Številka: Up-771/11-10

Datum: 21. 2. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vlada Perkoviča, Ljubljana, ki ga zastopa Gregor Simončič, odvetnik v Ljubljani, na seji 21. februarja 2013

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. V sporu razvezanih zakoncev o tem, ali sodi v njuno skupno premoženje stanovanje, ki ga je pritožnik (v sporu toženec) kupil po razvezi zakonske zveze, potem ko je prodal stanovanje, kupljeno v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je solastnica novega stanovanja do 17/40. Odločilo je na podlagi stališča, da skupna lastnina po razvezi zakonske zveze ne more več nastati. Nasprotno pritožnikovo tožbo na ugotovitev, da je bil sam pretežni lastnik starega stanovanja, je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je reviziji tožnice delno ugodilo zaradi ugotovljene napačne uporabe materialnega prava in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožničini pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti ugodilo ugotovitvenemu delu tožničinega zahtevka, utemeljenemu na zakonski domnevi enakih deležev. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da je treba načelo realne subrogacije glede stvari, pridobljene z enostransko porabo skupnih sredstev, enako kot med zakonsko zvezo, uporabiti tudi po razvezi zakonske zveze, a pred delitvijo skupnega premoženja. Ni pa Vrhovno sodišče poseglo v pravnomočno odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožničinega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede tega, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, da do delitve skupnega premoženja ni prišlo, da je bilo staro stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze ter da je po razvezi zakonske zveze pritožnik to stanovanje prodal in kupil novo, dražje stanovanje. Sporno pa se mu zdi stališče Vrhovnega sodišča, da ni nasprotoval načinu delitve, kot ga predlaga tožnica, saj naj bi že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da staro stanovanje ni spadalo v skupno premoženje, v nasprotni tožbi pa naj bi podredno uveljavljal še, da mu pripada vsaj nadpolovični delež na njem. Vrhovno sodišče naj bi v nasprotju s spisovnim gradivom ugotovilo tudi, da pritožnikovo ravnanje pomeni samovoljno (in ne v soglasju s tožnico opravljeno) prodajo skupne stvari. Pritožnik nasprotuje uporabi načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze in pojasnjuje svoje nestrinjanje z razlogi Vrhovnega sodišča. Sprašuje se, na kakšen način je sodišče sploh ugotovilo, da je bil izkupiček od prodaje starega stanovanja porabljen za nakup novega stanovanja, saj naj tožnica te trditvene podlage v tožbi ne bi postavila. Opozarja tudi na po njegovem mnenju zmotno sklicevanje Vrhovnega sodišča na nekatere judikate, saj naj tožnica pravnega posla za nakup novega stanovanja ne bi izpodbijala. S sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 589/1997 z dne 22. 10. 1998 in sodbo št. II Ips 712/2007 z dne 11. 6. 2009 zatrjuje, da bi šel tožnici po sodni praksi v obravnavanem primeru le obligacijski zahtevek, in poudarja, da sodišče ne bi smelo dopustiti različnosti pravnih režimov, ampak bi moralo strankam omogočiti enak način uveljavljanja pravic.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-771/11 z dne 2. 10. 2012 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011 sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče. Ustavno pritožbo je poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravde (tožnici), ki nanjo ni odgovorila.

4. Tožnica je v obravnavani pravdi s tožbo zahtevala ugotovitev, da je do 17/40 solastnica stanovanja, ki ga je pritožnik kupil po razvezi zakonske zveze, a pred delitvijo skupnega premoženja, z izkupičkom od prodaje v času trajanja zakonske zveze kupljenega stanovanja. Vrhovno sodišče je potem, ko je drugače kot nižji sodišči presodilo, da novo stanovanje, oziroma natančneje 85-odstotni solastniški delež na njem (ker je bilo le v tolikšnem delu plačano s kupnino od prodaje starega stanovanja), sodi v skupno premoženje pravdnih strank, nadaljevalo, da tožnica z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na tem stanovanju dejansko zahteva že delitev tega premoženja, toženec pa takšnemu načinu delitve ni nasprotoval, zato je ob enakovrednem prispevku pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja tožnici prisodilo vtoževani solastniški delež na stanovanju. Pritožnik nasprotuje takšni odločitvi Vrhovnega sodišča med drugim s trditvijo o protispisnosti ugotovitve, da predlaganemu načinu delitve ni nasprotoval, ko pa je delitvi spornega premoženja na enaka dela ugovarjal tako v odgovoru na tožbo kot z nasprotno tožbo.
5. Ustavno sodišče je zato izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča preizkusilo z vidika 22. člena Ustave. Natančneje, preizkusilo je, ali je bila pritožniku v zvezi z ugotavljanjem deležev zakoncev na skupnem premoženju zagotovljena pravica do izjave v postopku.
6. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(1) Zato mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(2)
7. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.(3) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni bilo ugodeno oziroma če niso bili upoštevani njeni ugovori, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(4)
8. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR). Iz sodb in drugih listin iz pravdnega spisa, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, izhaja, da je pritožnik zakonski domnevi enakih deležev na skupnem premoženju nasprotoval z nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da znaša njegov delež na starem stanovanju 19/20, delež tožnice pa 1/20, medtem ko je v odgovoru na tožbo svojo obrambo gradil predvsem na ugovoru izključne lastnine na tem stanovanju. Sodišče prve stopnje se zaradi zavrnitve tožničinega zahtevka že na podlagi stališča, da tožnici (čeprav je ocenilo, da staro stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank) ne gre solastniški delež na novem stanovanju, ker skupna lastnina po razvezi zakonske zveze ne more več nastati, z deležem pravdnih strank na skupnem premoženju v okviru odločanja o zahtevku iz temeljne pravde ni ukvarjalo. Ker je zavrnilo tožničin zahtevek že iz navedenih razlogov, je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo pritožnikovo nasprotno tožbo. Presodilo je, da je pritožnik imel pravno korist od ugotovitve obstoja njegovega domnevno večjega deleža na starem stanovanju le, dokler je bil v pravni negotovosti glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnice, z zavrnitvijo tega tožbenega zahtevka v celoti pa je pravni interes za nadaljevanje postopka po nasprotni tožbi izgubil.
9. Vrhovno sodišče je na podlagi drugačne materialnopravne presoje odločilo, da novo stanovanje, oziroma 85-odstotni delež na njem, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, in to premoženje razdelilo ob upoštevanju izhodišča o enakovrednem prispevku pravdnih strank k njegovemu nastanku. Uporabe tega izhodišča ni posebej utemeljilo. Ob upoštevanju dejstva, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo prispevka pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja, pa lahko to izhodišče temelji le na zakonski domnevi enakih deležev zakoncev na njem. To pa vzbuja dvom o tem, ali ni Vrhovno sodišče morda res prezrlo pritožnikovih ugovorov zoper takšno oceno deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Ne drži sicer (kot zmotno meni pritožnik), da takšen sklep utemeljuje že zapis v izpodbijani sodbi o njegovem nenasprotovanju predlaganemu načinu delitve. Že jezikovna analiza tega dela izpodbijane sodbe namreč pokaže, da pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni nasprotoval le načinu delitve skupnega premoženja (torej temu, da pripade tožnici namesto deleža na skupnem premoženju že solastniški delež na stanovanju kot (edinem) predmetu, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank), ne pa temu, da mu pripada le polovični delež na njem.(5) Vendar ostaja dejstvo, da se Vrhovno sodišče do ugovorov pritožnika, s katerimi je nasprotoval delitvi starega stanovanja na enaka dela, v izpodbijani sodbi ni opredelilo.
10. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.(6) Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v nekaterih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.(7) Za obrazložitev odločbe instančnega sodišča še posebej velja, da ni nujno, da je tako obširna, kot mora biti obširna obrazložitev sodišča prve stopnje.(8) Vendar to velja le v primeru, ko instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato praviloma mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.(9) V primeru, ko Vrhovno sodišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in zaradi drugačnega pravnega stališča celo spremeni izpodbijane sodbe, pa se mora do spornega pravnega vprašanja opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.(10)
11. V obravnavanem primeru je pritožnik v odgovoru na tožbo določno uveljavljal le ugovor izključne lastnine (na starem stanovanju). Ta ugovor je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče, ki je v tem delu pritrdilo pravni presoji nižjih sodišč, z opustitvijo izrecne opredelitve do tega pritožnikovega ugovora ni kršilo njegove pravice do izjave. Nasprotna tožba, v kateri je pritožnik uveljavljal ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, pa je bila zaradi pomanjkanja pravnega interesa pravnomočno zavržena že na prvi stopnji. Zato se na prvi pogled zdi, da Vrhovno sodišče ni kršilo pritožnikovih pravic niti s tem, ko se ni opredelilo do tega pritožnikovega ugovora, saj ta (sicer materialnopravno pomemben) ugovor pritožnika v skladu s pravili procesnega prava ni bil več pravno upošteven. Vendar takšna razlaga v obravnavanem primeru ne bi bila sprejemljiva z vidika pritožnikove pravice do izjave, ki naj stranki zagotovi možnost učinkovite obrambe njenih pravic v postopku in s tem možnost, da vpliva na odločitev sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese.
12. Upoštevati je treba, da vsebuje izrek sodbe v »čisti« skupnopremoženjski pravdi (na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju)(11) po naravi stvari vedno odločitev o deležih obeh pravdnih strank na tem premoženju. S tem, ko je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne materialnopravne presoje primera v revizijskem postopku (prvič) odločilo o deležu tožnice na skupnem premoženju, je torej hkrati meritorno (in z učinkom pravnomočnosti) odločilo tudi o deležu pritožnika. To pa pomeni, da je postal pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža v revizijskem postopku ponovno aktualen. Ta ugovor je pritožnik sicer podal v okviru navedb v (v procesnem smislu samostojni) nasprotni tožbi, ki je bila zavržena, pa vendar (glede na predstavljeno posebnost zahtevka v »čisti« skupnopremoženjski pravdi) še vedno v sporu zaradi ugotovitve deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju. V takšni skupnopremoženjski pravdi navedb toženca, ki nastopa hkrati kot tožnik po nasprotni tožbi, po logiki stvari ni mogoče ločiti na tiste, ki bi pomenile zgolj toženčevo obrambo zoper zahtevek tožnice, in na tiste, ki bi utemeljevale le toženčev zahtevek po nasprotni tožbi, ki prav tako pomeni toženčevo obrambno sredstvo.(12) Zato sodijo v procesno gradivo v okviru temeljne pravde tudi pritožnikove trditve in obrambni ugovori iz vlog, v katerih je pritožnik postavil oziroma utemeljeval svoj zahtevek po nasprotni tožbi. Za obravnavani primer je pomembno tudi, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba niti ni bila nujna. Pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen izključni lastnik, namreč ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že sam ugovor.(13) Zato zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa v tisti fazi postopka zavrglo pritožnikovo nasprotno tožbo (s čimer je odpadel pritožnikov zahtevek), pritožnikove trditve in obrambni ugovori, ki jih je podal v isti vlogi, niso postali pravno neupoštevni. Vrhovno sodišče bi torej moralo kljub pravnomočno zavrženi nasprotni tožbi upoštevati pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Ker ni tako ravnalo, ampak je meritorno odločilo (tudi) o pritožnikovem deležu na skupnem premoženju zgolj na podlagi navedb tožnice, je kršilo pritožnikovo pravico do izjave.
13. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ker je že ugotovljena kršitev narekovala Ustavnemu sodišču ugoditev ustavni pritožbi, se Ustavno sodišče v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

(2) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, 10. točka obrazložitve.

(4) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

(5) Delitev skupnega premoženja se namreč praviloma ne opravi že v okviru pravdnega postopka (tu se določi le obseg skupnega premoženja in deleži na njem), ampak v okviru nepravdnega postopka po pravilih 118. do 130. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP; glej 60. člen ZZZDR). Vendar sodna praksa v posameznih primerih dopušča delitev skupnega premoženja že v okviru pravdnega postopka pod pogojem, da toženec temu ne nasprotuje (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999 ter sodbo in sklep št. II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 z dne 14. 7. 2011).

(6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97, 9. točka obrazložitve.

(7) Prav tam.

(8) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30), 6. točka obrazložitve.

(9) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-590/05, 9. točka obrazložitve.

(10) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve, in št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 8. točka obrazložitve.

(11) To je v pravdi, kjer tožeča stranka ne uveljavlja izključne lastnine na spornem premoženju.

(12) Po ustaljenem stališču sodne prakse o skupnopremoženjskih zahtevkih zakoncev po tožbi in po nasprotni tožbi zaradi njune medsebojne soodvisnosti ni mogoče odločati ločeno (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 21. in 22. 12. 1992, Poročilo VSS, št. 2/92).

(13) Takšno je tudi stališče (novejše) sodne prakse (primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1186/2005 z dne 1. 2. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010).