Številka: Up-1352/11-21

Datum: 9. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožice Blaž Jamnik, Ljubljana, na seji 9. maja 2013

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1890/2010 z dne 25. 8. 2010 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi predlagateljice iz zemljiškoknjižnega postopka in spremenilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za zaznambo spora tako, da je dovolilo zaznambo spora ter izbris zaznambe zavrnitve predloga.
2. Zoper navedeni sklep vlaga ustavno pritožbo pritožnica kot ena od nasprotnih udeležencev. Zatrjuje, da ji niti sklep sodišča prve stopnje niti predlagateljičina pritožba nista bila vročena. Z zemljiškoknjižnim postopkom naj bi bila seznanjena šele s prejemom izpodbijanega sklepa. Sodišče naj bi jo zato prikrajšalo za možnost predstaviti svoje stališče, da med njo in predlagateljico ni spora, ki bi ga bilo mogoče zaznamovati. Pritožnica uveljavlja kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Trdi še, da ima zatrjevana kršitev človekovih pravic zanjo hujše posledice, saj je zaradi spornega vpisa v bistvu okrnjena njena pravica do razpolaganja z lastno nepremičnino. Pritožnica pa naj bi dodatna denarna sredstva za preživljanje sebe in svojih otrok nujno potrebovala. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sámo spremeni izpodbijano sodno odločbo tako, da predlog za zaznambo spora zavrne. Priglaša tudi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo in predlaga, naj jih Ustavno sodišče naloži v plačilo predlagateljici zemljiškoknjižnega postopka.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom z dne 25. 10. 2012 sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Višje sodišče. Ustavno pritožbo je poslalo v izjavo vsem udeležencem zemljiškoknjižnega postopka. Nasprotna stranka iz zemljiškoknjižnega postopka (predlagateljica) predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je bilo postopanje sodišč v obravnavanem primeru skladno z zakonom, pritožnica pa naj ne bi zatrjevala protiustavnosti zakonske ureditve. Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, in nasl. – v nadaljevanju ZZK-1) naj bi namreč v času izdaje izpodbijanega sklepa (to je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1C – v nadaljevanju "ZZK-1, kot se je glasil pred uveljavitvijo ZZK-1C") odlagal vročanje pisanj nasprotnemu udeležencu do trenutka ugoditve predlogu za vpis (123. in 154. člen ZZK-1). Višje sodišče pa naj bi za spremembo odločitve v takem primeru tudi imelo podlago v 4. točki tretjega odstavka 161. člena ZZK-1. Če bi Ustavno sodišče kljub navedenemu ugotovilo, da je bila pritožnica v zemljiškoknjižnem postopku prikrajšana za ustavna procesna jamstva, pa po mnenju predlagateljice niso izpolnjeni pogoji za to, da bi Ustavno sodišče sámo odločalo o sporni pravici. Predlagateljica nasprotuje tudi stroškovni zahtevi pritožnice.
4. Odgovor predlagateljice zemljiškoknjižnega postopka je Ustavno sodišče poslalo pritožnici ter drugima nasprotnima udeležencema iz zemljiškoknjižnega postopka, proti katerima je bil prav tako (kot proti pritožnici) predlagan in opravljen sporni vpis. Pritožnica in drugi nasprotni udeleženec se o njem nista izjavila. Tretja nasprotna udeleženka iz zemljiškoknjižnega postopka pa je Ustavnemu sodišču posredovala svoj odgovor. V njem izraža svoje nestrinjanje z razlago ZZK-1, kot jo je podala predlagateljica, medtem ko v celoti pritrjuje izvajanjem pritožnice.

5. Ustavno sodišče je pridobilo spis zadeve, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep Višjega sodišča. Iz zemljiškoknjižnega spisa je razvidno, da pritožnici niti predlog za zaznambo spora niti sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega predloga niti predlagateljičina pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje niso bili vročeni. Pritožnica je bila seznanjena z zemljiškoknjižnim postopkom šele po njegovem pravnomočnem zaključku, to je z vročitvijo sklepa Višjega sodišča. Pritožnica zatrjuje, da je bila s tem, ko je sodišče ni že prej seznanilo s postopkom in ji omogočilo sodelovanja v njem, prikrajšana za ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave.
6. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.(1) Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), torej stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic – da torej ne bo le objekt, ampak bo subjekt postopka.(2) Pri tem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.(3) Za to, da bo sploh lahko učinkovito vplivala na odločitev sodišča, pa ji mora biti takšna možnost praviloma dana še pred sprejetjem meritorne odločitve (sodišča prve stopnje).(4) Nujen predpogoj za uresničitev te pravice je predhodna seznanitev stranke s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, glede katerih se ima pravico izjaviti (pravica do informacije), ter dopustitev primernega roka za izjavo.(5) Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije, je vročanje.(6)
7. Predstavljena stališča o ustavnih procesnih jamstvih izhajajo iz zahteve po kontradiktornem postopku; izoblikovana so bila v zadevah, ki so izvirale iz pravdnih postopkov. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave sicer v vseh sodnih postopkih,(7) pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznih postopkov.(8)
8. Zemljiškoknjižni postopek je posebna vrsta nepravdnega postopka.(9) V njem veljajo zaradi nekaterih posebnosti tega postopka, ki so pogojene s predmetom odločanja v tem postopku (to je vpisom pravic v zemljiško knjigo kot javno knjigo, ki imajo publicitetne in oblikovalne učinke),(10) posebna postopkovna pravila.(11) Zemljiškoknjižni postopek pomembno opredeljujejo predvsem načelo hitrosti postopka (121. člen ZZK-1), načelo vrstnega reda odločanja o vpisih (122. člen ZZK-1), omejitev načela zaslišanja udeležencev postopka na prvi stopnji (123. člen ZZK-1), načelo formalnosti postopka (124. člen ZZK-1) in načelo dispozitivnosti postopka (125. člen ZZK-1). ZZK-1 sodiščem še posebej nalaga hitro postopanje v zemljiškoknjižnih zadevah. Zemljiška knjiga lahko namreč svojo funkcijo temeljne baze podatkov, pomembnih za pravni promet z nepremičninami, opravlja le, če je stanje, ki ga izkazuje, čim bolj popolno in resnično.(12) Hitro vodenje zemljiškoknjižnega postopka je nujen pogoj za normalno delovanje pravnega prometa, saj odlaganje zahtevanega vpisa povzroča pravno negotovost.(13) Načelo hitrosti postopka ni pomembno le v fazi prejema zemljiškoknjižnega predloga, to je do javne objave začetka zemljiškoknjižnega postopka s plombo (prim. 134. in 135. člen ZZK-1). Zaradi trenutka, od katerega nastopijo publicitetni učinki vpisov (ti učinki pomenijo, da se v primeru, če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano), je pomembno tudi med zemljiškoknjižnim postopkom.(14) Publicitetni učinki vpisov namreč učinkujejo že od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem dnevu po dnevu, ko je to sodišče v zemljiško knjigo vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva (prvi odstavek 6. člena ZZK-1). Prav zaradi takšnega pričetka učinkovanja publicitetnih učinkov vpisa pa je pomembno, da se tudi sam vpis pravice oziroma pravnega dejstva opravi v čim krajšem času – da je torej časovni razkorak med trenutkom, ko sodišče sprejme odločitev o vpisu (ki povzroči pravno fikcijo, da je o dovolitvi vpisa odločilo že v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in ne šele v kasnejšem trenutku, ko je v resnici izdalo sklep), in trenutkom publicitetnega učinkovanja takšnega vpisa čim manjši. Tudi v tem vmesnem času namreč obstaja pravna negotovost, saj še ni jasno, ali bo trenutek vpisa plombe sploh pomemben za nastanek publicitetnih učinkov (morda dovoljenega) vpisa.
9. Predmet odločanja v zemljiškoknjižnem postopku pomembno opredeljuje tudi formalno načelo, imenovano tudi načelo zakonitosti oziroma legalitete.(15) To načelo pomeni, da mora zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti pri odločanju o vpisih ugotoviti, ali obstajajo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo (primerjaj 148. člen ZZK-1).(16) Pri tem odloča zemljiškoknjižno sodišče o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, v zemljiškoknjižnem postopku torej ni dovoljeno dokazovati s katerimi koli dokaznimi sredstvi, s katerimi se sporna dejstva lahko dokazujejo po pravilih pravdnega postopka.(17) Dokazovati jih je mogoče samo z v zakonu izrecno predvidenimi listinami (prvi odstavek 29. člena ZZK-1). Smiselno enako pravilo velja za dokazovanje pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo (drugi odstavek 29. člena ZZK-1). To pa pomeni, da sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo.(18)
10. Zaradi predstavljenih posebnosti zemljiškoknjižnega postopka je ustavno sprejemljiva ureditev, ki zemljiškoknjižnemu sodišču praviloma omogoča, da odloči, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o predlogu za vpis oziroma o vpisu, o katerem odloča po uradni dolžnosti (123. člen ZZK-1), oziroma ureditev, po kateri se sklep o vpisu vroči udeležencem postopka potem, ko se ta že opravi oziroma ko se vpiše zaznamba zavrnitve vpisa (prim. prvi odstavek 154. člena ZZK-1, kot se je glasil pred uveljavitvijo ZZK-1C). Takšna ureditev sicer pomeni, da nasprotnemu udeležencu v zemljiškoknjižnem postopku pravica do izjave praviloma ne bo zagotovljena pred sprejetjem odločitve sodišča prve stopnje. Vendar je Ustavno sodišče že izreklo, da je v izjemnih primerih – če to upravičujejo posebej utemeljene okoliščine – dopusten odstop od zahteve po kontradiktornem postopku v njegovi začetni fazi. V svoji dosedanji presoji je Ustavno sodišče že ugotovilo obstoj takšnih posebej utemeljenih okoliščin v postopku za izdajo začasne odredbe.(19)
11. Takšne izjemne okoliščine, ki odtehtajo poseg v pravico do izjave v začetni fazi postopka, so praviloma podane tudi v zemljiškoknjižnem postopku. Potreba po pospešenem odločanju zemljiškoknjižnega sodišča namreč tudi po vpisu plombe zaradi učinkov, ki jih ima vknjižba oziroma vpis dejstev v zemljiško knjigo, ni bistveno zmanjšana. Ta potreba ob upoštevanju formalne narave zemljiškoknjižnega postopka praviloma upravičuje omejitev pravice do izjave nasprotnega udeleženca v njegovi začetni fazi.(20) Prav zaradi izvedbene narave zemljiškoknjižnega prava v razmerju do (primarnih) materialnopravnih pravil, ki določajo pogoje za pridobitev stvarnih (oziroma obligacijskih) pravic na nepremičnini,(21) zaradi česar zemljiškoknjižni postopek praviloma ni namenjen razčiščevanju spornih dejanskih vprašanj, namreč pravica nasprotnega udeleženca do izjave, ki je med drugim v funkciji zagotovitve sodnega varstva resničnemu nosilcu pravice,(22) kljub takšni omejitvi ne bo občutno prizadeta.(23) Če pa se v zemljiškoknjižnem postopku (izjemoma) razčiščujejo tudi sporna dejanska vprašanja, pravico do izjave udeležencem postopka zagotavlja že ZZK-1 z izrecno zahtevo po vročitvi zemljiškoknjižnega predloga nasprotnemu udeležencu pred sprejetjem odločitve sodišča prve stopnje.(24) Sodišča imajo v skladu s 123. členom ZZK-1 tudi sicer vedno možnost, da nasprotnemu udeležencu v posameznem primeru (če ocenijo, da je to potrebno za zagotovitev njegove pravice do izjave v postopku) vročijo zemljiškoknjižni predlog pred sprejetjem odločitve. Sicer pa je z vidika spoštovanja zahteve po kontradiktornem postopku pomembno, da je udeležencem postopka v primeru, ko so s postopkom prvič seznanjeni šele z vročitvijo odločitve sodišča prve stopnje, naknadno dana možnost, da lahko še vedno učinkovito vplivajo na odločitev sodišča (prve stopnje) v zadevi.(25) Takšna možnost je udeležencem zemljiškoknjižnega postopka praviloma zagotovljena. Zoper odločitev zemljiškoknjižnega referenta oziroma (po uveljavitvi ZZK-1C) zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika, ki (je) praviloma najprej odloča(l) o zemljiškoknjižni zadevi na prvi stopnji (prim. 127. člen ZZK-1),(26) lahko namreč udeleženci postopka vložijo (oziroma so lahko vložili) ugovor kot posebno nedevolutivno pravno sredstvo (157. člen ZZK-1), o katerem (je) odloča(l) zemljiškoknjižni sodnik na prvi stopnji (158. člen ZZK-1).
12. Po ureditvi, ki je veljala pred uveljavitvijo ZZK-1C, udeleženci zemljiškoknjižnega postopka takšne možnosti izjave pred sodiščem prve stopnje v določenih primerih niso imeli. To je veljalo v primeru, ko je o predlogu za vpis na prvi stopnji takoj odločal zemljiškoknjižni sodnik in ne referent.(27) V takem primeru je bila zoper sklep sodišča prve stopnje dopustna le pritožba, o kateri je odločalo sodišče druge stopnje (glej 159. in 161. člen ZZK-1). Med te primere je ZZK-1 pred uveljavitvijo ZZK-1C uvrščal tudi odločanje o predlogu za zaznambo spora (glej 127. člen ZZK-1). To pomeni, da pritožnica v obravnavanem postopku (ker se sodišče prve stopnje ni odločilo, da ji pred sprejetjem odločitve vroči zemljiškoknjižni predlog) ni imela možnosti izjaviti se o zadevi že pred sodiščem prve stopnje. Vendar pritožnica očitkov v tej smeri ne uveljavlja. Sodiščem očita le, da ji niso zagotovila možnosti izjave niti v pritožbeni fazi postopka in da je bilo zato o zadevi pravnomočno odločeno, ne da bi pritožnica sploh vedela, da zoper njo teče kakršen koli sodni postopek.
13. V času izdaje izpodbijanega sklepa veljavna ureditev ZZK-1 sodiščem v določenih primerih, ko predlogu za vpis ni bilo ugodeno (po presoji sodišč sodi med te primere tudi primer zavrnitve predloga za vpis), ni nalagala dolžnosti vročitve sklepa sodišča prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ampak se je ta vročal le predlagatelju postopka (glej drugi odstavek 154. člena ZZK-1, kot se je glasil pred uveljavitvijo ZZK-1C). Vendar bi moralo Višje sodišče, ker se je odločilo na podlagi reformatoričnega pooblastila iz 4. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 dovoliti vpis, pred sprejetjem odločitve o pritožbi predlagateljice pritožnico seznaniti s postopkom. To namreč terja ustavnoskladna razlaga (torej razlaga, ki bi zavarovala pritožničino pravico do izjave) določb ZZK-1(28) v zvezi s splošnimi določbami ZNP (te se namreč glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZZK-1, uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku – prim. drugi odstavek 120. člena ZZK-1).(29) S tem bi bila pritožničina pravica do izjave ustrezno zavarovana, saj bi ji bilo na ta način zagotovljeno, da se izjavi o zadevi v celotnem obsegu na način, da lahko učinkovito vpliva na nadaljnji potek in s tem na izid postopka.(30)
14. Ker je torej Višje sodišče spremenilo izpodbijano odločitev v škodo pritožnice zgolj na podlagi navedb predlagateljice zemljiškoknjižnega postopka, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali je treba pritožnici vročiti pritožbo (ter skupaj z njo tudi sklep sodišča prve stopnje) in ji tako omogočiti, da se izjavi o spornem vprašanju v tej zadevi – torej o tem, ali je predlagateljica s predloženo tožbo izkazala, da med njima obstaja spor, ki ga je mogoče zaznamovati (glej 79. člen ZZK-1) –, je s tem nedopustno poseglo v pritožničino pravico do izjave. Ta namreč po že obrazloženem ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejanskih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posega v njene pravice oziroma interese,(31) in ji s tem daje možnost, da vpliva na odločitev sodišča.
15. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave je bilo treba odločitev Višjega sodišča razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ustavno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo v celoti (torej tudi, kolikor se nanaša na preostala nasprotna udeleženca iz zemljiškoknjižnega postopka), saj je treba vse nasprotne udeležence zemljiškoknjižnega postopka kot solastnike sporne nepremičnine, pri kateri je bila predlagana in dovoljena zaznamba spora, šteti za enotno stranko. Zato se raztezajo učinki procesnih dejanj pritožnice tudi nanje (prim. 196. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP in drugim odstavkom 120. člena ZZK-1).(32) Višje sodišče bo lahko ponovno odločilo o zadevi šele, ko bo pritožnici (in drugima nasprotnima udeležencema) dalo možnost izjave v postopku.
16. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.

(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.

(4) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), 8. točka obrazložitve.

(5) Tako A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274, in sklicujoč se na to delo enako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), 7. točka obrazložitve.

(6) Prav tam.

(7) Tako Ustavno sodišče na primer v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80), 3. točka obrazložitve, in v odločbi št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132), 8. točka obrazložitve, glede zahteve po kontradiktornem postopku v postopku za izdajo začasne odredbe. Podobno Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93) glede zahteve po kontradiktornem postopku v nepravdnem postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih bolnišnicah (glej 21. točko obrazložitve).

(8) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3/00, 8. točka obrazložitve.

(9) Drugi odstavek 120. člena ZZK-1 določa, da se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejana s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP).

(10) Glej 4. do 10. člen ZZK-1.

(11) Primerjaj N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 92–93.

(12) N. Plavšak, T. Frantar in M. Juhart, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 281–284.

(13) Načelo hitrosti postopka je še posebej pomembno pri vpisu določenih vrst pravic, kot so zemljiški dolg, pri vpisu predznamb in zaznamb itd. (M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 531).

(14) Glej zakonodajno gradivo k predlogu ZZK-1, Poročevalec DZ, št. 16/03, str. 75. Tako tudi N. Plavšak, nav. delo, str. 92.

(15) M. Tratnik in R. Vrenčur, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) z uvodnimi pojasnili ter stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2011, str. 42.

(16) Prav tam.

(17) N. Plavšak, nav. delo, str. 93.

(18) Prav tam. Prim. tudi N. Plavšak, T. Frantar in M. Juhart, nav. delo, str. 44–46.

(19) Primerjaj sklep št. Up-321/96 in odločbo št. Up-3/00.

(20) Glej zakonodajno gradivo k predlogu ZZK-1, nav. delo, str. 75.

(21) N. Plavšak, nav. delo, str. 29.

(22) Primerjaj A. Galič, nav. delo, str. 272–273.

(23) Ta pravica praviloma ne bo občutno prizadeta tudi zaradi načela privolitve vpisa (oziroma načela konsenza). Vpis v zemljiško knjigo se namreč v skladu s tem načelom praviloma opravi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, v katerem je oseba, proti kateri naj se vpis opravi, predhodno že izrecno in nepogojno ter v predpisani obliki izjavila, da dovoljuje takšen vpis (prim. prvo alinejo prvega odstavka 150. člena ZZK-1 in 23. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ). Podlaga za vpis je lahko sicer tudi sodna odločba. Vendar bo tudi v takšnem primeru nasprotni udeleženec praviloma seznanjen s sodno odločbo, ki mu nalaga dolžnost dovoliti oziroma dopustiti takšen vpis (prim. drugo alinejo prvega odstavka 150. člena ZZK-1). Navedeno ne drži v primeru zaznambe spora (podlaga zanjo namreč ni niti zemljiškoknjižno dovolilo niti sodna odločba, ampak tožba oziroma predlog stranke – prim. 79. člen ZZK-1).

(24) Dolžnost vročitve zemljiškoknjižnega predloga nasprotnemu udeležencu v izjavo z namenom, da ta lahko s predložitvijo ustrezne listine dokaže neutemeljenost predloga, ZZK-1 izrecno predpisuje v primeru predloga za izbris zaznambe hipoteke, dovoljene na podlagi predhodne odredbe (glej 59. člen ZZK-1), predloga za izbris predznambe zaradi zamude roka za njeno opravičbo (glej 60. člen ZZK-1), predloga za izbris zaznambe spora, ki je bil predlagan zaradi zamude roka za vložitev predloga za vknjižbo pravice v vrstnem redu zaznambe spora (glej 85. člen ZZK-1), in v drugih podobnih primerih.

(25) Tako Ustavno sodišče pri presoji ureditve postopka za izdajo začasne odredbe (primerjaj odločbi št. Up-3/00 in št. Up-232/99). Podobno Ustavno sodišče tudi glede izvršilnega postopka (primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-164/04 z dne 4. 5. 2005).

(26) Drugače velja po trenutno veljavni ureditvi le za posebne zemljiškoknjižne postopke, kot sta postopek dopolnitve zemljiške knjige in postopek o začetku postopka nastavitve zemljiške knjige. Vendar veljajo v teh postopkih tudi sicer posebna postopkovna pravila.

(27) Člen 127 ZZK-1 je med te primere uvrščal odločanje o naslednjih (po oceni zakonodajalca strokovno zahtevnejših) vpisih: o vknjižbi pravice v vrstnem redu predznamovane pravice, o vknjižbi oziroma predznambi pravice v zaznamovanem vrstnem redu, o vpisu in izbrisu zaznambe spora, o vknjižbi pravice v vrstnem redu zaznambe spora, o vpisu in izbrisu zaznambe izvršbe, zaznambe stečaja, zaznambe izrednega pravnega sredstva, o vpisih na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, o vknjižbi zemljiškoknjižnega dolga in o nekaterih drugih vpisih (glej N. Plavšak, nav. delo, str. 98).

(28) Po načelih zemljiškoknjižnega prava velja omejitev načela zaslišanja udeležencev postopka le za postopek na prvi stopnji (glej 123. člen ZZK-1).
Tretji odstavek 159. člena ZZK-1, kot se je glasil pred uveljavitvijo ZZK-1C, je določal, da se za vročitev pritožbe smiselno uporablja drugi oziroma tretji odstavek 154. člena ZZK-1. Točka 1 tretjega odstavka 154. člena ZZK-1, kot se je glasil pred uveljavitvijo ZZK-1C, pa je določala, da je treba sklep o dovolitvi vpisa vročiti udeležencem postopka iz 1. do 3. točke 132. člena tega zakona (ti udeleženci so predlagatelj, oseba, v korist katere se predlaga vpis, in nasprotni udeleženec).

(29) V skladu s tretjim odstavkom 31. člena ZNP sodišče vroči izvod popolne in dovoljene pritožbe zoper sklep, s katerim je bil postopek končan, drugim udeležencem, ki nanjo lahko odgovorijo v osmih dneh.

(30) Drugi odstavek 160. člena ZZK-1 namreč določa, da prepoved navajanja novih dejstev in dokazov pred pritožbenim sodiščem ne velja za tiste udeležence zemljiškoknjižnega postopka, ki jim ni bilo omogočeno, da bi se že na prvi stopnji izjavili o zemljiškoknjižnem predlogu.

(31) A. Galič, nav. delo, str. 273–274.

(32) Ustavno sodišče je pri odločanju v tej zadevi smiselno uporabilo navedene zakonske določbe na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).