Številka: U-I-41/13-17
Datum: 10. 10. 2013
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 10. oktobra 2013
o d l o č i l o:
1. Prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) je bil v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08), v neskladju z Ustavo.
2. Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse, kolikor se nanaša na takso za postopek o pritožbah iz prejšnje točke, učinkuje od vložitve pritožbe oziroma njene napovedi in velja tudi za takso za postopek o pritožbi, če je predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te takse vložen najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo te takse. Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, ki je vložen v navedenem roku, ne ugodi, začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Višje sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 13. člena v izreku navedenega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Ta določa, da učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, in velja – z nekaterimi izjemami(*1) – za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, če drug zakon ne določa drugače. Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče v postopku zavarovanja na podlagi izpodbijane norme zavrglo upničin predlog za oprostitev takse za postopek na drugi stopnji kot prepozen. Upnica naj namreč predloga za taksno oprostitev ne bi vložila obenem s pritožbo, ko je glede na prvi odstavek 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ) nastala taksna obveznost, temveč šele v roku, ki ji ga je za plačilo te takse v nalogu določilo sodišče. Predlagatelj opozarja, da izpodbijana norma ne dopušča oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbo, če predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ni vložen najkasneje hkrati s pritožbo. Ustavno sporno se mu zdi, ker oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse ni dopustno niti v primeru, ko vlagatelj tak predlog vloži v roku, določenem za plačilo takse za pritožbo v nalogu, ki ga vlagatelju po vložitvi pritožbe vroči sodišče. S tem naj bi izpodbijani prvi odstavek 13. člena ZST-1 nedopustno posegal v pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Predlagatelj utemeljuje zatrjevane protiustavnosti s sklicevanjem na součinkovanje izpodbijane norme s procesnimi predpisi, zlasti z 29.b členom ZIZ in 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Slednja naj bi med drugim določala, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana taksa in da se šteje pritožba za umaknjeno, če taksa zanjo ni plačana niti v roku iz naloga za plačilo takse, ki ga sodišče po vložitvi pritožbe vroči vlagatelju, in če niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev. Osebam s slabim premoženjskim stanjem, ki so zaprosile za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse v roku, določenem v nalogu za plačilo takse, naj bi bil tako onemogočen dostop do sodišča in do pravnega sredstva. Neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje predlagatelj s tezo, da so vsi, ki vložijo pritožbo, ne da bi zanjo plačali takso, v enakem položaju, ker vsi vložijo nepopolno vlogo. Zato bi morali biti enako obravnavani. Vendar imajo po prepričanju predlagatelja možnost dopolniti nepopolno pritožbo le tisti, ki po prejemu naloga plačajo takso v roku iz tega naloga. Finančno šibkim pa naj bi izpodbijana norma onemogočala, da bi v istem roku po prejemu naloga zaprosili za oprostitev takse, ki bi učinkovala od dneva vložitve pritožbe.
2. Državni zbor je v odgovoru na zahtevo zapisal, da je z namenom odprave očitane protiustavnosti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 63/13 – v nadaljevanju ZST-1B) spremenil izpodbijano določbo. Pri tem naj bi sledil usmeritvi, ki izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 21. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 29/13) o načinu izvršitve začasnega zadržanja izpodbijane določbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči o odpravi morebitnih posledic protiustavnosti v postopkih, prekinjenih s sklepom o začasnem zadržanju, če bo presodilo, da so glede na prehodno določbo prvega odstavka 26. člena ZST-1B pogoji za to izpolnjeni.
3. Podobno kot Državni zbor tudi Vlada v svojem mnenju opozarja na spremembo izpodbijane določbe z ZST-1B.
4. Predlagatelj je v odgovoru na poziv Ustavnega sodišča pojasnil, da bi moral pri odločanju o pritožbi uporabiti izpodbijano določbo ZST-1, veljavnega pred uveljavitvijo ZST-1B, ki se uporablja šele od 10. 8. 2013.
B. – I.
Procesni pogoji, predmet izpodbijanja in obseg presoje
5. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Upravičeno je torej zahtevati oceno ustavnosti tistega zakona, na katerega bi sodišče moralo opreti svojo odločitev. V obravnavani zadevi je predlagatelj pred vložitvijo zahteve prekinil pritožbeni postopek odločanja o oprostitvi sodne takse za pritožbo v postopku zavarovanja, ker bi moral svojo odločitev opreti na izpodbijani prvi odstavek 13. člena ZST-1. Ker je 5. člen ZST-1B po vložitvi zahteve spremenil izpodbijano določbo, je Ustavno sodišče predlagatelja pozvalo, naj izkaže, ali so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka iz 47. člena ZUstS, natančneje, naj izkaže, ali bi moral kljub uveljavitvi novele v izhodiščnem (sedaj prekinjenem) sodnem postopku uporabiti zakonsko določbo, kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZST-1B. Predlagatelj izhaja iz izhodišča, da mora v postopku oprostitve sodnih taks, začetem pred uveljavitvijo ZST-1B, uporabiti predpis, kakršen je veljal dotlej. Končna določba 27. člena ZST-1B sicer določa, da začne zakon veljati 15 dni po objavi, obenem pa prvi odstavek 26. člena ZST-1B predpisuje, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dotedanjih predpisih in tarifi. S to ureditvijo je torej očitno združljivo stališče predlagatelja, da bi se v prekinjenem postopku moral opreti na izpodbijano in ne na spremenjeno normo. Pogoji za odločanje o zahtevi so tako izpolnjeni.
6. Prvi odstavek 13. člena ZST-1 se je glasil: »Če ni v drugem zakonu določeno drugače, učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov ter za takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402.«
7. Iz navedene določbe je izhajalo več pravil. Eno od njih je bilo, da oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse ne velja za posebej določena dejanja oziroma vloge (tiste, ki, poenostavljeno rečeno, pomenijo zlorabo oziroma frivolno izvrševanje pravic v postopku). Ta del norme za predlagatelja ni sporen in ni predmet presoje Ustavnega sodišča. Predlagatelj pa nasprotuje tisti vsebini norme, ki je dopuščala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse le za naprej. Pravilu torej, ki je onemogočalo oprostitev, odlog ali obročno plačilo taksnih obveznosti, nastalih pred trenutkom vložitve predloga za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse, pa čeprav ob vložitvi takšnega predloga rok za plačilo teh taks še ni potekel. Izjemo od tega pravila je lahko skladno z izpodbijano normo določil drug zakon. (*2)
8. Predlagateljeva zahteva izvira iz postopka odločanja o oprostitvi sodne takse za pritožbo v postopku zavarovanja. To pomeni, da je predlagatelj upravičen zahtevati presojo ustavnosti prvega odstavka 13. člena ZST-1 v delu, v katerem sta bila urejena učinek in veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu takse za postopke o pritožbah, ki jih urejata ZIZ in ZPP, ki se v postopku zavarovanja (tudi) glede pritožbe smiselno uporablja. (*3) Ustavno sodišče pa je imelo pred očmi, da se določbe ZPP ne uporabljajo le za pritožbe v pravdnih postopkih, ki jih ureja ta zakon. Subsidiarno oziroma smiselno se uporabljajo tudi v drugih civilnih(*4) sodnih postopkih, in sicer v že omenjenih postopkih izvršbe in zavarovanja ter v nepravdnih(*5) postopkih, vključno s postopki zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. (*6) Uporabo zakona, ki ureja pravdni postopek, prav tako predpisujeta postopkovna Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – v nadaljevanju ZDSS-1) (*7) ter Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). (*8) Poleg tega uporabo zakonskih določb o pravdnem postopku zapovedujejo nekateri zakoni, ki vsebinsko urejajo nekatera področja in obenem vsebujejo posebne določbe o sodnem postopku, na primer Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 47/12 – ZMed), Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 60/11 in 63/13 – ZPVPJN), Zakon o arbitraži (Uradni list RS, št. 45/08 – ZArbit), ZOPNI, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – ZVPSBNO). Pritožbe, za katere se (so)uporabljajo pravila ZPP, imajo nekatere temeljne normativne značilnosti, pomembne za presojo ustavnosti izpodbijane določbe ZST-1 (glej v nadaljevanju 15. in 16. točko obrazložitve odločbe). Zaradi te medsebojne povezanosti Ustavno sodišče izpodbijane določbe o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks ni presojalo le v delu, ki se je nanašal na pritožbe v postopku zavarovanja, temveč je svojo presojo skladno s 30. členom ZUstS razširilo. Predmet presoje je tako prvi odstavek 13. člena ZST-1, kolikor je urejal učinek oziroma veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse za postopke o tistih pritožbah, za katere se – bodisi neposredno bodisi smiselno oziroma primerno – uporabljajo določbe ZPP. Ker se, kot je bilo že rečeno, tudi za pritožbe v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja ZPP, Ustavno sodišče – drugače kot je to storilo v sklepu o začasnem zadržanju izpodbijane ureditve – v izreku odločbe ni posebej navedlo še ZIZ. Pojem »pritožba, za katero se uporablja ZPP«, namreč (med drugim) zajema tudi pritožbe v postopku izvršbe in zavarovanja.
B. – II.
Pravica do pravnega sredstva in sodne takse
9. Ustavno sodišče je presojalo, ali je bila izpodbijana ureditev oprostitve, odloga oziroma obročnega plačila takse za postopek odločanja o pritožbah, za katere se uporablja ZPP, skladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
10. Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožbe, za katere se uporablja ZPP, so devolutivno pravno sredstvo zoper odločitve sodišč prve stopnje in so zakonska izpeljava človekove pravice do pravnega sredstva v sodnih postopkih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji(*9) ta človekova pravica med drugim zagotavlja načelo instančnosti odločanja sodišč. To načelo, ko gre za sodne postopke, ustvarja dolžnost sodišča druge stopnje, da preizkusi prvostopenjsko odločitev z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma o obveznosti. To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske odločitve (9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, Uradni list RS, št. 49/10).
11. Te pravice zakonodajalec ni dolžan zagotoviti brezplačno (29. točka obrazložitve odločbe št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2). Skladno s prvim odstavkom 146. člena Ustave sme strankam sodnih postopkov naprtiti obveznost delnega kritja stroškov za delo sodišč v obliki sodnih taks. (*10) Predmet izpodbijanja in presoje v obravnavanem primeru ni ustavna dopustnost ureditve plačila takse za pritožbo same po sebi, temveč ocena ustavnosti ureditve oprostitve sodnih taks. S tega vidika je bistveno, da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njeno dejansko in učinkovito izvrševanje. (*11) Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če uzakoni obveznost plačila sodne takse za odločanje o pritožbi, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. (*12)
12. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) obveznosti plačevanja sodnih taks za tožbe ali pritožbe v civilnih zadevah ne pojmuje kot takšno omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki bi bila per se nedopustna. (*13) Vendar v svojih odločitvah poudarja, da mora biti zagotovljeno pravo ravnotežje med državnim interesom zaračunavanja sodnih taks (court fees) na eni strani in interesom posameznikov uveljaviti svoje zahtevke pred sodišči na drugi. (*14) Ocena, ali je imel posameznik v konkretnem primeru dostop do obravnave pred sodiščem, je v ustaljeni praksi ESČP odvisna od dveh dejavnikov. To sta višina predpisane takse, ki jo je treba presojati v luči konkretnega primera, vključno s posameznikovo zmožnostjo plačila, pa tudi faza postopka, v kateri je ta obveznost vzpostavljena. (*15) Pri tem ESČP posebej strogo presoja primere, v katerih je cilj obveznosti plačila stroškov zgolj finančne narave in ni povezan z vsebino pritožbe, z njenimi možnostmi za uspeh ali z varovanjem nasprotne stranke pred nevarnostjo, da ji ne bodo povrnjeni stroški (varščina za anticipirane stroške nasprotnika). (*16) Čeprav 6. člen EKČP, drugače kot 25. člen Ustave, ne zagotavlja pravice do pravnega sredstva v civilnih zadevah, pa opisani standardi dostopa do sodišča po presoji ESČP veljajo tudi za postopek s pritožbo, če država tak postopek predvidi. (*17)
B. – III.
Izpodbijana ureditev kot poseg v pravico do pravnega sredstva
13. Da bi zakonodajalec izpolnil ustavno (in deloma konvencijsko) zahtevo zagotoviti dejansko in učinkovito pravico do meritornega preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodne odločbe pred instančnim sodiščem, je z ZST-1 uzakonil institut oprostitve, obročnega plačila oziroma odloženega plačila sodnih taks za postopek odločanja o pritožbi, del katerega je bila tudi izpodbijana določba. Ustavno sodišče je moralo v nadaljevanju oceniti, ali je pomenila izpodbijana norma zgolj z zakonom predpisan način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva, ki je bil nujen zaradi same narave te pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave), ali pa je pomenila poseg v to pravico (tretji odstavek 15. člena Ustave). Prvi je skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavnoskladen že, če ni nerazumen, medtem ko je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten le, če prestane t. i. strogi test sorazmernosti. V zgodnejših odločitvah je Ustavno sodišče sprejelo splošno stališče, da zakonske določbe o oprostitvi sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev pomenijo način uresničevanja človekove pravice do sodnega varstva, ker narava stvari terja zakonsko ureditev. (*18) Tudi glede pravice do pravnega sredstva v splošnem velja enako: po naravi stvari prav tako nujno je predpisati pogoje, pod katerimi sme sodišče pritožnika oprostiti sodne takse za pritožbo, in postopek odločanja o oprostitvi oziroma drugih olajšavah te taksne obveznosti. Vendar dejstvo, da človekova pravica zaradi svoje narave terja zakonsko ureditev načina uresničevanja, ne pomeni, da navedeno splošno stališče vselej velja in da torej konkretno predpisani način nikoli ne more pomeniti posega v to pravico. Prav v zvezi z zakonskim urejanjem pravnih sredstev je Ustavno sodišče že poudarilo, da so lahko omejitve svobodnega ravnanja strank pri opravljanju procesnih dejanj v nekaterih primerih način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva, v drugih primerih pa poseg vanjo (9. točka obrazložitve odločbe št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, Uradni list RS, št. 49/10).
14. V odločbi št. U-I-8/10 je Ustavno sodišče vzpostavilo merila za razmejevanje med tem, kdaj predpisi o ravnanju strank s pritožbo in o posledicah opustitev predpisanih ravnanj pomenijo način izvrševanja človekove pravice do pravnega sredstva in kdaj poseg vanjo. (*19) Razmejitev je odvisna od intenzivnosti zožujočega učinka, ki ga ima izpodbijana določba. Poleg tega sta pomembni analiza sistemske umestitve izpodbijane določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega in drugih predpisov. Tudi v obravnavanem primeru je zato Ustavno sodišče analiziralo učinek izpodbijane določbe o časovnem učinkovanju in veljavnosti sklepa o oprostitvi, obročnem oziroma odloženem plačilu sodne takse za postopek s pritožbo v povezavi z določbami ZST-1 o nastanku taksne obveznosti in z nekaterimi določbami procesnih zakonov.
15. Skladno z izpodbijano določbo je bilo mogoče uspešno predlagati taksno oprostitev oziroma olajšavo za pritožbeni postopek le do trenutka nastanka te taksne obveznosti. Taksna obveznost za pritožbeni postopek je praviloma, to je v veliki večini primerov, nastala, preden je začelo sodišče druge stopnje odločati o pritožbi. Praviloma je namreč nastala že v trenutku vložitve pritožbe oziroma, kadar procesni zakon predvideva napoved pritožbe, v trenutku njene napovedi (1. in 17. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Izjema so bile pritožbe v tistih upravnih sporih, v katerih mora sodišče odločiti v zakonsko določenem roku. Le v slednjih primerih taksna obveznost ni nastala že ob vložitvi pritožbe oziroma njene napovedi, temveč šele po odločitvi o pritožbi, in sicer v trenutku vročitve odločbe o pritožbi stranki (6. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Izpodbijana določba je v prikazanem normativnem kontekstu torej pomenila, da je moral pritožnik predlagati oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pritožbene takse vsaj istočasno z vložitvijo pritožbe oziroma njene napovedi, v nekaterih upravnih sporih pa najkasneje v trenutku, ko mu je bila vročena drugostopenjska odločba. Zakon pritožniku ni omogočal naknadne odprave morebitne opustitve tega dejanja. Pritožnik je bil sicer deležen pravnega pouka, ki ga je seznanjal s posledicami neplačila takse za pritožbo (šesti odstavek 324. člena ZPP). Vendar tak pravni pouk ni vseboval pojasnila o časovni omejitvi predlaganja taksnih oprostitev in olajšav. (*20) Časovna omejitev predlaganja taksne oprostitve oziroma olajšave iz zakona tudi ni bila očitno razberljiva, saj je izhajala iz razlage izpodbijane norme skupaj z določbami ZST-1 o nastanku taksne obveznosti. Podobno velja za konkretno višino taksne obveznosti. Čeprav so bile višine sodnih taks abstraktno predpisane, pa je bila šele v taksnem plačilnem nalogu, ki ga je pritožnik prejel po nastanku taksne obveznosti, če takse do takrat še ni plačal, določena višina takse za konkreten pritožbeni postopek. Prejem taksnega plačilnega naloga je pritožnika implicitno opomnil, naj, če plačila konkretno odmerjene takse v roku iz plačilnega naloga ne zmore, v tem istem roku namesto plačila zaprosi za taksno oprostitev oziroma olajšavo. (*21) Vendar je bila tedaj procesna možnost za uspešno predlaganje oprostitve, odloga oziroma obročnega plačila pritožbene takse glede na izpodbijano normo že zamujena.
16. Procesne norme, vsebovane v 105.a členu ZPP, (*22) 29. členu ZIZ(*23) in 125.c členu Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in nasl. – v nadaljevanju ZZK-1), (*24) določajo, da se v primeru, če pritožnik sodne takse za pritožbeni postopek ne plača v roku iz naloga za plačilo takse in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje njegova pritožba oziroma napoved pritožbe za umaknjeno. V vseh teh primerih je bilo udejanjenje tistega, kar tvori jedro človekove pravice do pravnega sredstva, torej meritorni preizkus pravilnosti prvostopenjske odločitve, usodno odvisno od tega, ali je nepremožni posameznik v prekluzivnem pritožbenem roku razbral svoj položaj in zahteval taksno oprostitev oziroma olajšavo najkasneje hkrati z vložitvijo pritožbe oziroma njene napovedi. Če mu to ni uspelo in je torej vložil pritožbo oziroma njeno napoved, ne da bi obenem zaprosil za taksno oprostitev oziroma olajšavo, pogoji za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pritožbene takse v smislu navedenih procesnih določb niso bili izpolnjeni. Ker nato pritožnik, logično, (*25) v roku iz plačilnega naloga ni plačal takse, se je skladno z zakonsko fikcijo štelo, da je pritožbo oziroma njeno napoved umaknil. S tem je bila pritožba zanj nepovratno izgubljena. Ker po umiku pritožbe ta ni bila več dovoljena(*26) in ker je pritožba tudi sicer vselej vezana na prekluzivne roke – čeprav so ti v nekaterih postopkih deloma razrahljani –,(*27) je pritožnik namreč ni mogel uspešno vložiti znova (in takrat pravočasno zaprositi za taksno oprostitev). Smiselno enako je veljalo za napoved pritožbe, ki je nujen pogoj za vložitev pritožbe in je prav tako vezana na prekluzivni rok, njen umik pa je nepreklicen. (*28) Izpodbijana norma je v povezavi z drugimi normami istega zakona (določbami ZST-1 o nastanku taksne obveznosti) in drugih zakonov (zlasti procesnih določb o posledicah neplačila in nepravočasnega plačila takse) torej praviloma odrekala vsebinski preizkus pritožbe nepremožnim pritožnikom, ki taksne oprostitve oziroma olajšave niso predlagali vsaj hkrati z vložitvijo pritožbe oziroma njene napovedi, ne da bi bili vnaprej opozorjeni na časovno omejitev za vložitev tega predloga.
17. Izpodbijana ureditev je bila z vidika 25. člena Ustave ostrejša od ureditve takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico (šesti odstavek 324. člena in 336. člen ZPP), ki jo je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-8/10 ocenilo za ustavnoskladen način uresničevanja pravice do pravnega sredstva. Prva pomembna razlikovalna okoliščina med obema je vsebinska oddaljenost vprašanja taksnih obveznosti od pravice do pravnega sredstva. (*29) Obveznost plačila sodne takse ni organska sestavina pritožbe, katere umanjkanje bi po naravi stvari oteževalo vsebinsko obravnavo pritožbe. Nasprotno velja, če pritožba ni popolna ali razumljiva, če ji manjkata podpis ali pooblastilo. Takšne pomanjkljivosti dejansko ovirajo vsebinsko presojo pritožbe oziroma zasejejo dvom o tem, ali je v pritožbi izražena volja upravičene osebe. V obravnavanem primeru pa je lahko imelo sodišče pred seboj za obravnavo sposobno in pravočasno pritožbo, pri kateri ni bilo dvoma o upravičenosti njenega vlagatelja, a je zakon prepovedoval njen vsebinski preizkus. Pravkar navedena razsežnost izpodbijane ureditve slednjo zato – ob drugih utesnjujočih okoliščinah – v primerjavi z ureditvijo nepopolnih pritožb bolj nagiba v smer posega v pravico do pravnega sredstva. Druga pomembna razlika med primerjanima ureditvama je v stopnji predpisane varovalne aktivnosti sodišč. O bistvenih sestavinah pritožbe mora namreč sodišče v pravnem pouku pritožnike vnaprej poučiti in jih obenem opozoriti na to, da jih ne bo pozvalo k dopolnitvi morebiti nepopolnih pritožb. Že v 15. točki obrazložitve te odločbe je pojasnjeno, da opozorila o časovnih okvirih predlaganja oprostitve, odloga oziroma obročnega plačila sodne takse za postopek s pritožbo niso predpisovali niti izpodbijana norma niti upoštevni procesni predpisi.
18. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev, ki je možnost oprostitve, odloga oziroma obročnega plačila takse za pritožbo omejila na trenutek nastanka te obveznosti (ni je več dopuščala po trenutku, ko je bil pritožnik z nalogom za plačilo takse seznanjen s konkretno višino taksne obveznosti in ko je še tekel rok za njeno plačilo) in ni predvidevala vnaprejšnjega opozorila na to omejitev, njena posledica pa je lahko bila odrek vsebinskega preizkusa pritožbe, izvrševanje pravice do pritožbe urejala na tako utesnjujoč način, da je posegala v človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pri tem je imelo Ustavno sodišče pred očmi tudi to, da je bilo v upravnem sporu za pritožbeni postopek uzakonjeno obvezno zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu. (*30) To na splošni ravni nekoliko mehča ostrino načela, da nepoznavanje prava škodi, ki je bilo v postopku oprostitve takse izpeljano v neokrnjeni obliki. Skrb za uveljavitev pravic v sodnem postopku je namreč v prvi vrsti odgovornost samih strank. Ta je lahko bolj poudarjena, kadar zakon predpisuje obvezno strokovno zastopanje. Vendar ustavnopravno sprejemljivo razmerje med odgovornostjo strank in varovalno aktivnostjo sodišča v sodnih postopkih ni neodvisna konstanta. To razmerje oblikujeta zlasti ustavnopravni pomen vsakokratnega sodnega postopka in njegove vsebine ter stopnja usodnosti procesnih sankcij za posameznikov položaj. Niti (obvezno) strokovno zastopanje samo zase ne more apriorno upravičiti vsakršne strogosti procesne ureditve. Tako je Ustavno sodišče že razveljavilo ostre sankcije za formalne napake oziroma pomanjkljivosti procesnih dejanj strank oziroma njihovih odvetnikov, do katerih pride pred sodišči prve stopnje, kjer se uresničuje jedro pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. (*31) Ta človekova pravica oziroma človekova pravica do izjavljanja pred sodiščem prve stopnje (22. člen Ustave) prepovedujeta zavrženje nekaterih z napakami ali pomanjkljivostmi obremenjenih vlog, če sodišče strankam oziroma njihovim odvetnikom pred tem ne omogoči odprave napak oziroma pomanjkljivosti. (*32) Bistveno bolj sme zakonodajalec poudariti odgovornost strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako je Ustavno sodišče ocenilo za ustavnoskladno zakonsko ureditev, ki v civilnih zadevah skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim, (*33) in presodilo, da ni v neskladju z Ustavo takojšnje zavrženje revizije, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila za zastopanje. (*34) Razmerje med odgovornostjo strank in aktivnostjo sodišča je na ravni pritožbenega postopka drugačno, do strank bolj prizanesljivo kot na ravni izrednih pravnih sredstev, s katerimi se posega v pravnomočne sodne odločbe. Pritožba je namreč varovana v okviru človekove pravice iz 25. člena Ustave, medtem ko izrednega pravnega sredstva človekove pravice ne zagotavljajo. (*35) Ustavno sodišče je že nakazalo, da lahko tudi za pritožbeni postopek iz Ustave izhajajo zahteve po varovanju strank pred pretrdimi učinki načela, da nepoznavanje prava škoduje. Tako je na primer že sprejelo stališče, da 25. člen Ustave ustvarja dolžnost prvostopenjskega sodišča navesti pravni pouk. (*36) Pri presoji ustavnoskladnosti ureditve takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe pa je znatno težo pripisalo prav dejstvu, da so pritožniki na ključne pravne okoliščine vnaprej opozorjeni v pravnem pouku (glej 12. točko odločbe št. U-I-8/10). Ocena, da je izpodbijani prvi odstavek 13. člena ZST-1 posegal v pravico do pravnega sredstva in ni bil zgolj način njenega uresničevanja, je skladna s temi izhodišči.
B. – IV.
Presoja ustavne dopustnosti posega v pravico do pravnega sredstva
19. Človekove pravice je dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji (*37) je omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).
20. Ustavno dopusten cilj časovne omejitve možnosti taksne oprostitve brez vnaprejšnjega opozorila na to omejitev, katere posledica je lahko odrek vsebinske presoje pritožbe, v obravnavanem primeru ni izkazan. Državni zbor v odgovoru ni pojasnil, kaj je bil cilj izpodbijane ureditve, razlogov za njeno sprejetje pa ne razkrije niti gradivo iz zakonodajnega postopka sprejemanja ZST-1. (*38) Iz Predloga ZST-1 je razvidno zgolj to, da je bila ureditev časovnega učinkovanja oziroma veljavnosti sklepa o oprostitvi, obročnem ali odloženem plačilu sodnih taks enaka kot v prejšnjem zakonu.(*39) Z amandmajem (*40) pa je bila dodana možnost, da izjemo od časovne veljavnosti tega sklepa določi drug zakon, in sicer s pojasnilom, da takšno izjemo predvideva (tedanji) predlog novele Zakona o kazenskem postopku. Izpodbijana norma je bila torej v bistvenem enaka ureditvi, sprejeti leta 1978, čeprav so se zlasti procesni predpisi, ki so pomembni za presojo obravnavanega posega in s katerimi je izpodbijana določba v komplementarnem odnosu, po tem času pomembno spremenili.(*41) Obstoj ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico do pravnega sredstva ni očitno in nedvomno določljiv niti na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. Naloga Ustavnega sodišča pa ni, da v takih primerih presoja ustavnoskladnost ureditve glede na morebitne povsem hipotetične cilje. To pomeni, da že prvi z Ustavo določeni pogoj za omejitev človekove pravice ni izpolnjen. Zakonodajalec je torej ustavno nedopustno posegel v pravico do pravnega sredstva. Zato je bila izpodbijana ureditev v neskladju s 25. členom Ustave.
B. – V.
Ugotovitev protiustavnosti in način izvršitve odločbe
21. Ustavno sodišče je glede na to ugotovilo, da je bila izpodbijana norma v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Ker norma ne velja več, skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavno sodišče zakonodajalcu ni naložilo, naj za nazaj odpravi ugotovljeno protiustavnost. Da bi zavarovalo človekovo pravico do pritožbe v tistih sodnih postopkih, v katerih bi morala sodišča – med njimi predlagatelj – sicer uporabiti izpodbijano protiustavno določbo, je določilo način izvršitve svoje odločbe (2. točka izreka). Določilo je, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse, kolikor se nanaša na takso za postopek o pritožbah, za katere se uporabljajo določbe ZPP, učinkuje od vložitve pritožbe oziroma njene napovedi in velja tudi za takso za postopek o pritožbi, če je predlog za taksno oprostitev ali olajšavo vložen najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo te takse. Povedano drugače: predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek s pritožbo je pravočasen, če je vložen v roku za plačilo te takse, določenem v taksnem plačilnem nalogu. Če sodišče nato takemu predlogu ne ugodi, začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo takse šele po vročitvi sklepa, s katerim je sodišče predlog zavrnilo oziroma zavrglo, na kar mora sodišče stranko opozoriti. Tako določen način izvršitve odločbe je ustrezna kontinuiteta načina izvršitve sklepa o začasnem zadržanju izpodbijane ureditve, ki bo prenehal veljati z dnem objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. S sklepom o začasnem zadržanju prekinjeni postopki odločanja o predlogih za taksne olajšave se torej s trenutkom uradne objave te odločbe nadaljujejo skladno z 2. točko izreka odločbe.
22. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijane določbe s 25. členom Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih protiustavnosti.
C.
23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 47. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
dr. Ernest Petrič
Predsednik
zanj
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik
(*1) Izjeme, za katere sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse ne velja, so takse zaradi zavlačevanja postopkov ter nekatere posebne takse, ki se nanašajo na očitno neutemeljene oziroma nedovoljene predloge za izločitev sodnikov in sodnega osebja, podane z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, ter na krivdno povzročene preložitve nekaterih procesnih dejanj v kazenskem in prekrškovnem postopku.
(*2) Takšno izjemo je pomenil četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – ZKP): v tem postopku je mogoče zahtevati oprostitev, odlog ali obročno plačilo stroškov postopka – del teh so tudi sodne takse – vse do izteka roka za plačilo stroškov.
(*3) ZIZ v 15. členu določa: »V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno.« Ker tudi nekateri materialni zakoni vsebujejo postopkovne določbe o sodnem varstvu in predpisujejo subsidiarno uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (npr. Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, Uradni list RS, št. 91/11 – v nadaljevanju ZOPNI), to pomeni, da se tudi v teh sodnih postopkih lahko uporablja ZPP.
(*4) Pojem »civilni« je uporabljen v enakem pomenu kot v opredelitvi civilnih zadev v II. točki 99. in 101. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09 in 33/11 in 63/13 – ZS) in torej vključuje tudi družinsko in gospodarsko tvarino.
(*5) Člen 37 Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP) se glasi: »V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno.« Splošne določbe ZNP pa veljajo za vse nepravdne postopke, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno (tretji odstavek 1. člena ZNP). To torej pomeni, da se tudi ZPP smiselno uporablja v vseh nepravdnih postopkih, če ni z ZNP ali drugim zakonom določeno drugače.
(*6) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 63/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZFPPIPP) v prvem odstavku 121. člena določa: »Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek.« Navedeni člen ZFPPIPP se uporablja tudi v postopku prisilne likvidacije (glej 421. člen ZFPPIPP).
(*7) Člen 19 ZDSS-1 določa: »V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače.«
(*8) Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 se glasi: »Za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo).« Ker tudi nekateri področni zakoni (npr. Zakon o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 83/12 – ZMZ) vsebujejo postopkovne določbe o sodnem varstvu in predpisujejo subsidiarno uporabo zakona, ki ureja upravne spore, to pomeni, da se tudi v teh sodnih postopkih lahko uporablja ZPP.
(*9) Glej na primer 31. točko obrazložitve odločbe št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 13. točko obrazložitve odločbe št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42) ter 10. točko obrazložitve odločbe št. Up-2938/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09, in OdlUS XVIII, 81).
(*10) Primerjaj 6. točko obrazložitve odločbe št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133) ter 33. točko obrazložitve odločbe št. U-I-238/07 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 32/09, in OdlUS XVIII, 13).
(*11) Podobno je Ustavno sodišče prepoved nepremagljivih stroškovnih ovir pri izvrševanju pravice do sodnega varstva opredelilo kot sestavni del pravice do dejanskega in učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, glej na primer 4. točko obrazložitve sklepa št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 (OdlUS VII, 118), 3. točko obrazložitve sklepa št. Up-745/03 z dne 11. 3. 2005, 6. točko obrazložitve odločbe št. Up-376/02 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 80) ter 9. in 10. točko obrazložitve odločbe št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20).
(*12) Smiselno enako stališče je glede takse za tožbo Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65), 15. točka obrazložitve.
(*13) Glej na primer 64. točko obrazložitve sodbe v zadevi Podbielski in PPU Polpure proti Poljski z dne 26. 7. 2005.
(*14) Primerjaj na primer 69. točko obrazložitve sodbe v zadevi Podbielski in PPU Polpure proti Poljski in 34. točko obrazložitve sodbe v zadevi Cibicki proti Poljski z dne 3. 3. 2009.
(*15) Tako so lahko stroškovne omejitve ostrejše za pritožbo kot za dostop do sodišča prve stopnje (glej 65. točko obrazložitve sodbe Podbielski in PPU Polpure proti Poljski in 30. točko sodbe v zadevi Cibicki proti Poljski). Pri tem je sicer treba upoštevati, da 6. člen EKČP v civilnih zadevah ne zagotavlja pravice do pritožbe, temveč zgolj enostopenjsko sodno varstvo. ESČP prav tako razlikuje primere, v katerih je odločanje sodišč odvisno od plačila takse, od tistih primerov, v katerih morajo sodišča kljub neplačani taksi odločati o zahtevkih strank (glej 56. točko obrazložitve sodbe v zadevi Urbanek proti Avstriji z dne 9. 12. 2010).
(*16) Glej 65. in 66. točko obrazložitve sodbe Podbielski in PPU Polpure proti Poljski in 30. točko sodbe v zadevi Cibicki proti Poljski.
(*17) Glej npr. 62. točko obrazložitve sodbe Podbielski in PPU Polpure proti Poljski in sodbo v zadevi Cibicki proti Poljski.
(*18) Glej 4. točko obrazložitve sklepa št. Up-103/97 in 3. točko obrazložitve sklepa št. Up-745/03.
(*19) Glej 10. točko obrazložitve odločbe št. U-I-8/10.
(*20) Upoštevaje konkretni zapis pravnega pouka v postopku, iz katerega izvira predlagateljeva zahteva, pravni pouk pritožniku sporoča, da aktivnosti sodišča v zvezi s takso še niso izčrpane, ker bo sodišče pritožniku naknadno poslalo nalog za plačilo sodne takse. Zapis se namreč glasi: »Če stranka, ki vloži pritožbo, ne plača sodne takse za pritožbo ob vložitvi pritožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, se šteje pritožba za umaknjeno (105.a člen ZPP).«
(*21) Tako je ravnala tudi stranka v izhodiščnem sodnem postopku zavarovanja.
(*22) 105.a člen ZPP se glasi:
»Ob vložitvi tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa.
Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena.
Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.«
(*23) Prvi trije odstavki 29.b člena ZIZ se glasijo:
»Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe mora biti plačana sodna taksa.
Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse.
Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.«
(*24) Peti odstavek 125.c člena ZZK-1, ki ureja pisne vloge v zemljiškoknjižnem postopku, razen zemljiškoknjižnih predlogov, se glasi: »Če je treba za pisno vlogo iz prvega odstavka tega člena plačati sodno takso, se smiselno uporabljata prvi in tretji stavek sedmega odstavka 125.a člena tega zakona.« Sedmi odstavek 125.a člena ZZK-1 pa določa: »Če je za zemljiškoknjižni predlog ali za drugo vlogo iz četrtega odstavka tega člena treba plačati sodno takso, se ob elektronski vložitvi te vloge izda nalog, s katerim se vlagatelju naloži, da plača sodno takso v osmih dneh od vročitve naloga z nakazilom v dobro računa in z navedbo referenčne številke, navedene v nalogu (v nadaljnjem besedilu: nalog za plačilo sodne takse). Velja, da je nalog za plačilo sodne takse vročen, ko vlagatelj sam ali njegov pooblaščenec elektronsko vloži vlogo. Če vlagatelj v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse ne plača sodne takse v skladu s tem nalogom, velja, da je vloga umaknjena.«
(*25) Logično zato, ker je pač čakal na odločitev o predlogu za oprostitev. Po drugi strani pa nepremožni pritožnik takse ne bi plačal tudi zato, ker plačila ne bi zmogel.
(*26) Glej četrti odstavek 343. člena ZPP.
(*27) Glej na primer tretji odstavek 33. člena ZNP in tretji odstavek 173. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, ter Uradni list RS, št. 67/01 – ZD), ki pod določenimi pogoji izjemoma dopuščata obravnavo prepozne pritožbe.
(*28) Glej tretji, šesti in sedmi odstavek 496. člena ZPP.
(*29) Primerjaj stališče ESČP o tem, da posebej strogo (particularly rigorous scrutiny) presoja omejitve, ki so povsem finančne narave in so popolnoma nepovezane z vsebino pritožbe ali z njenimi možnostmi za uspeh (65. točka sodbe v zadevi Podbielski in PPU Polpure proti Poljski in 30. točka sodbe v zadevi Cibicki proti Poljski).
(*30) Glej drugi odstavek 22. člena ZUS-1.
(*31) Glej odločbe št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10), U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12) in št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 95/12).
(*32) V postopku na prvi stopnji sodišče tako ne sme: (1) zavreči nepopolne ali nerazumljive vloge odvetnika, ne da bi mu pred tem dalo možnost poprave ali dopolnitve (odločba št. U-I-200/09), in (2) zavreči ugovora zoper sklep o izvršbi, če je ta vložen po pooblaščencu, ki po zakonu ne more biti pooblaščenec, ne da bi pred tem stranki omogočilo naknadno odpravo te pomanjkljivosti (odločba št. U-I-83/11, Up-938/10). Z odločbo št. U-I-74/12 pa je Ustavno sodišče razveljavilo peti odstavek 98. člena ZPP, kolikor je določal sankcijo takojšnjega zavrženja tožbe, če odvetnik ne predloži pravilnega in popolnega pooblastila.
(*33) Glej 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 111).
(*34) Glej odločbo št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11).
(*35) Dostop do Vrhovnega sodišča je le omejeno ustavnopravno varovan v okviru prvega odstavka 23. člena Ustave, in sicer tako, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti (kar ostaja v prostem polju presoje zakonodajalca), ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop pretirano otežujejo (glej 13. točko obrazložitve odločbe št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09).
(*36) Glej 3. točko obrazložitve sklepa št. Up-417/01 z dne 21. 5. 2002 in 4. točko obrazložitve sklepa št. Up-38/02 z dne 27. 3. 2003.
(*37) Glej 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).
(*38) Predlog Zakona o sodnih taksah – ZST-1, Poročevalec DZ, št. 7/08, EPA 1845-IV.
(*39) To je v prvem odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79 – popr., 36/83, 46/86, 34/88 in 1/90 – uradno prečiščeno besedilo, ter Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/2000, 93/01, 121/03 in 20/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZST). Iz upoštevnega zakonodajnega gradiva ZST pa prav tako ni mogoče razbrati razlogov za sprejetje takšne ureditve učinkov sklepa o oprostitvi sodnih taks (glej Predlog za izdajo zakona o sodnih taksah s tezami za osnutek zakona in taksno tarifo (ESA-77), Poročevalec Skupščine SR Slovenije in Skupščine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate, Letnik IV, št. 17).
(*40) Amandma (k 13. členu ZST-1) z dne 28. 2. 2008 (SDS – Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, NSi – Poslanska skupina Nove Slovenije, SLS – Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke, DeSUS – Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije), EPA 1845-IV.
(*41) Člen 105a ZPP na primer, ki je vzpostavil fikcijo umika pritožbe zaradi neplačane takse, je bil uveljavljen 1. 10. 2008 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopu (Uradni list RS, št. 45/08 – ZZP-D).