Številka: U-I-83/11-17

Up-938/10-30
Datum: 8. 11. 2012

Ustavno sodišče je v postopku ocene ustavnosti zakona, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Matjaža Grlja, Muta, ki ga zastopa Odvetniška družba Brulc, Gaberščik in Kikelj, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 8. novembra 2012

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 177/2010 z dne 4. 5. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. In 18/2009 z dne 27. 11. 2009 se v delu, v katerem se nanašata na zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi, razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Postojni v novo odločanje.
2. V preostalem delu se ustavna pritožba zavrne.
3. Postopek za oceno ustavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se ustavi.

1. Okrajno sodišče je zavrglo ugovor in predlog za odlog izvršbe pritožnika (v izvršbi zastavitelja nepremičnine), ki ju je v imenu pritožnika kot pooblaščenka vložila družba z omejeno odgovornostjo, ter zavrnilo njegov poznejši predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je 87. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razložilo tako, da iz njega izhaja, da je pooblaščenec pred okrajnim sodiščem lahko le fizična oseba, poleg nje pa kvečjemu še odvetniška družba. Ker je pritožnikov ugovor in predlog za odlog podpisala oseba, ki ne more nastopati kot pooblaščenec v izvršilnem postopku, in ker naj te pomanjkljivosti ne bi bilo moč odpraviti, ju Okrajno sodišče ni vračalo v popravo, ampak ju je zavrglo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo, ker naj pritožnik zaradi zamude ne bi izgubil nobene procesne pravice in ker naj bi bil pravni pouk v sklepu o izvršbi zakonit ter skladen z ustaljeno sodno prakso. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovi pritožbi zoper oba prvostopenjska sklepa. Soglašalo je z Okrajnim sodiščem, da pravna oseba, razen odvetniške družbe, ne more biti pooblaščenec stranke v pravdi, in se pri tem sklicevalo na sodno prakso. Poudarilo je, da možnost odprave pomanjkljivosti po 98. členu ZPP velja le za primere, ko pooblastilo ni izkazano, ne pa za primere, ko je v osebi pooblaščenca zadržek, zaradi katerega izdaja veljavnega pooblastila ni mogoča. Glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje je Višje sodišče štelo, da neukost pritožnika glede pooblastila za zastopanje ne more biti opravičljiv razlog v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP.
2. V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih razlogov za zavrženje niti ni navedlo ustrezne zakonske podlage zanj. Določba 273. člena ZPP naj za dolžnika in zastavitelja v izvršbi ne bi bila uporabna, prav tako pa naj pritožnikovega pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora ne bi bilo mogoče zavreči na podlagi 343. člena ZPP. Pritožnik meni, da ZPP okrajnim sodiščem sploh ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti pazila na napake pri zastopanju. Sodna praksa naj ne bi bila enotna glede razlage prvega odstavka 87. člena ZPP v smislu, da pravna oseba ne more nastopati kot pooblaščenec. Po mnenju pritožnika, ki se sklicuje na prakso Ustavnega sodišča, rednih sodišč in Upravnega sodišča, bi ga sodišče moralo pozvati, naj v sodno določenem roku odpravi pomanjkljivost glede zastopanja. V pravnem pouku sklepa o izvršbi naj ne bi bil poučen o omejitvah pri zastopanju strank pred Okrajnim sodiščem. Pritožnik ocenjuje, da splošno načelo sorazmernosti zakonodajalcu in sodiščem prepoveduje sprejeti predpis ali konkretno odločitev, da se sicer dopustno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ne more zastopati stranke, takoj zavrže. S tem naj bi se na skrajen način posegalo v pravico do sodnega varstva in nesorazmerno omejevalo dostop do sodišča.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-938/10 z dne 5. 10. 2010 ustavno pritožbo zoper odločitev sodišč o zavrženju ugovora in predloga za odlog izvršbe sprejelo v obravnavo, ni pa sprejelo ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na pravnomočno zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ustavno sodišče je tudi ugodilo predlogu za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Kopru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz izvršbe, ki nanjo ni odgovorila.
4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki je bila sprejeta v obravnavo, je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-938/10, U-I-83/11 z dne 21. 4. 2011 na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZPP. Ugotovilo je, da je pred odločanjem o ustavni pritožbi treba opraviti oceno ustavnosti ZPP v zvezi z vprašanjem obstoja morebitne protiustavne pravne praznine, ker ZPP ne vsebuje posebne ureditve, ki bi zagotavljala meritorno obravnavo ugovora zoper sklep o izvršbi, z vnaprejšnjim opozorilom ali naknadnim pozivom k odpravi napak, za primere vložitve ugovora po osebi, ki v postopkih pred okrajnim sodiščem ne more biti pooblaščenec.
5. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZPP je Ustavno sodišče poslalo v odgovor Državnemu zboru Republike Slovenije, ki na poziv ni odgovoril. Svoje mnenje je podala Vlada Republike Slovenije. Po njenem mnenju prvi odstavek 89. člena ZPP tudi v izvršbi zavezuje okrajno sodišče, da v pravnem pouku sklepa o izvršbi dolžnika pouči o ugovoru. Vlada poudarja, da ZPP ni v neskladju z Ustavo, ker tudi v postopku z ugovorom napačen ali pomanjkljiv pravni pouk ne sme škoditi stranki. Sodišča naj bi zato morala ustavnoskladno uporabljati ZPP in tudi pri tej vrsti postopka v pravnih poukih ustrezno opozarjati na omejitve glede pooblaščencev. Pritožniku je bilo mnenje Vlade vročeno in je nanj odgovoril. Meni, da Vlada posredno priznava, da so mu bile v konkretnem postopku kršene človekove pravice, ker je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi zavržen brez pravnega pouka o omejitvah glede pooblaščenca. Navaja, da bo moralo Ustavno sodišče presoditi, ali zakonodajalec legitimno omejuje zastopanje strank pred okrajnimi sodišči po gospodarskih družbah. ZPP naj pravic strank glede obveščenosti o posledicah kršitve pravil o zastopanju ne bi varoval enakovredno, ko gre za okrajna sodišča in ko gre za ostala sodišča. Takšno neenakomerno varstvo naj ne bi bilo utemeljeno z objektivnimi razlogi, še posebej glede na to, da je stranka v pravnem pouku sklepa o izvršbi poučena o drugih razlogih zavrženja njenega ugovora ali pritožbe. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče »ali ugotovi neustavnost določb ZPP v zahtevanem okviru ali pa določi način izvrševanja ZPP v okviru sodne prakse, ki bo varoval ustavne pravice stranke v postopku pred okrajnimi sodišči, kar zadeva pooblaščence, če so ti pravne osebe oziroma gospodarske družbe«.

Odločitev o ustavni pritožbi
6. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je slednje potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegovega ugovora in predloga za odlog izvršbe. Izpodbijanima sklepoma med drugim očita kršitev 22. člena Ustave, ker ga sodišče ni pozvalo, naj v sodno določenem roku odpravi pomanjkljivost glede zastopanja, oziroma ga v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni poučilo o omejitvah pri zastopanju strank pred Okrajnim sodiščem.
7. Sodišči prve in druge stopnje sta izpodbijani odločitvi oprli na stališče, da v primeru, ko je v osebi, ki jo je stranka pooblastila za zastopanje, zadržek, zaradi katerega v civilnem postopku ne more biti pooblaščenec, ni mogoče določiti roka za odpravo take pomanjkljivosti, saj je niti ni mogoče odpraviti. Zato je bil pritožnikov ugovor, vložen po pooblaščencu, ki je bil gospodarska družba (ne pa obenem tudi odvetniška družba), zavržen takoj, brez poziva in roka za odpravo nepravilnosti. Sklep o izvršbi tudi ni vseboval pravnega pouka o posledicah vložitve ugovora po pooblaščencu, ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega in četrtega odstavka 87. člena ZPP.
8. Teorija in sodna praksa razlagata 87. člen ZPP tako, da je v pravdnem postopku pred okrajnim sodiščem pooblaščenec stranke lahko le popolnoma poslovno sposobna fizična oseba ali odvetniška družba.(1) Ta določba se uporablja tudi pri odločanju okrajnih sodišč o ugovorih dolžnikov zoper sklep o izvršbi. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ) namreč ne vsebuje posebnih določb o pooblaščencih, tako da se na podlagi 15. in 239. člena ZIZ glede tega vprašanja v postopkih izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP. Dolžnik(2) lahko sklep o izvršbi izpodbija z ugovorom (drugi odstavek 9. člena ZIZ), ki je remonstrativno pravno sredstvo.(3) O ugovoru torej odloča okrajno sodišče.
9. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(4) To velja tudi za dolžnika v izvršbi. Ker se upnikov predlog za izvršbo dolžniku praviloma ne vroči pred izdajo sklepa o izvršbi, je v izvršilnem postopku kontradiktornost na prvi stopnji praviloma vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi – v postopku z ugovorom. Pritožnik ne soglaša s stališčem sodišč, da okrajna sodišča dolžnikov, ki ugovarjajo po osebi, ki po ZPP ne more biti pooblaščenec, niso zavezana pozivati k odpravi napake in jim za to določiti poseben rok.
10. Če sodišče ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je v imenu dolžnika vložila oseba, ki ne more biti pooblaščenec, zavrže, ima tako ravnanje učinke sankcije za dolžnika zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke zastopanja po pravilnem pooblaščencu. Zavrženje ugovora namreč pomeni, da postane sklep o izvršbi pravnomočen, ne da bi se sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo do dolžnikovih navedb in trditev, usmerjenih v preprečitev ali utesnitev izvršbe. Zaradi neizpolnitve formalnih pogojev iz prvega in četrtega odstavka 87. člena ZPP se v takih primerih ne upošteva sicer pravilna in pravočasna procesna aktivnost, ki jo je v imenu dolžnika opravila oseba, ki jo je dolžnik (sicer neveljavno) pooblastil za zastopanje.
11. Vprašanje, na katero mora odgovoriti Ustavno sodišče, je, ali je 22. člen Ustave sodiščema v pritožnikovi zadevi dopuščal tako ravnati, ne da bi pritožniku dali naknaden rok za odpravo napake, ki jo je storil s tem, da je za zastopanje v izvršbi pooblastil osebo, ki po zakonu ne more biti pooblaščenec.
12. Upoštevati je treba, da je postopek z ugovorom del sojenja na prvi stopnji in da pomeni za dolžnika ugovor praviloma prvo priložnost, da se sploh izreče o zahtevku za izvršbo ter tako uresniči svojo pravico iz 22. člena Ustave. Pritožnik se ima v ugovoru možnost praviloma prvič opredeliti do vseh pravno pomembnih dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Ustavno sodišče ostre sankcije za formalne napake na prvi stopnji sojenja obravnava drugače in bolj strogo kakor sankcije za podobne napake na višjih stopnjah sojenja.(5) Zlasti ko gre za zavrženje pravnega sredstva, je pomembno, ali je bila stranka pred tem že deležna sojenja na eni ali celo na dveh stopnjah.(6) Z odločbo št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12) je Ustavno sodišče razveljavilo del petega odstavka 98. člena ZPP, ki je sodiščem nalagal, naj takoj zavržejo tožbo, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila, ker je določba posegala v pravico do sodnega varstva na način, ki ni bil niti nujen niti sorazmeren.
13. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158) zapisalo, da so človekove pravice kot izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve, ki opravičujejo opredelitev Slovenije kot demokratične in pravne države, tako ključnega pomena, da Ustava, poleg tega da jih izčrpno navaja, zagotavlja tudi njihovo neposredno uresničevanje. Določbe o pravicah niso samo zavezujoči napotki zakonodajalcu, temveč neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika. Zapoved sodiščem, da človekove pravice neposredno uporabljajo pri odločanju, izhaja tudi iz 125. člena Ustave, ki določa, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon, ter iz prvega odstavka 15. člena Ustave, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave), sicer pa mora (znotraj v pravni stroki uveljavljenih metod razlage) najti ustavnoskladno razlago zakonske norme. Nobene zakonske določbe namreč ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku.(7)
14. V konkretnem primeru sta sodišči zavrnili možnost, da bi pritožniku omogočili odpravo pomanjkljivosti v zvezi s pooblaščencem v sodno določenem roku. Tako sta ravnali, ker naj bi pri nesposobnosti pravne osebe biti pooblaščenec v izvršbi šlo za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti (Okrajno sodišče navaja, da pravna oseba ne more pridobiti sposobnosti za zastopanje).
15. Res je sicer, da ZPP oziroma ZIZ za primere, kot je pritožnikov, ne določata izrecno, da bi okrajno sodišče v izvršbi moralo dolžnika po vložitvi ugovora pozivati k odpravi napake in mu za to določiti poseben rok, skupaj z opozorilom na posledice opustitve ravnanja po pozivu, ali da bi moralo dolžnika vnaprej, v pravnem pouku sklepa o izvršbi, opozoriti na posledice vložitve ugovora po »nepravilnem« pooblaščencu. Tako 80. člen ZPP med drugim določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena ZPP oziroma v tretjem odstavku 87. člena ZPP (torej odvetnik v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma odvetnik ali druga oseba s pravniškim državnim izpitom v katerem koli postopku pred okrožnim, višjim ali Vrhovnim sodiščem). Zgolj okrožno sodišče mora po 88. in 90. členu ZPP opozarjati tožnika oziroma toženca, ki bosta pravdna dejanja opravljala po pooblaščencu, na to, katere pogoje mora izpolnjevati ta pooblaščenec. Okrajno sodišče po 89. členu ZPP v pravnem pouku svoje sodne odločbe opozarja stranki glede omejitev za pooblaščenca, ki ju bo (eventualno) zastopal v pritožbenem postopku le, kolikor o pritožbi odloča (hipotetično) okrožno, višje ali Vrhovno sodišče (kar je vidno iz odkazila na tretji odstavek 87. člena ZPP) – ta določba pa ne govori izrecno o ugovorih zoper sklepe okrajnega sodišča, o katerih odloča prav to sodišče. Okrajna sodišča sicer brez vsakega dvoma vežeta 98. in 108. člen ZPP, ki pa se izrecno nanašata le na dolžnost sodišča, da s sklepom omogoči stranki popravo napake, ki je v tem, da je v strankinem imenu opravljala pravdna dejanja oseba, ki ni predložila pooblastila, ali v tem, da je vloga nerazumljiva, nepopolna oziroma ni vloženo zadostno število izvodov vloge ali prilog. ZPP nadalje za sklepe določa obvezen pravni pouk o pritožbi, ki med drugim vsebuje opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP, torej glede zavrženja pritožbe, ki jo vloži odvetnik, ki ni predložil pooblastila.(8) Poleg tega je mogoče na podlagi 15. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 324. člena in 332. členom ZPP sprejeti stališče, da je treba obvezne sestavine »pravnega pouka o pritožbi« iz ZPP smiselno razumeti tudi kot obvezne sestavine pravnega pouka o ugovoru zoper sklep o izvršbi.(9) V pravnem redu ni izrecne, dobesedne zahteve, naj okrajno sodišče dolžnika, ki je/bo vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, vnaprej opozori ali naknadno pozove, zato da bi se preprečila ali odpravila napačna pooblastitev osebe, ki v postopku pred okrajnim sodiščem ne more biti pooblaščenec. Vendar pa to okrajnega sodišča še ne upravičuje, da v zadevi, kot je obravnavana, zavrže ugovor, ne da bi pritožnika prej pozvalo k odpravi napake. ZPP namreč v vseh primerih, ko napaka povzroči tako hudo sankcijo, kot je zavrženje vloge brez vsakršnega bodisi vnaprejšnjega bodisi naknadnega opozorila, to izrecno ureja.
16. V pravnem redu obstajajo poleg jezikovne tudi druge metode razlage. Kot je Ustavno sodišče opozorilo v 13. točki obrazložitve te odločbe, morajo sodišča z ustavnoskladno razlago predpisov zagotoviti spoštovanje človekovih pravic strank v sodnih postopkih. Kot pojasnjuje teorija, ima redno sodišče manevrski prostor izbire, če je več razlag zakona in so vse v mejah Ustave. Če pa je glede na konkretno zadevo, ki je predmet odločanja, samo ena razlaga zakona ustavna, je treba izbrati to razlago.(10) V obravnavani zadevi sta sodišči svoj manevrski prostor prekoračili. Izbrali sta namreč razlago ZPP, ki ni v skladu z 22. členom Ustave. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve te odločbe, ZPP in ZIZ za primere, kot je pritožnikov, ne zahtevata izrecno, naj bi okrajno sodišče z opozorilom dalo dolžniku možnost, da odpravi napako, ki jo je storil, ko je vložil ugovor po osebi, ki ne more biti pooblaščenec. Ključno stališče sodišč v obravnavanem primeru je, da »gre za pomanjkljivost take narave, da se ta ne da odpraviti, saj pravna oseba ne more pridobiti sposobnosti za zastopanje« (kot je dobesedno pojasnilo Okrajno sodišče). To stališče pa samo po sebi ni očitno: izhaja iz predpostavke, da je »odprava pomanjkljivosti« mogoča denimo tedaj, ko oseba, ki je po zakonu sicer lahko pooblaščenec, enostavno pozabi ugovoru priložiti pravilno pooblastilo stranke, ki ga ima v posesti (in zdaj po opozorilu naknadno dostavi sodišču to pooblastilo), ni pa mogoča tedaj, ko je stranka pooblastila družbo z omejeno odgovornostjo. Na prvi pogled je po običajnem razumevanju besedne zveze »odprava pomanjkljivosti« tudi takšno napako mogoče odpraviti – sodišče opozori stranko, in ta izjavi, da se bo zastopala sama in da odobrava besedilo že vloženega ugovora, ali pa pooblasti pooblaščenca v skladu s prvim in četrtim odstavkom 87. člena ZPP, ki prav tako ustrezno zaščiti strankine interese. Ker v zakonodaji ni izrecnega temelja za takšno ravnanje Okrajnega sodišča, bi to moralo zaradi zaščite pravice do izjave pritožnika uporabiti argument zakonske analogije, pri kateri izhajamo od primera, ki je urejen z določenim zakonskim ali drugim pravnim pravilom, nato pa od tega posamično urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendar tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo (tertium comparationis), iz katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kakor za pravno urejenega, ker sta si drug z drugim v bistvenem enaka.(11) Tako se zagotavlja tudi spoštovanje enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) v sodnem postopku. Gledano z vidika potrebe po varstvu pravice pritožnika, da se izreče o predlogu za izvršbo, so si njegov pravno neurejeni primer (vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi po osebi, ki ne more biti pooblaščenec, ker ni poslovno sposobna fizična oseba ali odvetniška družba) in pravno urejena primera iz prvega odstavka 88. člena ZPP (vložitev tožbe po osebi, ki ne more biti pooblaščenec, ker ni odvetnik oziroma nima pravniškega državnega izpita) in iz drugega odstavka 98. člena ZPP (opravljanje pravdnih dejanj po osebi, ki bi sicer lahko bila pooblaščenec, vendar ni predložila pooblastila) izrazito podobni, ta podobnost pa naravnost zahteva uporabo argumenta zakonske analogije. Ti primeri so si različni po vsem tem, kar je partikularno in nebistveno, torej po vprašanjih, kakšna napaka natančno sploh bremeni pooblastilo ali pooblaščenca, ali gre za stranko, ki ima v postopku ofenzivno ali defenzivno vlogo, oziroma kakšne so razlike v pogojih za zastopanje na različnih stopnjah sodnega sistema. V bistvenem pa so si enaki glede tistega, kar je pomembno in dejansko bistveno: v vseh treh primerih (en pravno neurejen, dva pravno urejena) je stranka – oziroma za njo oseba, ki želi nastopati kot pooblaščenec – zagrešila določeno napako, ki zadeva pravilno zastopanje v civilnem sodnem postopku. Zaradi te napake, če bi jo sodišče brez nadaljnjega kaznovalo z zavrženjem vloge ali ignoriranjem pravdnega dejanja, pa bi bile prizadete strankine človekove pravice. Prvi odstavek 88. in drugi odstavek 98. člena ZPP to nevarnost odpravljata. Določata procesno aktivnost sodišča, katere namen je zaščita človekovih pravic stranke iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Ti določbi odpirata tudi v situacijah, kot je pritožnikova, ki se ne prilegajo povsem njunima abstraktnima zakonskima stanovoma, možnost svoje analogne uporabe – če ni druge možnosti za zavarovanje človekove pravice dolžnika, da doseže vsebinsko obravnavo svojega ugovora zoper sklep o izvršbi, s katerim je poseženo na njegovo premoženje.
17. Sodišči sta torej spregledali, da je bilo v obravnavanem primeru z analogno uporabo prvega odstavka 88. člena ali drugega odstavka 98. člena ZPP mogoče zavarovati pravico pritožnika do izjave o predlogu za izvršbo. Če bi sodišči sprejeli mogočo ustavnoskladno razlago ZPP, bi moralo Okrajno sodišče(12) po prejemu spornega ugovora pritožnika pozvati, naj se izjavi, ali se bo zastopal sam ali ga bo zastopal pravilni pooblaščenec,(13) in mu za to dati primeren rok z opozorilom na pravne posledice opustitve ravnanja po pozivu. S tem bi mu sodišči dali priložnost doseči vsebinsko obravnavo ugovora zoper sklep o izvršbi. Ker sta sodišči namesto tega takoj zavrgli pritožnikov ugovor, vložen po pravni osebi, ki ni odvetniška družba, sta pritožnika nedopustno prikrajšali za jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
18. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje, vendar le v delu, v katerem se nanašata na zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka). Pritožnik namreč ni posebej utemeljil, zakaj naj bi bili izpodbijani odločitvi sodišč v neskladju z Ustavo tudi v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za odlog izvršbe. V tem delu je zato Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa v navedenem delu razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.

Ocena ustavnosti ZPP
19. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZPP, ker je ocenilo, da je pred odločanjem o ustavni pritožbi treba razčistiti vprašanje obstoja morebitne protiustavne pravne praznine v ZPP (4. točka obrazložitve te odločbe). V postopku odločanja o ustavni pritožbi se je izkazalo, da lahko Ustavno sodišče o njej odloči, ne da bi bilo treba pred tem presoditi o ustavnosti ZPP. Ker odločitev o ustavnosti ZPP ni potrebna, je Ustavno sodišče začeti postopek ustavilo (3. točka izreka).

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Mozetič. Drugo in tretjo točko izreka je Ustavno sodišče sprejelo soglasno. Pritrdilni ločeni mnenji sta dala sodnica Jadek Pensa in sodnik Zobec.

(1) Glej A. Galič v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 371–372. V opombi št. 1049 navedenega dela je navedena tudi sodna praksa, iz katere izhaja, da je pojem poslovne sposobnosti v smislu pogojev za pooblaščenca treba razumeti tako, da to po naravi stvari izključuje pravne osebe. Stališče, da pravne osebe, razen odvetniških družb, ne morejo biti pooblaščene za opravljanje pravdnih dejanj, se je obdržalo tudi v novejši sodni praksi (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 1235/2008 z dne 19. 4. 2012). Na tri sodne odločbe, ki potrjujejo enako stališče, se sklicuje tudi Višje sodišče v Kopru v sklepu, izpodbijanem z ustavno pritožbo.

(2) V ZIZ izraz »dolžnik« označuje osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev (3. točka 16. člena ZIZ). Procesni položaj stranke (dolžnika) imajo v izvršilnem postopku tudi hipotekarni dolžniki oziroma zastavitelji (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010, Uradni list RS, št. 110/10). Ko Ustavno sodišče v nadaljevanju te odločbe omenja »stranko« ali »dolžnika« izvršilnega postopka, ima torej v mislih tudi osebe, ki so v enakem položaju kot pritožnik (hipotekarni dolžniki).

(3) Člen 54 ZIZ določa, da o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.

(4) Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, OdlUS VIII, 134, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, OdlUS IX, 315.

(5) Ustavno sodišče je tako npr. v odločbi št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010, Uradni list RS, št. 50/10, kot očitno nesorazmerno razveljavilo ureditev, ki je določala takojšnje zavrženje nerazumljive ali nepopolne odvetniške vloge, ne da bi sodišče dalo odvetniku možnost v določenem roku popraviti ali dopolniti vlogo. V obrazložitvi se je osredotočilo na učinke sporne določbe v postopkih na prvi stopnji, zlasti ko gre za zavrženje tožb, za katere veljajo prekluzivni roki materialnega prava.

(6) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011, Uradni list RS, št. 58/11.

(7) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165).

(8) Na podlagi smiselne uporabe šestega odstavka 324. člena ZPP, ki govori o pravnem pouku v sodbi in se na podlagi 332. člena ZPP uporablja tudi za sklepe.

(9) Tako je ravnalo sodišče tudi v pritožnikovem primeru, kjer je v delu pravnega pouka sklepa o izvršbi, ki se nanaša na ugovor, navedlo rok za vložitev ugovora, pri katerem sodišču in v koliko izvodih se ugovor vloži, opozorilo, da mora biti ugovor obrazložen, sicer se bo štel za neutemeljen, opozorilo na posledice neplačila sodne takse ter opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP.

(10) M. Pavčnik, Ustavnoskladna razlaga (zakona), Pravnik, št. 7–8 (2012), str. 504–505.

(11) M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 510–511.

(12) Sámo ali po navodilu Višjega sodišča.

(13) Ali bi v tem primeru Okrajno sodišče (po izteku roka za ugovor) pritožniku moralo dati le možnost, da v dodatnem roku on sam ali »pravilni« pooblaščenec odobrita ugovor, kakor ga je vložil »nepravilni« pooblaščenec, ali pa bi mu moralo dalo možnost v tem dodatnem roku dopolniti ugovorne navedbe, je vprašanje, na katero Ustavnemu sodišču ni treba odgovoriti.