Na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) ter drugega odstavka 1. člena in drugega odstavka 4. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03) je Državni zbor na seji dne 1. februarja 2013

tako, da se:
1. ugotovi morebitno odgovornost nadzornika slovenskega bančnega sistema Banke Slovenije (BS), za stanje v slovenskem bančnem sistemu, predvsem za več stomilijonske izgube slovenskih bank, ki so jih povzročili odpisi kreditov, ki so bili večinoma slabo zavarovani ali pa nezavarovani. Parlamentarna preiskava naj ugotovi ali je BS ustrezno ukrepala, ko so poslovne banke odobravale številne kredite, tudi za managerske odkupe podjetij (MBO), za sporne nepremičninske posle in sporne posle na območju nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ) in ali bi lahko preprečila oziroma vsaj omejila odobravanje tolikšnega števila kreditov, za katere so narejene slabitve oziroma so odpisani. Parlamentarna preiskava naj ugotovi ali je BS nalogo nadzornika opravljala neodvisno, strokovno, učinkovito in v skladu z zakonodajo ter predpisi;
2. ugotovi celotni znesek kreditov (v EUR in % celotnega portfelja bank), ki so jih od 1. 1. 1992 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, na dan 30. 9. 2012 pa so bili ti krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E oziroma odpisani. Parlamentarna preiskava naj ugotovi znesek kreditov po posameznih komitentih, ki so jih od 1. 1. 1992 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, ob odobritvi so bili višji od 100.000 evrov (oziroma protivrednosti v SIT), na dan 30. 9. 2012 pa so bili ti krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E oziroma odpisani. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti odobreni – obrestna mera, ročnost, stroški odobritve, zavarovanje kredita itd. in za kakšen namen;
3. ugotovi celotni znesek izdanih bančnih garancij (v EUR in % celotnega portfelja bank), ki so jih od 1. 1. 1992 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, na dan 30. 9. 2012 pa so bile te garancije unovčene. Parlamentarna preiskava naj nadalje ugotovi izdane bančne garancije po posameznih komitentih, ki so bile višje od 1.000.000 evrov (oziroma protivrednosti v SIT), ki so jih od 1. 1. 1992 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, na dan 30. 9. 2012 pa so bile te garancije unovčene. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi, pod kakšnimi pogoji so bile unovčene bančne garancije izdane;
4. ugotovi celotni znesek izdanih bančnih garancij (v EUR in % celotnega portfelja bank), ki so jih od 1. 1. 1992 do odreditve predmetne parlamentarne preiskave odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in za katere obstaja verjetnost, da bodo unovčene. Parlamentarna preiskava naj nadalje ugotovi izdane bančne garancije po posameznih komitentih, ki so višje od 1.000.000 evrov (oziroma protivrednosti v SIT) in ki so jih od 1. 1.1 992 do odreditve predmetne parlamentarne preiskave odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in za katere obstaja verjetnost, da bodo unovčene. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi, pod kakšnimi pogoji so bile te bančne garancije izdane;
5. ugotovi celotni znesek kreditov ter bančnih garancij (v EUR in % celotnega portfelja bank) in vseh kreditov ter vseh bančnih garancij po posameznih komitentih, ki so oziroma so bile tihe družbe ali tihi družbeniki in so jih od 1. 1. 1992 do odreditve predmetne parlamentarne preiskave odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini. Parlamentarna preiskava naj tudi ugotovi, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti oziroma bančne garancije odobreni – obrestna mera, ročnost, stroški odobritve, zavarovanje itd. in za kakšen namen;
6. ugotovi ali so banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, spoštovale in izvajale veljavne zakone ter predpise pri odobravanju in upravljanju s krediti ter bančnimi garancijami iz 2., 3., 4. in 5. točke te zahteve;
7. ugotovi oziroma razjasni posojilne politike bank v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) in njihovih odvisnih družb oziroma družb v skupini, pri odobravanju ter upravljanju kreditov in bančnih garancij iz 2., 3., 4. in 5. točke te zahteve. Parlamentarna preiskava naj ugotovi, kakšna je bila politika in postopek odobritve kreditov in bančnih garancij teh bank, kakšna je bila politika glede določitve obrestnih mer, premije za tveganje in ostalih pogojev. Ugotovi naj, kako se je te kredite in bančne garancije spremljalo oziroma kakšna je bila politika upravljanja kreditnega tveganja, kakšen je bil proces zgodnjega odkrivanja povečanja kreditnega tveganja in razvrščanja dolžnikov ter izpostavljenosti. Ugotovi naj, kako so banke upoštevale kvaliteto naložb (boniteta komitenta, klasifikacija terjatev, slabitve), koncentracijo (velika izpostavljenost komitentov in povezanih oseb, globalni limit zadolževanja (po panogah in regijah), rok dospelosti (ročnost in usklajenost z viri), kvaliteto zavarovanj in vrsto kreditov (kratkoročni, dolgoročni). Ugotovi naj katere, koliko (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih) in pod kakšnimi pogoji se je teh kreditov reprogramiralo. Parlamentarna preiskava naj tudi ugotovi, koliko in katere kredite in bančne garancije iz 2., 3., 4. in 5. točke te zahteve, so odobrile družbe v tujini in katere v Sloveniji (skupno in po posameznih komitentih), ter kdo so bili v tem času člani organov vodenja in nadzora teh družb;
8. ugotovi, kdo so bile osebe, ki so bile pristojne oziroma so odobravale kredite in bančne garancije iz 2., 3., 4. in 5. točke te zahteve. Parlamentarna preiskava naj ugotovi vloge in odgovornost članov uprav, nadzornih svetov in ostalih odgovornih oseb pri odobravanju teh kreditov. Ugotovi naj tudi vlogo in odgovornost večinskega lastnika (države oziroma aktualne vlade) ter razišče morebitno vpletenost oziroma vplivanje posameznih nosilcev javnih funkcij. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi ali obstaja sum, da je katerakoli vpletena oseba, ki je bila vpletena v financiranje oziroma odobravanje kreditov in bančnih garancij iz 2., 3., 4. in 5. točke te zahteve, pridobila kakršnokoli premoženjsko korist. Ugotovitve iz tega odstavka se za kredite bank NLB d.d. in Nova KBM d.d. nanašajo na obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 1. 2005, ter od 1. 1. 2010 do odreditve parlamentarne preiskave;
9. ugotovi, kako in na kakšen način banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni – NLB d.d., Nova KBM d.d. in ABANKA d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini krijejo izgube iz naslova odpisov in rezervacij. Parlamentarna preiskava naj ugotovi ali se zaradi tega komitentom zaračunavajo neobičajno visoke obresti za kredite in neobičajno visoke provizije za bančne storitve, ter naredi primerjava s podružnicami tujih bank v Sloveniji;
10. ugotovi, koliko je bilo sporno kreditiranje in izdajanje bančnih garancij (predvsem kreditiranje spornih managerskih prevzemov podjetij), posledica preteklega načina privatizacije družbenega premoženja, tranzicijske koncentracije kapitala, povezanosti slovenskih podjetij in ideologije nacionalnega interesa, s katero se je širilo oziroma se še danes širi prepričanje, da morajo vsa večja in pomembnejša podjetja ostati na vsak način v slovenski lasti in opravičevalo dejanja, s katerimi se je zagotavljalo, da to državno premoženje ne glede na tveganja, ceno in posledice prehaja v last posameznikov, ki pripadajo določenim slovenskim omrežjem oziroma elitam. Parlamentarna preiskava naj ugotovi ali in koliko je k sedanjemu stanju v slovenskem bančnem sistemu pripomoglo »grozdenje« položajev (kopičenje funkcij) v obdobju od 1. 1. 1992 do odreditve predmetne preiskovalne komisije, ko so lahko vodilni funkcionarji v državni administraciji, kljub očitnemu konfliktu interesov hkrati zasedali tudi vplivne položaje v gospodarskih in javnih družbah, kar jim je omogočalo neposreden vpliv na privatizacijo družbenega premoženja.
Namen parlamentarne preiskave je:
1. ugotoviti vzroke in ravnanja, ki so privedli do ponovne sanacije slovenskega bančnega sistema, razjasniti sistem nadziranja, delovanja in upravljanja slovenskega bančnega sektorja, ki je dopustil, da so slovenske banke v takšnem stanju in ugotoviti posledice, ki jih bo imela sanacija za slovensko državo. Cilj te parlamentarne preiskave pa je, da bo s svojimi razkritji in ugotovitvami pripomogla k temu, da se v Sloveniji nikoli več ne bi zgodila nova sanacija bančnega sistema, da bodo slovenske banke dolgoročno stabilne ter likvidne in da bodo normalno servisirale potrebe gospodarstva in prebivalstva.
Slovenija se nahaja že pred drugo sanacijo bančnega sistema, odkar je samostojna država. Vzrok za sanacijo je enak pri obeh primerih – banke so dodeljevale kredite podjetjem in posameznikom, ki jih niso bili sposobni odplačevati. Tudi razlogi, zakaj so banke dodeljevale take kredite so enaki – podeljevanje kreditov na podlagi političnih direktiv, nedelovanje nadzornih organov ter slabo, nestrokovno in neučinkovito upravljanje bank, pri čemer to upravljanje spremlja sum korupcije in klientelizma. Posledice takega upravljanja bank niso samo neposredni finančni stroški sanacije bank, ki jih krijejo davkoplačevalci. Zaradi vloge in pomena bank za delovanje celotnega gospodarstva ima tako upravljanje bank za posledico zmanjšanje gospodarske rasti, propadanje podjetij, povečevanje brezposelnosti ter vsesplošno zmanjšanje blaginje državljanov.
2. ugotoviti, zakaj Banka Slovenije, katere najpomembnejša naloga je nadzor bančnega sistema, ni ukrepala, ko se je odobravalo toliko kreditov, ki so danes odpisani ali pa razvrščeni v bonitetne razrede D ali E. Nadalje naj se ugotovi ali bi Banka Slovenije lahko preprečila ali pa vsaj omejila odobravanje tolikšnega števila slabih kreditov. Ugotovi naj se tudi, ali je pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije Banka Slovenije izvajala zakone ter predpise (predvsem iz področja izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti), ter ali je svoje naloge sploh opravljala in če da, ali jih je opravljala neodvisno, strokovno in učinkovito. Namen parlamentarne preiskave je tudi, da se ugotovi ali so banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, spoštovale in izvrševale veljavne zakone in predpise. Predvsem naj se ugotovi ali so bile spoštovana določila Zakona o bančništvu (ZBan-1), ki govorijo o upravljanju s tveganji.
3. ugotoviti konkretne številke in podatke, koliko kreditov (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih), komu in pod kakšnimi pogoji so odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini od 1. 1. 1992, ti krediti pa so bili na dan 30. 9. 2012 razvrščeni v bonitetni razred D ali E oziroma odpisani. Nadalje je namen te parlamentarne preiskave, da se pridobi podatke tudi za unovčene bančne garancije in bančne garancije za katere se pričakuje, da se bo to zgodilo (celoten znesek in znesek po posameznih komitentih ter pod kakšnimi pogoji so bile izdane) in kredite ter bančne garancije, ki so jih pridobile tihe družbe oziroma tihi družbeniki. Namen parlamentarne preiskave je tudi ugotoviti, koliko teh kreditov (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih) je bilo odobrenih za managerske odkupe podjetij (MBO), koliko za sporne nepremičninske posle, koliko za sporne posle na območju SFRJ in koliko za kredite, ki so jih posredno (preko podjetij v katerih so bili lastniki ali prokuristi) ali neposredno najeli posamezni nosilci javnih funkcij.
Afere povezane z managerskimi prevzemi podjetij, ki jih praviloma financirajo predvsem banke v večinski državni lasti, se v Sloveniji pojavljajo že zelo dolgo (ena prvih je managerski prevzem BTC iz leta 2001), pa vendar vse do danes ni znane jasne številke, koliko takšnih kreditov so banke v večinski državni lasti odobrile, ker Banka Slovenije jasnih in konkretnih številk ni nikoli posredovala. Seveda tudi ni znano pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti odobreni, komu se jih je odobrilo in koliko teh kreditov je že odpisanih oziroma lahko za njih pričakujemo, da ne bodo vrnjeni. Zato je namen parlamentarne preiskave pridobiti te podatke in številke.
Zaradi razsežnosti managerskih kreditov so sporni krediti iz naslova nepremičninskih poslov in poslov na območju SFRJ kar malo v ozadju. Vendar pa obstaja sum, da so tudi pri teh poslih banke v večinski državni lasti utrpele velike izgube in da so se tudi tukaj pojavljale velike nepravilnosti in celo kriminalna dejanja. Samo v aferi Agroživ naj bi NLB d.d. izgubila okoli 30 milijonov evrov, da številnih nepremičninskih poslov, med katerimi so celo taki, kjer se sploh ni skrivalo, da so bili krediti odobreni zaradi posredovanja nosilcev javnih funkcij in je bilo v naprej jasno, da ti krediti ne bodo povrnjeni (najbolj očiten primer je gradnja športnega parka Stožice) sploh ne omenjamo.
Tudi afere povezane z odobritvijo nezavarovanih ali slabo zavarovanih kreditov gospodarskim družbam, v katerih so imeli lastniške deleže posamezni nosilci javnih funkcij, te kredite pa so odobrile banke v večinski državni lasti, so danes že pozabljene (npr. afera Ultra). Klientelistično in koruptivno sodelovanje med nosilci javnih funkcij in gospodarskimi družbami ter bankami v večinski državni lasti je pojav, s katerim se v Sloveniji srečujemo že vse od njene osamosvojitve naprej. Čas je, da se končno ugotovi, koliko je bilo tega sodelovanja in kakšno škodo smo oziroma bomo davkoplačevalci zaradi tega utrpeli.
Poseben primer oziroma orodje, ki je služilo predvsem za prikrito oškodovanje državnega premoženja so bile tihe družbe. Še zlasti sporno je bilo, da so lahko bili tihi družbeniki tudi posamezniki v organih vodenja in nadzora državnih podjetij. Sumi se, da so ti tihi družbeniki sodelovali tudi z bankami v večinski državni lasti, zato je namen te parlamentarne preiskave, da se to sodelovanje razjasni in ugotovi ali so oziroma bodo tudi iz tega naslova banke v večinski državni lasti in s tem vsi slovenski davkoplačevalci, utrpeli škodo.
4. ugotoviti, ali so banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini oblikovale in izvajale ustrezno posojilno politiko ter ali se je v določenih primerih to politiko namenoma ignoriralo oziroma zaobšlo. Banke morajo biti sposobne upravljati in obvladovati tveganja. V času trajanja kreditnega razmerja se namreč dogajajo spremembe, ki vplivajo na odplačevanje obveznosti iz naslova kredita. Banke so predvsem izpostavljene kreditnemu tveganju, to je tveganju, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal v celoti in pravočasno. Zato je ključno, da banka oblikuje in izvaja takšno posojilno politiko, ki bo jasno določena ter v skladu z zakonskimi zahtevami in obstoječimi postopki v banki. Politika in postopki, ki so pravilno razviti in vpeljani, omogočajo banki vzdrževati zdrave standarde odobravanja kreditov, spremljati in kontrolirati kreditno tveganje, ustrezno oceniti nove poslovne priložnosti ter odkriti in ustrezno spremljati problematične kredite.
Zaradi velikega obsega slabih kreditov, so morale banke oblikovati visoke oslabitve in rezervacije, kar vpliva na njihov poslovni izid. Da bi ta poslovni izid izboljšale se banke zatekajo k višanju obrestne marže in nadomestil za svoje storitve. Banke v državni lasti že nekaj časa odobravajo zelo malo novih kreditov, tiste, ki pa jih odobrijo, imajo izjemno visoko obrestno mero. Zato je namen te preiskave, da se ugotovi ali banke v večinski državni lasti stroške, ki nastajajo zaradi slabih kreditov, prelagajo na prebivalstvo in gospodarstvo.
5. ugotoviti, kdo je podpisan pod spornimi kreditnimi posli oziroma kdo jih je odobril in kakšne so bile pri teh kreditih vloge in odgovornosti članov uprav in nadzornih svetov. Nadalje je namen te preiskave ugotoviti ali so se ti krediti odobravali tudi zaradi posredovanja oziroma vplivanja nosilcev javnih funkcij, kakšno vlogo so imeli lastniki in ali obstaja sum, da je katerakoli vpletena oseba pridobila kakršnokoli premoženjsko korist.
6. ugotoviti, koliko je k sedanji globoki finančni in gospodarski krizi v Sloveniji prispeval naš način privatizacije družbenega premoženja, tranzicijske koncentracije kapitala, povezanosti slovenskih podjetij, ideologija nacionalnega interesa in politična ureditev, ki je omogočala kopičenje javnih funkcij in članstev v organih upravljanja in nadzora podjetij v večinski državni lasti. Nadalje je namen ugotoviti ali in koliko so posamezniki, ki so s strokovnimi študijami zagovarjali managerske prevzeme podjetij in hkrati dokazovali škodljivost tujih investicij prispevali k temu, da so banke v večinski državni lasti začele prevzemati nadpovprečna tveganja samo zato, da so podjetja prešla v lastništvo posameznikov, ki pripadajo določenim omrežjem oziroma elitam. Namen preiskave je tudi, da se ugotovi ali so ti t.i. varuhi nacionalnega interesa imeli politične motive in ali so za svoje delovanje (sami ali preko podjetij v katerih imajo lastniške deleže) prejeli kakršnekoli materialne koristi.
Leta 2007 je takratna vlada sprejela sklep, da je opravljanje javne funkcije funkcionarjev nezdružljivo z opravljanjem nadzorne funkcije v nadzornih svetih gospodarskih družb. Vlada je takrat sprejela tudi sklep, da funkcionarji v državnih organih ne smejo biti člani nadzornih svetov pravnih oseb javnega sektorja, v katerih vlogo ustanovitelja v imenu države izvršuje Vlada, razen kjer je to izrecno določeno z zakonom. Do sprejema tega sklepa pa so lahko javni funkcionarji neposredno vplivali na potek privatizacije družbene lastnine in celo na posamezne poslovne odločitve v gospodarskih družbah in bankah. Zato je namen te preiskave tudi, da se ugotovi koliko je to vplivalo na obseg slabih kreditov, ki jih imajo danes banke v večinski državni lasti. Znan je primer, ko je bil državni sekretar v ministrstvu za ekonomske odnose tudi član upravnega odbora Sklada za razvoj (Koržetov sklad), predsednik upravnega odbora Agencije za privatizacijo ter predsednik upravnega odbora Slovenskega odškodninskega sklada (danes Slovenska odškodninska družba – SOD).
Obseg parlamentarne preiskave je:
Preiskava naj zajame sporne kredite (krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E in vsi krediti, ki so že odpisani) in sporne bančne garancije, ki so jih odobrile banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini. Predvsem naj se ugotovi, koliko je bilo tega spornega financiranja, pod kakšnimi pogoji, kako se je upravljalo oziroma ravnalo s temi spornimi krediti (predvsem iz vidika spoštovanja in izvrševanja zakonodaje, predpisov in posojilne politike posamezne banke), in kdo so bile odgovorne osebe, ki so sporne kredite odobrile. Poleg tega naj se ugotovi vloga in odgovornost pristojnih nadzornih institucij, vloga in odgovornost lastnika bank v večinski državni lasti, posameznih nosilcev javnih funkcij in morebitne povezave in interese posameznikov, ki so svojimi strokovnimi prispevki in javnim nastopanjem utemeljevali ter opravičevali dejanja, ki so privedla do spornih managerskih prevzemov. Preiskava naj se osredotoči na časovno obdobje od 1. 1. 1992 do odreditve predmetne parlamentarne preiskave, razen za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj se v primeru kreditov NLB d.d. in Nova KBM d.d. osredotoči na časovno obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 1. 2005 ter od 1. 1. 2010 do odreditve parlamentarne preiskave.