Številka: Up-336/13-10

Datum: 16. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Matjaža Škorjanca, Maribor, ki ga zastopa Tatjana Poslek Godec, odvetnica v Slovenski Bistrici, na seji 16. maja 2013

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 34177/2012 z dne 9. 4. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Pritožnik, ki je zaradi ponovitvene nevarnosti v priporu od 26. 10. 2011, z ustavno pritožbo izpodbija več sodnih odločb,(1) med drugim tudi sklep št. I Kp 34177/2012 z dne 9. 4. 2013, s katerim je Višje sodišče v Mariboru spremenilo sklep razpravnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 34177/2012 z dne 22. 3. 2013 in odločilo, da se ponujena varščina ne sprejme ter da se predlogu za odpravo pripora proti ponujeni varščini ne ugodi. Višje sodišče je presodilo, da trajanje pripora ni nesorazmerno dolgo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 19., 20., 22. in 29. člena Ustave ter tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je v priporu že od 26. 10. 2011, kjer velja zanj posebej strog režim, saj mu je, razen redkih obiskov bližnjih za stekleno pregrado, prepovedano vsakršno komuniciranje z zunanjim svetom (prek pisem, interneta in telefona). Meni, da bi moralo Višje sodišče navesti konkretne razloge, zakaj varščina ne daje zadostnega jamstva za preprečitev ponovitvene nevarnosti in zakaj ocenjuje, da bi pritožnik kljub dani varščini kazniva dejanja ponavljal. Sodišče naj bi ravnalo arbitrarno in samovoljno, saj naj bi povsem pavšalno navajalo, da je ponujena varščina prenizka, pri tem pa naj bi uporabilo enako obrazložitev kot v prejšnjih sklepih, s katerimi je odločalo o podaljšanju pripora. Izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov v zvezi z varščino, temveč naj bi navajal le razloge, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost. Pritožnik zatrjuje tudi, da sodišče ni opravilo presoje, ali pravica drugih do varnosti iz 34. člena Ustave še odtehta tako globok poseg v osebno svobodo obtoženega, kot je pripor v trajanju leta in pol, ali pa je mogoče varstvo pravice iz 34. člena Ustave zagotoviti z milejšim ukrepom, kot je varščina. Po navedbah pritožnika pripor traja predlogo, zlasti ob upoštevanju strogega pripornega režima ter dejstva, da se s priporom posega tudi v njegovo pravico do obrambe. Pritožniku naj bi bilo namreč omejeno pregledovanje spisa zadeve, obravnave naj ne bi potekale zdržema, obrambe pa naj ne bi mogel graditi z uporabo interneta, saj mu je njegova uporaba prepovedana. Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj zadevo obravnava absolutno prednostno in naj izpodbijani sklep spremeni tako, da potrdi sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 34177/2012 z dne 22. 3. 2013 ter sprejme ponujeno varščino, oziroma naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-336/13 z dne 24. 4. 2013 ustavno pritožbo v delu, v katerem pritožnik izpodbija v izreku navedeni sklep, sprejelo v obravnavo. O preostalem delu ustavne pritožbe bo Ustavno sodišče odločilo posebej. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru.

4. Eden izmed glavnih očitkov pritožnika je, da pripor zoper njega traja nesorazmerno dolgo, saj je ob posebej strogem pripornem režimu v priporu že od 26. 10. 2011. Višje sodišče je v zvezi s tem sprejelo stališče, da glede na težo očitanih kaznivih dejanj, obseg kriminalne dejavnosti in zagrožene kazni pripor še vedno traja v spodnjem delu predpisane kazni za najhujše izmed kaznivih dejanj, ki se očitajo pritožniku, in zato še vedno obstaja sorazmernost med težo očitanih kaznivih dejanj in trajanjem pripora. Po mnenju pritožnika je sodišče na njegove trditve o nesorazmernosti trajanja pripora odgovorilo zgolj pavšalno in nekonkretizirano, s čimer naj bi mu kršilo pravico iz 22. člena Ustave.
5. Senat Ustavnega sodišča je sprejel pritožnikovo ustavno pritožbo v navedenem delu v obravnavo predvsem z namenom, da Ustavno sodišče presodi, ali so očitki pritožnika o predolgem trajanju pripora utemeljeni in ali je odgovor Višjega sodišča na te očitke v skladu z zahtevami po obrazloženi sodni odločbi. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji izhaja iz 22. člena Ustave tudi obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.(2) Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(3)
6. Zahteva po obrazloženi sodni odločbi je toliko večja v primerih, ko instančno sodišče spremeni odločitev nižjega sodišča, in še zlasti, če gre za odločanje o posegu v eno izmed najbolj pomembnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. V primeru, ko priprta oseba navaja, da traja pripor že nerazumno dolgo, mora sodišče na takšne navedbe odgovoriti in presoditi ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa.(4) Pravico osebe, da ji bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku, kadar je zoper njo odrejen pripor, ali pa ji bo omogočeno, da se obtožb brani s prostosti, zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena posamezniku ne glede na to, ali je v priporu ali na prostosti. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) presodilo, da merila za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, ne morejo biti enaka v primerih, ko je obdolženec v priporu, in v primerih, ko se lahko brani s prostosti. Merila razumnega časa v primeru pripora morajo biti strožja prav zaradi tega, ker gre za istočasni poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave. Če bi se trajanje pripora preveč približalo kazni, ki obdolžencu grozi v konkretnem primeru, ne bi bilo kršeno le načelo sorazmernosti, temveč bi bila ogrožena tudi domneva nedolžnosti.(5)
7. Pravico do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena EKČP.(6) Tudi iz te določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi je še vedno podan utemeljen sum ter priporni razlog begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času. Merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora, je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že v zadevi Neumeister proti Avstriji, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za ustavnega pritožnika; (4) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti.(7) Če se ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi.
8. V obravnavani zadevi je razpravni senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom št. II K 34177/2012 z dne 22. 3. 2013 presodil, da pripor glede na njegovo trajanje (od 26. 10. 2011) ni več sorazmeren ukrep, in je zato odločil, da sprejme ponujeno varščino v višini 171.308,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru pa je z izpodbijanim sklepom odločilo drugače. Presodilo je, da je pripor kljub trajanju še vedno sorazmeren. Pri tem je svojo odločitev oprlo zlasti na dolžino zagroženih kazni, ki se očitajo pritožniku.(8)
9. Po presoji Ustavnega sodišča del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti, ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov, saj je v skladu tako s pogoji iz 20. člena Ustave kot tudi z zahtevami iz 22. člena Ustave. Del obrazložitve Višjega sodišča v Mariboru, ki se nanaša na trajanje pripora, pa ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave, ki v primeru presoje razumnosti trajanja pripora zahtevajo odgovor glede na vsa merila, navedena v 7. točki obrazložitve te odločbe, in ne le glede enega izmed njih. Pritožnik je ves čas v svojih vlogah, s katerimi si prizadeva za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z varščino, izrecno uveljavljal ugovor, da traja pripor nerazumno dolgo, zlasti ob upoštevanju strogega pripornega režima. Navajal je tudi, da sojenje poteka prepočasi, da se obravnave ne vodijo zdržema, da je zaradi pripora v vse večji duševni stiski in da se mu s priporom krši pravica do obrambe. Višje sodišče pa je kljub takšnim navedbam pritožnika sorazmernost pripora v izpodbijanem sklepu utemeljilo le s primerjavo dosedanjega časa, ki ga je pritožnik prestal v priporu, z zagroženo kaznijo za najhujše kaznivo dejanje, ki se očita pritožniku. Po ustaljeni ustavnosodni presoji dolžina zagrožene kazni za kaznivo dejanje, ki se očita pritožniku, ne more biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora. Pomeni namreč le enega od meril, po katerih se presoja, ali je trajanje pripora v konkretnem primeru še razumno. Ker Višje sodišče drugih meril pri presoji ni upoštevalo, s svojo odločitvijo pa je poseglo v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je s tem kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
10. Ker se Višje sodišče na očitke pritožnika o predolgem trajanju pripora ni odzvalo v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni moglo presojati utemeljenosti zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri ponovnem odločanju bo moralo tako Višje sodišče v Mariboru ob upoštevanju vseh naštetih meril ter tudi upoštevaje strog priporni režim, ki velja za pritožnika, presoditi, ali je trajanje pripora zoper pritožnika še vedno razumno. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča v Mariboru razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Zato drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Pritožnik je vložil več ustavnih pritožb, ki se vodijo pod opravilnimi številkami Up-124/13, Up-262/13 in Up-336/13. V zadevah št. Up-124/13 in Up-262/13 pritožnik izpodbija sklepa, s katerima se je ugotovilo, da so razlogi za pripor še podani, v zadevi št. Up-336/13 pa poleg v izreku navedenega sklepa izpodbija še sklep št. I Kp 34177/2012 z dne 19. 3. 2013, s katerim je Višje sodišče v Mariboru spremenilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 34177/2012 z dne 8. 3. 2013 in odločilo, da se ponujena varščina ne sprejme ter da se predlogu za odpravo pripora proti ponujeni varščini ne ugodi.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).

(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135).

(5) Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-23/00 z dne 28. 1. 2003.

(6) Tretji odstavek 5. člena EKČP določa: "Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje."

(7) Prim. sodbo Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev tretjega odstavka 5. člena EKČP.

(8) Za najhujše kaznivo dejanje, ki se očita pritožniku, je zagrožena kazen do 8 let zapora.