Številka: U-I-41/13-8

Datum: 21. 3. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 21. marca 2013

1. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v delu, v katerem se nanaša na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe, za katere se uporabljata Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) ali Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11).
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se prekinejo postopki odločanja o tistih predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbe iz prejšnje točke izreka, ki so vloženi po vložitvi pritožbe, vendar najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo takse.

1. Višje sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ta določa, da učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, in velja – z določenimi izjemami(1) – za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, če drug zakon ne določa drugače. Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče v postopku zavarovanja na podlagi izpodbijane norme zavrglo upničin predlog za oprostitev takse za postopek na drugi stopnji kot prepozen. Upnica naj namreč predloga za taksno oprostitev ne bi vložila obenem s pritožbo, ko je glede na prvi odstavek 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) nastala taksna obveznost, temveč šele v roku, ki ji ga je za plačilo te takse v nalogu določilo sodišče. Predlagatelj opozarja, da izpodbijana norma ne dopušča oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbo, če predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ni vložen najkasneje hkrati s pritožbo. Ustavno sporno se mu zdi, ker oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse ni dopustno niti v primeru, ko vlagatelj tak predlog vloži v roku, določenem za plačilo takse za pritožbo v nalogu, ki ga vlagatelju po vložitvi pritožbe vroči sodišče. S tem naj bi izpodbijani prvi odstavek 13. člena ZST-1 nedopustno posegal v pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zatrjevane protiustavnosti utemeljuje predlagatelj s sklicevanjem na součinkovanje izpodbijane norme s procesnimi predpisi, zlasti z 29.b členom ZIZ in 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Slednja naj bi med drugim določala, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana taksa in da se šteje pritožba za umaknjeno, če taksa zanjo ni plačana niti v roku iz naloga za plačilo takse, ki ga sodišče po vložitvi pritožbe vroči vlagatelju, in če niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev. Osebam slabega premoženjskega stanja, ki so zaprosile za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse v roku, določenem v nalogu za plačilo takse, naj bi bil tako onemogočen dostop do sodišča in do pravnega sredstva. Neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje predlagatelj s tezo, da so vsi, ki vložijo pritožbo, ne da bi zanjo plačali takso, v enakem položaju, ker vsi vložijo nepopolno vlogo. Zato bi morali biti enako obravnavani. Vendar imajo po prepričanju predlagatelja možnost dopolniti nepopolno pritožbo le tisti, ki po prejemu naloga plačajo takso v roku iz tega naloga. Finančno šibkim pa naj bi izpodbijana norma onemogočala, da bi v istem roku po prejemu naloga zaprosili za oprostitev takse, ki bi učinkovala od dneva vložitve pritožbe. Predlagatelj Ustavnemu sodišču predlaga začasno zadržanje izpodbijane določbe. Njena uporaba naj bi namreč lahko pripeljala do tega, da »tožnik svoje pravice ne bo mogel nikoli več uveljavljati«. Pritožnikom, ki za oprostitev takse za pritožbo zaprosijo v roku iz plačilnega naloga in v tem roku ne plačajo takse, pa naj bi bila onemogočena pravica do pravnega sredstva, saj morajo sodišča skladno z izpodbijano normo njihove predloge zavreči kot prepozne.
2. Državni zbor Republike Slovenije ni odgovoril na predlog za začasno zadržanje. Mnenje o predlogu pa je podala Vlada Republike Slovenije. Predlogu nasprotuje z argumentom, da bi začasno zadržanje povzročilo pravno praznino in s tem pravno negotovost. V takem primeru naj bi namreč umanjkala pravila o tem, do kdaj je mogoče vložiti predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. To bi bilo po mnenju Vlade še zlasti problematično zaradi procesnih pravil, ki določajo plačilo sodne takse kot predpostavko za izvedbo postopka ali dejanje sodišča. Obenem dodaja, da je v pripravi sprememba izpodbijane določbe, po kateri bo predlog za oprostitev, odlog ali plačilo sodne takse mogoče vložiti do poteka roka za plačilo sodne takse in ne več le do nastanka taksne obveznosti.

3. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora torej nanašati na zakon, na katerega bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Postopek, ki ga je predlagatelj pred vložitvijo zahteve prekinil, je pritožbeni postopek odločanja o oprostitvi sodne takse za pritožbo v postopku zavarovanja. To pomeni, da je predlagatelj upravičen izpodbijati prvi odstavek 13. člena ZST-1 v delu, v katerem sta urejena učinek in veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu takse za tiste pritožbe, ki jih urejata ZIZ in ZPP, ki se v postopku zavarovanja (tudi) glede pritožbe smiselno uporablja (glej 15. člen ZIZ).(2) Predmet presoje, s tem pa tudi predloga za začasno zadržanje, je torej tisti del prvega odstavka 13. člena ZST-1, ki se nanaša na oprostitev, odlog in obročno plačilo takse za pritožbe, za katere se uporabljajo določbe ZIZ ali (bodisi neposredno bodisi smiselno) ZPP kot temeljnega civilnega procesnega zakona.
4. Po prvem odstavku 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe ne bi izvrševale.
5. Ena od posledic izpodbijanega predpisa je zavrženje tistih predlogov za oprostitev takse za pritožbo, ki jih nepremožni pritožniki vložijo kratek čas po vložitvi pritožbe, in sicer potem, ko jih sodišče s plačilnim nalogom pozove k plačilu takse za pritožbo, in v roku iz tega naloga. To pomeni, da ti pritožniki oprostitve, odloga ali obročnega plačila pritožbene takse ne bodo mogli doseči. Če v tem istem roku ne bodo plačali takse, bo zanje skladno s tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ ali tretjim odstavkom 105.a člena ZPP nastopila fikcija umika pritožbe. Ker je rok za vložitev pritožbe prekluziven, pritožniki nimajo možnosti vložiti nove pritožbe (in obenem pravočasno zaprositi za oprostitev takse). Če bi se izkazalo, da je izpodbijana ureditev protiustavna, pa sklepov o zavrženju predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, upoštevaje 55.a člen ZUstS, z ustavno pritožbo ne bi bilo mogoče v vseh primerih razveljaviti. Ustavna pritožba zoper odločitve o stroških postopka namreč skladno s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS praviloma ni dovoljena.(3) O nedovoljeni ustavni pritožbi pa sme Ustavno sodišče odločati le v posebno utemeljenih primerih, ko gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavnopravno vprašanje izgubi tak pomen, ko ga Ustavno sodišče reši. Zato morebitne ustavne pritožbe zoper sklepe o zavrženju predlogov za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo, vložene po odločitvi Ustavnega sodišča o predlagateljevi zahtevi, ne bi izpolnjevale pogojev za izjemno obravnavo.
6. Po presoji Ustavnega sodišča lahko torej z izvrševanjem izpodbijanega dela prvega odstavka 13. člena ZST-1 nastanejo posledice, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti. Državni zbor se o predlaganem začasnem zadržanju ni izjavil, Vlada pa kot edino posledico morebitnega zadržanja omenja nevarnost nastanka pravne praznine. To zatrjevano posledico je Ustavno sodišče preprečilo z določitvijo načina izvršitve začasnega zadržanja (glej 2. točko izreka in 7. točko obrazložitve). Glede na navedeno pa je pretehtalo, da so posledice izvrševanja predpisa hujše od tistih, ki jih bo za ustaljen procesni red in za pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pomenilo časovno omejeno zadržanje njegovega izvrševanja. Zato je sklenilo do končne odločitve zadržati izvrševanje izpodbijanega dela norme (1. točka izreka).
7. Če bi Ustavno sodišče normo o časovnih učinkih in veljavnosti oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbe zadržalo tako, da bi jo zgolj izvzelo iz uporabe, bi v zvezi s temi vprašanji ustvarilo pravno praznino. Da bi preprečilo nastanek težko popravljivih posledic, ne da bi obenem ustvarilo pravno praznino in s tem ogrozilo pravno varnost nepremožnih pritožnikov, je skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZUstS določilo način izvršitve začasnega zadržanja izpodbijane norme (2. točka izreka). Do končne odločitve Ustavnega sodišča torej sodišča ne bodo smela odločati o predlogih za oprostitev, odlog in obročno plačilo takse za pritožbo, ki so vloženi po vložitvi pritožbe, vendar v roku, določenem v nalogu za plačilo takse. Postopki odločanja o teh predlogih so namreč od dneva objave sklepa Ustavnega sodišča do končne odločitve prekinjeni.

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega in tretjega odstavka 39. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Izjeme, za katere sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse ne velja, so takse zaradi zavlačevanja postopkov ter nekatere posebne takse, ki se nanašajo na očitno neutemeljene oziroma nedovoljene predloge za izločitev sodnikov in sodnega osebja, podane z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, ter na krivdno povzročene preložitve nekaterih procesnih dejanj v kazenskem in prekrškovnem postopku.

(2) Primerjaj npr. 4. točko odločbe št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12), kjer je Ustavno sodišče štelo, da ima prvostopenjsko sodišče procesno legitimacijo le za izpodbijanje norme o takojšnjem zavrženju tožbe, ne pa tudi v delu, v katerem se norma nanaša na postopek na drugi stopnji.

(3) Glej npr. sklep U-I-112/12, Up-522/12 z dne 21. 6. 2012.