Številka: U-I-173/11-8

Datum: 23. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Mestne občine Celje, ki jo zastopa župan Bojan Šrot, na seji 23. maja 2013

Drugi odstavek 7. člena in četrti odstavek 9. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 70/10) se razveljavita.

1. Mestna občina Celje izpodbija drugi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba). Zatrjuje, da je izpodbijana določba Uredbe v neskladju s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08 in 36/11 – v nadaljevanju ZFO-1), zaradi kršitve načela legalitete pa tudi z drugim odstavkom 120. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Navaja, da 112. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12 in 57/12 – v nadaljevanju ZVO-1), na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba, v prvem odstavku določa, da mora povzročitelj onesnaževanja plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja. S to določbo naj bi zakonodajalec sledil enemu od temeljnih načel varstva okolja, ki je vsebovano v 10. členu ZVO-1, tj. načelu plačila za obremenjevanje okolja. Predlagateljica navaja, da lahko obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev, ki je predmet izpodbijane določbe Uredbe, nastane le na območju občine, v kateri je odlagališče odpadkov. Zato naj bi ZFO-1 v tretjem odstavku 7. člena tudi določil, da so okoljske dajatve, ki so z zakonom, ki ureja varstvo okolja, predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, prihodek proračuna občine, v kateri je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev. V nasprotju s to zakonsko določbo pa naj bi izpodbijani drugi odstavek 7. člena Uredbe določal, da je ta okoljska dajatev prihodek proračuna občine, v kateri povzročitelji odpadkov prepuščajo ali oddajajo odpadke organizaciji, ki zbira in prevaža odpadke. Predlagateljica navaja, da se na njenem območju nahaja regionalni center za ravnanje z odpadki, v katerem se po predpisanih postopkih obdelujejo in odlagajo odpadki iz občin celotne savinjske regije. Ker naj bi zato obremenitev okolja z odpadki, zbranimi v teh občinah in odloženimi na odlagališče v Mestni občini Celje, dejansko nastajala le na območju slednje, predlagateljica meni, da je zaradi izpodbijane določbe Uredbe, na podlagi katere okoljsko dajatev "pridobijo občine, kjer tovrstno onesnaženje sploh ne nastaja", ne le prikrajšana za del okoljske dajatve, ki ji pripada skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 kot nadomestilo za onesnaževanje okolja, ki nastaja na njenem območju, temveč naj bi za to onesnaževanje celo "plačevala" tistim občinam, v katerih se odpadki zgolj zbirajo in odvažajo na odlagališče, ki se nahaja na njenem območju.
2. Zahteva je bila poslana Vladi, ki nanjo ni odgovorila.

3. Predlagateljica je vlogo naslovila kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 7. člena Uredbe, vendar iz njenih navedb, da je zaradi izpodbijane določbe Uredbe prikrajšana za del okoljske dajatve, ki ji sicer pripada na podlagi tretjega odstavka 7. člena ZFO-1, izhaja očitek, da izpodbijana določba Uredbe posega v njen ustavni položaj in pravice. Ustavno sodišče je zato njeno vlogo štelo za zahtevo po 91. členu Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – ZLS), po katerem lahko občina vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov države, če ti posegajo v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.
4. Predlagateljica sicer navaja, da izpodbija drugi odstavek 7. člena Uredbe, ki določa prejemnike okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, vendar iz njenih navedb, da je zaradi izpodbijane določbe Uredbe prikrajšana za del sredstev, ki ji iz naslova te okoljske dajatve pripadajo na podlagi zakona, izhaja, da nasprotuje tudi ureditvi, ki določa osnovo za razdelitev teh sredstev med posamezne občine. Ker podlago za izračun deleža okoljske dajatve za posamezno občino ureja četrti odstavek 9. člena Uredbe, je Ustavno sodišče štelo, da predlagateljica izpodbija tudi to določbo Uredbe.

5. Predmet ustavnosodne presoje je podzakonska ureditev, ki določa prejemnike okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču in način izračuna deleža te dajatve za posamezno občino. Ustavno sodišče se je moralo zato najprej opredeliti do pravne narave okoljskih dajatev.
6. Okoljske dajatve so posebna oblika obdavčevanja obremenjevanja okolja, ki je posledica onesnaževanja okolja ali rabe naravnih dobrin. Temeljijo na načelu plačila za obremenjevanje okolja (10. člen ZVO-1), ki povzročitelja obremenitve okolja obvezuje, da krije vse stroške ukrepov, ki jih sprejema javna oblast za namene varstva okolja. Po 6. točki 3. člena ZVO-1 je obremenitev okolja vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine. Med cilje varstva okolja po drugem odstavku 2. člena ZVO-1 sodijo tudi preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja, ohranjanje in izboljševanje njegove kakovosti ter odpravljanje posledic obremenjevanja okolja. Skladno s prvim odstavkom 111. člena ZVO-1 država pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja tudi s finančnimi in ekonomskimi instrumenti, med slednje pa ZVO-1 uvršča tudi okoljske dajatve (1. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1), katerih namen je spodbujati zmanjševanje obremenjevanja okolja tako, da je določena cena tega obremenjevanja, ki jo v skladu s stopnjo obremenjevanja plača njen povzročitelj.(1) Okoljske dajatve so javne dajatve,(2) ki niso davek, temveč sodijo med t. i. prednostna bremena.(3) ZVO-1 določa dve vrsti okoljskih dajatev: za onesnaževanje okolja(4) in za rabo naravnih dobrin. Okoljska dajatev za onesnaževanje okolja je javna dajatev, s katero se obdavčuje onesnaževanje okolja.(5) Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 57/08 – v nadaljevanju ZFO-1A) je drugi stavek prvega odstavka 112. člena ZVO-1 določal, da so okoljske dajatve prihodek proračuna države ali občin v skladu z zakonom.(6) Z ZFO-1A pa je zakonodajalec določil, da so okoljske dajatve, ki so na podlagi zakona, ki ureja varstvo okolja, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, prihodek proračuna občine, v kateri je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev (prvi stavek tretjega odstavka 7. člena ZFO-1).(7)
7. Predlagateljica očita, da je Vlada v drugem odstavku 7. člena Uredbe prejemnike okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih določila v neskladju s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1. Take očitke Ustavno sodišče praviloma presoja v okviru drugega odstavka 120. člena Ustave, na katerega se sklicuje tudi predlagateljica. Vendar pa v primerih, kadar Ustava posebej določa, da mora biti posamezno pravno področje urejeno v posebnem zakonu, Ustavno sodišče šteje, da je ustavna določba, ki to pravno področje ureja, specialna določba v razmerju do drugega odstavka 120. člena (in tretjega odstavka 153. člena) Ustave.(8) Tak primer je tudi 147. člen Ustave, ki ureja razmerja med zakonodajno in izvršilno oblastjo na področju urejanja davkov, carine in drugih dajatev. Ker je okoljska dajatev javna dajatev, je 147. člen Ustave, ki ureja načelo zakonitosti pri urejanju davkov, carin in drugih dajatev, specialna določba v razmerju do drugega odstavka 120. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče predlagateljičine očitke o neskladju izpodbijanega dela Uredbe z drugim odstavkom 120. člena (in tretjim odstavkom 153. člena) Ustave presojalo v okviru 147. člena Ustave.
8. Iz 147. člena Ustave izhaja zahteva, da se smejo prisilne dajatve določati samo z zakonom. Ta ustavna določba, ki pomeni izpeljavo splošne zahteve po spoštovanju načela zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave, glede specifične vsebine, to je urejanja davkov, carin in drugih dajatev, zavezuje izvršilno vejo oblasti pri izdajanju podzakonskih predpisov na področju javnih dajatev. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Podzakonski akt zakonske norme ne sme spreminjati, sme jo le dopolnjevati, in sicer le do te mere, da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne širi ali zožuje. Izvršilna veja oblasti brez zakonskih okvirov ne sme samostojno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajalca.
9. Po svoji pravni naravi je uredba podzakonski predpis, ki ga izda Vlada za izvrševanje zakonov in drugih predpisov.(9) Na zakon je vezana tako, da v vsebinskem smislu ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali z razlago iz njega vsaj ugotovljivi. Zato sme uredba vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb. Ko Ustavno sodišče presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, ki mu je dal podlago za določitev podrobnejšega načina izvrševanja posameznih pravic oziroma obveznosti, presoja zlasti, ali podzakonski predpis zakonsko normo razčlenjuje v okviru, ki je takšnemu aktu dopuščen.
10. Vlada je izdala Uredbo na podlagi četrtega odstavka 112. člena in četrtega odstavka 113. člena ZVO-1(10) v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1(11) ter prvim odstavkom 3. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 40/09 in 9/11 – v nadaljevanju ZCS-1).(12) Tretji odstavek 7. člena ZFO-1 v prvem stavku določa, da so okoljske dajatve, ki so na podlagi zakona, ki ureja varstvo okolja, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, ki so infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske službe varstva okolja, prihodek proračuna občine, v kateri je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev.(13) Navedena zakonska določba, ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, torej jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča,(14) je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja. Z izpodbijanim drugim odstavkom 7. člena Uredbe, po katerem je okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču (za plačilo katere je po prvem odstavku istega člena Uredbe zavezan upravljavec odlagališča)(15) prihodek občine, v kateri povzročitelji odpadkov prepuščajo ali oddajajo odpadke izvajalcu obvezne občinske gospodarske službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, pa je Vlada prejemnike te okoljske dajatve opredelila drugače, kot jih je v tretjem odstavku 7. člena ZFO-1 opredelil zakonodajalec. S tem je zakonsko ureditev spremenila tako, da je krog občin, ki jim po navedeni zakonski določbi pripada prihodek iz naslova te okoljske dajatve (tj. občin, na območju katerih se nahajajo odlagališča odpadkov), brez zakonske podlage in zato v nasprotju s 147. členom Ustave razširila na tiste občine, ki na svojem območju teh odlagališč nimajo in v katerih zato obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana ta okoljska dajatev, niti ne more nastati.
11. Ker drugi odstavek 7. člena Uredbe krog občin, ki so upravičene do prejema okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, razširja na tiste občine, ki jih tretji odstavek 7. člena ZFO-1 ne določa kot prejemnike te okoljske dajatve, je v neskladju z navedeno določbo ZFO-1 in s tem tudi v neskladju s 147. členom Ustave.
12. Osnova za razdelitev plačane okoljske dajatve med posamezne občine so podatki o količini zbranih in odloženih komunalnih odpadkov v posameznem koledarskem letu po posameznih občinah, ki jih morajo izvajalci obveznih občinskih gospodarskih javnih služb zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov ter izvajalci obveznih občinskih gospodarskih javnih služb odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov posredovati ministrstvu, pristojnemu za okolje (prvi odstavek 9. člena Uredbe). Na osnovi teh podatkov (in na način, določen v četrtem odstavku 9. člena Uredbe) ministrstvo, pristojno za okolje, izračuna delež plačane okoljske dajatve, ki pripada posamezni občini, seznam občin s pripadajočimi deleži plačane okoljske dajatve pa objavi na svojih spletnih straneh do 30. septembra tekočega leta (drugi odstavek 9. člena Uredbe) in ga najpozneje do 15. septembra tekočega leta posreduje carinskemu organu (tretji odstavek 9. člena Uredbe).(16) Predlagateljica izpodbija tudi ureditev, na podlagi katere se sredstva, plačana iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih razdelijo med posamezne občine. Glede na to, da se ta sredstva med občine razdelijo na podlagi deležev, ki jih ministrstvo, pristojno za okolje, za posamezne občine izračuna na način, določen v četrtem odstavku 9. člena Uredbe, je Ustavno sodišče opravilo tudi presojo te določbe.
13. Četrti odstavek 9. člena Uredbe določa, da se delež okoljske dajatve za posamezno občino izračuna na naslednji način:

V navedeni določbi Uredbe določen način izračuna deleža okoljske dajatve za posamezno občino, ki upošteva le razmerje med količino odpadkov, zbranih v posameznih (in v vseh) občinah, ter količino odpadkov, odloženih iz posameznih (in iz vseh) občin, temelji na predpostavki, da je okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih prihodek proračuna občin, ki jih kot prejemnike te dajatve opredeljuje drugi odstavek 7. člena Uredbe, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo. Ker se četrti odstavek 9. člena Uredbe nanaša na okoljsko dajatev, za katero tretji odstavek 7. člena ZFO-1 določa, da kot prihodek proračuna pripada tistim občinam, v katerih zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču nastaja obremenitev okolja, bi bila z navedeno zakonsko določbo (in s 147. členom Ustave) skladna le taka ureditev, na podlagi katere bi se delež te okoljske dajatve določil oziroma izračunal (le) za tiste občine, ki jih kot prejemnike okoljske dajatve določa tretji odstavek 7. člena ZFO-1. Tej zahtevi pa bi Vlada zadostila le, če bi pri določitvi podlage za izračun deleža okoljske dajatve, ki pripada posamezni občini, upoštevala (tudi) razmerje med količino zbranih in v posameznih (oziroma vseh) občinah odloženih odpadkov. Ker tega ni storila, se delež okoljske dajatve na način iz četrtega odstavka 9. člena Uredbe izračuna (določi) tudi za tiste občine, ki na svojem območju nimajo odlagališč odpadkov.(17) To pa pomeni, da se sredstva, zbrana iz naslova plačane okoljske dajatve, ki je z zakonom predpisana zaradi obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, v nasprotju z namenom, ki ga je s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 zasledoval zakonodajalec, razdelijo tudi med občine, ki po navedeni zakonski določbi sploh niso upravičene do prihodka iz naslova te okoljske dajatve.
14. Četrti odstavek 9. člena Uredbe torej omogoča, da se na njegovi podlagi delež plačane okoljske dajatve določi tudi v korist tistih občin, ki s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 niso določene kot njeni prejemniki. Zato je v neskladju z navedeno zakonsko določbo in s tem tudi v neskladju s 147. členom Ustave.
15. V primeru, ko Ustavno sodišče presodi, da je podzakonski predpis v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo, da svoji odločitvi učinek odprave ali razveljavitve. Predlagateljica ni predlagala odprave izpodbijanega dela Uredbe, prav tako tudi ni zatrjevala nastanka škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti. Zato je Ustavno sodišče drugi odstavek 7. člena in četrti odstavek 9. člena Uredbe razveljavilo.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Jadek Pensa in Pogačar.

(1) Glej D. Pichler v: S. Pličanič (ur.), Komentar Zakona o varstvu okolja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2010, str. 173–177 in 532–541.

(2) Javne dajatve so vsa javna bremena, ki se plačujejo v denarju. Gre za vse vrste denarnih plačil, ki jih morajo državljani na podlagi javnega prava odvesti državi ali drugim pravnim osebam javnega prava. Te javnopravno urejene denarne dajatve so uvedene z zakonsko prisilo in naložene tistim, ki izpolnijo predpostavke zakonskega opisa dejanskega stanja. (Povzeto po A. Kobal, Pravna narava RTV naročnine (prispevka), Podjetje in delo, št. 1 (2003), str. 136–137.) Glej tudi T. Pucelj Vidović, Pravne podlage za okoljske rente, Podjetje in delo, št. 7 (2009), str. 1334.

(3) Med prednostna bremena (nem. Vorzugslast) sodijo takse (pristojbine) in prispevki. Njihova značilnost je, da obstaja povezanost med storitvijo in protistoritvijo, torej vezanost dajatve zavezanca za tako dajatev na individualno določeno javno porabo. Taksa (pristojbina) je nasprotna storitev (plačilo) za storitev države ali pomeni prevalitev stroškov na zavezanca, ki jih je sam povzročil. Taksa je nadomestilo za dejansko storitev države oziroma njenih organov. Prispevek pa se plača že za možnost uporabe državnih predmetov in objektov. Povzeto po A. Kobal, nav. delo, str. 136–137.

(4) V Zakonu o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96 – ZVO) so bile okoljske dajatve za onesnaževanje okolja opredeljene kot takse za obremenjevanje okolja. Ker uporaba pojma taksa navaja na neko storitev, ki jo običajno država, občina ali drug subjekt z javnimi pooblastili nudi fizičnim ali pravnim osebam (npr. upravne takse), je zakonodajalec v ZVO-1 namesto pojma taksa za obremenjevanje okolja uporabil pojem okoljska dajatev. Glej D. Pichler v: S. Pličanič (ur.), nav. delo, str. 534.

(5) ZVO-1 v prvem odstavku 112. člena določa, da mora povzročitelj onesnaževanja plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja.

(6) Navedena določba je glede prihodkov iz naslova okoljskih dajatev, predpisanih zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (tj. glede prihodkov, ki jih je zakonodajalec uredil v novem tretjem odstavku, ki je bil v 7. člen ZFO-1 dodan s 3. členom ZFO-1A), prenehala veljati 1. 1. 2009 (drugi odstavek 20. člena ZFO-1A).

(7) Drugi stavek tretjega odstavka 7. člena ZFO-1 določa, da se z odlokom, s katerim se sprejme občinski proračun, določi, da se sredstva okoljskih dajatev lahko porabijo le za: 1. gradnjo infrastrukture, namenjene izvajanju občinskih obveznih javnih služb varstva okolja v skladu z državnimi operativnimi programi, sprejetimi s predpisi varstva okolja na področju čiščenja in odvajanja odpadnih voda, ravnanja s komunalnimi odpadki in odlaganja odpadkov, ter 2. zagotavljanje oskrbovalnih standardov, tehničnih, vzdrževalnih, organizacijskih in drugih ukrepov, predpisanih za izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja.

(8) Podobno Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-178/10 z dne 3. 2. 2011 (Uradni list RS, št. 12/11), št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 34/11), št. U-I-257/09 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 37/11) in št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 14/13).

(9) Vlada z uredbo lahko podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in merili zakona oziroma drugega predpisa. Vlada izda uredbo za uresničevanje pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb le na podlagi izrecnega pooblastila v zakonu (prvi in drugi odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 8/12 in 21/13 – ZVRS).

(10) Četrti odstavek 112. člena ZVO-1 vsebuje pooblastilo Vladi, naj podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja, četrti odstavek 113. člena ZVO-1 pa Vlado pooblašča, naj podrobneje določi način zbiranja, merila in pogoje za vračilo, oprostitev ali zmanjševanje plačevanja okoljske dajatve ali odstopitev okoljskih dajatev in kaj se šteje za upravičene stroške.

(11) Na podlagi četrtega odstavka 112. člena in četrtega odstavka 113. člena ZVO-1 ter za izvrševanje tretjega odstavka 7. člena ZFO-1 je Vlada izdala tudi Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 80/12). Ta v 7. členu kot prejemnika okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja industrijske oziroma komunalne odpadne vode določa občino, v kateri pri zavezancu nastaja ta (industrijska oziroma komunalna) odpadna voda.

(12) Prvi odstavek 3. člena ZCS-1 določa naloge carinske službe, med katere skladno s 7. točko navedenega člena sodi tudi pobiranje okoljskih dajatev.

(13) Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil nov tretji odstavek 7. člena v ZFO-1 vnesen z namenom določiti pripadnost prihodkov od okoljskih dajatev za obremenjevanja lokalnega okolja, določenih na podlagi zakona s predpisom Vlade. Zakonodajalec je zato kot zavezance za plačevanje okoljskih dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, ki so infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske službe varstva okolja, določil fizične in pravne osebe, ki povzročajo onesnaževanje na območjih, na katerih občina zagotavlja gospodarske javne službe varstva okolja, sredstva, zbrana iz okoljskih dajatev, pa je določil kot namenska sredstva za financiranje ukrepov občin, določenih z državnimi operativnimi programi varstva okolja na področju čiščenja in odvajanja odpadnih voda, ravnanja s komunalnimi odpadki in odlaganja odpadkov, razen nevarnih odpadkov (glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o financiranju občin – ZFO-1A, Poročevalec DZ, št. 49/08, EPA 2008-IV).

(14) Izraz "odlagališče" ima po prvem odstavku 3. člena Uredbe enak pomen, kot ga določa predpis, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih. Tak predpis je Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/11), ki v 10. točki 2. člena določa, da je odlagališče naprava ali več naprav za odlaganje odpadkov na površino tal ali pod njo, pri čemer se za odlagališče šteje tudi naprava ali del naprave, kjer povzročitelj odpadkov skladišči svoje odpadke na kraju njihovega nastanka več kakor tri leta pred oddajo v nadaljnjo predelavo po postopkih predelave v skladu s predpisom, ki ureja odpadke, in stalna naprava ali del naprave, kjer se odpadki skladiščijo več kakor eno leto pred oddajo v nadaljnje ravnanje po postopkih odstranjevanja v skladu s predpisom, ki ureja odpadke. Za odlagališče pa se po navedeni določbi ne šteje naprava ali del naprave, kjer se odpadki raztovarjajo z namenom omogočanja njihove priprave za nadaljnji prevoz v predelavo ali odstranjevanje ali skladišče odpadkov, kjer se odpadki skladiščijo največ tri leta pred oddajo v nadaljnje ravnanje po postopkih predelave ali največ eno leto pred oddajo v nadaljnje ravnanje po postopkih odstranjevanja v skladu s predpisom, ki ureja odpadke.

(15) Prvi odstavek 7. člena Uredbe določa, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču, ki je infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, upravljavec odlagališča, ki je v skladu s predpisom, ki ureja izvajanje obvezne gospodarske službe, določen za izvajanje obvezne gospodarske službe.

(16) Po ZCS-1 sodita med naloge carinske službe, ki jih opravlja carinski organ, tudi pobiranje okoljskih dajatev (7. točka 3. člena ZCS-1) in zagotavljanje enotnega izvajanja predpisov, ki urejajo okoljske dajatve (3. točka 10. člena ZCS-1). Carinski organ je skladno s prvim odstavkom 13. člena Uredbe pooblaščen za opravljanje nadzora nad izvajanjem Uredbe, razen 9. člena Uredbe. Nadzor nad izvajanjem 9. člena Uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja (drugi odstavek 9. člena Uredbe).

(17) Da se delež okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih na podlagi četrtega odstavka 9. člena Uredbe izračuna tudi za občine, na območju katerih ni odlagališč, izhaja tudi iz Seznama občin s pripadajočimi deleži plačane okoljske dajatve za odlaganje odpadkov za leti 2012 in 2013, kjer so deleži plačane okoljske dajatve navedeni za vse slovenske občine. Seznam je objavljen na spletni strani Carinske uprave Republike Slovenije, .