Številka: Up-355/11-15

Datum: 6. 12. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Erjavca, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Kosmač, d. o. o., Ljubljana, na seji 6. decembra 2012

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3737/2010 z dne 5. 1. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 741/2008 z dne 21. 4. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V zapuščinskem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine, tj. odškodnino, prisojeno v denacionalizacijskem postopku, ter jo razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Pri tem je upoštevalo 81. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), po katerem imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, pravni učinek samo, če je to premoženje v oporoki izrecno navedeno. Po stališču sodišča prve stopnje se oporoka zapustnice ne nanaša izrecno na podržavljeno premoženje in zato glede tega premoženja ni mogoče upoštevati oporočnega razpolaganja. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni mogoče upoštevati zapustničinega oporočnega razpolaganja, ker v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na podržavljeno nepremičnino parc. št. 626, k. o. Dravlje.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 33. in 67. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev načel pravne države (2. člen Ustave). Izpodbijana odločitev naj bi temeljila na nepravilni uporabi določb ZDen in Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, ter Uradni list RS, št. 67/01 – ZD). Pritožnik je prepričan, da je zapustnica z oporoko z dne 23. 4. 1970 razpolagala z vsem svojim premoženjem, tudi z nepremičnino parc. št. 626, k. o. Dravlje, ki naj bi jo z oporoko nesporno zapustila izključno pritožniku. Nasprotuje stališču sodišča, ki je v zvezi s to nepremičnino uporabilo pravila o zakonitem dedovanju in na njihovi podlagi pritožniku prisodilo zgolj 1/3 odškodnine in ne celotne odškodnine, kot bi mu pripadala v primeru upoštevanja pravil o oporočnem dedovanju. Poudarja, da je imela zapustnica v času sestave oporoke na sporni nepremičnini pravico uporabe. V oporoki naj bi jasno in izrecno navedla, da dedičem zapušča vse svoje nepremičnine, in sicer del svojih nepremičnin v last, tisti del nepremičnin, ki so bile nacionalizirane, pa v uporabo. Pritožnik je zato prepričan, da bi moralo sodišče glede sporne nepremičnine upoštevati vsebino oporoke. Nasprotno razlogovanje sodišča po njegovem mnenju pomeni konstruiranje volje zapustnice, kar je v neskladju s 33. in 67. členom Ustave. Tudi Ustavno sodišče naj bi v primerih dedovanja denacionaliziranega premoženja, v katerih je mogoče iz oporoke zanesljivo razbrati zapustnikovo pravo voljo, potrdilo načelo primarnosti oporočnega dedovanja (prim. odločbo št. U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993, Uradni list RS, št. 4/94, in OdlUS II, 118). Sodišči naj bi z zanikanjem tega načela navkljub dejstvu, da je mogoče iz oporoke brez kakršnega koli dvoma razbrati voljo zapustnice, kršili pravico pritožnika do dedovanja iz 33. in 67. člena Ustave. Pritožnik nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, po katerem nepremičnina in odškodnina zanjo nista ista stvar. Takšno stališče po njegovem mnenju pomeni neutemeljeno razlikovanje pravnega položaja dedičev oseb, ki jim je bilo v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno v naravi, in tistih, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v obliki odškodnine. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-355/11 z dne 2. 10. 2012 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor drugim udeležencem zapuščinskega postopka. Na navedbe pritožnika je odgovoril zakoniti dedič Aleš Erjavec. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da se izpodbijana odločitev sodišča ne opira na stališča, ki bi bila nesprejemljiva z vidika 33. člena Ustave. Poudarja, da je zapustnica z oporoko razpolagala zgolj s premoženjem, ki je bilo v trenutku pisanja oporoke dejansko v njeni lasti oziroma posesti; nikakor pa ni mogoče sklepati, da je zapustnica ob pisanju oporoke imela v mislih tudi odvzeto (nacionalizirano) premoženje. Tudi oporočnega določila, da »vse ostale nepremičnine« zapušča pritožniku, ni mogoče razlagati v korist oporočnega dediča – pritožnika. Trditve o nerazumni pravni obrazložitvi sklepa Višjega sodišča oziroma o njeni arbitrarnosti se zdijo zakonitemu dediču očitno zgrešene. Zakoniti dedič poudarja, da je bil za sporno parcelo sklenjen Sporazum o odškodnini z dne 20. 8. 1981, na podlagi katerega je zapustnica prejela odškodnino za odvzeto pravico uporabe na sporni parceli. V času pisanja oporoke je zapustnica sicer še razpolagala s pravico uporabe na sporni nepremičnini, v času svoje smrti (tj. 2. 12. 1981) pa naj te pravice ne bi več imela. Zato naj bi bila vsa pritožnikova navajanja v zvezi z jezikovno razlago pojma pravice uporabe brezpredmetna.
4. Odgovor zakonitega dediča Aleša Erjavca je bil poslan pritožniku, ki se je na navedbe v odgovoru odzval v vlogi z dne 16. 11. 2012. Pritožnik vztraja pri svojih navedbah v ustavni pritožbi in kot neutemeljene zavrača trditve zakonitega dediča. Zlasti zavrača trditev zakonitega dediča, da naj bi na podlagi sklenjenega sporazuma o odškodnini z dne 20. 8. 1981 zapustnica ne razpolagala več niti s pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ta trditev naj bi bila ovržena tako s podatki iz zemljiške knjige kot tudi s samim dejstvom, da je bila zapustnici za podržavljeno premoženje (vključno s spornimi nepremičninami) na podlagi pravnomočnih odločb, izdanih v denacionalizacijskem postopku, priznana odškodnina (zaradi nemožnosti vrnitve premoženja v naravi). Pritožnik znova opozarja na protiustavnost stališča sodišča, po katerem nepremičnina in odškodnina zanjo nista ista stvar. Poudarja, da zapustniki, ki so umrli pred sprejetjem ZDen leta 1991, ob sestavi oporoke niso mogli predvideti načina vrnitve njihovega podržavljenega premoženja.

5. Predmet dedovanja v obravnavani zadevi je v denacionalizacijskem postopku določena odškodnina zaradi nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi, in sicer parc. št. 626, k. o. Dravlje, ki naj bi jo zapustnica z oporoko zapustila izključno pritožniku. Pritožnik nasprotuje stališču sodišča, ki je v zvezi s to nepremičnino uporabilo pravila o zakonitem dedovanju in na tej podlagi pritožniku prisodilo zgolj 1/3 odškodnine (in ne celotne odškodnine, kot bi mu pripadala v primeru uporabe določb o oporočnem dedovanju). Pritožnik je prepričan, da bi moralo sodišče glede sporne nepremičnine upoštevati vsebino oporoke.(1) Po njegovem mnenju sta sodišči s tem, ko kljub jasno izraženi volji zapustnice v oporoki nista upoštevali oporočnega razpolaganja, kršili pravico do dedovanja iz 33. in 67. člena Ustave. Glede na takšne trditve je Ustavno sodišče preizkusilo, ali izpodbijana sodna odločba temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice iz 33. člena Ustave.
6. Izpodbijana odločitev temelji na razlagi 81. člena ZDen.(2) Z odločbo št. U-I-96/92 je Ustavno sodišče presodilo, da 81. člen ZDen ni v neskladju z Ustavo. Sprejelo je stališče, da zakonodajalec s tem, ko je glede na dejanski in pravni položaj v primeru denacionaliziranega premoženja dal prednost zakonitemu dedovanju, ni kršil ustavne pravice do zasebne pravice in dedovanja (33. člen Ustave). Eden od ključnih argumentov je bil, da bi ureditev, ki bi v vseh primerih omogočala ugotavljanje domnevne zapustnikove volje, pomenila konstruiranje njegove volje, poleg tega bi bilo ugotavljanje domnevne zapustnikove volje lahko povezano z dolgotrajnimi spori med zakonitimi in oporočnimi dediči. V odločbi št. Up-1734/07, U-I-149/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 91)(3) je Ustavno sodišče kot neskladno s pravico do dedovanja ocenilo stališče, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker oporočno razpolaganje ne omenja denacionalizacije in ni zapisano z besedilom, s katerim bi bilo premoženje izrecno našteto. Za ureditev, ki bi izključevala jasno zapustnikovo oporočno razpolaganje, po presoji Ustavnega sodišča ni ustavno dopustnega cilja, zato bi bila takšna ureditev v neskladju s 33. členom Ustave. Iz navedene odločbe izhaja, da je za priznanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju s podržavljenim premoženjem pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem, in ne, kako ga je imenoval. Pri jasni vsebini oporočnega razpolaganja ne gre za ugotavljanje domnevne volje zapustnika, ki bi bilo povezano z dolgotrajnimi spori med oporočnimi in zakonitimi dediči.
7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na stališče, da je za presojo, ali je oporočiteljica razpolagala tudi s tem denacionaliziranim premoženjem, odločilno besedilo oporoke, iz katerega izhaja, da je z oporoko razdelila »svoje premoženje« – torej tisto, s čimer je razpolagala, in da je izrecno ločila »del svojih nepremičnin v last oziroma uporabo, kolikor so bile iste nacionalizirane«. To po presoji sodišča izkazuje, da je oporočiteljica ločevala pravni položaj teh nepremičnin in je v oporoko vključila le tisto premoženje in v tolikšnem obsegu, kot ga je imela ob sestavi oporoke. Po stališču sodišča prve stopnje iz oporoke ni mogoče nedvoumno, brez konstruiranja volje zapustnice, sklepati, da je zapustnica pričakovala vrnitev tega premoženja in nakazala, kako ga razdeliti, ali ga še vedno štela za svojega. Tudi če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da se oporoka nanaša na denacionalizirane nepremičnine, po njegovi presoji ni dopustno konstruiranje oporoke do te mere, da bi sodišče štelo, da bi zapustnica tudi odškodnino namenila istim dedičem v istem obsegu.
8. Tudi obrazložitev Višjega sodišča temelji na stališču, da ima oporočno razpolaganje glede denacionaliziranega premoženja pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Pri tem se je Višje sodišče oprlo na 81. člen ZDen. Po presoji Višjega sodišča iz zapustničine oporoke izrecno ne izhaja, da bi zapustnica s sporno nepremičnino parc. št. 626, k. o. Dravlje, razpolagala v korist pritožnika, saj bi samo v takem primeru prišlo v poštev oporočno dedovanje. Višje sodišče je tako pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati pravila o zakonitem dedovanju.
9. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, je za priznanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju s podržavljenim premoženjem pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem, in ne, kako ga je imenoval. Razlaga sodišča, ki bi izključevala jasno zapustnikovo oporočno razpolaganje s podržavljenim premoženjem, je v nasprotju s pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave. V obravnavani zadevi sta takšno razlago 81. člena ZDen sprejeli sodišči, ki sta šteli, da se zapustničina oporoka ne nanaša izrecno na denacionalizirano premoženje in da zato ni mogoče upoštevati njenega oporočnega razpolaganja. Vendar iz zapustničine oporoke jasno izhaja, da se njeno oporočno razpolaganje nanaša tudi na podržavljeno premoženje (pri čemer je zapustnica glede podržavljenih nepremičnin na dediče prenesla le pravico uporabe). Upoštevajoč besedilo oporoke je mogoče določno opredeliti, katere nepremičnine (tako tiste, ki jih je imela v lasti, kot tiste, ki so bile podržavljene) je zapustnica naklonila vsakemu od oporočnih dedičev. Glede na stališče, sprejeto v odločbi št. Up-1734/07, U-I-149/07, podrobnejše konkretiziranje ni potrebno, temveč zadošča jasno izražena volja zapustnice, da se oporočno razpolaganje nanaša tudi na podržavljeno premoženje. Odrekanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju v danem primeru tako pomeni izključevanje zapustničine jasno izražene volje, kar je v nasprotju s pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave.
10. Pritožnik utemeljeno opozarja tudi na spornost stališča sodišča prve stopnje, po katerem nepremičnina in odškodnina zanjo nista isto premoženje, saj to pomeni nedopustno razlikovanje dedičev, ki jim je bilo v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno v naravi, in tistih, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v obliki odškodnine zaradi nemožnosti vrnitve v naravi. V sodni praksi je sprejeto stališče, da so, upoštevajoč 2. člen ZDen, vrnjena nepremičnina, nadomestno zemljišče ali odškodnina zaradi nemožnosti vrnitve v naravi le različne oblike denacionalizacije in da iz 81. člena ZDen ne izhaja zahteva, da bi moral zapustnik v oporoki izrecno opredeliti tudi obliko, v kateri mu bo podržavljeno premoženje vrnjeno.(4) Zato ni mogoče pritrditi stališču zakonitega dediča Aleša Erjavca, da zapustnica ni mogla oporočno razpolagati s sporno nepremičnino, ki ji je bila kasneje v denacionalizacijskem postopku vrnjena v obliki odškodnine (v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe). Na drugačno presojo tudi ne more vplivati okoliščina, da je bil za sporno nepremičnino sklenjen Sporazum o odškodnini z dne 20. 8. 1981, na podlagi katerega je zapustnica prejela odškodnino za odvzeto pravico uporabe te nepremičnine.
11. Ker izpodbijana sklepa temeljita na stališču, ki krši pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave, ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Zapustnica je v oporoki z dne 23. 4. 1970 zapisala, da za dediče svojega premoženja postavlja svoje tri otroke, ki jim zapušča vsakemu naslednji del svojih nepremičnin v last oziroma v uporabo, v kolikor so iste nacionalizirane. Pri prvih dveh dedičih je nepremičnine, ki jih je zapustila vsakemu od njiju, opredelila z domačimi imeni, pri tretjem dediču (tj. ustavnem pritožniku) pa je zapisala, da mu zapušča vse ostale nepremičnine.

(2) Člen 81 ZDen določa: »Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.«

(3) S to odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo odločitev sodišč, izdano v zapuščinskem postopku, na podlagi katere je glede denacionaliziranega premoženja nastopilo zakonito dedovanje, ker zapustnica v oporoki ni izrecno navedla, da razpolaga tudi z denacionaliziranim premoženjem.

(4) Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1073/2011 z dne 30. 3. 2011 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 846/2010 z dne 5. 5. 2010.