Številka: U-I-81/11-12

Datum: 18. 9. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Sonje Štramec - Nemec, Ljubljana, in drugih, na seji 18. septembra 2013

Prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/10, 26/11, 43/11 in 69/11 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

1. Pobudniki so javni uslužbenci, zadolženi za izvedbo javnih naročil. Glede na to morajo po prvem odstavku 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) prijaviti Komisiji za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) svoje premoženjsko stanje v obsegu, kot je v tem zakonu predpisan za vse zavezance. Pobudniki menijo, da dolžnost prijave teh podatkov neposredno posega v njihovo pravico do informacijske zasebnosti, in jo razumejo kot kršitev pravic, ki so jim zagotovljene v 38. členu Ustave (varstvo osebnih podatkov). Glede obsega ustavnopravnega varstva osebnih podatkov in v tem okviru pravice do informacijske zasebnosti se sklicujejo na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86) in št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310), iz katerih izhaja, da osebam, ki so prostovoljno vstopile v javni prostor zaradi javne funkcije ali javnega nastopanja, varstvo po tej ustavni določbi ni zagotovljeno glede tistih osebnih podatkov, ki so z javnim udejstvovanjem povezani. Pobudniki poudarjajo, da niso vstopili v javno življenje, zato menijo, da bi morali biti osebni podatki o njihovem premoženjskem stanju v celoti ustavnopravno zavarovani in da ni utemeljeno, da trpijo enak poseg v svoje ustavno zavarovane pravice kot funkcionarji.
2. Navajajo, da je poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov sicer dopusten ob pogojih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, vendar hkrati menijo, da ustavne pravice iz 38. člena Ustave ni mogoče omejiti na podlagi 15. člena Ustave. Zato po njihovem mnenju izpodbijana določba ZIntPK "ne zapade pod 15. člen Ustave". Poudarjajo, da jim izpodbijana določba v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti, ki bi ga bilo treba v njihovem primeru razumeti v najožjem pomenu, nalaga nesorazmerne obveznosti.
3. Pobudniki poudarjajo, da kot osebe, odgovorne za javna naročila, izbor ponudnikov samo predlagajo, ponudnikov pa ne izberejo. Tudi niso osebe s posebnimi odgovornostmi in pooblastili, kar izkazuje višina njihove plače, ki je ustrezno nižja. Navajajo tudi, da so na področju javnih naročil začeli delati še pred sprejetjem ZIntPK, ki je uvedel dolžnost popolnega razkritja njihovega premoženjskega stanja, zato pri izboru zaposlitve te okoliščine niso mogli upoštevati. Menijo, da so zaradi različne vsebine odgovornosti v postopkih javnih razpisov v drugačnem položaju kot funkcionarji, zato bi jih moral ZIntPK obravnavati drugače. Zaradi teh razlogov naj bi bila izpodbijana zakonska določba v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
4. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
5. Vlada je poslala mnenje, v katerem poudarja, da je namen ZIntPK krepitev delovanja pravne države z metodami in ukrepi za krepitev integritete in transparentnosti v javnem življenju ter za preprečevanje korupcije, še posebej glede ravnanja z javnimi sredstvi. Osebe, odgovorne za javna naročila, so po njeni oceni izpostavljene velikim korupcijskim tveganjem, zato je ZIntPK utemeljeno posegel v njihovo informacijsko zasebnost. Vendar pa, drugače od drugih zavezancev, podatki o premoženjskem stanju, ki jih morajo te osebe predložiti Komisiji, niso javni. Glede na to Vlada meni, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZIntPK ni utemeljena.
6. Komisija opozarja, da je bil ZIntPK po vložitvi pobude še dvakrat noveliran in da je zadnja novela osebe, odgovorne za javna naročila, izrecno izvzela iz obveznosti javne dostopnosti podatkov o njihovem premoženjskem stanju. Do javne objave teh podatkov naj nikoli ne bi prišlo tudi po prej veljavni ureditvi v ZIntPK, ki je tako obveznost sicer predvidevala. Glede na to Komisija meni, da se pobudniki neupravičeno sklicujejo na odločbi Ustavnega sodišča, navedeni v pobudi. Pojasnjuje, da je obveznost oseb, odgovornih za javna naročila, le v tem, da s svojim premoženjskim stanjem seznanijo neodvisni državni organ, ki je po zakonu pooblaščen nadzirati premoženjsko stanje zavezancev po izpodbijani določbi ZIntPK zaradi preventivnega delovanja pri preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. V zvezi s tem Komisija opozarja na temeljne namene in cilje ZIntPK, razvidne iz zakonodajnega gradiva. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 33/07, in OdlUS XVI, 22), iz katere izhaja stališče Ustavnega sodišča, da zahteva po preprečevanju korupcije izhaja iz splošnega načela zakonitosti delovanja državnih organov in njihovih funkcionarjev kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. Komisija pojasnjuje, da v veljavni ureditvi funkcionarji in osebe, odgovorne za javna naročila, glede nadzora nad podatki o premoženjskem stanju niso obravnavani enako, ker je javna objava podatkov o njihovem premoženjskem stanju različno urejena. Meni, da sporočanje osebnih podatkov zaradi nadzora nad premoženjskim stanjem do določene mere pomeni poseg v pravico do zasebnosti, kot je varovana v 38. členu Ustave, da pa izpodbijana določba na najmilejši mogoči način sledi ustavno dopustnemu cilju. Sporna obveznost naj bi namreč obstajala le za tiste osebe, odgovorne za javna naročila, ki razpolagajo z večjimi zneski proračunskih sredstev, izvzete pa so osebe, ki sodelujejo v postopku oddaje naročila male vrednosti (11. točka 4. člena ZIntPK). Komisija opozarja na "splošno znano dejstvo, da je področje javnega naročanja znatno izpostavljeno korupcijskim tveganjem". Po oceni Komisije prvi odstavek 41. člena ZIntPK v izpodbijanem delu ni v neskladju z 38. členom Ustave.

7. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
8. Osebe, odgovorne za javna naročila, so zavezanci za prijavo podatkov o premoženjskem stanju na podlagi ZIntPK (Uradni list RS, št. 45/10, prvi odstavek 41. člena).(1) Po vložitvi pobude sta bili uveljavljeni dve noveli tega zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 26/11 – ZIntPK-A), in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 43/11 – v nadaljevanju ZIntPK-B). Z ZIntPK-B je bilo besedilo 41. člena ZIntPK spremenjeno v celoti. Vendar je bilo besedilo prvega odstavka tega člena spremenjeno tako, da je bilo le dopolnjeno. Dotedanjemu besedilu (z dotedanjimi zavezanci za prijavo premoženjskega stanja) je bilo dodano besedilo s še novimi zavezanci.(2) To pomeni, da izpodbijano pravno pravilo v prvem odstavku 41. člena ZIntPK, ne glede na kasnejše spremembe te določbe, v nespremenjeni vsebini velja ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem.
9. ZIntPK-B je za osebe, odgovorne za javna naročila, uvedel še tri spremembe. Posebej je uredil časovni vidik sporočanja podatkov o premoženjskem stanju teh oseb (nov tretji odstavek 41. člena)(3) in njihove podatke izvzel iz siceršnje javne objave teh podatkov (spremenjen prvi odstavek 46. člena). Spremenil je tudi opredelitev osebe, odgovorne za javna naročila (11. točka 4. člena ZIntPK), iz katere so izpadle osebe, ki vodijo postopke javnih naročil male vrednosti in javna naročila, za katera ni treba izvesti postopka javnega naročanja. Čeprav se te spremembe prav tako nanašajo na pravni položaj pobudnikov, pa za obravnavanje te pobude s procesnopravnega vidika niso pomembne, saj pobudniki izpodbijajo le prvi odstavek 41. člena ZIntPK, kolikor določa dolžnost prijave njihovega premoženjskega stanja. So pa te spremembe za pravni položaj pobudnikov pomembne z vsebinskega vidika, kar je Ustavno sodišče upoštevalo pri presojanju skladnosti izpodbijane ureditve z Ustavo.

10. Pobudniki menijo, da je že sama naložitev dolžnosti prijaviti svoje premoženjsko stanje Komisiji v neskladju z 38. členom Ustave. Taka obveznost naj bi posegala v njihovo ustavno varovano pravico do informacijske zasebnosti. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je Ustava v 38. členu z varstvom osebnih podatkov posebej zavarovala enega od vidikov posameznikove zasebnosti, t. i. informacijsko zasebnost.(4) Vendar zaradi posameznikove vpetosti v družbo to varstvo ne more biti absolutno. Posameznik mora ob ustavno določenih pogojih dopustiti zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov. Z namenom preprečitve nevarnosti, ki posameznikom v informacijski družbi preti zaradi prenosa informacij o njih, pa jamstva iz 38. člena Ustave prepovedujejo prosto, nenamensko zbiranje osebnih podatkov na zalogo, posamezniku pa omogočajo uvid v to, kateri segmenti njegove zasebnosti so postavljeni na vpogled drugim in s kakšnim namenom. Po ustaljeni ustavnosodni presoji vsakršna obdelava osebnih podatkov že pomeni poseg v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, ki pa je dopusten ob izpolnjenih dodatnih ustavnopravnih pogojih. Tako se smejo z zakonom določeni osebni podatki z namenom, ki ga mora prav tako določiti zakon, obdelovati le, če je cilj (namen) tega posega (obdelave) ustavno dopusten (tretji odstavek 15. člena Ustave) in če je poseg skladen s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).(5)
11. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da vsebinsko podobne zahteve kot 38. člen Ustave vsebuje tudi Konvencija o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94 – v nadaljevanju MKVP). Poleg tega, da morajo biti osebni podatki pridobljeni in obdelani pošteno in zakonito, MKVP terja sprejetje ukrepov, ki bodo zagotovili, da bodo osebni podatki shranjeni za določene in zakonite namene in da ne bodo uporabljeni na način, ki ni združljiv s temi nameni, ter da se bodo obdelovali le podatki, ki so primerni, ustrezni in niso pretirani glede na namen zbiranja (5. člen v zvezi s 4. členom MKVP).(6) Podobne zahteve varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov izhajajo tudi iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23. 11. 1995).(7)
12. S presojo okoliščin, ki vplivajo na obseg pravice do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave, se je Ustavno sodišče že večkrat ukvarjalo. Med drugim je kot izhodišče za presojo zapisalo, da prav vsak podatek o posamezniku še ni pravno varovani osebni podatek, temveč tak postane glede na njegov kontekst oziroma življenjsko situacijo. Osebni podatek, ki uživa varstvo po 38. členu Ustave, je glede na to vsaka informacija, ki vsebuje z vidika zasebnosti upoštevno sporočilo o določljivem posamezniku.(8) Ustavno sodišče je v več postopkih z ustavno pritožbo presojalo tudi o obsegu ustavno zavarovanih pravic posameznika v primerih kolizije teh pravic z drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Za primere kolizije človekovih pravic ali temeljnih svoboščin je Ustavno sodišče razvilo pristop, po katerem lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Tako metodo teorija imenuje praktična konkordanca in opozarja, da pri tem vprašanju še ne gre za posege v človekove pravice oziroma za njihovo omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave.(9)
13. V utemeljitvi pobude se pobudniki sklicujejo na stališča Ustavnega sodišča iz dveh odločb, izdanih v postopkih z ustavno pritožbo v primeru kolizije ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. V primeru prve odločbe je šlo za kolizijo med pravico do zasebnosti in svobode izražanja ter svobode umetniškega ustvarjanja (35. ter 39. in 59. člen Ustave),(10) v primeru druge odločbe pa je šlo za kolizijo med svobodo govora ter pravico do osebnega dostojanstva in časti (39. ter 34. in 35. člen Ustave).(11) V slednjem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da oseba, ki se odloči za javno funkcijo oziroma za nastopanje, nujno vzbuja večji interes javnosti, kar mora vzeti v zakup, pri čemer je teža te okoliščine odvisna od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnega nastopanja gre. Pobudniki kot argument za protiustavnost izpodbijane ureditve poudarjajo dejstvo, da niso ne funkcionarji ne osebe, ki bi se odločile nastopati v javnosti, zaradi česar bi morali trpeti zmanjšano ustavno varstvo svojih osebnih podatkov. Vendar njihov primer ni tak, da bi njihova ustavno varovana pravica do informacijske zasebnosti trčila oziroma sovpadala (kolidirala) s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami kakega drugega posameznika in da bi javno udejstvovanje igralo pomembno vlogo pri razlagi uresničevanja teh pravic zaradi razrešitve tega konflikta. Zato sklicevanje na gornja stališča Ustavnega sodišča ne pomeni upoštevne utemeljitve za zatrjevane protiustavnosti izpodbijane zakonske ureditve, ker naj bi ta protiustavno posegla v njihovo ustavno zavarovano pravico do informacijske zasebnosti.
14. V primeru izpodbijane zakonske ureditve nedvomno gre za poseg v osebne podatke pobudnikov, ki so ustavnopravno zavarovani v okviru 38. člena Ustave. Vendar je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave človekove pravice ali temeljne svoboščine mogoče omejiti, kadar to terjajo človekove pravice drugih ali zaradi javnega interesa.(12) Iz ustaljene ustavnosodne presoje tako jasno izhaja, da je v pravico do informacijske zasebnosti posameznika dopustno poseči zaradi javnega interesa.(13) Glede na to je stališče pobudnikov, da se tretji odstavek 15. člena Ustave ne more uporabiti v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, očitno napačno. Ob izpolnjenih ustavnih pogojih se lahko omeji tudi ustavno zagotovljena pravica do informacijske zasebnosti. Ali konkretna zakonska ureditev, ki tako omejitev vsebuje, izpolnjuje ustavne pogoje in je glede na to ustavno dopustna, pa je predmet ustavnosodne presoje.
15. Da gre v primeru izpodbijane ureditve za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, je bilo že ugotovljeno. Ustavno sodišče mora v nadaljevanju ugotoviti, ali za poseg obstaja ustavno dopusten cilj. ZIntPK je glede na prej veljavne predpise razširil obveznost prijave premoženjskega stanja tudi na osebe, ki niso funkcionarji.(14) Iz zakonodajnega gradiva za sprejetje ZIntPK izhaja, da je namen zakona krepitev integritete in transparentnosti javne oblasti ter učinkovito preprečevanje korupcije; glede na to je temeljni cilj zakona zagotoviti pogoje, da uslužbenci in funkcionarji svoje delo opravljajo pošteno, profesionalno in transparentno, zato je dolžnost prijave premoženjskega stanja uvedena širše kot v dotedanjih predpisih in med drugimi osebami, ki niso funkcionarji, velja tudi za osebe, odgovorne za javna naročila.(15) Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo, protikorupcijskega delovanja Ustava izrecno ne določa, ampak zahteva po preprečevanju korupcije izhaja iz splošnega načela zakonitosti delovanja državnih organov in njihovih funkcionarjev kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Glede na namen zakona, da s protikorupcijskimi ukrepi pokrije celotno delovanje javne oblasti, je z uvrstitvijo oseb, odgovornih za javna naročila, med zavezance za prijavo premoženjskega stanja, zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj.
16. V nadaljevanju mora Ustavno sodišče, tudi glede na očitke pobudnikov, še oceniti, ali je poseg v pravico do ustavnega varstva osebnih podatkov oseb, odgovornih za javna naročila, v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru mora presoditi, ali je ocenjevani poseg za dosego ustavno dopustnega cilja nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Pojem korupcije temelji na neposrednem ali posrednem okoriščenju osebe, zavezane k dolžnostnemu ravnanju.(16) Nadzor nad integriteto(17) odgovornih posameznikov v javnem sektorju je tako mogoč z vpogledom v njihovo premoženjsko stanje. Ukrep, ki to omogoča, je zato primeren za dosego ustavno dopustnega cilja. Glede na svoj zakonski položaj in naloge mora biti s temi podatki seznanjena Komisija, da bi svoje zakonsko določene pristojnosti lahko izvrševala. Premoženjskega stanja vsakega zavezanca Komisija ne more v celoti sama ugotoviti, kajti podatki o tem niso v celoti razvidni iz javnih evidenc in drugih virov, do katerih ima Komisija po zakonu dostop. Prijava premoženjskega stanja, ki jo opravi neposredno zavezanec, je zato nujen ukrep za nadzor njegovega premoženjskega stanja.
17. Pobudniki poudarjajo, da je treba sorazmernost tega ukrepa razumeti v najožjem pomenu, vendar te navedbe ne obrazložijo. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče presoja sorazmernost v ožjem smislu (načelo proporcionalnosti) tako, da presoja, ali je teža ocenjevanega posega sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja. V času vložitve pobude je dolžnost prijave podatkov o premoženjskem stanju v posledici res pomenila pogostejšo prijavo (po vsakem zaključenem postopku javnega naročanja) in javno dostopnost do nekaterih podatkov o premoženju teh zavezancev. Vendar je bila taka ureditev z ZIntPK-B spremenjena. Po veljavni ureditvi je treba te podatke prijaviti Komisiji le v začetku leta, če so te osebe v prejšnjem letu sodelovale v postopkih javnega naročanja, ti podatki pa niso več javno dostopni. Z ZIntPK-B je bila spremenjena tudi opredelitev osebe, odgovorne za javna naročila, tako da zajame manj oseb, ki delajo z javnimi naročili. Intenziteta posega izpodbijane določbe v pravice iz 38. člena Ustave je bila torej z ZIntPK-B zmanjšana. Tako so po veljavni ureditvi osebe, odgovorne za javna naročila, zavezanci le tedaj, kadar gre za porabo večjih zneskov javnih sredstev, kjer so po naravi stvari korupcijska tveganja višja, podatke o njihovem premoženjskem stanju pa lahko obdeluje le Komisija kot nadzorni organ za namene po ZIntPK (75. člen tega zakona).
18. Ustavno sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da ureditev, po kateri so osebe, odgovorne za javna naročila, zavezanci za prijavo premoženjskega stanja, ne pomeni prekomernega posega za dosego ustavno dopustnega cilja. Zato izpodbijana določba ni v neskladju z 38. členom Ustave.

19. Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo tudi ustavno nedopustno enako obravnavo v primerjavi s funkcionarji in s tem kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Enakost pred zakonom zahteva, da zakonodajalec enake položaje subjektov uredi enako. Osebe, odgovorne za javna naročila, z vidika odločanja o oddaji takega naročila sicer res nimajo enakega položaja kot osebe, ki o tem odločajo. S tega vidika je njihov položaj v postopku javnega naročanja različen od položaja oseb, ki tako pooblastilo imajo, zlasti od funkcionarjev. Vendar ta okoliščina glede na cilje in namene ZIntPK za razlikovanje med njihovimi položaji ni pomembna. Tudi osebe, odgovorne za javna naročila (pri čemer ne gre le za javne uslužbence), imajo v postopku javnega naročanja zelo pomembno, večkrat tudi odločilno vlogo, saj pripravljajo razpisno dokumentacijo in predloge za odločitev pristojne osebe, s tem pa imajo tudi možnost vplivanja na odločitev sàmo. Zato je njihovo delovanje za transparentnost in integriteto javnega sektorja prav tako pomembno, kot je delovanje in odločanje funkcionarjev. Pobudniki glede na to pri izpodbijani ureditvi v razmerju do ciljev ZIntPK niso v bistveno drugačnem položaju kot funkcionarji. Zato očitek, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ni utemeljen.
20. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) V času vložitve pobude se je prvi odstavek 41. člena ZIntPK glasil:
"(1) Zavezanci po tem poglavju so: poklicni funkcionarji, nepoklicni župani in podžupani, uradniki na položaju, poslovodne osebe in osebe, odgovorne za javna naročila."

(2) Z ZIntPK-B je bilo v prvem odstavku 41. člena dodano naslednje besedilo: "uradniki Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) in državljani Republike Slovenije, ki opravljajo funkcijo v institucijah in drugih organih EU ter drugih mednarodnih institucijah, na katero so bili imenovani ali izvoljeni na podlagi napotitve ali predloga Vlade Republike Slovenije oziroma Državnega zbora, in njihova dolžnost prijave premoženjskega stanja ni drugače urejena z akti institucije in drugih organov EU ali drugih mednarodnih institucij, za katero opravljajo funkcijo."

(3) Po tretjem odstavku 41. člena ZIntPK morajo te osebe Komisiji sporočiti podatke o premoženjskem stanju do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto, če so v preteklem koledarskem letu sodelovale v postopku javnega naročanja; ne velja pa zanje obveznost sporočanja teh podatkov ob prenehanju dela in leto dni po tem prenehanju.

(4) Glej tudi J. Čebulj v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 408–411.

(5) Tako npr. v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 79/12), 12. točka obrazložitve.

(6) Prav tam, 13. točka obrazložitve.

(7) Direktiva določa splošna pravila o zakonitosti obdelave osebnih podatkov, načela v zvezi s kakovostjo podatkov, merila za zakonitost obdelave podatkov, pravice posameznika v zvezi z zbiranjem in obdelavo njegovih osebnih podatkov, izjeme in omejitve, zaupnost in varnost obdelave, obveznosti upravljavca zbranih podatkov, pravna sredstva, odgovornosti in sankcije, prenos osebnih podatkov v tretje države in vzpostavitev nadzornega organa v državah članicah.

(8) Tako v odločbi št. U-I-98/11, 15. točka obrazložitve.

(9) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010, Uradni list RS, št. 85/10, 12. točka obrazložitve.

(10) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-50/99.

(11) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-462/02.

(12) Glej F. Testen v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 198–201.

(13) Glej npr. odločbo št. U-I-57/06, 63. do 67. točka obrazložitve, tudi odločbo št. U-I-411/06 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 43), 37. do 39. točka obrazložitve.

(14) Poleg oseb, odgovornih za javna naročila, so zavezanci še uradniki na položaju, poslovodne osebe in uradniki Državne revizijske komisije.

(15) Poročevalec DZ, št. 27/10, EPA 926-V, str. 3–5 in 66.

(16) Opredelitev korupcije (1. točka 4. člena ZIntPK) se glasi: "'korupcija' je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega".

(17) Opredelitev integritete (3. točka 4. člena ZIntPK) se glasi: "'integriteta' je pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi".