aktom, nižjim od zakona, neskladno s tem vidikom neodvisnosti (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06). V 125. členu Ustave je torej vsebovano ustavno načelo, na katero se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati. Ne glede na to Ustavno sodišče pripominja, da iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja nedvomen zaključek, da je bila v upoštevnem obdobju osnova za obračun sodniške plače določena z zakonom, to je z 2. členom ZZDODP. Ob takšni ugotovitvi, ki ji, kot izhaja iz te obrazložitve, ni mogoče očitati, da jo je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi očitno napačne razlage upoštevnih zakonskih določb in ob nespoštovanju ustavnega procesnega jamstva obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, Vrhovno sodišče tudi ni bilo dolžno še posebej odgovarjati na pritožnikove argumente v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06. Ti argumenti bi bili lahko pomembni za odločitev samo v primeru, če Vrhovno sodišče na podlagi ustaljenega načina razlage zakonskih določb ne bi moglo priti do ugotovitve, da je bila v upoštevnem času osnova za obračun sodniške plače določena z zakonom. Z argumenti, s katerimi je utemeljilo, zakaj je bila določena z zakonom, je tako odgovorilo tudi na zatrjevane pritožnikove argumente v zvezi s spoštovanjem 125. člena Ustave.
20. Pritožnik je Ustavnemu sodišču predlagal, naj ob odločanju o ustavni pritožbi oceni, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka za oceno ustavnosti 45. člena ZSS, 2. člena ZZDODP in 24. člena ZPos. Na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začne Ustavno sodišče postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, na kateri temelji izpodbijana sodna odločba, če oceni, da bi bila zakonska določba lahko protiustavna. Na tej podlagi Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona tedaj, ko se nakazuje, da do zatrjevane kršitve človekove pravice ni prišlo zaradi tega, ker bi sodišče s svojo razlago sicer ustavnoskladnemu zakonu dalo vsebino, ki bi bila v neskladju s to človekovo pravico, ampak zaradi tega, ker je protiustavna že sama zakonska določba, ki jo je sodišče sicer "zakonito" uporabilo. V takšnem primeru je za odločitev o ustavni pritožbi potrebna poprejšnja odločitev o ustavnosti zakonske določbe. Očitka o očitni napačnosti sodne odločbe oziroma o njeni nezadostni obrazloženosti na to raven sama po sebi ne moreta seči, očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave pa prav tako ne, če je ugotovljeno, da pritožnik v zatrjevanem pogledu ni nosilec te pravice. Iz izpodbijane sodne odločbe povsem jasno izhaja stališče, da je bila osnova za obračun sodniških plač določena z zakonom, in sicer z 2. členom ZZDODP. Tej razlagi zakonskih določb, ki in kolikor se nanašajo na vtoževano obdobje, ni mogoče očitati očitne napačnosti niti nespoštovanja ustavnega procesnega jamstva, z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki jih uveljavlja pritožnik, pa tudi protiustavnosti ne. Glede na to tudi z vidika 125. člena Ustave, tudi če bi ga moralo Ustavno sodišče v tem pogledu upoštevati, ni razlogov, ki bi narekovali oceno ustavnosti zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločitev Vrhovnega sodišča.
21. Ker je ustavna pritožba neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Primerjaj Pavčnik, M., Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 4., pregl. in dop. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 367 in nasl.

(2) Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza namreč obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Tako npr. Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).

(3) Tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011, Uradni list RS, št. 93/11.

(4) Primerjaj z odločbo št. Up-1273/09.

(5) Primerjaj npr. z odločbo št. Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012, Uradni list RS, št. 9/12, iz katere izhaja stališče, da mora Vrhovno sodišče v upravnem sporu, v primeru, ko samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke.

(6) Glej npr. odločbo št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108.

(7) Primerjaj 55. točko odločbe št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06.