Številka: Up-609/12-21

Datum: 23. 5. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki sta jo vložila Branko Obleščak in Jožefa Obleščak, oba Tolmin, ki ju zastopajo Ivan Makuc, Aleksandra Leban in Katja Šorli Peternel, odvetniki v Tolminu, na seji 23. maja 2013

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 421/2011 z dne 29. 3. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne drugemu senatu tega sodišča v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je, potem ko je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11) razveljavilo njegovo prejšnjo sodbo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje, še enkrat odločalo o reviziji pritožnikov (kot tožnikov) in o revizijah tožencev proti sodbi Višjega sodišča v Kopru. S slednjo je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, ki je delno ugodila odškodninskemu zahtevku pritožnikov. Vrhovno sodišče je odločilo enako kot prvič – revizijo pritožnikov je zavrnilo, revizijama toženih strank pa je ugodilo in je sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je zahtevek pritožnikov v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče je ostalo pri stališču, da je škodni dogodek, v katerem se je poškodoval prvi pritožnik, posledica premika gradbenega stroja (rovokopača) in ne obratovanja tega stroja z nakladalno žlico. Vzrok zdrsa stroja naj bi bilo ravnanje prvega pritožnika, ki se je nepooblaščeno povzpel na stroj in nehote premaknil pogonsko ročico. Po mnenju Vrhovnega sodišča je podan oprostitveni razlog iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Presoja o tem, ali je ravnanje tretjega oziroma oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, naj bi sodila v področje razumevanja vzročne zveze. Vrhovno sodišče je pojem izključnosti (vzroka) navezalo na pojma nepričakovanosti in nepreprečljivosti. Plezanje prvega pritožnika na obratujoči rovokopač naj bi bilo nepričakovano zaradi nerazumnosti tega ravnanja. Po mnenju Vrhovnega sodišča nastala škoda zato ni realizacija tiste nevarnosti, pred posledicami katere varujejo določbe ZOR o objektivni odgovornosti. Vrhovno sodišče je zavrnilo tezo, da je konstrukcija stroja v pravno upoštevni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj naj ne bi bilo razumno pričakovati, da bodo gradbeni stroji narejeni tako, da bodo ščitili nepooblaščene in neusposobljene osebe pred dogodki, kot je bil obravnavani. Vzročno zvezo z nastalo škodo je zavrnilo tudi glede morebitne neustrezne postavitve rovokopača ali glede opustitve postavitve signalizantov na delovišču (ker je prvi pritožnik vedel, da je na delovišču, in se je sam spravil v nevarni položaj). Vrhovno sodišče se ni strinjalo z revizijskimi očitki glede nezadostne obrazloženosti sodb nižjih sodišč. Presodilo je, da je bilo ravnanje prvega pritožnika zunaj sfere objektivno odgovornega in da tožencema ni mogoče naprtiti niti krivdne odgovornosti.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22., 23. in 33. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Opozarjata, da izpodbijana sodba glede na to, da je Vrhovno sodišče odločilo drugače kot nižji sodišči, ni dovolj obrazložena. Menita, da Vrhovno sodišče ni sledilo navodilom iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 v zvezi s procesnim jamstvom obrazložitve. Vrhovno sodišče naj bi očitno napačno sklepalo na vzročno zvezo med premikom ročice in premikom stroja. Sodišče prve stopnje naj bi presodilo le, da je bolj verjetno, da je ročico nehote premaknil prvi pritožnik, Vrhovno sodišče pa naj bi takšen "verjetnostni zaključek" spremenilo v gotovost. S tem naj bi nedopustno spremenilo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni pritožnikov je Vrhovno sodišče argumentacijo svoje prvotne (razveljavljene) sodbe spremenilo zgolj navidezno, s čimer je kršilo 22. člen Ustave in prvi odstavek 6. člena EKČP. Ti pravici, skupaj s pravico iz 23. člena Ustave, naj bi bili kršeni tudi zaradi nerazumnega in arbitrarnega stališča Vrhovnega sodišča (odstopalo naj bi tudi od sodne prakse), da strojnik ni mogel pričakovati in preprečiti ravnanja prvega pritožnika, ker je bilo nerazumno. Pritožnika navajata, da je bilo navedeno ravnanje v okoliščinah primera razumno, ker je bilo treba hitro ukrepati ter preprečiti škodo na vodovodni in električni napeljavi. Pritožnika menita, da bi se morala plezanje prvega pritožnika na stroj in posledični premik pogonske ročice šteti za pričakovana dogodka, in sicer predvsem zato, ker dostop do rovokopača ni bil onemogočen. Z upoštevanjem varnostnih predpisov glede prometne signalizacije in s pravilnim fiksiranjem stroja naj bi bilo mogoče škodni dogodek preprečiti. Pritožnika podrobno pojasnjujeta svoje stališče glede pravno upoštevne vzročne zveze, ki naj bi bila vrednostno vprašanje. Vrhovno sodišče naj bi v neskladju z 22. členom Ustave in prvim odstavkom 6. člena EKČP opustilo uporabo teorij o ratio legis vzročnosti in o adekvatni vzročnosti. Pritožnika to trditev utemeljujeta s tezo, da je prav opustitev namestitve prometne signalizacije in navzočnosti delavca signalista izvor nevarnega položaja, ki je pripeljal do škodnega dogodka. Navajata tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili obveznost proučitve in opredelitve glede njunih navedb v zvezi s spremembo izpovedi drugega toženca glede postavitve rovokopača. V nasprotju s 14. členom Ustave naj bi bilo to, da so se sodišča oprla na tisto izvedensko mnenje, ki je bilo za pritožnika najmanj ugodno. Pritožnika menita, da je Vrhovno sodišče samovoljno odstopilo od sodne prakse in s tem kršilo 22. člen Ustave, ker je brez vsake obrazložitve štelo, da je rovokopač postal nevarna stvar šele s premikanjem. Po njunem mnenju je zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi samovoljne, arbitrarne in nepričakovane odločitve Vrhovnega sodišča v neskladju s 33. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-609/12 z dne 22. 10. 2012 sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam v pravdnem postopku. Na navedbe pritožnikov je odgovorila drugotožena stranka (Radislav Pitamic). Opozarja, da pritožnika izpodbijata dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba. Zato naj bi vložena ustavna pritožba pomenila celo zlorabo tega instituta. Drugotožena stranka poudarja, da Ustavno sodišče ni pristojno niti za ugotavljanje dejstev niti za reševanje spornih vprašanj materialnega prava, kar naj bi od njega želela pritožnika. Po njenem mnenju sta pritožnika v ustavni pritožbi navedla številna dejstva, ki v pravdi niso bila ugotovljena oziroma so bila ovržena. Drugotožena stranka navaja, da sodba Vrhovnega sodišča ni samovoljna in brez razumnih pravnih argumentov. Vrhovno sodišče naj bi v skladu s sodno prakso pojasnilo, zakaj obstajajo ekskulpacijski razlogi, zaradi katerih je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti. Drugotožena stranka trdi, da bi bilo prestrogo zahtevati, naj se z gotovostjo ugotovi, da je ročico premaknil prvi pritožnik. Zatrjuje še, da je bilo ravnanje prvega pritožnika, ki je tehnično izobražena oseba, izrazito iracionalno in da ga ne bi zaustavila niti označba gradbišča. Odgovor drugotožene stranke je bil poslan pritožnikoma. Na navedbe v odgovoru se je odzval prvi pritožnik, ki vztraja pri trditvah iz ustavne pritožbe in predlaga, naj Ustavno sodišče opravi javno obravnavo.

4. Prvi pritožnik predlog za razpis javne obravnave utemeljuje predvsem s potrebo po tem, da bi Ustavnemu sodišču pojasnil vse v zvezi z vzroki za zdrs rovokopača. Ker postopek pred Ustavnim sodiščem ni namenjen preverjanju pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodnih odločbah, Ustavno sodišče predlogu za razpis javne obravnave ni ugodilo.
5. Ustavno sodišče je prejšnjo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to sodišče (enako kot z izpodbijano sodbo) spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in v celoti zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek pritožnikov, razveljavilo zaradi kršitve 22. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1273/09). Nosilni razlog za tako odločitev Ustavnega sodišča je bil očitek pomanjkljivosti pri obrazložitvi spremembe sodb nižjih sodišč (ki je pritožnika pustila v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in ali ni odločilo na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev) ter s tem kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot samostojne in avtonomne sestavine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.
6. Pritožnika med drugim trdita: (1) da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni ustrezno sledilo navodilom Ustavnega sodišča, ker je obrazložitev izpodbijane sodbe ostala v bistvenem enaka, kot je bila obrazložitev razveljavljene sodbe; (2) da Vrhovno sodišče s trditvijo, da je izključni razlog za škodni dogodek dejanje prvega pritožnika, uporablja napačno logiko, ker tisto, kar bi šele bilo treba dokazati, šteje za že dokazano; (3) da obrazložitev (tudi) izpodbijane sodbe ne zadosti zahtevam 22. člena Ustave ter (4) da je Vrhovno sodišče nerazumno in protiustavno vrednotilo pravne standarde pričakovanosti, nepreprečljivosti in neobvladljivosti iz drugega odstavka 177. člena ZOR. S temi očitki uveljavljata predvsem kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo s tega vidika. Dolžnost navesti razloge za svoje odločitve sodiščem nalaga tudi pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, na katero se pritožnika izrecno sklicujeta. Ker vse tisto, kar glede obrazloženosti terja ta konvencijska pravica, jamči tudi 22. člen Ustave, je odgovor na očitke o neskladju z 22. členom Ustave tudi odgovor na očitke o neskladju s prvim odstavkom 6. člena EKČP.
7. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(1) Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.(2) Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.(3)
8. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Drugačen pa je položaj, ko Vrhovno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjih sodišč. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti Vrhovnega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbi nižjih sodišč, svojo sodbo obrazloži, opredeljuje sporni predmet, namreč, ali je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto ali zapleteno pravno vprašanje oziroma ali se postopek nanaša na zadeve, ki so v sodni praksi ustaljene, ali pa gre za primer, v katerem so se na novo odprla zahtevna razlagalna vprašanja.(4) V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča (torej tudi Vrhovnega sodišča) jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. Opredeliti se mora tudi do njihovih nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Poleg tega, da se mora instančno sodišče opredeliti do vseh bistvenih navedb strank v postopku, pa to sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem k njeni sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.(5) V primeru, ko se spreminjata sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi drugačne razlage predpisov, to predpostavlja ali (1) pravno razčlenjeno analizo tistih pravnih norm, ki se drugače razlagajo, ali (2) s pravnimi razlogi utemeljeno zanikanje upoštevnosti pravne norme, na kateri temelji izpodbijana odločitev, in (3) s pravnimi razlogi utemeljeno uporabo druge pravne norme. V obeh primerih šele tako razčlenjena drugačna razlaga predpisov utemelji drugačno (to je spremenjeno) odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje, kar predpostavlja tudi subsumpcijo dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje v drugačen pravni okvir. Zahtevi po obrazloženosti je lahko zadoščeno tudi zgolj z argumenti, s katerimi instančno sodišče utemelji svojo razlago zakonskih določb, vendar le, če s tem hkrati odgovori na nasprotne argumente, na katerih je temeljila izpodbijana sodba.(6)
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1273/09 v 9. in 10. točki obrazložitve povzelo nosilne razloge sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta sodišči utemeljili subjektivno in objektivno odškodninsko odgovornost toženih strank po prvem odstavku 154. člena ter po 173. in 174. členu ZOR, ter razlog, zakaj sta prvemu pritožniku pripisali 50-odstotno soodgovornost za njemu nastalo škodo. Sodišči sta s tem utemeljili obstoj delnega oprostitvenega razloga iz tretjega odstavka 177. člena ZOR in deljeno odgovornost, ki upravičuje oškodovanca le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V 15. točki obrazložitve je Ustavno sodišče strnilo razhajanje med razlogi nižjih sodišč in razlogi (takrat) izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča ter konkretiziralo dolžnost opredelitve do pomena posameznih okoliščin dejstvenega kompleksa odškodninskega primera, ki so bile pravno pomembne za presojo o (delni) subjektivni in objektivni odškodninski odgovornosti v spremenjenih sodbah nižjih sodišč, tako da je te okoliščine naštelo. V 16. točki obrazložitve je Ustavno sodišče zapisalo, da (morebiten) odgovor, da okoliščine, ki so po oceni nižjih sodišč vplivale na nastanek katastrofalne škode in ki sta jih nižji sodišči pripisali ravnanju toženih strank, ki bi se ga dalo morda posredno razbrati iz razlogov prve sodbe Vrhovnega sodišča, ne zadostuje, ker pritožnika pušča v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in ali ni odločilo na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev.
10. Ustavno sodišče je v 10. točki odločbe št. Up-1273/09, ko je povzemalo razloge nižjih sodišč za presojo o subjektivni odškodninski odgovornosti, med drugim izpostavilo neustrezno in nevarno postavitev delovnega stroja, katerega konstrukcija je omogočala nehoten premik pogonske ročice in s tem premik samega stroja (ki se je zrušil po strmem pobočju). Ker ni odškodninske odgovornosti brez obstoja pravno upoštevne vzročne zveze, sta bili v teh razlogih sodišč prve in druge stopnje (kot je Ustavno sodišče zapisalo v obrazložitvi odločbe št. Up-1273/09) vsebovani tudi presoja o obstoju pravno upoštevne vzročne zveze med omenjenim očitanim protipravnim ravnanjem (opustitvijo) in nastalo škodo ter hkrati presoja, da ne more biti podan oprostitveni razlog iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Takšno je bilo stališče Višjega sodišča.(7) Ustavno sodišče je zato okoliščino neustrezne in nevarne postavitve gradbenega stroja, katerega konstrukcija je omogočala nehoten premik in končno zrušenje po strmem pobočju, izrecno izpostavilo v 15. točki obrazložitve odločbe št. Up-1273/09 kot eno izmed tistih okoliščin, ki terja, če Vrhovno sodišče meni drugače, utemeljitev, zakaj ni pravno pomembna.
11. Vrhovno sodišče je v zvezi s to okoliščino zapisalo, da ni vzrok škodnega dogodka (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Stališče, ki zanika vzročno zvezo, zgolj na videz odgovarja na drugačno presojo in drugačno razlago predpisov, razvidno iz sodb nižjih sodišč. Ker je zanikanje že vzpostavljenega kavzalnega neksusa med opustitvijo (storitvijo) in nastankom škode pravni sklep, je ta predmet pravnega utemeljevanja. Golo zanikanje obstoja vzročne zveze tako ne more biti sredstvo oziroma eden od razlagalnih argumentov, ki naj pravno utemelji zanikanje obstoja vzročne zveze: teza, da pravno upoštevni vzrok škode ni ta ali ona storitev ali opustitev toženih strank, je lahko le predmet utemeljevanja, ne pa sredstvo za utemeljevanje v smislu pavšalne in neobrazložene ocene, da je vzrok škode plezanje prvega pritožnika na gradbeni stroj, zato torej vzrok ni določena opustitev (ali storitev) toženih strank. Prav tako pa je Vrhovno sodišče ravnalo, ko je zanikalo vzročno zvezo med neustrezno in nevarno postavitvijo rovokopača ter nastalo škodo. Zato niti posredno ni odgovorilo na drugačno razlago pomena te okoliščine in na njeno umestitev v pravni okvir tretjega odstavka 177. člena in prvega odstavka 154. člena ZOR, ki sta razvidni iz sodbe Višjega sodišča.
12. Višje sodišče je, kot je bilo že obrazloženo, pripisalo pravni pomen dejstvu neustrezne postavitve rovokopača (v povezavi z njegovo konstrukcijo), ki ni bil stabiliziran tako, da se tudi ob nehotenem vklopu pogonske ročice ne bi premaknil. Vrhovno sodišče ni nasprotovalo stališču druge stopnje, da delovni stroj ni bil pravilno postavljen – iz izpodbijane sodbe izhaja, da se vprašanje (de)stabiliziranosti rovokopača v tem konkretnem primeru Vrhovnemu sodišču sploh ni zdelo pravno pomembno. In to celo ob splošnem izhodišču Vrhovnega sodišča, da lahko "neustrezna postavitev gradbenega stroja načeloma še poveča polje nevarnosti, ki se ga pripisuje nevarni stvari". Kljub tako izpostavljenemu pomenu neustrezne postavitve gradbenega stroja celo za stopnjevanje polja povečane nevarnosti v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni najti vsebinskega odgovora, zakaj neustrezna postavitev gradbenega stroja ni prišla do izraza ob presoji o (ne)obstoju vzročne zveze oziroma v kontekstu zanikanja obstoja subjektivne in objektivne odškodninske odgovornosti toženih strank.(8)
13. Tega odgovora Vrhovno sodišče ni podalo niti v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je bilo plezanje prvega pritožnika na gradbeni stroj tako neracionalno, da je bilo nepričakovano in kot takšno po drugem odstavku 177. člena ZOR "sposobno" izključiti objektivno odgovornost. Podrobnejši odgovor na opisano dilemo bi Vrhovno sodišče moralo podati. Višje sodišče je namreč nepričakovanost, kot eno izmed predpostavk oprostitvenega razloga iz drugega odstavka 177. člena ZOR, presojalo s popolnoma drugega zornega kota kot Vrhovno sodišče. Izhajalo je namreč iz očitka, da drugi toženec ni storil vsega za varno delo, ker kljub temu, da je bil seznanjen, da je mogoč nehoten premik ročice, stroja ni postavil in ustrezno stabiliziral.(9)
14. Upoštevati je treba tudi, da je sodišče prve stopnje (8. stran sodbe prve stopnje) poudarilo, da bi toženi stranki glede na popolno zaporo ceste morali pričakovati dostop prometnih udeležencev na delovišče. Takšen specifičen in konkretiziran pravni sklep je bil za sodišče prve stopnje očitno pravno pomemben, saj je uporabilo tretji odstavek 177. člena ZOR, ki govori o (le) delni oprostitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari/izvajalca nevarne dejavnosti, s tem pa je izključilo možnost njune popolne oprostitve po drugem odstavku 177. člena ZOR (ker bi bilo plezanje tretje osebe na rovokopač nepričakovano). Kljub temu se Vrhovno sodišče do njega sploh ni opredelilo.(10)
15. V primerih, v katerih kaže, da bi bila lahko podana deljena odgovornost ter da bi lahko šlo za objektivno in subjektivno odškodninsko odgovornost oškodovalca, gre po naravi stvari za prepletajoče se okoliščine, ki deloma ali v celoti izvirajo iz sfer tako oškodovanca kot oškodovalca. Posameznih dogodkov, ki jih vrtinči življenje in ki so del dejstvenega kompleksa odškodninskega primera, zato po logiki stvari same ni mogoče obravnavati izolirano. Svoj pomen imajo le v določenem časovnem zaporedju in krajevnem kontekstu, zaradi česar je Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe št. Up-1273/09 posebej opozorilo na pravno upoštevno časovno in prostorsko dimenzijo dejstvenega kompleksa konkretnega odškodninskega primera.
16. Izpodbijana sodba navedeno, kot je videti v 18. točki njene obrazložitve, povsem spregleda. V njej Vrhovno sodišče razloguje, da mirujoči stroj za prvega pritožnika "v danih okoliščinah sam po sebi še ni bil nevaren" in da "je tak postal šele s premikanjem", ki ga je sprožil prvi pritožnik, ko se je nepooblaščeno povzpel v kabino rovokopača, zaradi česar naj bi bilo njegovo ravnanje "zunaj sfere objektivno odgovornega". Ker je Višje sodišče presodilo, da omenjeno ravnanje prvega pritožnika utemeljuje le delno oprostitev toženih strank od objektivne odškodninske odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR,(11) bi moralo Vrhovno sodišče, če je namesto tretjega odstavka 177. člena ZOR uporabilo drugi odstavek 177. člena ZOR, pravno razčlenjeno obrazložiti navedeno drugačno uporabo zakonskega prava, in to na način, da bi celotno dogajanje (skupaj z opuščenima zavarovanjem delovišča in pravilno stabilizacijo rovokopača) z argumenti povezalo z normativnim, to je s predpostavkama oprostitvenega razloga iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Pri tem bi moralo upoštevati, da navedena določba opredeljuje oprostitveni razlog z dvema nedoločnima pravnima pojmoma: (1) nepričakovanost dejanja oškodovanca ali tretjega in (2) nemožnost izogniti se posledicam dejanja oškodovanca ali tretjega (ali jih odstraniti). Pomen teh dveh nedoločenih pravnih pojmov mora sodišče ustrezno "napolniti" v vsaki konkretni zadevi, v kateri uporabi drugi odstavek 177. člena ZOR. Torej bi moralo Vrhovno sodišče natančno in razumljivo, z vsebinsko opredelitvijo do načina postavitve rovokopača in (ne)zavarovanja delovišča, pojasniti, zakaj meni, da toženi stranki nista mogli pričakovati ravnanja prvega pritožnika niti nista mogli preprečiti njegovih posledic (ali jih odstraniti), in tudi (glede na pravno stališče Višjega sodišča), zakaj odreka obstoj vzročne zveze med neustrezno in nevarno postavitvijo delovnega stroja ter nastalo škodo in s tem obstoj subjektivne odškodninske odgovornosti toženih strank. Vrhovno sodišče ne bi smelo v obrazložitev svoje sodbe vnašati elementov nejasnosti in notranje protislovnosti, kakršna je njegova ocena, da je rovokopač postal nevaren "šele s premikanjem", ki vnaša dvom o tem, ali je Vrhovno sodišče zadevni rovokopač sploh štelo za nevarno stvar v smislu 173. člena ZOR, čeprav je po drugi strani njegova sodba zgrajena na analizi določb ZOR, ki urejajo odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.
17. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi iz opisanih razlogov ni zadostilo zahtevam 22. člena Ustave po zadostni, jasni in konkretizirani utemeljitvi pravne odločitve. Podobno kot pri prvi sodbi Vrhovnega sodišča, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. Up-1273/09, pritožnika ostajata v dvomu, ali je Vrhovno sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in ali ni odločilo na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev.
18. Ker sodba Vrhovnega sodišča ne vsebuje zadostnih razlogov, krši pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje tako, da o njej razsodi drug senat Vrhovnega sodišča. Ker je Ustavno sodišče sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, navedb pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnika Deisinger in Zobec ter sodnica Sovdat.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

(2) Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11).

(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

(4) Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 in št. Up-1273/09.

(5) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12).

(6) Prav tam.

(7) Višje sodišče je, ko se je strinjalo z očitki tožeče stranke, da drugi toženec ni storil vsega za varno delo, navedlo: "… stroj bi moral ob dejstvu, da je konstrukcija stroja omogočala nehoten premik ročice tudi z njegove strani, s čimer je bil gotovo seznanjen, postaviti in stabilizirati tako, da se tudi ob nehotenem vklopu ročice pogona ne bi premaknil (kar govori tudi za njegovo krivdno odgovornost). Čim gre za dogodek, ki ni nepričakovan, se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti, zato, kolikor izpodbijajo odločitev o temelju odgovornosti, pritožbe toženih strank niso utemeljene, saj se niso razbremenile niti krivdne odgovornosti."

(8) "Vsebinska utemeljenost pravne odločitve terja, da navedemo prepričljive razloge, kako smo znotraj pravnega okvira pomensko določili konkretni in zakonski dejanski stan ter kako smo konkretizirali pravno posledico, ki se navezuje na uporabljeni zakonski dejanski stan." Tako M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 212.

(9) Glej opombo št. 7.

(10) V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je Vrhovno sodišče opredelilo do vprašanja, ali sta toženi stranki subjektivno odgovorni, ker nista ustrezno zavarovali delovišča. To pa pomeni, da se je tam opredelilo do pravnega vprašanja subjektivne odškodninske odgovornosti, ne pa do predpostavke nepričakovanosti dejanja oškodovanca v okviru drugega odstavka 177. člena ZOR.

(11) Ob izhodišču, da drugi toženec ni storil vsega za varno delo, ker kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da je mogoč nehoten premik ročice, stroja ni postavil in stabiliziral tako, da se tudi ob nehotenem vklopu ročice pogona ne bi premaknil – kar govori za njegovo krivdno odgovornost in tudi za sklep, da posledice ravnanja prvega pritožnika niso bile nepričakovane.