Številka: Up-965/11-11

Datum: 9. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vanje Kosec, Črnomelj, ki jo zastopa Luka Jukič, odvetnik v Črnomlju, na seji 9. maja 2013

Sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju št. ZSV 156/2010 z dne 5. 5. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Črnomlju v novo odločanje.

1. Pritožnica je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje Metlika (v nadaljevanju prekrškovni organ) spoznana za odgovorno storitve prekrška po petem odstavku 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1), to je zaradi neuporabe varnostnega pasu. Zoper plačilni nalog je vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Črnomlju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. in 29. člena Ustave. Navaja, da je sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo popolnoma prezrlo odločbo Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11). Kljub tej odločbi naj pritožnice pred izdajo sodbe ne bi seznanilo z opisom dejanskega stanja prekrška, ki ga je sestavil prekrškovni organ in ga sodišču predložil skupaj z zahtevo za sodno varstvo. S tem naj bi sodišče obrambi onemogočilo podati izjavo o tem obremenilnem gradivu in predlagati zaslišanje policista "v civilu", ki naj bi videl, da pritožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom. Podatki o tem policistu in njegove zaznave naj bi bili zapisani v opisu dejanskega stanja, pritožnica pa naj bi za to izvedela šele iz obrazložitve sodbe, s katero je bila njena zahteva za sodno varstvo zavrnjena. Očitane kršitve naj bi bile storjene zato, ker je sodišče odločalo, kot da odločbe Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10 sploh ne bi bilo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-965/11 z dne 3. 4. 2012 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Okrajno sodišče v Črnomlju.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Črnomlju št. ZSV-156/2010.

5. Pritožnica izpodbija sodbo, izdano v zadevi prekrška. Na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS lahko Ustavno sodišče o ustavni pritožbi v zadevah prekrškov odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, praviloma pa v teh zadevah ustavna pritožba ni dovoljena (prvi odstavek 55.a člena ZUstS). Táko merilo dovoljenosti ustavne pritožbe, ki je v ZUstS določeno na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave, vlogo Ustavnega sodišča v zadevah prekrškov omejuje na zagotavljanje odgovorov na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s ciljem razvoja in usmerjanja (sodne) prakse, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pogoj v posamezni zadevi praviloma ni izpolnjen, če stališče Ustavnega sodišča o ustavnopravno pomembnem vprašanju že obstaja.(1) Z odločitvijo o istem vprašanju ter na podlagi enakih ustavnopravno pomembnih pravnih in dejanskih okoliščin namreč Ustavno sodišče ne bi storilo nič več od tega, kar bi v konkretni zadevi in z učinkom za konkretno zadevo moralo storiti že sodišče pri izdaji izpodbijanega posamičnega akta, to je odločiti ob spoštovanju Ustave in zakona.
6. Čeprav v zadevah prekrškov ni vsakomur neomejeno zagotovljeno še posebno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dopustnostjo ustavne pritožbe, pa to ne pomeni, da navedene pravice posameznika, udeleženega v vsakem takem postopku, niso sodno varovane. Ustavno sodišče večkrat poudarja, da ni edino poklicano za varovanje Ustave ter z njo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(2) V skladu s 125. členom Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vendar vezani na Ustavo in zakon. Pri odločanju morajo zato ves čas imeti pred očmi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ker se te po prvem odstavku 15. člena Ustave uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zadnje sodišče v državi, ki razlaga vsebino posameznih določb Ustave, je Ustavno sodišče. Njegove odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS). Sodišča morajo zato v konkretnih postopkih pri razlagi zakonov, na podlagi katerih odločajo, ves čas upoštevati tudi stališča iz odločb Ustavnega sodišča, zlasti tista, ki so sprejeta v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
7. Ob upoštevanju navedenega gre z vidika standardov varstva človekovih pravic za ustavnopravno pomemben položaj tudi takrat, ko sodišče odloči, ne da bi se pri tem sploh ozrlo na določbe Ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V takih primerih ne gre več (le) za vprašanje kršitve tiste človekove pravice, ki jo sodišče s svojo odločitvijo zagreši. Gre za nadaljnje vprašanje, ali se v takem odločanju sodišča izraža stališče, da človekovih pravic v zadevah prekrškov (ker kršitve po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS nimajo hujših posledic za pritožnika) sploh ni treba spoštovati in da sodišče ni zavezano k ustavnoskladni razlagi zakonskih določb. Kadar Ustavno sodišče oceni, da ima pred seboj takšen položaj, njegova odločitev presega pomen konkretne zadeve, v kateri je prišlo do kršitve človekovih pravic, zaradi česar so podani razlogi za odločanje o taki ustavni pritožbi iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.
8. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je o pritožničini zahtevi za sodno varstvo odločilo po objavi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10 v Uradnem listu RS, št. 10/11 z dne 18. 2. 2011. V njej je Ustavno sodišče poudarilo, da jamstvo iz 22. člena Ustave obsega tudi pravico, da sodišče kršitelja pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo seznani z opisom dejanskega stanja in mu da možnost, da se o njegovi vsebini izjavi.(3)
9. Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina jamstva enakega varstva pravic je, da posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.(4) Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), posamezniku zagotavlja, da ga bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in mu omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njegove pravice in interese.(5)
10. Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.(6)V odločbi št. Up-319/10, U-I-63/10 je sprejelo stališče, da se to jamstvo razteza tudi na opis dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ na podlagi šestega odstavka 57. člena ZP-1 sestavi in predloži sodišču po tem, ko kršitelj zoper plačilni nalog vloži zahtevo za sodno varstvo. Sodišče, ki odloči o zahtevi za sodno varstvo, ne da bi kršitelju pred tem omogočilo, da se seznani z opisom dejanskega stanja in da se o njem izjavi, zato krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
11. Pritožnica je bila s plačilnim nalogom spoznana za odgovorno storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, to je zaradi neuporabe varnostnega pasu. V zahtevi za sodno varstvo je storitev prekrška zanikala in navedla, da jo je 10 minut pred tem že kaznovala druga patrulja, ker z varnostnim pasom ni pripela otroka. Ob zaključku tega postopka naj bi pritožnica otroka in sebe pripela z varnostnim pasom, to pa naj bi videl tudi policist, ki je pritožnico ustavil drugič. Kljub temu naj bi ji pojasnil, da "so imeli malo nazaj svojega človeka", ki naj bi videl, da ni pripeta, in nato izdal plačilni nalog. Pritožnica je v zahtevi zatrjevala, da je bil plačilni nalog izdan na podlagi naznanitve neznane osebe, ter predlagala zaslišanje policista, ki ga je izdal.
12. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Na podlagi opisa dejanskega stanja, ki ga je sodišču na podlagi šestega odstavka 57. člena ZP-1 predložil prekrškovni organ, je ugotovilo, da je policist Policijske postaje Metlika opravljal naloge opazovalca v civilu in patruljo obvestil o kršitvi. Ocenilo je, da v podatkih spisa in navedbah zahteve za sodno varstvo ni okoliščin, ki bi vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti oziroma dvom o pravilnosti njegove zaznave prekrška. Predlog za zaslišanje policista, ki je pritožnico ustavil, je sodišče zavrnilo, ker naj kršitve sam ne bi zaznal.
13. Sodišče je izpodbijano sodbo glede zaključkov o odločilnih dejstvih storitve očitanega prekrška oprlo na zaznave policista v civilu, zapisane v opisu dejanskega stanja, čeprav pritožnici pred tem ni omogočilo, da bi se z opisom seznanila. S tem ji je onemogočilo, da bi se (bodisi pisno bodisi ustno na naroku) izjavila o ključnem obremenilnem gradivu, in tako kršilo njeno pravico iz 22. člena Ustave. Hkrati je pritožnici onemogočilo predlagati zaslišanje policista, čigar neposredne zaznave so bile zapisane v opis dejanskega stanja, in jo tako prikrajšalo za pravico do soočenja z obremenilno pričo, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.(7) Pritožnica namreč do prejema sodbe ni imela podatkov, na podlagi katerih bi zaslišanje lahko predlagala.(8) Pravilne so zato navedbe ustavne pritožbe, da je bila ugotovljena kršitev 22. člena Ustave storjena zato, ker je sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog odločilo, kot da mu pravice do izjave sploh ne bi bilo treba upoštevati. Utemeljen je tudi očitek pritožnice, da se posledica takega odločanja nadalje kaže v kršitvi pravic obrambe iz 29. člena Ustave.
14. Zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj sklep št. Up-424/06 z dne 22. 10. 2009 (OdlUS XVIII, 93).

(2) Primerjaj na primer odločbo št. U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 28/11), 24. točka, in sklep št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12).

(3) Enako stališče, utemeljeno neposredno na 22. členu Ustave, je večkrat sprejelo tudi Vrhovno sodišče, prvič že v sodbi št. IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008. Poleg tega so bila navedena stališča upoštevana pri pripravi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 – v nadaljevanju ZP-1G). Tudi spremenjeni peti odstavek 65. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1) med drugim zavezuje sodišče, da v primerih, kot je obravnavani, opis dejanskega stanja posreduje storilcu.

(4) Na primer odločba št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105).

(5) Primerjaj na primer odločbo št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka.

(6) Odločbe št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03, in OdlUS XII, 54); št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/03, in OdlUS XII, 83); št. Up-206/04; št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07, in OdlUS XVI, 106); št. Up-373/05 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 46) in št. Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09).

(7) Primerjaj odločbo št. Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 52/12).

(8) Sodišče je sicer obrazložilo, zakaj policista ni zaslišalo po uradni dolžnosti. Zaslišanje naj bi bilo nesmiselno in neekonomično, ker ni bilo pričakovati, da bi policist neposredne ugotovitve spreminjal. Ti razlogi pomenijo t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki (tudi če bi bil dokazni predlog lahko podan) ni ustavnoskladen razlog za poseg v jamstva v dokaznem postopku (primerjaj sklep št. Up-420/00 z dne 21. 5. 2002), ki jih v kaznovalnih postopkih specialno zagotavlja tudi 29. člen Ustave.