Številka: U-I-240/10-15

Datum: 16. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Borut Bernik Bogataj, odvetnik v Škofji Loki, na seji 16. maja 2013

1. Prvi stavek drugega odstavka 156. člena, prvi odstavek 157.a člena, prvi in tretji odstavek 157.b člena ter 1. točka prvega odstavka 157.e člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo in 68/08) niso v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka drugega odstavka 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah se zavrne.

1. Pobudnik navaja, da izpodbija drugi in četrti odstavek 156. člena, 157., 157.a, 157.b, 157.c, 157.d, 157.e in 157.f člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Trdi, da je kolektivna organizacija, ki na podlagi ZASP in dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino kolektivno uveljavlja pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Meni, da so izpodbijane določbe v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in 60. členom Ustave.
2. Pobudnik navaja, da je zakonodajalec imetnikom pravic po ZASP za vedno odrekel možnost, da v okviru kolektivnega upravljanja pravic določijo cene svoji lastnini. Pravi, da v primeru, da se imetnik pravice s ceno, ki jo je pripravljen plačati uporabnik, ne strinja, ceno njegovi lastnini določi paradržavni organ, to je Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Meni, da je takšen sistem edinstven v sferi lastninskih razmerij, da pomeni neenakost imetnikov avtorske in sorodnih pravic v primerjavi z lastniki lastnine drugačne narave ter da se s tem ne zagotavlja ustavno zajamčeno varstvo avtorske in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti. Pobudnik opozarja, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/06 − v nadaljevanju ZASP-D) "zamrznil" obstoječe tarife in da naj bi jih bilo v nekaterih primerih nemogoče spremeniti. Navaja, da je tarifa za uporabo komercialnih fonogramov na javnih prireditvah določena previsoko in da je neprimerna. Ker je tarifo mogoče spremeniti samo na podlagi sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabniki, navaja, da nastopi težava, če uporabniki niso organizirani oziroma nimajo reprezentativnega združenja, hkrati pa zaradi številnosti uporabnikov ni mogoče doseči drugega pogoja, to je podpisa sporazuma z večino uporabnikov. Navaja, da je v Uradnem listu Republike Slovenije objavil poziv organizatorjem prireditev, na katerih se uporabljajo komercialni fonogrami, k pogajanjem, vendar se je odzval le en prireditelj, ki nima potrebne reprezentativnosti. Zatrjuje, da je ZASP predvidel odločanje Sveta le za primere, ko do sklenitve sporazuma ne pride, zato pomeni nezmožnost zagotovitve udeležbe uporabnikov zaradi njihove statusne neorganiziranosti in številčnosti trajno blokado tarife, ki je bila določena z ZASP-D. Trdi, da je uzakonitev pravic iz ustvarjalnosti refleksija načela socialne države iz 2. člena Ustave, ki pa je z uzakonitvijo neprimernega načina določanja tarif za uporabo varovanih del kršena. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče v primeru razveljavitve izpodbijanih členov vzpostavi začasen režim, po katerem bodo tarife avtonomno sprejemale kolektivne organizacije.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
4. Vlada v mnenju navaja, da je Ustavno sodišče že obravnavalo vprašanja, ki se nanašajo na razmerje med avtorjem in uporabnikom varovanih del. Tako je v sklepu št. U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01, in OdlUS X, 140) sprejelo stališče, da se lahko v temeljno razmerje med avtorjem in uporabnikom v primeru z zakonom predpisanega kolektivnega varstva avtorskih pravic vnesejo elementi državnega poseganja, da morebitno nesoglasje uporabnikov s tarifo ne sme voditi v blokado varovanja avtorskih pravic in da ZASP ne bi bil v skladu s 60. členom Ustave, če ne bi predpisal ureditve, ki takšno blokado preseže. Vlada meni, da je omenjena stališča glede na to, da se avtorska in sorodne pravice kolektivno upravljajo na enak način, mogoče uporabiti tudi za sorodne pravice. Poudarja, da pobudnik kolektivno uveljavlja pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov in da imajo imetniki teh pravic v primeru javne priobčitve fonogramov le poplačilno pravico. Vlada pove, da je bilo treba zaradi težav pri kolektivnem upravljanju pravic sistem že večkrat spreminjati, nazadnje z ZASP-D, s katerim je bila uvedena določba, da v primeru, če do dogovora med kolektivno organizacijo in uporabniki ne pride, tarifo določi Svet. Vlada meni, da izpodbijana določba skupaj z drugimi določbami ZASP celovito ureja sistem določanja tarif za uporabo varovanih del ter zagotavlja učinkovito varstvo avtorske in sorodnih pravic. Poudarja, da je temeljno izhodišče, da tarifo določita kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov s skupnim sporazumom, kajti le skupen dogovor o ceni za uporabo varovanega dela dolgoročno zagotovi, da bodo uporabniki prostovoljno izpolnjevali svoje obveznosti do imetnikov, imetnikom pravic pa stalen in dostojen vir prihodkov brez stroškov prisilne izterjave. Trdi, da izpodbijana določba ZASP omogoča, da se prekine brezizhoden položaj, če do sporazuma v določenem roku ne pride. Vlada navaja, da pobudnik razlogov za izpodbijanje drugih določb ZASP, ki jih izpodbija (četrtega odstavka 156. člena, 157. člena ter 157.a do 157.f člena), ne navaja. Trdi, da ne držijo navedbe pobudnika, da imetniki pravic nimajo nobenega vpliva na določitev cene za uporabo varovanih del, saj lahko v pogajanjih in v postopku pred Svetom navajajo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev Sveta. Meni, da pobudnikove navedbe, da tarif, ki so veljale pred uveljavitvijo ZASP-D, ni več mogoče spreminjati, ne držijo, saj je vse tarife mogoče spremeniti ali s skupnim sporazumom ali s postopkom pred Svetom. Vlada trdi, da ne držijo navedbe pobudnika, da ne obstajajo reprezentativna združenja in da ni mogoče doseči sklenitve sporazuma z večino uporabnikov. Meni, da so najrazličnejši uporabniki že dolgo organizirani v združenjih uporabnikov, tako da se le v redkih primerih lahko pojavi vprašanje reprezentativnosti določene skupine uporabnikov oziroma njihove organiziranosti (npr. organizatorjev množičnih koncertov, ki jih pobudnik omenja), tedaj pa je mogoče reprezentativnost ugotoviti glede na število takšnih organizatorjev. Vlada navaja, da je pobudnik do danes sklenil več skupnih sporazumov z reprezentativnimi združenji uporabnikov, kar kaže na to, da izpodbijane določbe ZASP ne onemogočajo kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic.
5. Mnenje Vlade je bilo poslano pobudniku, ki nanj ni odgovoril.

6. Pobudnik je kolektivna organizacija. Kolektivne organizacije so pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost ter po samem zakonu ali po pogodbi z imetniki pravic v svojem imenu in za njihov račun skrbijo za skupinsko uveljavljanje določenih avtorskih in sorodnih pravic (glej prvi odstavek 146. člena ZASP). Kolektivna organizacija je s pravnega vidika več kot zastopnik avtorjev in imetnikov pravic, je posebne vrste skrbnik imetnikov pravic, saj ji pravni red poverja skrb za skupinsko uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic v primerih mnogoštevilne uporabe del, ko je individualno uveljavljanje oteženo ali sploh onemogočeno.(1)
7. Pobudnik na podlagi dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 in sklepa istega organa št. 800-26/2 z dne 30. 5. 2002(2) kolektivno uveljavlja pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na že objavljenih fonogramih. Pobudnik je kolektivna organizacija za uveljavljanje sorodnih pravic,(3) med imetnike katerih ZASP prišteva tudi izvajalce (118. člen ZASP)(4) ter proizvajalce fonogramov (128. člen ZASP).(5)
8. Pobudnik izpodbija drugi in četrti odstavek 156. člena, 157. člen in 157.a do 157.f člen ZASP. Vendar konkretno nasprotuje le: (1) ureditvi ZASP, po kateri v primeru neuspešnih pogajanj(6) med kolektivno organizacijo in uporabniki primerno tarifo (ta konkretizira višino nadomestila, ki se plačuje za uporabo varovanega dela) določi Svet in ne kolektivna organizacija, in (2) ureditvi, ki naj bi zaradi neorganiziranosti uporabnikov onemogočala spremembo obstoječih "zamrznjenih" tarif. Meni namreč, da se s tem "imetnikom pravic odreka pravica, da sami določijo ceno svoji lastnini". Ker pobuda o drugih izpodbijanih določbah ZASP nima navedb, ni mogoče šteti, da pobudnik izpodbija vse navedene določbe. Ustavno sodišče tako šteje, da pobudnik izpodbija le prvi in drugi stavek drugega odstavka 156. člena, prvi odstavek 157.a člena, prvi in tretji odstavek 157.b člena ter 1. točko prvega odstavka 157.e člena ZASP.
9. Pobudnik (med drugim) izpodbijani ureditvi očita, da je zakon "zamrznil" obstoječe tarife, ki naj jih ne bi bilo mogoče spremeniti, če uporabniki niso organizirani oziroma nimajo reprezentativnega združenja. S temi trditvami pobudnik smiselno izpodbija drugi stavek drugega odstavka 156. člena ZASP.(7) Ta očitek ni utemeljen. Če sprememba veljavnega skupnega sporazuma ni mogoča zato, ker uporabniki niso organizirani oziroma nimajo reprezentativnega združenja, gre za dejansko nemožnost spremembe sporazuma, katere učinek je enak kot v primeru odsotnosti sporazuma zaradi neuspešnih pogajanj. O določitvi tarife v takem primeru na zahtevo kolektivne organizacije odloči Svet na podlagi prvega odstavka 157.a člena ZASP. Ker je navedeni očitek glede drugega stavka drugega odstavka 156. člena ZASP očitno neutemeljen, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Glede na to ni preizkušalo, ali pobudnik v tem delu izkazuje pravni interes za ustavnosodno presojo.
10. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
11. Pobudnik kot kolektivna organizacija v svojem imenu in za tuji račun med drugim sklepa z uporabniki sporazume o pogojih uporabe varovanih del in uveljavlja varstvo sorodnih pravic pred sodišči in državnimi organi (primerjaj 2. in 8. točko prvega odstavka 146. člena v zvezi s 145. členom ZASP). Zato je treba šteti, da izpodbijane določbe posegajo v njegov pravni položaj. Tega namreč v bistvenem opredeljujejo prav njegova pooblastila v razmerju do uporabnikov varovanih del, ki mu omogočajo uveljavljanje sorodnih pravic, katerih skrbnik je. Ob tem je treba upoštevati, da se prek pravnega položaja pobudnika v razmerju do uporabnikov varovanih del pri uveljavljanju sorodnih pravic opredeljuje vsebina teh (sorodnih) pravic, ker jih imetniki lahko uveljavljajo le skupinsko – to je po pobudniku. Pravni položaj pobudnika tako posredno odraža vsebino sorodnih pravic, katerih skrbnik je. Pobudnik ima pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ker te določbe učinkujejo neposredno. ZASP namreč opredeljuje, (1) da se štejejo tarife iz skupnih sporazumov, ki so bili veljavni na dan uveljavitve ZASP, za primerne, in (2) določa pristojnost Sveta, da določi tarifo, če je ni mogoče opredeliti s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Pobudnik pa nasprotuje prav pristojnosti Sveta, da določa tarifo v primeru neuspešnosti pogajanj, ter graja pomen in učinek tarif iz veljavnih skupnih sporazumov v novi ureditvi.
12. Glede na navedeno pobudnik izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena in 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljuje z odločanjem o stvari sami.

Splošno
13. Pobudnik si prizadeva za tak svoj pravni položaj, ki bi dosledno izražal spoštovanje avtonomije imetnikov pravic pri opredeljevanju višine nadomestila za javno priobčitev fonograma z (izvajalčevo) izvedbo. Predmet te pobude je zato varstvo pravic izvajalcev ter proizvajalcev fonogramov, ki jih ZASP uvršča med sorodne pravice. Pobudnik kot kolektivna organizacija sicer ne oporeka ureditvi kolektivnega – skupinskega uveljavljanja pravic kot taki. Ne strinja se le z delom te ureditve: s pristojnostjo Sveta, da v primeru neuspešnih pogajanj(8) med njim in uporabniki varovanih del z njegovega repertoarja (ter posledično v primeru neobstoja skupnega sporazuma) določi tarifo, ki bo konkretizirala višino nadomestila za javno priobčitev fonograma.
14. Tako za pravico izvajalcev kot tudi za pravico proizvajalcev fonogramov je bistveno, da jim ZASP priznava za javno priobčitev fonograma s posnetkom izvajalčeve izvedbe poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP(9)).(10) Tovrstna pravica izraža priznanje pravnega varstva njihovemu delu. Poplačilna pravica imetniku zagotavlja sicer primerno nadomestilo za vsakokratno javno priobčitev fonograma.(11) Zaradi šibke normativne vsebine pojma primernega nadomestila (gre za nedoločen pravni pojem) je očitno potrebna nadaljnja normativna konkretizacija višine nadomestila, ki bo šele omogočila opredelitev konkretne uporabnikove obveznosti. Zakon daje v tem pogledu le zelo ohlapna izhodišča (prim. tretji odstavek 156. člena ZASP). Primerno nadomestilo sicer podrobneje opredeljuje primerna tarifa, ki določa višino in način izračunavanja nadomestila, ki ga mora plačati posamezni uporabnik kolektivni organizaciji za uporabo dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 156. člena ZASP). Jasno je, da le primerna tarifa ustreza pojmu primernega nadomestila za javno priobčitev varovanega dela, ki gre imetniku pravice v okviru poplačilne pravice. Primerno nadomestilo (angemessene Vergütung, equitable remuneration, rémunération équitable) kot nedoločen pravni pojem tako terja nadaljnjo normativno konkretizacijo, ki opredeli konkreten pravni okvir primernega nadomestila v primerni tarifi. Tisti, ki primerno tarifo določa, daje pojmu primernega nadomestila konkretno vsebino. Primernost je dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.(12)
15. Po ZASP so pogajanja med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov primarni postopek, v katerem se opredeljuje (primerna) tarifa za uporabo varovanih del. Če so pogajanja uspešna, se namreč tarifa opredeli s sklenitvijo skupnega sporazuma.(13) V tem primeru tarifo opredelita kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov s soglasjem volj. Če pogajanja niso uspešna,(14) lahko ena ali druga stranka zahteva, naj Svet določi primerno tarifo (prvi odstavek 157.a člena ZASP). V tem primeru primerno tarifo določi Svet z odločbo (prvi odstavek 157.b člena ZASP). Pristojnost Sveta za določanje primerne tarife je izrecno opredeljena v 1. točki prvega odstavka 157.e člena ZASP. Pravnomočna odločba Sveta je sestavni del skupnega sporazuma oziroma skupni sporazum nadomešča (tretji odstavek 157.b člena ZASP).
16. Izpodbijana ureditev je le del sistema kolektivnega uveljavljanja pravic imetnikov sorodnih pravic, za katerega skrbijo kolektivne organizacije. Kolektivne organizacije uživajo zakonski monopol (3. točka prvega odstavka 149. člen ZASP). Monopol je še dodatno zaostren pri obveznem kolektivnem uveljavljanju pravic, ko je za določene vrste uporabe po zakonu treba obvezno uveljavljati pravice samo s kolektivnimi organizacijami (glej 147. člen ZASP).(15) Monopolni položaj kolektivnih organizacij je zaželen zaradi pozitivnih učinkov, ki jih ima za imetnike pravic in za uporabnike varovanih del.(16) Tako je za uporabnika in imetnika pravic najugodneje, če za določeno področje izkoriščanja varovanih del določene vrste obstaja v državi le ena organizacija za uveljavljanje pravic, ki podeljuje dovoljenje za izkoriščanje. Na ta način se namreč znižajo stroški uveljavljanja (kar je koristno za imetnike pravic), uporabniku pa je dostop do uporabe varovanih del na ta način olajšan(17) (ker je poenostavljen). Vendar kot vsak monopol tudi ta prinaša slabosti.(18) Ena izmed njih je možnost, da kolektivna organizacija uveljavi tarifo v višini, ki presega nadomestilo, ki gre po ZASP imetniku poplačilne pravice (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP(19)). Smisel omejitev ZASP za delovanje kolektivnih organizacij (dovoljenje državnega organa za delovanje,(20) zahteva za neprofitnost delovanja(21) in instrumenti presojanja tarif(22)) je po stališču domače pravne teorije prav preprečevanje negativnih učinkov monopola z omejitvami avtorskopravne narave.(23) Tudi tuja pravna teorija izpostavlja monopolni položaj kolektivnih organizacij in njihovo podvrženost omejitvam konkurenčnega in avtorskega prava.(24)
Presoja z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave
17. Po mnenju pobudnika je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker v primeru, da se imetnik pravice s ceno za uporabo varovanega dela, ki jo je pripravljen plačati uporabnik, ne strinja, ceno za uporabo varovanih del določi Svet, medtem ko tovrstnih omejitev pravo ne pozna pri določanju cene za uporabo predmetov lastninske pravice.
18. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.(25) Ustavno sodišče mora zato najprej odgovoriti na vprašanje, ali sta položaja, ki se primerjata, v bistvenem enaka ali pa gre za različna položaja.
19. Za ustavnopravno presojo izpodbijane ureditve je tako v izhodišču bistveno, ali je z vidika avtonomije pri opredeljevanju višine nadomestila iz naslova poplačilne pravice položaj imetnika sorodne pravice primerljiv s položajem imetnika lastninske pravice. Ker gre v obeh primerih za zasebne pravice in za razpolaganje s sadom dela imetnika pravice, ki sodi v svobodo ravnanja na premoženjskem področju, sta položaja imetnika sorodne pravice in imetnika lastninske pravice na tem ožjem področju primerljiva. Zato je treba presoditi, ali obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, za različno ureditev na področju avtonomnosti imetnikov lastninske pravice na eni strani ter imetnikov pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na drugi strani pri možnosti opredeliti ceno (tarifo) za uporabo varovanega dela. Ustavno sodišče pri tem upošteva, kot je že obrazložilo, da se položaj imetnikov sorodnih pravic v bistvenem posredno izraža prek položaja pobudnika (kolektivne organizacije).
20. V obravnavanem primeru se primerjata položaj imetnikov pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na področju avtonomije pri opredeljevanju cene za uporabo varovanih del v primeru neuspešnih pogajanj ter položaj imetnika lastninske pravice. Pri tem je treba upoštevati, da prvi z varovanim delom ne nastopajo na trgu samostojno, kot to velja za posamezne imetnike lastninske pravice. Položaj prvih tako pomembno opredeljuje zapoved (1) kolektivnega uveljavljanja njihovih pravic (2) po eni kolektivni organizaciji. Kolektivna narava uveljavljanja pravic pomeni, da se individualne pravice posameznega izvajalca oziroma proizvajalca fonograma uveljavljajo skupno za več varovanih del in za več imetnikov pravic hkrati. Kolektivni način uveljavljanja pravic pojmovno izključuje avtonomijo posameznega imetnika pravice. Poleg tega je z zapovedjo kolektivnega uveljavljanja po eni kolektivni organizaciji v zakonu ustvarjen pogoj za monopolni položaj kolektivne organizacije,(26) to je v obravnavanem primeru pobudnika. Četudi je pobudniku poverjena skrb za uveljavljanje pravic posameznih imetnikov pravic in četudi je sestavni del te skrbi zagotavljanje povračila za uporabo varovanih del posameznim imetnikom pravic ter s tem zagotavljanje njihovega dohodka in povračila njihovih investicij, pobudnikovega položaja prav zaradi monopolnega položaja ni mogoče zreducirati na položaj posameznega imetnika varovanega dela, ki takega položaja nima. Posamezni imetnik varovanega dela je v primeru nestrinjanja s ceno, ki jo zahteva za ponujeno uporabo varovanega dela, na trgu zamenljiv; drugače je v primeru pobudnika, ki ima monopolni položaj. Zakonodajalec je imel za različno ureditev načina določanja cene (tarife) za uporabo varovanega dela torej razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Glede na navedeno izpodbijana ureditev prvega stavka drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena in 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Presoja z vidika 60. in 33. člena Ustave
21. Pobudnik izpodbijani ureditvi očita neskladje s 60. členom Ustave. Ta varuje človekove pravice, ki izvirajo iz ustvarjalnosti kot enega temeljnih gibal človekovega razvoja in družbenega napredka nasploh.(27) Glasi se: "Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti." Iz te določbe izhaja, da so po Ustavi poleg avtorskih del na področju ustvarjanja kulture pomembna tudi druga duhovna dela, med njimi umetniške reprodukcije avtorskih in folklornih del igralcev, glasbenikov in drugih umetnikov, ki jih ZASP obravnava pod pojmom izvajalci. Njihov prispevek temelji na individualnem vložku, ki praviloma terja umetniške sposobnosti izvajalca, njegovo zmožnost umetniškega vživljanja v izvajano delo in tehnične spretnosti, ki delo dovršijo za predstavitev javnosti. Umetniška dejavnost je tako praviloma bistvena za izvajalčevo izvedbo in s tem za nastanek varovanega dela. Pravice izvajalcev se tako praviloma(28) uvrščajo med pravice iz ustvarjalnosti; zato jim je zagotovljeno varstvo v okviru 60. člena Ustave. Pravice iz ustvarjalnosti po svoji naravi zahtevajo ureditev načina svojega uresničevanja − in s tem natančno določitev svojega dometa z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave).(29)
22. Proizvodnja fonograma je poslovni podjem.(30) Ker ne temelji na proizvajalčevi umetniški ustvarjalnosti, pravice proizvajalcev fonogramov ne uživajo ustavnopravnega varstva v okviru pravice iz 60. člena Ustave. Ustava v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Člen 33 Ustave varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju; v tem ustavnem okviru se ne varuje le lastninska pravica, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999, Uradni list RS, št. 17/99, in OdlUS VIII, 118). Glede na navedeno uživajo pravice proizvajalcev fonogramov varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave.(31)
23. Tudi ustavno pravico do zasebne lastnine sestavljajo različna upravičenja, katerih vsebino je treba zakonsko urediti. Zato ustavni pojem lastnine dobi vsebino šele z zakonsko ureditvijo. Ustava v prvem odstavku 67. člena pooblašča zakonodajalca, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da bodo zagotovljene njene gospodarska, socialna in ekološka funkcija.(32) Pooblastilo zakonodajalcu, da določi način pridobivanja in uživanja lastnine, pa ni neomejeno. Če ga zakonodajalec prestopi, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine.
24. Iz pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave) oziroma iz pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) izhaja za zakonodajalca obveznost sprejeti ureditev, ki bo izvajalcem oziroma proizvajalcem fonogramov zagotavljala uživanje premoženjskega učinka sadov njihovega dela. Sestavni del teh premoženjskih upravičenj imetnikov spornih pravic je njihova avtonomija pri opredeljevanju višine nadomestila (tarife) za uporabo varovanih del. Ker pa je z izpodbijano ureditvijo avtonomija imetnikov pravic, da po svoji kolektivni organizaciji v primeru neuspešnih pogajanj opredelijo ceno, po kateri so pripravljeni dopuščati uporabo sadov svojega dela, omejena, pomeni izpodbijana ureditev poseg v pravico izvajalcev iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave) in v pravico proizvajalcev fonogramov do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
25. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico in temeljno svoboščino, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).
26. Iz zakonodajnega gradiva(33) izhaja, da je glavni namen izpodbijane ureditve udejanjiti načeli (1) plačila za uporabo dela, to je, da imetniku pravice pripada plačilo vedno, kadar nekdo delo uporablja, in (2) primernosti tarife. V okvir slednjega sodi zagotovilo, da imetniku pravice pripada za uporabo njegovega dela primerno nadomestilo, ki se opredeljuje primarno s skupnim sporazumom, v primeru neuspešnih pogajanj pa naj ureditev zagotovi preseganje blokade uporabnikov na eni strani in hkrati onemogočanje zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije na drugi strani. Iz zakonodajnega gradiva izhaja še, da je bilo v preteklosti med kolektivnimi organizacijami in uporabniki veliko nesoglasij, ki so onemogočala sklenitev skupnih sporazumov, da je bil sistem določanja tarif pri kolektivnem upravljanju pravic že večkrat spremenjen in da tudi zadnji sistem določanja tarif (pred ZASP-D), ki je uvedel razrešitev sporov s pomočjo arbitraže, ni zagotavljal želenih učinkov. Kot izhaja iz navedenega gradiva, ureditev (pred ZASP-D) ob nesodelovanju ene strani ni omogočala hitre razrešitve spora o določitvi tarife, kar je lahko imelo za posledico, da tarifa za uporabo varovanih del ni bila določena. To je oteževalo učinkovito kolektivno uveljavljanje pravic in onemogočalo zakonito uporabo varovanih del.(34)
27. Iz zakonodajnega gradiva(35) izhaja, da je zakonodajalec z izpodbijano omejitvijo preprečeval možnost zlorabe monopolnega položaja kolektive organizacije pri opredeljevanju tarife. To je v javnem interesu.
28. Glede na to, da je Ustavno sodišče ocenilo, da ima izpodbijana ureditev ustavno dopustni cilj, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).
29. Poseg je primeren za uresničitev želenega, ustavno dopustnega cilja, če je z njim ta cilj mogoče doseči. Posegu v pravico do zasebne lastnine proizvajalcev fonogramov in pravico izvajalcev iz ustvarjalnosti na podlagi izpodbijane ureditve ni mogoče odrekati primernosti. Na podlagi izpodbijane ureditve je mogoče preprečiti zlorabo monopolnega položaja kolektivne organizacije, ki bi se izrazila v enostransko opredeljeni in uveljavljeni tarifi v višini, ki ne bi ustrezala pojmu primernega nadomestila. Po izpodbijani ureditvi je v primeru spora o višini primerne tarife med kolektivno organizacijo in uporabniki, zaradi katerega pogajanja med njimi niso uspešna, podana pristojnost Sveta, ki z odločbo opredeli primerno tarifo, odločba pa postane del skupnega sporazuma.
30. Pri oceni, ali je poseg nujen za dosego zasledovanega cilja, je treba upoštevati, da je ZASP doslej uredil že več različnih sistemov za določanje tarif pri kolektivnem upravljanju pravic.(36) Navedene ureditve določanja tarif so se izkazale bodisi za neprimerne bodisi za neučinkovite. Poleg tega je treba upoštevati, da temelji kolektivno uveljavljanje spornih pravic na pogodbenem načelu. Ta predpostavlja obstoj skupnega sporazuma med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov kot tudi, da so sklenjene posamične pogodbe med kolektivno organizacijo in uporabniki. Za uspešno uveljavljanje pravic je bistveno, da obstaja seznam uporabnikov − sopogodbenikov, za katere se pričakuje, da svoje zapadle pogodbene obveznosti plačujejo prostovoljno. Sistem kolektivnega uveljavljanja v pogojih možnosti masovnega izkoriščanja varovanih del ne more biti učinkovit, če bi temeljil na sodnem uveljavljanju pravic zoper domnevne kršitelje, ki varovana dela uporabljajo, za uporabo pa ne plačujejo odmene. Soglasje volj sopogodbenikov je v naravi pogodbenega načela temelj za opredelitev ali za spremembo pogodbenih pogojev. Kadar pogajanja o opredelitvi ali spremembi pogodbenih pogojev zastanejo, je zato treba predvideti izhod, ki bo pripeljal do odločitve o primerni tarifi ne glede na spor med strankama.(37) Če zakonodajalec ne bi sprejel izpodbijane ureditve, bi bila v primerih, ko do sklenitve skupnega sporazuma med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ne bi prišlo, hkrati podana blokada učinkovitega uveljavljanja pravic, ki temelji, kot je bilo že obrazloženo, na pogodbenem načelu. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01, in OdlUS X, 140) sicer v zvezi s kolektivnim uveljavljanjem avtorske pravice sprejelo stališče, da ZASP ne bi bil v skladu s 60. členom Ustave, ko ne bi predpisal ureditve, ki tako morebitno blokado varovanja avtorske pravice onemogoči oziroma preseže. To stališče pa velja enako, ko gre za varovanje pravic izvajalcev po 60. členu Ustave in pravic proizvajalcev fonogramov po 33. členu Ustave. Glede na to je ureditev, ki morebitno blokado pogajanj oziroma nesoglasje preseže tako, da za te primere posebej ustanovljen subjekt, ki je strokoven, neodvisen in nepristranski, določi primerno tarifo, sestavni del kolektivnega uveljavljanja pravic. Vzpostavitev izpodbijane ureditve pa je nujna za preprečitev možnosti zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije, izhajajoč pri tem iz potrebe po istočasni zagotovitvi pogojev za udejanjenje načela plačila za uporabo varovanega dela in načela primernosti nadomestila. Glede na neučinkovitost prejšnjih zakonskih ureditev za določanje primernosti tarif pri kolektivnem upravljanju pravic ni videti blažjega ukrepa, ki bi preprečil možnost zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije ter obenem zagotovil nemoteno in učinkovito uveljavljanje pravic, ki temelji na pogodbenem načelu.
31. Da bi izpodbijana ureditev prestala test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale. V obravnavani zadevi Ustavno sodišče primerja (tehta) na eni strani interes imetnikov spornih pravic, da samostojno, a po kolektivni organizaciji opredelijo ceno, po kateri so pripravljeni dopuščati uporabo varovanih del, in na drugi strani javni interes, da se prepreči možnost zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije na področju masovne uporabe velike količine varovanih del s področja repertoarja kolektivne organizacije.
32. Obrazloženo je že bilo, da poplačilna pravica imetnikom pravic zagotavlja primerno nadomestilo za uporabo varovanih del. Prav tako je bilo že obrazloženo, da (nedoločeni pravni) pojem primernega nadomestila terja nadaljnjo normativno konkretizacijo, ki šele opredeli konkretni okvir primernega nadomestila. Če bi ZASP omogočal, da kolektivna organizacija sama enostransko opredeli tarifo, bi moral omogočiti, da jo nato tudi uveljavi (ne glede na to, ali bi tako enostransko določena tarifa ustrezala pojmu primerne tarife ali ne). Bistvo poplačilne pravice je namreč zagotovilo (primernega) nadomestila za vsako javno priobčitev varovanega dela (prim. prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Naknadni nadzor države nad enostransko opredeljeno tarifo bi bil v takem primeru zaradi monopolnega položaja kolektivne organizacije nujen; morebitna naknadna intervencija za primere že uveljavljene enostransko opredeljene tarife v primeru, če enostransko opredeljena tarifa ne bi ustrezala pojmu primerne tarife, pa bi bila v pogojih masovne uporabe skrajno otežena. Pri opredeljevanju teže posega v avtonomijo imetnikov pravic je treba upoštevati, da narava uveljavljenega pogodbenega načela, ki omogoča učinkovito uveljavljanje njihovih pravic, predpostavlja soglasje volj za opredeljevanje pogodbenih pogojev. V vseh primerih, ko pogodbene stranke tarifo opredelijo s soglasjem volje, avtonomija imetnikov pravic, da po kolektivni organizaciji opredelijo tarifo, ni prizadeta. Ta prav tako ni prizadeta v primeru, če za neko vrsto uporabe varovanih del tarifa še ne bi bila določena. V takem primeru lahko začasno tarifo opredeli kolektivna organizacija, kot to določa četrti odstavek 156. člena ZASP. Področje posega v avtonomijo imetnikov spornih pravic pri opredeljevanju je tako omejeno le na primere, ko so po ZASP za opredelitev ali spremembo tarife potrebna pogajanja z uporabniki, ta pa niso uspešna. Poleg tega je treba upoštevati, da poplačilna pravica imetnikom pravic zagotavlja pravico do primernega (in ne poljubno visokega) nadomestila, prav primerno tarifo pa opredeli Svet z odločbo, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo.(38) Teža posega v avtonomijo je zato manjša od koristi, ki jih ta poseg prinaša. Izpodbijani poseg zato prestane tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu.
33. Glede na navedeno izpodbijana ureditev prvega stavka drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavek 157.b člena in 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP ni v neskladju s pravico izvajalcev iz 60. člena Ustave in s pravico proizvajalcev fonogramov iz 33. člena Ustave.
34. Pobudnik izpodbijani ureditvi tudi očita, da je v neskladju z 2. členom Ustave, vendar je očitek pavšalen in neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
35. Glede na navedeno prvi stavek drugega odstavka 156. člena, prvi odstavek 157.a člena, prvi in tretji odstavek 157.b člena ter 1. točka prvega odstavka 157.e člena ZASP niso v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

36. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.

(1) Več o tem M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 35.

(2) Navedeni sklep je objavljen na spletnih straneh Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino .

(3) ZASP pojma sorodnih pravic (related rights, vervandte Schutzrechte ali Leistungsschutzrechte, droits voisins), med katere uvršča tudi pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, ne opredeli.

(4) Člen 118 ZASP se glasi:
"(1) "Izvajalci" pomenijo igralce, pevce, glasbenike, plesalce in druge osebe, ki igrajo, pojejo, podajajo, deklamirajo, nastopajo, interpretirajo ali drugače izvajajo avtorska ali folklorna dela.
(2) Za izvajalce po prejšnjem odstavku se štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki."

(5) Člen 128 ZASP se glasi:
"(1) Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov.
(2) Fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo.
(3) Posnetek pomeni fiksiranje zvokov ali njihovih nadomestkov na nosilec, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirajo ali priobčujejo s pomočjo naprave."

(6) Pojem neuspešnih pogajanj je opredeljen v prvem odstavku 157.a člena ZASP, ki se glasi: "Kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov lahko […] če po štirih mesecih od začetka pogajanj ne sklenejo skupnega sporazuma, zahteva, da Svet določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju v zvezi s skupnim sporazumom."

(7) Drugi stavek drugega odstavka 156. člena ZASP se glasi: "Do pravnomočne odločbe Sveta se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne."

(8) O pojmu neuspešnih pogajanj glej op. št. 6.

(9) Prvi odstavek 130. člena ZASP se glasi: "Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo."
Člen 122 ZASP se glasi: "Izvajalec ima pravico do deleža na nadomestilu, ki ga prejme proizvajalec fonograma za javno priobčitev fonograma z njegovo izvedbo."

(10) Izvajalci in proizvajalci fonogramov imajo pri javni priobčitvi fonogramov poplačilno pravico, nimajo pa prepovednih zahtevkov.

(11) Po 12. členu Konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij (Uradni list RS, št. 31/96, MP, št. 8/96 − v nadaljevanju Rimska konvencija) se priznava pravično nadomestilo. Člen 12 te konvencije se glasi: "Če se fonogram, ki je bil izdan v komercialne namene, ali njegova reprodukcija uporablja neposredno za radiodifuzno oddajanje ali za kakršno koli posredovanje javnosti, mora uporabnik plačati izvajalcem ali proizvajalcem fonogramov ali obojim enkratno pravično nadomestilo. Če ni dogovora med strankami, lahko domače pravo določi pogoje za delitev tega nadomestila."
Podobno tudi prvi odstavek 15. člena Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (Uradni list RS, št. 84/99, MP, št. 25/99 − v nadaljevanju WPPT) opredeljuje pravico do pravičnega nadomestila, in sicer določa: "Izvajalci in proizvajalci fonogramov uživajo pravico do enkratnega pravičnega nadomestila za neposredno ali posredno uporabo fonogramov, izdanih za komercialne namene, za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo javno priobčitev."
Prim. tudi Direktivo 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL L 376, 27. 12. 2006, str. 31 − Direktiva 2006/115/ES), ki v prvem stavku drugega odstavka 8. člena določa: "Države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov."

(12) Tako D. Barrelet v: D. Barrelet in W. Egloff, Das neue Urheberrecht, Kommentar zum Bundesgesetz über das Urheberrecht und verwandte Schutzrechte, 2. izdaja, Stämpfli Verlag, Bern 2000, str. 280.

(13) Tudi na ta način opredeljena tarifa je lahko predmet preizkusa pred Svetom. Po drugem odstavku 157.a člena ZASP bo namreč na zahtevo zainteresirane osebe Svet odločal tudi, ali je tarifa primerna.

(14) Glej opombo 6.

(15) Več M. Trampuž, nav. delo, str. 102.

(16) M. Rehbinder, Urheberrecht, 9. izdaja, C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, München 1996, str. 326.

(17) Prav tam, str. 327.

(18) Prav tam.

(19) Glej opombo 9.

(20) Glej prvi odstavek 146. člena ZASP.

(21) Prav tam.

(22) Glej zlasti prvi in drugi odstavek 157.a člena, 157.b člen in prvi odstavek 157.e člena ZASP.

(23) Primerjaj M. Trampuž, nav. delo, str. 154–156.

(24) Primerjaj J. Reinbothe v: G. Schricker in U. Loewenheim (ur.), Urheberrecht, Kommentar, Verlag C. H. Beck, München 2010, str. 2388.

(25) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).

(26) Primerjaj M. Trampuž, nav. delo, str. 102.

(27) Tako M. Trampuž v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 599.

(28) Praviloma zato, ker je v okviru 60. člena Ustave varovana pravica izvajalcev le v primeru, če gre za umetniško ustvarjanje, medtem ko pri tistih izvajalcih (npr. oblikovalci tona), pri katerih ne gre za prispevek v smislu umetniškega ustvarjanja, ustavnopravno varstvo ni zagotovljeno v 60. členu Ustave, temveč je njihova pravica do nadomestila varovana v okviru 33. člena Ustave.

(29) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10).

(30) Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov (prvi odstavek 128. člena ZASP). Tako proizvajalca fonogramov opredeljujeta tudi točka d 2. člena WPPT in točka c 3. člena Rimske konvencije. Pravice proizvajalcev fonogramov se varujejo v okviru avtorskih pravnih predpisov zato, ker so predmeti varstva, ki izidejo iz te dejavnosti, sočasno tudi najpogostejša oblika materializacije avtorskih del. Tako A. Zupančič v: M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 284.

(31) Tako tudi M. Trampuž v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 602.

(32) O tem več odločba Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 70).

(33) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah − ZASP-D, Poročevalec DZ, št. 121/06, EPA 1124-IV, str. 4.

(34) Prav tam, str. 3.

(35) Prav tam, str. 4.

(36) Po prvotni ureditvi ZASP (Uradni list RS, št. 21/95 in 9/01) je (splošno) tarifo sprejela kolektivna organizacija avtorjev, kontrola njene ustreznosti oziroma primernosti pa je bila v pristojnosti Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, medtem ko so se s tarifnimi sporazumi lahko določile posebne tarife (glej nekdanji 153. člen ZASP). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/04 − ZASP-B) je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov, hkrati pa je določil nekaj ohlapnih meril za določitev tarife (nekdanji 156. člen ZASP). Za primer morebitne blokade dogovarjanj med strankami je predvidel posredovanje mediatorja (nekdanji 163. člen ZASP), vendar je bilo to mogoče le na podlagi sporazuma strank. Predloga mediatorja stranki nista bili dolžni sprejeti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodni pravici (Uradni list RS, št. 17/06 − ZASP-C) je predvideval odločitev arbitraže (nekdanji 163.a člen ZASP), vendar je bilo tudi za predložitev zadeve arbitraži potrebno soglasje obeh strank sporazuma.

(37) M. Trampuž, nav. delo 2007, str. 123.

(38) Prim. prvi odstavek 157. člena ZASP.