Komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine je na podlagi 88. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Uradni list RS, št. 111/06, 127/06, 94/08 s spremembami in dopolnitvami) (v nadaljevanju: KPDTS) in na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 103/07) (v nadaljevanju: ZDR), na seji dne 22. 11. 2012 na podlagi vprašanj:

(i) Ali ima delavec pravico sam odločati o izbiri sredstev osebnega prevoza?
(ii) Kaj pomeni, če se trajanje poti v teku delovnega razmerja spremeni iz objektivnih razlogov, npr ukinitev javnih prog ipd.?
(iii) Kaj pomeni, če se trajanje poti v teku delovnega razmerja spremeni iz subjektivnih razlogov, npr. delavec se preseli ipd.?
sprejela naslednjo

kot sledi:
Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela
(i) Delavec ima pravico svobodne izbire prevoznega sredstva za prihod na delo in z dela, vendar pa njegova izbira prevoznega sredstva ne zavezuje delodajalca glede izbire predmeta obračuna prevoznega sredstva. Primarna dolžnost delodajalca je, da delavcu povrne stroške prevoza na delo in z dela v višini 70 % cene javnega prevoza. V kolikor možnosti javnega prevoza ni, pa v višini 0,16 EUR za vsak prevoženi kilometer.
(ii) Če ni možnosti javnega prevoza, mora delodajalec delavcu za tisti del poti, kjer ni možnosti javnega prevoza, in je daljši od enega kilometra, povrniti 0,16 EUR za vsak prevoženi kilometer.
(iii) Če delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu delodajalec ni dolžan povrniti stroškov za prevoz na delo in z dela, če so ti višji, kot sta jih dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, razen če delavec in delodajalec ne dogovorita drugače.
Obrazložitev:
1. Na podlagi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
KPDTS v 16. členu določa, da je kraj opravljanja dela lahko širše opredeljen, in sicer glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca. Če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca, do katerih pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot tri ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi, če gre za mater z otrokom do treh let starosti, pa ne dalj kot eno uro.
Nadalje 80. člen KPDTS v zvezi s prevozom na delo in iz dela določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela. Sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico spremembo stroška prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja določenega s pogodbo o zaposlitvi, razen če se delavec in delodajalec pisno dogovorita drugače. Delavec ni upravičen do povračila, če delodajalec organizira in zagotovi brezplačni prevoz na delo in z dela. Višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela se določi v tarifni prilogi.
Tarifna priloga h KPDTS pa določa, da se povračilo stroška prevoza na delo in z dela izplača najmanj v višini 70 % cene javnega prevoza. V primeru, ko ni možnosti javnega prevoza, delavcu pripada povračilo stroška za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 0,16 EUR za vsak polni kilometer in največ v višini in pod pogoji, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost.
2. Pogoje za nevštevanje stroškov prevoza na delo in iz dela v davčno osnovo določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08) (v nadaljevanju: Uredba).
Slednja med drugim v 3. členu določa, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.
Uredba ima tudi pojmovnik, in sicer:
– za javni prevoz se šteje prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene, razen prevoza, ki se opravlja z osebnim ali s kombiniranim vozilom;
– javno prevozno sredstvo je prevozno sredstvo, s katerim se opravlja javni prevoz;
– postajališče je mesto, kjer je mogoče uporabiti javno prevozno sredstvo in je kot tako določeno v aktih prevoznika. Če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer, se v davčno osnovo poleg povračila stroškov iz prvega odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza do določene višine za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem.
Če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, se v davčno osnovo, ne všteva povračilo stroškov prevoza do določene višine za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Za določanje oddaljenosti se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave.
3. ZDR govori o pravici delavca, da delo lahko opravlja zgolj v kraju, ki z javnim prevozom ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri, zgolj v primerih, ko nov kraj opravljanja dela predlaga delodajalec z odpovedjo nove pogodbe o zaposlitvi ter ponudbo nove (tretji odstavek 90. člena).
Tudi po KPDTS je omejitev časa prevoza na delo in z dela vezan zgolj na primere, kadar je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen. Kljub temu je razumeti, da predmetna določba velja tudi za sorodne situacije, in sicer, ko pride ali do spremembe prebivališča delavca, ali spremembe urnika javnih prevoznikov.
4. Glede na ugotovljene pravne podlage je uvodoma potrebno opozoriti, da moramo ločiti pravico delavca od svobodne izbire prevoznega sredstva za prihod na delo in z dela od dolžnosti delodajalca povrniti stroške prevoza na delo in z dela. Pri tem je opozoriti, da mora delodajalec upoštevati davčne pogoje. Medtem ko prvi odstavek 80. člena KPDTS s tem, ko določa pravico delavca do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, tarifna priloga predmetne kolektivne pogodbe zavezuje delodajalca k povrnitvi stroškov prevoza na delo in iz dela v višini 70 % cene javnega prevoza in šele v kolikor možnosti javnega prevoza ni, v višini 0,16 EUR za vsak prevoženi kilometer. Pri obračunu mora delodajalec upoštevati davčno zakonodajo, katera favorizira javni prevoz. Iz navedenega izhaja, da delavec svobodno odloča o prevoznem sredstvu, s katerim bo prišel na delo in z dela, vendar pa njegova izbira prevoznega sredstva ne zavezuje delodajalca glede izbire načina obračuna prevoznega sredstva.
Pravica delavca do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter dolžnost delodajalca, ob pogojih davčne ureditve, se prekrivata le v primeru, kadar pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi traja dlje kot tri ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi, če gre za mater z otrokom do treh let starosti, pa dlje kot eno uro.
Navedeno pomeni, da delodajalec ob upoštevanju davčnega vidika ne more obračunati tistih stroškov prevoza, ki bi za delavca, če bi jih dejansko uporabil, pomenili, da bi pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi trajala dlje kot tri ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi, če gre za mater z otrokom do treh let starosti, pa dlje kot eno uro.
5. V primeru, če delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu na podlagi KPDTS delodajalec ni dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela s kraja novega prebivališča. Delodajalec pa je dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela s kraja novega prebivališča, če sta se delavcem tako dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Podobno stališče je v obrazložitvi sklepa zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče, v zadevi opr. št.: VIII DoR 15/2010-5, z dne 17. marec 2012.