Datum: 11. 7. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, na seji 11. julija 2013

Tretji odstavek 342. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09 in 91/11) ni v neskladju z Ustavo.

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom št. I K 10246/2009 z dne 26. 5. 2011 prekinilo postopek v kazenski zadevi zaradi kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe. V prekinjeni kazenski zadevi se obdolžencema očita, da sta lovila divjad s pomočjo motornega vozila in žarometov, tako da sta se z osebnim avtomobilom pripeljala na stransko kolovozno pot, z žarometi vozila lovila srnjaka s tem, da sta svetila preko lokalne ceste na bližnji travnik, kjer se je pasel, ter ga z lovsko puško ustrelila in s tem oškodovala lovsko družino Črešnjevec za 626 EUR.
2. Predlagatelj navaja, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, kadar je to dejanje izvršeno s pomočjo žarometa, popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška po 15. točki 77. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04 in 17/08 – v nadaljevanju ZDLov-1). V takem položaju naj bi bilo le organom pregona prepuščeno, ali bodo dejanje preganjali kot kaznivo dejanje ali kot prekršek. Navedene določbe naj bi omogočale, da bi se zaradi enakih dejanj vodili različni postopki, storilcem pa bi bile lahko izrečene različne sankcije, saj je za enako dejanje po KZ-1 možen izrek denarne kazni ali zaporne kazni do dveh let, po ZDLov-1 pa izrek globe. Izpodbijana določba naj bi bila zato v neskladju z 2. členom (pravna država), z drugim odstavkom 14. člena (načelo enakosti) in s prvim odstavkom 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu).
3. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, pojasnila pa sta predložila Vlada in Ministrstvo za pravosodje. Navajata, da je podano prekrivanje zakonskega znaka "ali žarometa" v tretjem odstavku 342. člena KZ-1 z znaki prekrška iz 15. točke 77. člena ZDLov-1, po kateri se kaznuje uporabljanje umetnih virov svetlobe pri lovu na divjad (8. točka prvega odstavka 44. člena ZDLov-1), saj je žaromet umetni vir svetlobe. Menita, da je zato podano neskladje tretjega odstavka 342. člena KZ-1 z Ustavo v delu besedila, ki se glasi "ali žarometa".
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. I K 10246/2009.

5. Načela pravne države (2. člen Ustave) posamezniku med drugim zagotavljajo varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata.(1) V kazenskem materialnem pravu je varstvo pred takimi posegi posebej zagotovljeno z načelom zakonitosti, ki je v Ustavi določeno kot ena od človekovih pravic.(2) Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno (nullum crimen nulla poena sine lege).
6. Vsebina načela zakonitosti v kazenskem pravu se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa).(3) Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni.(4) Kazenskopravne določbe morajo biti zato oblikovane tako, da so ljudem razumljive ter da ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo(5) in kakšna sankcija je predpisana za kršitev. Posameznik tako ve, kje je meja med prepovedanim in dovoljenim, le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved pa lahko učinkovito odvrne od kršenja.(6) Zakon izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in zanj predpisano sankcijo, s čimer je tudi ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, opredeljeno.(7)
7. Z vidika zahtev načela določnosti (prvi odstavek 28. člena Ustave) je Ustavno sodišče že odločalo o ustavnopravnem pomenu jasnega razmejevanja med kaznivim dejanjem in prekrškom oziroma o ustavnopravnih posledicah položaja, ko se znaki določbe posebnega dela kazenskega zakonika ter znaki določbe zakona, ki določa prekršek, prekrivajo. V odločbi št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 (Uradni list RS, št. 5/09, in OdlUS XVIII, 1)(8) je zapisalo, da pravno pravilo ustreza načelu določnosti takrat, ko se kot del pravnega reda jasno loči od drugih pravnih pravil. Če je v pravnem redu poleg pravnega pravila, ki ima sicer jasno in določno vsebino, še drugo pravno pravilo z enako ali zelo podobno vsebino, se določnost enega in drugega pravnega pravila izgubi. Obstoj dveh takih pravnih pravil povzroči nejasnost o tem, katero pravilo je treba uporabiti, s tem pa ustvarja pravno negotovost in omogoča samovoljno oziroma arbitrarno uporabo prava. Načelu določnosti pravnega pravila (lex certa) je zadoščeno z načelom razločnosti (lex distincta). V nasprotnem primeru gre za anomijo pravnega reda, ki je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in posega v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave).
8. Kaznivo dejanje nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1 (9) med drugim stori, kdor lovi s pomočjo žarometa, prekršek po 15. točki 77. člena ZDLov-1 pa stori, kdor uporablja pri lovu na divjad umetne vire svetlobe (8. točka prvega odstavka 44. člena ZDLov-1). Predlagatelj navaja, da se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška, določeni v navedenih določbah KZ-1 oziroma ZDLov-1, popolnoma prekrivajo. Na tej podlagi trdi, da je tretji odstavek 342. člena KZ-1 v neskladju z 2. členom (pravna država) in s prvim odstavkom 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu). Temu pritrjujeta tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje. S predlagateljem soglašata, da imata pojma žaromet oziroma umetni vir svetlobe enak pomen in da je zato v tej izvršitveni obliki (lahko) podano popolno prekrivanje znakov obeh kaznivih ravnanj.
9. Primerjana tretji odstavek 342. člena KZ-1 in 15. točka 77. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 44. člena ZDLov-1 določata znake in sankcijo zaradi kršitve prepovedi uporabe žarometa oziroma umetnega vira svetlobe pri lovu na divjad. Pri teh pojmih sicer ne gre za očitno besedno prekrivanje. Ker pa obe navedeni določbi sankcionirata prepoved uporabe snopa svetlobe pri lovu, tudi Ustavno sodišče ugotavlja, da gre v tem pogledu za uporabo pomensko enakih pojmov.
10. Za popolno prekrivanje zakonskih znakov različnih kaznivih ravnanj gre tako v primerih, ko se medsebojno prekrivajo sami jezikovni znaki obeh dispozicij (očitno jezikovno prekrivanje), kot tudi v primerih, ko je ugotovitev prekrivanja posledica razlage.(10) Vendar pa zaključek, da je med določbama podana protiustavna neločljivost in zato neskladje z načelom določnosti (prvi odstavek 28. člena Ustave), v nobenem primeru ne more temeljiti zgolj na rezultatu primerjave enega zakonskega znaka obeh kaznivih ravnanj. Taka ugotovitev je lahko le rezultat celovite presoje besedila primerjanih določb ob upoštevanju njune umestitve v sistem kaznovalnega varstva posamezne pravne dobrine in ob uporabi vseh ustaljenih metod razlage (jezikovna, logična, sistematična). Poleg tega je treba v zvezi z razlago kazenskopravnega pravila upoštevati tudi določbe in načela splošnega dela KZ-1 oziroma materialnopravne določbe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo in 21/13 – v nadaljevanju ZP-1) in ne le konkretnega kazenskopravnega pravila.(11)
11. V obravnavani zadevi naj bi bilo po navedbah predlagatelja prekrivanje podano med prekrškom in kvalificirano (ne pa temeljno) obliko kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Prekrivanje naj bi bilo torej podano med oblikami protipravnih posegov v pravno zavarovane vrednote na področju divjadi in lova, ki so po (prosti) oceni zakonodajalca na eni strani (naj)lažje (in zato določene kot prekršek), na drugi strani pa najtežje (in zato določene kot kaznivo dejanje v kvalificirani obliki). Če bi torej šlo za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh dispozicij, bi to pomenilo, da je zakonodajalec isto dejanje hkrati postavil na oba nasprotna pola glede pomena njegove nevarnosti za isto pravno zavarovano dobrino. Obstoj take nelogičnosti bi bil posledica odsotnosti vsakršnega tehtanja zakonodajalca, pred katerimi človekovimi ravnanji in kako naj bodo varovane pravne dobrine na določnem zaokroženem področju. Čeprav tudi takih položajev ni mogoče vnaprej izključiti, pa je treba tako razlago najprej preveriti še z drugimi metodami in ob upoštevanju stičišča obeh oblik kazenskopravnega varstva vrednot na posameznem pravnem področju.
12. V temeljni obliki stori kaznivo dejanje nezakonitega lova po prvem odstavku 342. člena KZ-1, kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo. Glede na temeljno obliko gre torej pri kaznivem dejanju nezakonitega lova za poškodbeno kaznivo dejanje; da je kaznivo dejanje podano, mora storilčevo protipravno ravnanje povzročiti eno od določenih poškodb zavarovane dobrine. Ker je za dejanje po prvem odstavku 342. člena KZ predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev, tudi poskus tega kaznivega dejanja ni kazniv (34. člen KZ-1). Enako velja za kvalificirano obliko nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1, za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do dveh let. Po drugi strani poškodbena posledica ni predpisana kot znak prekrška po 15. točki 77. člena ZDLov-1, niti sicer po kazenskih določbah 75. do 77. člena ZDLov-1.(12) Posameznik torej stori prekršek s samim lovom, ki je v 5. členu ZDLov-1 opredeljen kot iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad ali jo odloviti živo ter pobiranje divjadi ali njenih delov.
13. Glede na navedeno je sistem kaznovalnega varstva pravnih dobrin, povezanih z divjadjo in lovom, urejen tako, da je kot razmejitveni znak med kazensko in prekrškovno ravnijo določena poškodbena posledica. Ustavno sodišče je v zvezi s tem že ugotovilo,(13) da zakonodajalec razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške tudi glede na vprašanje, ali gre pri posameznem ravnanju le za kršitev predpisa ali pa ima to ravnanje že posledice za pravno zavarovano dobrino – bodisi kot njeno (konkretno) ogrozitev ali kot poškodbo. Prekršek je poleg tega po splošni opredelitvi (6. člen ZP-1) dejanje, ki pomeni kršitev zakona (…) in je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.
14. Z izhodiščem, da sistem kaznovalnega varstva pravnih dobrin, povezanih z divjadjo in lovom, predstavlja logično celoto(14) in da temelji na navedenem splošnem kvantitativnem merilu razmejitve med prekrškom in kaznivim dejanjem, je skladna taka razlaga tretjega odstavka 342. člena KZ-1, po kateri je kaznivo dejanje nezakonitega lova tudi v tej obliki (ne le v temeljni) podano le takrat, ko storilec divjo žival lovi in ubije, rani ali ujame živo. Dejanja lova torej pomenijo pripravljalna dejanja, ki sama po sebi niso kazniva (kazniv ni niti poskus), temveč predstavljajo prekršek. Če storilec z lovom (s pomočjo žarometa) povzroči poškodbeno posledico, pa ta pomeni tisti dodatni element, zaradi katerega postane táko dejanje družbi takó nevarno, da preraste v drugo kvaliteto, v kaznivo dejanje.
15. Čeprav dispoziciji kaznivega dejanja nezakonitega lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1 in prekrška po 15. točki 77. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 44. člena ZDLov-1 glede posameznega znaka (uporaba žarometa oziroma umetnega vira svetlobe) uporabljata pomensko enake pojme, sta torej medsebojno ločljivi na podlagi jasno zakonsko določenega merila – poškodbene posledice. Navedbe predlagatelja, da se znaki navedenih kaznivih ravnanj popolnoma prekrivajo in da je le organom pregona prepuščeno, ali bodo določeno dejanje preganjali kot kaznivo dejanje ali kot prekršek, so zato neutemeljene. Zatrjevano neskladje izpodbijane določbe KZ-1 z 2. členom in s prvim odstavkom 28. člena Ustave pa zato ni podano.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Mozetič in sodnica Sovdat.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), 10. točka.
 
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 195), 11. točka.
 
(3) Poleg tega pa še s prepovedjo določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (lex scripta), s prepovedjo analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (lex stricta) in s prepovedjo povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (lex praevia); primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-335/02, 10. točka.
 
(4) Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33) in št. Up-332/98 z dne 18. 4. 2002 (Uradni list RS, št. 39/02, in OdlUS XI, 117).
 
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 33), 15. toč-ka.
 
(6) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-183/96 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 146), 10. točka.
 
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in 39/2000 – popr., ter OdlUS IX, 58), 21. točka.
 
(8) Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti prvega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) ugotovilo, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov v delu, ki se nanaša na izvršitev s protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo in 85/09 – ZOro). Ustavno sodišče je zato odločilo, da je (bil) prvi odstavek 310. člena KZ zaradi medsebojne neločljivosti kaznivega dejanja in prekrška v neskladju z 2. členom in prvim odstavkom 28. člena Ustave.
 
(9) Člen 342 KZ-1 "nezakonit lov" se v celoti glasi:
"(1) Kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za divjad večje vrednosti ali za divjad, pomembno po predpisih o lovstvu, ali je dejanje storjeno med varstveno dobo ali v skupini, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
(3) Kdor lovi ogrožene ali zredčene vrste divjadi, katerih lov je prepovedan, kdor lovi brez posebnega dovoljenja divjadi posamezne vrste, za katero je potrebno tako dovoljenje, kdor lovi na način ali s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje, ali kdor lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let."
 
(10) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-88/07, 11. točka.
 
(11) Prav tam.
 
(12) Z redkimi izjemami. Prekršek po 5. točki 77. člena ZDLov-1 na primer stori posameznik, ki pri lovu lastniku zemljišča povzroči škodo (ali brez pisnega dovoljenja lastnika oziroma upravljavca lovi na ograjenih nelovnih površinah).
 
(13) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-88/07, 9. točka.
 
(14) Ustavno sodišče je npr. v odločbi št. U-I-213/98 izhajalo iz tega, da je Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – ZVCP-1) v sebi sklepčna logična celota.