Številka: P-11/12-5

Datum: 19. 12. 2012

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Maribor, na seji 19. decembra 2012

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Postaje prometne policije Maribor št. 2240-776/2012/12 z dne 25. 4. 2012, je pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

1. Postaja prometne policije Maribor je na podlagi prvega odstavka 103. člena ter drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila obdolžilni predlog zaradi prekrškov po desetem odstavku 110. člena in po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/10 in 57/12 – v nadaljevanju ZPrCP).
2. Okrajno sodišče v Mariboru se je izreklo za stvarno nepristojno za vodenje postopka o prekršku glede prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP. V sklepu navaja, da je obdolžilni predlog zoper obdolženca podan zaradi napačne pravne opredelitve prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP, saj naj v konkretnem primeru ne bi šlo za kršitev 7. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP, temveč za kršitev 1., 3. ali 4. točke drugega odstavka 110. člena ZPrCP in s tem za prekršek po petem odstavku 110. člena ZPrCP. Iz obdolžilnega predloga naj bi izhajalo, da naj bi obdolženi kot voznik avtomobila trčil v pešca; ta je po trčenju obležal na cestišču, nato pa naj bi obdolženi vožnjo nadaljeval, ne da bi nudil pomoč oškodovancu. Po oceni sodišča tako iz obdolžilnega predloga ne izhaja, da naj bi obdolženi kraj nesreče zapustil med ogledom, saj naj se ogled sploh še ne bi začel.
3. Postaja prometne policije Maribor zavrača svojo pristojnost. Navaja, da je obdolženi takoj po povzročitvi nesreče zapustil kraj prometne nesreče, s čimer je kršil 7. točko drugega odstavka 110. člena ZPrCP, saj bi moral počakati na kraju nesreče, dokler ogled ne bi bil končan, čeprav se ta res še ni začel. Za prometno nesrečo III. kategorije naj bi bil ogled kraja prometne nesreče obvezen po določbi prvega odstavka 111. člena ZPrCP, iz česar naj bi izhajala obveznost obdolženega, da mora ostati na kraju prometne nesreče, dokler ogled ni končan. Prekrškovni organ zato meni, da je pravna opredelitev prekrška po desetem odstavku 110. člena ZPrCP pravilna in da je podana pristojnost sodišča, saj je poleg globe za navedeni prekršek predpisana tudi stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je, skladno s šesto alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1, razlog, zaradi katerega hitri postopek ni dovoljen.

4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.
5. Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči ureja 52. člen ZP-1, ki v drugi alineji drugega odstavka določa, da hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
6. Sodišče po uradni dolžnosti pazi na svojo stvarno pristojnost. Pri tem je dolžno upoštevati kriterije iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki razmejujejo pristojnost med sodišči in prekrškovnimi organi. V tem primeru je stvarna pristojnost odvisna od pravne kvalifikacije prekrška, očitanega obdolžencu, oziroma nanjo vezane sankcije za prekršek. Po mnenju prekrškovnega organa gre namreč za prekršek po desetem odstavku 110. člena ZPrCP, za katerega je predpisana tudi stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar preprečuje izvedbo hitrega postopka. Okrajno sodišče pa meni, da je taka pravna kvalifikacija napačna in da gre za prekršek po petem odstavku 110. člena ZPrCP, za katerega je predpisana le globa, za njegovo obravnavo na prvi stopnji pa naj bi bil pristojen prekrškovni organ.
7. Pri presoji stvarne pristojnosti za odločanje, kot ene izmed procesnih predpostavk, mora sodišče v primerih, ko je pristojnost odvisna od pravne kvalifikacije prekrška, preveriti le, ali je že na prvi pogled razvidno, da niso podane okoliščine, na katere prekrškovni organ veže strožjo pravno kvalifikacijo prekrška. Pri tem se ne more spuščati v podrobno razlago norme materialnega prava, saj bi to pomenilo vnaprejšnje odločanje o stvari. Le v takem primeru lahko govorimo o očitno napačni pravni kvalifikaciji (primerjaj odločbo št. P-26/08 z dne 3. 12. 2009, Uradni list RS, št. 104/09, in OdlUS XVIII, 53). V obravnavanem primeru pa sodišče do zaključka, da je pravna kvalifikacija očitno napačna, pride šele s podrobno razlago norme materialnega prava.
8. Pravna kvalifikacija prekrška, kot izhaja iz obdolžilnega predloga, ni očitno napačna, zato je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje v postopku o prekršku pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.