Datum: 4. 7. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Čeples, d. o. o., in Martina Čepina, oba Kozje, ki ju zastopa Odvetniška družba Gregorovič – Pungartnik, d. n. o., o. p., Šentjur, na seji 4. julija 2013

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 1098/2010 z dne 1. 6. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 81240/2010 z dne 8. 9. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Pritožnika sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožnika izpodbijata pravnomočen sklep o zavrženju ugovora (kot prepoznega), ki sta ga (tedaj kot dolžnika) vložila zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice), izdan v avtomatiziranem postopku elektronske izvršbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na četrti odstavek 58. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), ker je ugotovilo, da je bil ugovor vložen po izteku tridnevnega ugovornega roka, ki velja v postopku menične izvršbe. Na ugovorne trditve pritožnikov, da je treba šteti njun ugovor zaradi nejasnega sklepa o izvršbi ter predloga za izvršbo za pravočasnega kljub temu, da sta ga vložila šesti dan po prejemu sklepa o izvršbi, ni odgovorilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov. To svojo odločitev je utemeljilo s stališči: 1) da je bil predlog za izvršbo izpolnjen v skladu z zahtevami Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Uradni list RS, št. 121/07 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik/07), 2) da je bil sklep o izvršbi izdan v avtomatiziranem izvršilnem postopku, v katerega sodišče prve stopnje ni moglo posegati, 3) da so podatki iz predloga za izvršbo vsebovali informacije, na podlagi katerih bi dolžnika lahko ugotovila, da je šlo za menično izvršbo, ter posledično, da znaša ugovorni rok tri dni, 4) da so zato neutemeljene trditve, da pritožnika nista imela možnosti, da bi se seznanila z naravo spora, in 5) da bi bil pritožbeni očitek o neobrazloženosti sklepa o ugovoru utemeljen, če ne bi šlo za avtomatizirani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine.
2. Pritožnika uveljavljata kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave oziroma iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodiščema očitata kršitev dolžnosti do opredelitve. Sodišče prve stopnje naj bi jo kršilo s tem, ko se sploh ni opredelilo do ugovornih razlogov pritožnikov o pravočasnosti njunega ugovora; Višje sodišče pa s tem, ko se ni opredelilo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Ker izpodbijani odločitvi po mnenju pritožnikov glede bistvenih vprašanj v zadevi ne vsebujeta razumne in prepričljive utemeljitve, naj bi bili tudi arbitrarni. Predvsem odločitev Višjega sodišča naj bi bila utemeljena na več nerazumnih stališčih. Táko naj bi bilo stališče, da bi bil očitek o neobrazloženosti sklepa sodišča prve stopnje utemeljen, če sklep ne bi bil izdan v avtomatiziranem izvršilnem postopku. Nerazumno naj bi bilo tudi stališče, da sta imela pritožnika glede na vsebino predloga za izvršbo dovolj možnosti, da ugotovita naravo spora. Pritožnika vztrajata, da je bil predlog za izvršbo pomanjkljiv in nerazumljiv, saj verodostojna listina v njem ni bila dovolj določno označena. Oznaka zahtevka s »Kat. 2« naj namreč sama po sebi ne bi povedala ničesar. Sicer pa bi moralo biti po mnenju pritožnikov dejstvo, da gre za menično izvršbo, jasno razvidno iz samega sklepa o izvršbi. Tudi utemeljitev, da bi pritožnika naravo spora lahko ugotovila glede na to, da ju je zastopal kvalificirani pooblaščenec, naj ne bi vzdržala logične presoje. Pritožnika poudarjata, da jima je bil sklep o izvršbi vročen, ko pooblaščenca še nista imela. Sicer pa naj tudi pooblaščenec pravilnega roka za ugovor ne bi mogel ugotoviti z gotovostjo. Pritožnika zatrjujeta, da sta bila s tipskim pravnim poukom zavedena glede dolžine roka za ugovor, čeprav bi moral biti pravni pouk vedno jasen in nedvoumen. To naj bi veljalo še posebej v primeru, ko se sklep, zoper katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo, vroči neposredno strankam kot laikom, ker gre za prvo vlogo v postopku. Po oceni pritožnikov stroški, ki jih terja odprava te sistemske pomanjkljivosti avtomatiziranega postopka izvršbe, ne morejo odtehtati posega v pravico dolžnikov do poštenega postopka. Pritožnika opozarjata, da so jima bile zaradi zavrženja ugovora neupravičeno naložene visoke finančne obveznosti oziroma je bila že dovoljena njihova izterjava, pri čemer zaradi predstavljenih pomanjkljivosti postopka elektronske izvršbe zoper tako odločitev sodišč nista imela možnosti učinkovite obrambe. Zatrjevane kršitve človekovih pravic naj bi jima zato povzročale hujše posledice. Njun primer pa naj bi tudi odpiral pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve, saj naj bi predstavljene sistemske pomanjkljivosti avtomatiziranega izvršilnega postopka kršile ustavna procesna jamstva vsem dolžnikom v podobnih položajih.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom z dne 4. 2. 2013 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz izvršilnega postopka, ki se o njej ni izjavila.

4. Iz listin, ki sta jih pritožnika priložila k ustavni pritožbi, izhaja, da se je predmetni izvršilni postopek začel na predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, ki ga je upnik vložil na predpisanem tipiziranem obrazcu po elektronski poti. Upnik verodostojnih listin k predlogu za izvršbo ni priložil, ampak ju je v predlogu (v skladu z zahtevo 41. člena ZIZ) le določno označil. V skladu z Navodilom za izpolnjevanje (elektronskega) obrazca za predlog za izvršbo, ki je sestavni del Pravilnika/07 (v nadaljevanju Navodilo),(1) je upnik verodostojni listini oziroma na njuni podlagi izterjevani denarni terjatvi v predlogu označil tako: »Kat.: 2, oznaka verodostojne listine: brez protesta, datum: 21. 4. 2006, zapadlost: 7. 6. 2010, znesek: 33.327,58 EUR.«(2) Predlog za izvršbo je bil nato avtomatizirano obdelan v informacijskem sistemu (9. člen Pravilnika/07). To pomeni, da se je na podlagi podatkov, ki jih je sporočil upnik in katerih resničnosti vsebine Centralni oddelek za verodostojno listino (v nadaljevanju CoVL) ni preverjal, v 48 urah v informacijskem sistemu avtomatizirano izdelal sklep o izvršbi, ki je brez podpisa, opremljen zgolj s strojnim odtisom sodnega pečata (prvi odstavek 18. člena Pravilnika/07). Tipizirani sklep o izvršbi, ki je bil vročen pritožnikoma skupaj s predlogom za izvršbo, je vseboval nalog dolžniku, naj »v roku 8 dni, v meničnih in čekovnih sporih pa v roku 3 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev«. Na enak način nedoločen je bil tudi pravni pouk. Ta se je v spornem delu glasil: »Zoper sklep o izvršbi lahko dolžnik vloži pisni ugovor v 8 dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v 3 dneh od dneva vročitve, in sicer pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, CoVL, […].« Zoper sklep o izvršbi sta pritožnika vložila ugovor šesti dan. V njem sta med drugim zatrjevala, da je treba ugovor glede na dvoumen sklep o izvršbi in nejasen predlog za izvršbo šteti za pravočasnega ne glede na to, ali gre morda v obravnavani zadevi za menični spor.
5. Sodišče prve stopnje je ugovor pritožnikov kot prepoznega zavrglo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da sta pritožnika vložila ugovor po izteku 3-dnevnega roka. Do ugovornih trditev pritožnikov, zakaj je treba njun ugovor kljub temu šteti za pravočasnega, se ni opredelilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi stališča, da sta pritožnika imela na razpolago dovolj informacij, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, da je šlo za menično izvršbo, ter posledično, da znaša ugovorni rok tri dni.
6. Pritožnika sodiščema očitata kršitev ustavnih procesnih jamstev med drugim zato, ker naj pri presoji pravočasnosti ugovora ne bi pripisali prave teže dejstvu, da je pravni pouk sklepa o dovolitvi izvršbe dvoumno opredeljeval rok, v katerem je treba vložiti ugovor, ter dejstvu, da narava konkretne izvršilne zadeve tudi iz predloga za izvršbo ni dovolj jasno izhajala. Zatrjujeta, da jima je bila z izpodbijano odločitvijo odvzeta možnost učinkovite obrambe.
7. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa presojalo z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave; natančneje, preizkusilo je, ali je bila pritožnikoma v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine zagotovljena pravica do izjave v postopku. Zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je namreč lahko sporno z vidika slednje pravice, ne pa z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kot zmotno menita pritožnika.(3) Kajti dolžniku je z možnostjo vložitve ugovora (kot remonstrativnega pravnega sredstva) praviloma prvič dana možnost, da se sploh izjavi o zadevi pred sodiščem prve stopnje.(4)
8. Pravica do izjave oziroma do kontradiktornega postopka, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese.(5) Stranki mora torej biti zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(6) Vendar je treba stranki skladno s to zahtevo zagotoviti le razumne možnosti za njeno izjavljanje v postopku, ne pa neomejenih.(7) Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP zagotavljata stranki z vidika zahteve po kontradiktornem postopku enako raven varstva.(8) Zato je Ustavno sodišče opravilo presojo z vidika 22. člena Ustave.
9. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da določitev prekluzivnih rokov za vložitev pisne vloge v postopku sama po sebi ne pomeni nedopustne omejitve strankine pravice do izjave.(9) Določitev rokov za opravljanje procesnih dejanj služi pospešitvi sodnega postopka in pravni varnosti ter je kot taka praviloma ustavno sprejemljiva. Vendar pa mora dolžina prekluzivnih rokov jasno in nedvoumno izhajati iz zakona.(10) Ni namreč dopustno, da bi bila zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva(11) oziroma, v konkretnem primeru, pravica do izjave. Smiselno enaka zahteva je (logično) naslovljena na sodišče, ko v svojih procesnih dejanjih opredeljuje (v tem primeru zakonsko določene) časovne meje strankine pravice do izjave. Tako se namreč lahko prepreči, da prekluzivni rok za vložitev vloge ne preraste v nesorazmeren in zato nedopusten poseg v pravico stranke do izjave. Za odločitev v obravnavanem primeru je tako ključno, ali je bil ugovorni rok kljub dvoumnemu zapisu pravnega pouka v sklepu o izvršbi vendarle opredeljen jasno in nedvoumno, da ustreza zahtevi po jasni opredelitvi dolžine ugovornega roka, če se ob tem upoštevajo še listine, ki so bile vročene pritožnikoma skupaj s sklepom o izvršbi.
10. Pomembno ustavnopravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti Ustavno sodišče v tej zadevi, je torej, ali je z vidika ustavnopravno zagotovljene pravice do izjave sprejemljiva razlaga sodišča, po kateri kljub dvoumnemu pravnemu pouku sklepa o izvršbi glede dolžine roka za ugovor zadostuje, da je ta rok določljiv (ne pa določen) na podlagi informacij, ki izhajajo iz predloga za izvršbo, ki je bil k sklepu priložen, upoštevaje pri tem tudi vsebino Pravilnika/07 oziroma Navodil, v skladu s katerimi je upnik izpolnil ta predlog.
11. Sankcija zavrženja ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžnika občutno prikrajša za možnost uveljavljanja pravice do izjave v postopku. Pomeni namreč, da se dolžnik v tem postopku sploh ne bo mogel izreči o predmetu spora.(12) Zavrženje ugovora v takem primeru ne pomeni le, da je bilo na podlagi trditev upnika pravnomočno odločeno o dopustnosti izvršbe, ampak tudi, da je bilo na njihovi podlagi (torej brez vsebinske obravnave zadeve v kontradiktornem postopku) pravnomočno odločeno tudi o utemeljenosti upnikovega zahtevka za izdajo »plačilnega naloga« samega.(13)
12. V obravnavanem primeru deluje sankcija zavrženja ugovora še toliko bolj utesnjujoče zato, ker je zavrženje ugovora utemeljeno z zamudo tridnevnega prekluzivnega roka. Vendar za obravnavano zadevo ni ključno, da gre za kratek zakonski rok za vložitev ugovora,(14) temveč da je bila dolžina ugovornega roka odvisna od narave konkretne izvršilne zadeve,(15) ki v sklepu o izvršbi ni bila jasno in nedvoumno opredeljena (primerjaj 4. točko obrazložitve te odločbe), četudi prvi odstavek 44. člena ZIZ določa, da je treba v sklepu o izvršbi navesti tako verodostojno listino, na podlagi katere je bil sklep o izvršbi izdan, kot dolžnikovo obveznost. Poleg tega informacije, na podlagi katerih bi lahko pritožnika brez večjih težav oziroma zamude ugotovila naravo izvršilne zadeve, niso izhajale niti iz sklepu priloženega predloga za izvršbo. Kot je namreč že bilo obrazloženo, sta bili verodostojni listini v predlogu označeni tako: »Kat. 2; oznaka verodostojne listine: brez protesta.« Sam predlog za izvršbo pa ni vseboval tudi seznama kataloških številk, iz katerega bi bilo mogoče razbrati pomen posamezne kataloške številke. Zato ni mogoče šteti, da vsebuje tak opis verodostojne listine v predlogu informacijo, ki bi enoznačno in sama zase opredelila naravo konkretne izvršilne zadeve.
13. Stališče Višjega sodišča, da bi pritožnika kljub dvoumnemu pravnemu pouku sklepa o izvršbi glede na vsebino predloga za izvršbo morala oziroma mogla vedeti, da gre za menično, ne pa za »klasično« izvršbo na podlagi verodostojne listine, in da je treba zato ugovor vložiti v roku treh dni, je torej utemeljeno s sklicevanjem na skladnost izpolnitve obrazca predloga za izvršbo s Pravilnikom/07 ter na besedilo Pravilnika oziroma Navodila (slednji namreč šele opredeli pomen »Kat. 2«). Tako stališče, ki pomeni, da je bil ugovorni rok določljiv na podlagi poznavanja šifranta iz Pravilnika, ustavnopravno ni sprejemljivo, saj nesorazmerno omejuje možnost pritožnikov za učinkovito obrambo njunih pravic v izvršilnem postopku. Tako opredeljena narava menične izvršilne zadeve in posledično dolžine ugovornega roka ne ustreza zahtevi po jasni in nedvoumni opredelitvi prekluzivnega roka. Pravica do informacije, ki je nujni predpogoj pravice do izjave, namreč v primeru roka za vložitev pravnega sredstva nalaga sodišču, naj stranki posreduje informacije o roku na jasen in nedvoumen način, kar predpostavlja enoznačno opredelitev roka v konkretnem sodnem primeru.(16) To pomeni, da mora biti v pravnem pouku opredeljen en rok, v katerem lahko stranka vloži pravno sredstvo prav v konkretni zadevi. Zato ni dopustno, da bi bila stranki dokončno odvzeta pravica do izjave, ker sodišče ni jasno opredelilo ugovornega roka, v katerem lahko stranka uresniči pravico iz 22. člena Ustave.
14. Izpodbijano stališče sodišč tako pomeni nesorazmerno omejitev pravice pritožnikov do izjave, ki bi jo sodišči lahko spoštovali, če bi njun ugovor, ki sta ga vložila znotraj v pravnem pouku navedenega (daljšega) roka za ugovor, skladno z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih šteli za pravočasnega.(17) Ker nista tako ravnali, sta pritožnika nedopustno prikrajšali za jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
15. Ustavno nesprejemljivo je tudi stališče Višjega sodišča, da bi bil očitek pritožnikov o kršitvi dolžnosti sodišča prve stopnje do opredelitve do njunih ugovornih navedb utemeljen, če izpodbijani sklep ne bi bil izdan v avtomatiziranem izvršilnem postopku. Ugovor je pravno sredstvo dolžnika, ki služi varstvu njegove pravice do izjave. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in dopustnost ter da se do tistih (dopustnih) navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.(18) Zato bi se moralo že sodišče prve stopnje opredeliti do ugovornih navedb pritožnikov o pravočasnosti njunega ugovora, saj te (glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih – glej opombo 17 te odločbe) niso bile očitno neutemeljene. Drugačno stališče Višjega sodišča, ki skuša s sklicevanjem na avtomatizirani izvršilni postopek zmanjšati pomen pravice dolžnika do izjave v takšnem postopku, ni sprejemljivo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Računalniška podpora poslovanju sodišč je namreč le tehnični pripomoček za delo, ne more pa vplivati na vsebino pravic strank v postopkih, še posebej ne, ko gre za ustavna procesna jamstva.(19)
16. Glede na ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (1. točka izreka).
17. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že zaradi kršitev pravice iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
18. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da pritožnika sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsedujoči sodnik dr. Mitja Deisinger ter sodnice in sodnik dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj drugi odstavek 4. člena Pravilnika/07. Od 1. 3. 2012 je v veljavi Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Uradni list RS, št. 104/11 – v nadaljevanju Pravilnik /11), katerega sestavni del so vsebinsko podobna Navodila (primerjaj drugi odstavek 12. člena Pravilnika/11).
(2) Iz Navodila izhaja, da pomeni »Kat.« kataloško številko verodostojne listine, in sicer pomeni »1« fakturo, »2« menico oziroma ček s protestom in povratnim računom, »3« javno listino itd. Ta seznam kataloških številk verodostojnih listin v obrazcu predloga za izvršbo, ki ga prejme dolžnik, ni opredeljen.
(3) Tako Ustavno sodišče med drugim že v odločbi št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 95/12), 9. in 10. točka obrazložitve.
(4) Dolžnik namreč pred tem trenutkom praviloma ni seznanjen z izvršilnim postopkom, saj se mu predlog za izvršbo vroči skupaj s sklepom o izvršbi (primerjaj drugi odstavek 45. člena ZIZ).
(5) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
(6) Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve.
(7) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 25. točka obrazložitve.
(8) Primerjaj denimo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Súsanna Rós Westlund proti Islandiji z dne 6. 12. 2007, 33. točka obrazložitve.
(9) Primerjaj odločbo št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 49/02, in OdlUS XI, 119), 9. do 13. točka obrazložitve, in odločbo št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116), 11. točka obrazložitve.
(10) Primerjaj odločbo št. Up-329/01, 9. točka obrazložitve.
(11) Prav tam.
(12) Ustavno sodišče je že ugotovilo kršitev pravice do izjave zaradi zavrženja ugovora dolžnika v primeru, ko ni bila izpolnjena procesna predpostavka zastopanja po pravilnem pooblaščencu, sodišče pa dolžniku, ki na nastop take sankcije ni bil opozorjen v pravnem pouku, ni dalo priložnosti, da naknadno odpravi to pomanjkljivost (primerjaj odločbo št. U-I-83/11, Up-938/10, 12. in 17. točka obrazložitve).
(13) Primerjaj tretji odstavek 44. člena ter tretji in četrti odstavek 62. člena ZIZ.
(14) Ustavno sodišče se v tej zadevi ne opredeljuje do vprašanja, ali je zakonska določitev tako kratkega roka za ugovor sploh ustavno skladna, saj ustavna pritožba tega vprašanja ne načenja.
(15) Tretji odstavek 9. člena ZIZ določa: »Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.« Prvi odstavek 61. člena ZIZ pa določa: »Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena tega zakona, s tem, da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni.«
(16) Pritožnika utemeljeno opozarjata, da ne gre za osamljen primer, ampak za sistemsko napako (glej D. Volk, Sklep o izvršbi – odločba sodišča? Pravna praksa, št. 38 (2009), str. 6).
(17) Tako Vrhovno sodišče v sklepih št. II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003 in št. VIII Ips 208/2010 z dne 22. 11. 2010. Da napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranki, je že izreklo tudi Ustavno sodišče (primerjaj odločbo št. Up-148/01 z dne 29. 11. 2001, Uradni list RS, št. 101/01, in OdlUS X, 233, 21. točka obrazložitve).
(18) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), 9. točka obrazložitve.
(19) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Mp-1/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 15/08, in OdlUS XVII, 4).