Številka: Up-905/12-15

Datum: 19. 12. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja Igorja Wieserja, Šempas, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 19. decembra 2012

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 169/2012 z dne 23. 7. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 745/2011 z dne 19. 4. 2012 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad pritožnikom (dolžnikom) in določilo upraviteljico. Zoper odločitev se je pritožnik pritožil, vendar je Višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Presodilo je, da drugega odstavka 244. člena in četrtega odstavka 387. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11 − v nadaljevanju ZFPPIPP) ni mogoče razumeti na način, da mora nov sklep o začetku stečajnega postopka temeljiti zgolj na dejstvih, ki so nastala do izdaje prvega sklepa o začetku stečajnega postopka, da poizvedba pri Davčnem uradu v Novi Gorici ni bila nezakonita, da ni utemeljena trditev, da dolžniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sta pritožnik in njegov pooblaščenec v postopku sodelovala, ter da ni mogoče upoštevati trditve pritožnika v zvezi s procesno legitimacijo upnika družbe MGM, d. o. o., Nova Gorica, za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in v zvezi s pritožnikovo insolventnostjo, ker bi te trditve že lahko podal v ugovoru po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 15., 22., 23., 25., 34., 49. in 74. člena Ustave. Navaja, da je bil že v predhodnem postopku prikrajšan za sodno varstvo, saj je sodišče njegov ugovor zoper prvotni sklep o začetku stečajnega postopka št. St 745/2011 z dne 19. 5. 2011 zavrglo, ker ni bil vložen v elektronski obliki, kot to zahteva po prepričanju pritožnika protiustavni drugi odstavek 123.a člena ZFPPIPP. Tudi pravni pouk v zvezi z ugovorom naj bi bil nepopoln, odločitev o zavrženju njegovega ugovora pa naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse, ki se nanaša na vprašanje napačnega ali pomanjkljivega pravnega pouka. Čeprav je bil omenjeni sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen, naj bi pritožnik še zmeraj čutil pravne posledice, saj naj bi bil po stališču sodišča prve in druge stopnje prekludiran v trditvah, ki se nanašajo na same pogoje za začetek stečajnega postopka (insolventnost in procesna legitimacija upnika, ki je vložil predlog za začetek stečajnega postopka). Pritožnik navaja tudi, da Okrožno sodišče v Novi Gorici kljub razveljavitvi sklepa o začetku stečajnega postopka ni odpravilo posledic stečajnega postopka, saj naj bi v poslovnem registru, ki se vodi pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES), ostala zaznamba začetka stečajnega postopka, kar naj bi imelo zanj nepopravljive škodljive posledice. Nova, izpodbijana odločitev o začetku stečajnega postopka naj bi temeljila na vlogah upnika Romana Žižmonda z dne 24. 8. 2011 in 7. 9. 2011 (pravilno 8. 9. 2011), ki sta bili vloženi v ponovljenem predhodnem postopku, zato bi moral pritožnik dobiti možnost, da zoper njiju vloži ugovor, v vsakem primeru pa naj bi bilo arbitrarno stališče, da je v tem delu pritožnik prekludiran, ker je bil njegov ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP zoper predlog za začetek stečajnega postopka druge upnice družbe MGM zavržen. Pritožnik se ne strinja s stališčem Višjega sodišča, da v pritožbi ni zadosti obrazložil svojega očitka, da se sodišče do njegovih navedb v zvezi z upnikom Žižmondom ni opredelilo. Poleg tega odločitev temelji na poizvedbi, ki jo je prvostopenjsko sodišče naredilo po uradni dolžnosti in glede katere se pritožnik ni imel možnosti izjaviti. Zato naj bi šlo pri izpodbijanem sklepu za »sklep presenečenja«. Pritožnik navaja, da je imel od 19. 5. 2011 blokiran transakcijski račun in da je bil zaradi neizbrisa zaznambe začetka stečajnega postopka iz poslovnega registra AJPES povsem onesposobljen ter da je imel na transakcijskem računu zadostna sredstva za plačilo davkov in prispevkov za upnika Žižmonda, vendar plačila ni mogel izvesti zaradi posledic ravnanj prvostopenjskega sodišča. Zato naj bi bila logična posledica, da je na dan 19. 6. 2011 izpolnjeval pogoje za začetek stečajnega postopka, ker je od 1. 3. 2011 do 19. 6. 2011 že preteklo tri mesece, ki so odločilni za nastop domneve o trajni nelikvidnosti iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožnik še meni, da upnika Žižmonda sploh ni mogoče šteti za upravičenega predlagatelja in da je bil zato stečaj uveden po »uradni dolžnosti« ter da bi se vprašanje insolventnosti moralo presojati na dan izdaje prvega sklepa o začetku stečajnega postopka (19. 5. 2011), saj od tega trenutka tudi nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka, če je sklep o začetku stečajnega postopka po pritožbi razveljavljen in je izdan nov sklep o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP), stečajni dolžnik pa tudi ne more več poslovati in zato že zaradi neposlovanja postane insolventen. Pritožnik navaja, da je vse to navajal v pritožbi in da se Višje sodišče do teh očitkov ni opredelilo. Glede upnika Žižmonda naj bi Višje sodišče le pavšalno navedlo, da se je »pridružil kot predlagatelj postopka«, pri čemer naj ne bi navedlo, iz katere navedbe prvostopenjskega sodišča to izhaja, prav tako pa se naj ne bi opredelilo do ključnih pritožbenih navedb, da mora predlagatelj stečajnega postopka izpolnjevati pogoje po ZFPPIPP. Pritožnik še meni, da gre v njegovem primeru za tako hude kršitve človekovih pravic, da je prizadeto tudi njegovo osebno dostojanstvo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-905/12 z dne 2. 10. 2012 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal nadaljnje opravljanje dejanj v postopku osebnega stečaja, ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. St 745/2011 z dne 19. 4. 2011. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.
4. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo upnike stečajnega dolžnika samostojnega podjetnika Izi oblazinjeno pohištvo Igor Wieser, s. p., Nova Gorica, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, da se lahko izjavijo o ustavni pritožbi. Na ustavno pritožbo je odgovorila družba MGM, d. o. o., Nova Gorica, ki navaja, da je pritožnik insolventen in da upniki zaradi pritožnikovega izmikanja, izmišljevanja terjatev, prikrivanja listin in odtujevanja premoženja ne bodo poplačani, saj jim država ne zagotavlja varstva.

5. Iz listin, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, izhaja, da je sodišče prve stopnje zoper njega prvič začelo postopek osebnega stečaja na podlagi predloga upnice družbe MGM z dne 31. 3. 2011. To odločitev je sodišče prve stopnje utemeljijo z (izpodbojno) zakonito domnevo o obstoju stečajnega razloga, opredeljeno v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP,(1) potem ko je bil pravnomočno zavržen pritožnikov ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka, ker ni bil vložen v elektronski obliki (drugi odstavek 123.a člena ZFPPIPP). Po pritožbi upnika Sebastjana Vetriha je Višje sodišče (prvi) sklep o začetku stečajnega postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek – 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP – sodišču prve stopnje pa naložilo, da mora presoditi, ali je dolžnik insolventen, in pri tem obravnavati pritožbene navedbe upnika.
6. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni več odločalo na podlagi predloga za začetek stečajnega postopka upnice družbe MGM, temveč na podlagi vlog upnika Žižmonda z dne 24. 8. 2011 in 8. 9. 2011. Presodilo je, da je ta upnik procesno legitimiran za vložitev predloga in da je podan stečajni razlog, ki pa temelji na (neizpodbojni) zakoniti domnevi iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP(2) (v prvotnem postopku je bil stečajni razlog utemeljen z zakonito domnevo iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je sicer v ponovljenem postopku po uradni dolžnosti opravilo poizvedbe pri Davčnem uradu Nova Gorica, ki je sodišču sporočil, da pritožnik od 1. 3. 2011 ni poravnal nobenih davkov in prispevkov za tega upnika in da plačilo, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, ni bilo odloženo. Glede na to je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pritožnik z upoštevanjem Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – ZDR), po katerem se plača delavcu plačuje za obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, in najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, 19. 6. 2011 že v tolikšni zamudi, da ga je treba, skladno z domnevno bazo iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, šteti za »dolgoročno plačilno nesposobnega« (pravilno trajneje nelikvidnega(3)). S tem je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj stečajnega razloga.
7. Sodišče prve stopnje je zato ponovno izdalo sklep o začetku stečajnega postopka. Pri tem ni upoštevalo trditev pritožnika, ki naj bi govorile proti začetku postopka osebnega stečaja. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s stališčem, da naj bi bil pritožnik »z zavrženjem ugovora v teh navedbah in trditvah prekludiran«. Višje sodišče je njegove pritožbene navedbe v zvezi s tem upnikom opredelilo, da niso obrazložene v zadostni meri, da bi se do njih lahko bolj podrobno opredelilo v drugostopenjskem sklepu. Po mnenju Višjega sodišča se je sicer upnik Žižmond postopku »pridružil kot predlagatelj« stečajnega postopka. Zato so po presoji Višjega sodišča neutemeljene pritožnikove navedbe, da vlogi upnika Žižmonda nista predlog za začetek stečajnega postopka.
8. Pritožnik sodiščema očita, da nova, izpodbijana odločitev o začetku stečajnega postopka temelji na vlogah upnika Žižmonda z dne 24. 8. 2011 in 8. 9. 2011, ki sta bili vloženi v ponovljenem predhodnem postopku in ki jih ni mogoče šteti za predlog za začetek stečajnega postopka. Po mnenju pritožnika je namreč Žižmond le stranka predhodnega postopka po 3. točki 55. člena ZFPPIPP in ne predlagatelj postopka iz 54. člena ZFPPIPP. Zato naj bi bil postopek osebnega stečaja začet brez ustreznega predloga in sodišče naj bi ravnalo arbitrarno. Če pa bi že vlogi upnika Žižmonda šteli za predlog za začetek postopka osebnega stečaja, bi moral pritožnik dobiti možnost, da zoper njiju vloži ugovor, saj naj bi šlo za nov predlog za začetek stečajnega postopka. V vsakem primeru pa naj bi bilo arbitrarno stališče, da je v tem delu pritožnik prekludiran, ker je bil njegov ugovor po drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP zoper predlog za začetek stečajnega postopka druge upnice (družbe MGM) zavržen. Zato naj bi bil pritožnik prikrajšan v svoji pravici do izjave.
9. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa presojalo z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, natančneje, preizkusilo je, ali je bila odločitev sodišč o začetku postopka osebnega stečaja na podlagi vlog upnika Žižmonda arbitrarna in ali je bila pritožniku v postopku osebnega stečaja zagotovljena pravica do izjave v postopku.
10. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice izhaja več zahtev, med njimi tudi zahteva po kontradiktornem postopku oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj,(4) in s tem možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli, kar velja ne le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora.(5) Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(6)
11. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma v primeru, ko sodišče sodne odločbe sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej povsem samovoljno.(7) Zato lahko Ustavno sodišče kljub temu, da uporabe zakonskega prava samega po sebi ne presoja, navedbe pritožnika, s katerimi ta nasprotuje pravni presoji sodišča o položaju upnika Žižmonda, preizkusi z vidika, ali gre morda za očitno napačno ali samovoljno odločitev.
12. Procesni subjekti so osebe, ki so v civilnem procesu nosilci z zakonom določenih pravic in dolžnosti. Poleg sodišča so najpomembnejši procesni subjekt stranke postopka. S tem ko ZFPPIPP določeni osebi prizna položaj stranke v postopku zaradi insolventnosti, ji podeli upravičenje opravljati procesna dejanja (zlasti vlagati predloge, o katerih mora sodišče odločati, in pravna sredstva) v tem postopku, s katerimi lahko vpliva na tek in izid postopka.(8) Stranke predhodnega postopka zaradi insolventnosti so po 55. členu ZFPPIPP: 1) predlagatelj postopka, 2) dolžnik, proti kateremu je bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka, če ni njegov predlagatelj, in 3) upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu je bil vložen predlog za začetek postopka, če prijavi svojo udeležbo v predhodnem postopku. Predlagatelj postopka je v skladu s 54. členom ZFPPIPP tista oseba, ki je vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Vsebino predloga za začetek stečajnega postopka ureja 232. člen ZFPPIPP. Predlog mora vsebovati: 1) identifikacijske podatke o dolžniku, 2) opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen, in dokaze o teh dejstvih ter 3) zahtevek, da sodišče nad dolžnikom začne stečajni postopek (prvi odstavek 232. člena ZFPPIPP). Predlogu za začetek stečajnega postopka je treba priložiti morebitne listinske dokaze o tem, da je dolžnik postal insolventen, in dokaz o plačilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 232. člena ZFPPIPP). Ker je založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka, ima predlog, ob vložitvi katerega predujem ni bil založen, značilnosti nepopolne vloge (prvi odstavek 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Če predlagatelj v roku, ki ga določi sodišče za dopolnitev predloga, predujma ne založi, sodišče predlog zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kadar predlog vloži upnik, mora ta vsebovati tudi opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, predlogu pa mora priložiti morebitne listinske dokaze o svoji terjatvi in zamudi z njenim plačilom (četrti in peti odstavek 232. člena ZFPPIPP).
13. Iz navedenega izhaja, da ZFPPIPP razlikuje med dvema različnima položajema upnikov v predhodnem postopku: med upnikom predlagateljem postopka in upnikom udeležencem predhodnega postopka. V obeh položajih mora upnik izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom in s tem v primeru upnika predlagatelja pravni interes za vodenje stečajnega postopka, v primeru upnika udeleženca predhodnega postopka pa pravni interes za udeležbo v predhodnem postopku. Položaja upnika predlagatelja in upnika udeleženca pa se med seboj razlikujeta v tem, da mora upnik predlagatelj izkazati še, da dolžnik zamuja s plačilom verjetno izkazane terjatve predlagatelja več kot dva meseca, in založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, česar upniku kot udeležencu predhodnega postopka ni treba storiti. Poleg tega mora predlog za začetek stečajnega postopka vsebovati zahtevek, naj sodišče začne nad dolžnikom stečajni postopek, upnik udeleženec predhodnega postopka pa mora zgolj prijaviti svojo udeležbo v predhodnem postopku.
14. Iz vloge upnika Žižmonda z dne 24. 8. 2011 (priložene k pritožbi), poimenovane »Vloga«, izhaja predlog, naj se mu prizna položaj stranke predhodnega postopka. V zvezi s tem je upnik Žižmond zatrjeval, da ima zoper pritožnika zapadle terjatve iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 2011, plače za mesece marec, junij in julij ter delno april 2011, davkov in prispevkov za meseca marec in april 2011 ter povračilo stroškov malice za mesece marec do avgust 2011. Poleg tega se je upnik Žižmond skliceval tudi na okoliščine, ki ustrezajo domnevnima bazama iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, predlagal pa je, naj sodišče odloči, da se nad pritožnikom začne stečajni postopek, kot ga je predlagala upnica družba MGM.
15. S položajem upnika Žižmonda kot stranke (ponovljenega) predhodnega postopka se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo. Njegovo vlogo z dne 24. 8. 2011 je opredelilo kot predlog za začetek stečajnega postopka.(9) Pritožnik je v vlogi, poimenovani »Tretja pripravljalna vloga«, z dne 22. 9. 2011, ugovarjal, da delavci, torej tudi upnik Žižmond, niso predlagatelji postopka, temveč je to družba MGM. Svoje navedbe je ponovil tudi v vlogi, poimenovani »Peta pripravljalna vloga«, z dne 14. 10. 2011, in, kot izhaja iz zapisnika, na naroku za ugotovitev, ali so podani pogoji za začetek stečajnega postopka, opravljenem 14. 9. 2011. Sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo. Sprejelo je namreč stališče, da je pritožnik v zvezi z navedbami, ki bi govorile zoper začetek stečaja, prekludiran, ker je bil zavržen njegov ugovor zoper predlog o začetku stečajnega postopka upnice družbe MGM.
16. V obravnavani zadevi je bistveno, da se je ponovljeni postopek (zaradi razveljavitve prvega sklepa o začetku postopka osebnega stečaja, izdanega na podlagi predloga upnice družbe MGM), osredotočil na vlogi upnika Žižmonda, ki sta bili vloženi potem, ko je bil pritožnikov ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka upnice MGM pravnomočno zavržen,(10) medtem ko predlog upnice družbe MGM za začetek stečajnega postopka, upoštevaje izpodbijana sklepa sodišč, za njuno odločitev ni bil pomemben. Ker za odločitev v ponovljenem postopku predlog upnice družbe MGM ni bil pomemben, pomembni pa sta postali kasneje vloženi vlogi drugega upnika z drugačno trditveno podlago, pritožnik v zvezi z njima zaradi zavrženja njegovega ugovora zoper prvi sklep o začetku stečajnega postopka ni mogel biti prekludiran. Pritožnik bi zato moral imeti možnost, da se o njiju izjavi. Zato pomeni stališče sodišča prve stopnje, da je pritožnik v zvezi z navedbami, ki bi govorile zoper začetek stečaja, prekludiran, kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ta kršitev ni bila sanirana s tem, da se je pritožnik udeleževal narokov in vlagal pripravljalne vloge, kot zmotno navaja Višje sodišče. Četudi drži, da se je pritožnik narokov udeleževal in vlagal pripravljalne vloge, to na njegov procesni položaj ni imelo vpliva, ker njegovih navedb sodišče prve stopnje zaradi navedenega stališča o prekludiranosti ni upoštevalo. Ker ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, temveč je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic,(11) je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno, da zaradi navedenega stališča o prekludiranosti pritožniku kljub sodelovanju v postopku v resnici ni bilo omogočeno, da se v postopku osebnega stečaja učinkovito brani zoper trditve iz vlog upnika Žižmonda. Ker je Višje sodišče vlogi upnika Žižmonda v bistvu opredelilo kot predlog za začetek stečajnega postopka, saj je štelo, da se je ponovljenemu predhodnemu postopku »pridružil kot predlagatelj stečajnega postopka«, je zato prav tako prišlo do kršitve pravice do izjave. V tem primeru je namreč šlo za drug in glede na trenutek vložitve za nov predlog za začetek stečajnega postopka z drugačno dejansko in pravno utemeljitvijo stečajnega razloga. Zato bi moral biti tudi ta predlog za začetek stečajnega postopka vročen pritožniku v skladu z izrecno zahtevo iz prvega odstavka 235. člena ZFPPIPP, pritožnik pa bi zoper njega lahko vložil ugovor, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP).
17. Kot izhaja iz priložene pritožbe zoper izpodbijani sklep o začetku stečajnega postopka, je pritožnik navedeno kršitev pravice do izjave uveljavljal v pritožbi. Vendar Višje sodišče kršitve pravice iz 22. člena Ustave sodišča prve stopnje ni saniralo, saj se do tega pritožnikovega očitka ni opredelilo. Njegove pritožbene navedbe s tem v zvezi je opredelilo kot premalo obrazložene in »navržene«. Ocena (ne)obrazloženosti navedb je vprašanje, v katero Ustavno sodišče ne more posegati, razen če bi bilo očitno napačno.(12) Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Pritožnik je namreč v pritožbi jasno navedel, da bi morale biti njegove navedbe v zvezi z vlogama upnika Žižmonda upoštevane in da je prikrajšan pri uresničevanju pravice do izjave; v primeru, da bi vlogi upnika Žižmonda šteli za predlog za začetek stečajnega postopka, pa bi ti vlogi morali biti pritožniku vročeni zaradi možnosti vložitve ugovora. Zaradi očitno napačne opredelitve pritožnikovih pritožbenih navedb o kršitvi pravice do izjave v zvezi z vlogama Žižmonda kot premalo obrazloženih oziroma navrženih Višje sodišče ni saniralo kršitve pritožnikove pravice do izjave.
18. Sodišči sta tako pritožniku odvzeli možnost izjaviti se o vlogah upnika Žižmonda. Takšna odločitev sodišč je izvotlila pritožnikovo pravico do izjave in pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
19. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do položaja upnika Žižmonda kot stranke predhodnega postopka, ker navedb pritožnika, da ta upnik ni predlagatelj, zaradi stališča o pritožnikovi prekludiranosti ni upoštevalo. Do njega pa se je opredelilo Višje sodišče. Sprejelo je stališče, da »iz vloge z dne 24. 8. 2011 izhaja, da se je tudi upnik Žižmond postopku pridružil kot predlagatelj stečajnega postopka«. Kot je že bilo pojasnjeno, ZFPPIPP pozna (le) dva položaja upnikov kot strank v predhodnem postopku, ki se med seboj razlikujeta, in sicer upnika predlagatelja postopka (54. člen in 1. točka 55. člena v zvezi s četrtim in petim odstavkom 232. člena ZFPPIPP) ter upnika udeleženca predhodnega postopka (3. točka 55. člena ZFPPIPP). Razlikovanje njunih položajev je pomembno, ker ima poseben pomen za položaj dolžnika, ki ga opredeljuje (na primer) izrecna dolžnost sodišča, da se upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zaradi možnosti vložitve ugovora dolžniku vroči z opozorilom na pravne posledice.(13) Položaja upnika kot stranke predhodnega postopka, po katerem, kot je to opredelilo Višje sodišče, naj bi se upnik »pridružil kot predlagatelj stečajnega postopka«, ZFPPIPP ne ureja. Ob tem Višje sodišče ni pojasnilo, kakšne naj bi bile značilnosti tega procesnega položaja in kako naj bi te vplivale na pritožnikov položaj v postopku, zlasti na njegovo pravico do izjave ter možnost vložitve in vsebino ugovora zoper vlogo upnika, ki se je predhodnemu postopku »pridružil kot predlagatelj stečajnega postopka«. To pomeni, da je Višje sodišče oprlo svojo odločitev na stališče, ki pomembno vpliva na položaj dolžnika, pri tem pa spregledalo, da to stališče nima podlage v določbah ZFPPIPP, ki urejajo položaj upnika v predhodnem postopku. Odločitev o položaju upnika Žižmonda v predhodnem postopku je zato mogoče šteti za očitno napačno.(14) Tako je pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave tudi zato, ker je odločitev Višjega sodišča arbitrarna.
20. Glede na ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v nov postopek. V njem naj sodišče upošteva stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.
21. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Klampfer in Pogačar ter sodnik Mozetič.

(1) Tretji odstavek 235. člena ZFPPIPP se glasi: »Če dolžnik izjavi, da z upnikovim predlogom za začetek postopka soglaša, ali če v 15 dneh po prejemu ne vloži niti ugovora iz drugega odstavka tega člena niti zahteve iz 236. člena tega zakona, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen.«

(2) Po tej določbi se šteje in nasproten dokaz ni mogoč, da je dolžnik trajneje nelikviden, če več kot tri mesece zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, razen če je bilo plačilo teh davkov in prispevkov odloženo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(3) Prim. četrti odstavek 14. člena ZFPPIPP.

(4) Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134) in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315).

(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-728/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 68).

(6) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59) in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

(7) Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003.

(8) N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 73.

(9) Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče ukvarjalo s sestavinami »predloga«, določenimi v 232. členu ZFPPIPP.

(10) Ugovor je bil pravnomočno zavržen 21. 6. 2011, upnik Žižmond pa je vlogi vložil 24. 8. 2011 in 8. 9. 2011.

(11) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110).

(12) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-672/05 z dne 14. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 56/07, in OdlUS XVI, 94).

(13) Prvi odstavek 235. člena ZFPPIPP se glasi: »Sodišče mora dolžniku v treh delovnih dneh po prejemu vročiti upnikov predlog za začetek stečajnega postopka in ga opozoriti na pravne posledice iz tretjega odstavka tega člena.«

(14) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498-11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12).