Številka: U-I-219/12-13

Up-834/12-25
Datum: 19. 12. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude A. B., C., ki ga po pooblastilu zakonitega zastopnika Č. D., C., zastopa Milan Vajda, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. decembra 2012

1. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 32648/2012 z dne 7. 8. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I Km 32648/2012 z dne 31. 7. 2012 in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 32648/2012 z dne 5. 9. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I Km 32648/2012 z dne 30. 8. 2012 je bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 471., 472. in 473. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

1. Pritožnik je starejši mladoletnik in z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ob izreku vzgojnega ukrepa ter pravnomočni sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora z blažjim ukrepom, podan med pritožbenim postopkom. Pritožnik je bil v postopku proti mladoletnikom obravnavan zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1) in je bil zoper njega 28. 6. 2012 odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišče je pritožniku 31. 7. 2012 izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom in mu hkrati podaljšalo pripor do pravnomočnosti sklepa oziroma do izvršitve izrečenega vzgojnega ukrepa.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 21., 22., 23., 25., 29. in 34. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev 19. člena Ustave. Navaja, da pomeni odreditev oziroma podaljševanje pripora zoper njega kot mlajšega (pravilno: starejšega)(1) mladoletnika prehud, prestrog in nesorazmeren poseg v njegove osebnostne pravice. Meni, da sodišče pri odločanju o priporu ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera, to je mladoletnosti pritožnika, ter potrebne restriktivnosti pri odreditvi pripora zoper mladoletnika. Izpodbijani sklepi naj ne bi imeli razlogov o nujnosti in izjemnosti pripora, čeprav naj bi se pripor zoper mladoletnika odredil le v izjemnih primerih. Pritožnik zatrjuje, da naj bi bilo podaljšanje pripora ob izreku vzgojnega ukrepa nezakonito, saj naj pripora mladoletniku ob izreku vzgojnega ukrepa sploh ne bi bilo dovoljeno podaljševati, ker se pripor ne všteva v izrečeni vzgojni ukrep. Meni, da mu je bila kršena tudi pravica do pritožbe, saj naj bi bil prav zaradi odločanja o pritožbi še vedno v priporu, čas, prestan v priporu, pa se mu ne všteva v izrečeni vzgojni ukrep. Tako naj se mu ne bi »izplačalo« vlagati pritožbo. Pritožnik tudi navaja, da je kot član romske skupnosti obravnavan neenako v primerjavi z drugimi mladoletniki, ki jim je ob izreku vzgojnega ukrepa pripor odpravljen.
3. Hkrati z ustavno pritožbo pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 471., 472. in 473. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da so izpodbijane določbe v neskladju z Ustavo, kolikor omogočajo in dopuščajo, da je mladoletnik v priporu tudi v času, ko mu je že izrečen vzgojni ukrep in se odloča o njegovi pritožbi, pri čemer se čas, prestan v priporu, ne všteva v izrečeni vzgojni ukrep. Tako naj bi bili takšni mladoletniki obravnavani strožje od tistih, ki jim je izrečena kazen mladoletniškega zapora, in strožje od polnoletnih storilcev, ki jim je izrečena zaporna kazen, saj se obojim čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen. ZKP naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zato, ker naj ne bi bili določeni in konkretizirani razlogi in okoliščine, zaradi katerih se mladoletniku sploh sme odrediti pripor. Pritožnik meni, da je v ZKP pravna praznina glede ukrepov in pooblastil sodišča v primeru, ko je mladoletniku, ki je v priporu, izrečen vzgojni ukrep, pripor pa se mu podaljša do pravnomočne odločitve. Zatrjuje, da gre za posebno obravnavanje mladoletnikov, kar bi zaslužilo tudi posebno in samostojno zakonsko ureditev.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-834/12 z dne 21. 9. 2012 ustavno pritožbo v delu, v katerem je pritožnik izpodbijal v izreku navedene akte, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I Km 32648/2012.

Odločitev o ustavni pritožbi
6. Veljavnost izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora oziroma o zavrnitvi predloga za odpravo pripora je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi že potekla, saj je iz spisa razvidno, da je bil pritožnik 26. 9. 2012 premeščen v Prevzgojni dom Radeče, kjer se bo izvrševal vzgojni ukrep. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Poseg v to pravico je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takšni zadevi ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo.(2)
7. Pripor zoper mladoletnika oziroma otroka na mednarodnopravni ravni ureja Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP), njene določbe pa se na podlagi 8. člena Ustave v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno. Po KOP velja za otroka vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, otrok pa sme biti prijet, priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter za najkrajši potrebni čas.(3) KOP poudarja skrb za otrokove koristi kot temeljno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom, torej tudi pri obravnavanju mladoletnih prestopnikov.(4)
8. Ustava v prvem odstavku 19. člena vsakomur zagotavlja pravico do osebne svobode. Pri tem razlikuje med svobodo in prostostjo, saj svobode ni mogoče vzeti nikomur, lahko pa se mu ta začasno omeji z odvzemom prostosti. V drugem odstavku 19. člena pa Ustava določa pogoje, pod katerimi se lahko odvzame prostost, in sicer se sme slednja posamezniku vzeti samo v primerih in samo po postopku, ki ga določa zakon. Prostost se sme torej omejiti samo v primerih, ki so z zakonom izrecno določeni, in po postopku, ki ga, upoštevaje ustavnoprocesna jamstva, določa zakon.(5)
9. Postopek proti mladoletnikom je posebej urejen v XXVII. poglavju ZKP. Skladno s prvim odstavkom 451. člena ZKP se v postopku proti mladoletnikom vselej uporabljajo določbe tega posebnega poglavja, druge določbe zakona pa, če niso z njimi v nasprotju.(6) Zakon torej v postopku proti mladoletnikom vsebuje posebno ureditev nekaterih vprašanj, ki izključuje uporabo drugih določb ZKP, glede vprašanj, ki jih v tem poglavju ne ureja, pa se uporabljajo druge določbe ZKP. Pripor zoper mladoletnika delno ureja 472. člen ZKP, ki določa, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma, če so za to podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP.(7) Gre torej za izjemo od izjeme, saj je tudi pripor zoper polnoletne storilce dopusten le v izjemnih primerih, pri čemer pa morajo pri presoji, ali je pripor zoper mladoletnika neogibno potreben, veljati strožja merila kakor za polnoletne osebe.(8) ZKP izrecno ureja odreditev in podaljšanje pripora zoper mladoletnika le med pripravljalnim postopkom, medtem ko o odreditvi oziroma podaljšanju pripora zoper mladoletnika med postopkom pred senatom ter ob izreku sodbe ali vzgojnega ukrepa v XXVII. poglavju nima posebnih določb. To pomeni, da mora sodišče pri odločanju o morebitnem podaljšanju pripora mladoletniku v navedenih fazah postopka uporabiti druge določbe ZKP skladno s prvim odstavkom 451. člena ZKP.
10. V obravnavani zadevi je sodišče pritožniku ob izreku vzgojnega ukrepa podaljšalo pripor na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP(9) in prvega odstavka 451. člena ZKP, saj je zavzelo stališče, da se lahko pripor podaljša tudi mladoletniku, ki mu je izrečen zavodski vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Na pritožbene navedbe pritožnika, da je treba v primeru, če se mladoletniku izreče vzgojni ukrep, pripor takoj odpraviti,(10) je Višje sodišče v Ljubljani odgovorilo, da takšnega stališča sodna praksa ni sprejela. Ključno vprašanje, na katero mora v tej zadevi odgovoriti Ustavno sodišče, torej je, ali je takšna razlaga prvega odstavka 361. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP, kot sta jo podali sodišči v izpodbijanih sklepih, v skladu z drugim odstavkom 19. člena Ustave. Odreditev pripora zoper mladoletnika v primerih, ki jih zakon ne določa, bi namreč pomenila kršitev drugega odstavka 19. člena Ustave in s tem nedopusten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
11. Človekova prostost je ena izmed najpomembnejših ustavnopravno varovanih vrednot. To se odraža tudi v ureditvi kazenskega postopka, ki posebej poudarja načelo zakonitosti (lex certa). Od kazenskih sodišč se zato zahteva restriktivna razlaga zakonskih določb, ki urejajo odvzem prostosti, še toliko bolj, ko gre za mladoletnika. Prvi odstavek 361. člena ZKP jasno določa, da se sme obtoženemu pripor podaljšati le v primeru, ko se mu s sodbo izreče zaporna kazen. Navedeni člen torej za podaljšanje pripora ob koncu postopka pred prvostopenjskim sodiščem zahteva kumulativno izpolnitev dveh pogojev: 1) obsodilno sodbo in 2) izrek zaporne kazni. Glede na prvi odstavek 451. člena ZKP sme torej sodišče prvi odstavek 361. člena ZKP uporabiti le takrat, ko mladoletniku s sodbo izreče zaporno kazen. V primeru, ko se mladoletniku izreče vzgojni ukrep, pa uporaba prvega odstavka 361. člena ZKP ni mogoča, saj ni izpolnjen nobeden od zahtevanih pogojev za podaljšanje pripora, tj. niti obsodilna sodba niti izrek zaporne kazni. ZKP torej za primer, ko se mladoletniku izreče vzgojni ukrep, ne predvideva podaljšanja pripora.
12. Sklepa, s katerim se izreče vzgojni ukrep, ni mogoče primerjati s sodbo, s katero se izreče kazen zapora. V sklepu sodišče navede samo, kateri ukrep mladoletniku izreka, ne izreče pa, da je mladoletnik kriv za kaznivo dejanje, katerega je bil obdolžen (tretji odstavek 483. člena ZKP). Namen vzgojnih ukrepov je povsem drugačen od namena zaporne kazni. V postopku proti mladoletnikom se v veliko večji meri kakor v postopku proti polnoletnim storilcem upoštevata osebnost mladoletnika in njegova potreba za prevzgojo. Skladno z načeli subsidiarnosti, sorazmernosti in varstva največjih otrokovih koristi, poudarjenih v KOP, je sodišče zavezano k temu, da namesto pripora mladoletniku izreče katerega izmed blažjih ukrepov iz 471. člena ZKP oziroma iz XVII. poglavja ZKP, če so za to podani pogoji. Na podlagi tretjega odstavka 485. člena ZKP pa lahko v soglasju s starši in po zaslišanju mladoletnika sodišče tudi odloči, da se zavodski vzgojni ukrep izvrši še pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep. Ob presoji, katerega od navedenih ukrepov izreči mladoletniku oziroma ali že pred pravnomočnostjo začeti izvrševanje vzgojnega ukrepa, pa mora sodišče upoštevati dejstvo, da gre za mladoletne osebe, ki potrebujejo zlasti prevzgojo in le v skrajnih primerih kaznovanje. Skrb za mladoletnika se odraža tudi v fazi izvrševanja vzgojnega ukrepa, saj sodišče spremlja in nadzira njegovo izvrševanje in ga po potrebi (če tako narekujejo npr. nove okoliščine, uspeh/neuspeh prevzgoje, potek zakonsko določenega časa trajanja ukrepa) ustavi ali ga nadomesti z drugim ukrepom. Vse navedeno kaže na to, da sklepa, s katerim je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, ni mogoče enačiti s sodbo, s katero mu je izrečena kazen zapora. Zakon tudi ne predvideva, da bi se pripor všteval v čas izvajanja vzgojnega ukrepa, niti tedaj ne, ko gre za ukrep oddaje v prevzgojni dom. Zato je očitno, da prvi odstavek 361. člena ZKP ne ureja primera, ko je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep. To pa pomeni, da za ta primer zakon ne določa možnosti odreditve ali podaljšanja pripora. V skladu z drugim odstavkom 19. člena Ustave pa je mogoče pripor odrediti ali podaljšati samo v primerih, ki jih zakon določa.
13. S tem, ko sta sodišči pritožniku ob izreku vzgojnega ukrepa podaljšali pripor in nato zavrnili njegov predlog za odpravo pripora med pritožbenim postopkom, nista upoštevali zahtev, ki izhajajo iz drugega odstavka 19. člena Ustave. Prvega odstavka 361. člena v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP torej ni dopustno razlagati tako, da senat za mladoletnike ob izreku katerega koli vzgojnega ukrepa mladoletniku lahko podaljša pripor, ker ZKP podaljšanja pripora za tak primer ne določa. Glede na navedeno sta sodišči z izpodbijanimi odločitvami pritožniku kršili pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
14. Ker izpodbijani posamični akti ne veljajo več, gre pa za presojo dopustnosti posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je Ustavno sodišče svojo odločitev iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, omejilo na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Drugih zatrjevanih kršitev zato ni presojalo.

Odločitev o pobudi
15. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
16. Pritožnik je vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 471., 472. in 473. člena ZKP. Njegov pravni interes za odločitev o pobudi je temeljil na ustavni pritožbi, ki ji je Ustavno sodišče delno ugodilo; Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila s sklepi o podaljšanju pripora pritožniku po izreku vzgojnega ukrepa kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik je bil 26. 9. 2012 premeščen v vzgojni zavod, kjer se izvršuje vzgojni ukrep. Morebitna ugoditev pobudi zato ne bi privedla do izboljšanja pritožnikovega pravnega položaja. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa, zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, Jan Zobec in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Klampfer in Pogačar.

(1) Pritožnik napačno navaja, da je mlajši mladoletnik, saj je bil v času storitve kaznivega dejanja star že 16 let in je bil zato skladno z 72. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) obravnavan kot starejši mladoletnik.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-275/10, Up-1507/10 z dne 19. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 36/12).

(3) Prim. 37. in 40. člen KOP.

(4) Prim. L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož in K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 488.

(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) in številne kasnejše odločbe.

(6) Za obravnavano zadevo je upoštevana zlasti tretja poved prvega odstavka 451. člena ZKP: »Druge določbe tega zakona se uporabljajo, če niso v nasprotju z določbami tega poglavja.«

(7) Člen 472 določa: »(1) Izjemoma sme sodnik za mladoletnike odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena tega zakona. (2) Po sklepu o priporu, ki ga je izdal sodnik za mladoletnike, sme trajati pripor najdalj en mesec. Senat za mladoletnike istega sodišča sme iz opravičenih razlogov podaljšati pripor največ še za dva meseca.«

(8) Tudi po stališču sodne prakse pripor proti mladoletniku sicer ni izključen, vendar se sme odrediti oziroma podaljšati samo, če se ugotovi, da so razlogi, ki kažejo na obstoj pripornega razloga in na neogibnost pripora, še bolj poudarjeni kakor pri polnoletnih storilcih. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 301/2000 z dne 1. 12. 2000.

(9) Prvi odstavek 361. člena ZKP določa: »Ob izreku sodbe, s katero je obtoženec obsojen na kazen zapora, senat na obrazložen predlog tožilca po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika odredi pripor, če je obtoženec že v priporu, pa pripor podaljša, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona.«

(10) Pritožnik je v pritožbi izpostavil naslednje stališče mag. Štefana Horvata v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, str. 1020: »Če je mladoletnik v priporu in se postopek zoper njega ustavi, ali se mu izreče vzgojni ukrep ali denarna kazen, se mora pripor takoj odpraviti.«