Številka: U-I-178/12-14

Datum: 16. 10. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 16. oktobra 2013

1. Peti odstavek 30. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 59/10 in 77/11) ni bil v neskladju z Ustavo.
2. Člen 44 Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 59/10, 77/11 in 30/13) ni v neskladju z Ustavo.

1. Upravno sodišče zahteva presojo petega odstavka 30. člena in 44. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Navaja, da 30. člen ZPotK-1 ureja pogoje za izdajo in podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja ter da v izpodbijanem petem odstavku določa, da kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, podrobneje opiše minister, pristojen za gospodarstvo. Dodaja, da je bil na tej pravni podlagi sprejet Pravilnik o pogojih opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja (Uradni list RS, št. 102/10 in 109/11 – v nadaljevanju Pravilnik), ki v 2. členu določa kadrovske in izobrazbene pogoje, in sicer med drugim, da morajo imeti odgovorna oseba in delavci, ki opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja, pridobljeno najmanj visokošolsko izobrazbo po strokovnem študijskem programu prve stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo. Predlagatelj meni, da peti odstavek 30. člena ZPotK-1 ni določil vsebinskega okvira za podzakonsko urejanje, temveč je podzakonskemu predpisu prepustil samostojno in nevezano vsebinsko urejanje. Pri tem naj izobrazbenih pogojev izpodbijana določba sploh ne bi navajala. Ker torej izpodbijana določba ne daje zadostne vsebinske podlage za podzakonsko urejanje izobrazbenih pogojev, gre po mnenju predlagatelja za protiustavno pravno praznino in za neskladje izpodbijane določbe z 2. členom Ustave.
2. Predlagatelj meni, da bi bila tudi v primeru, če bi peti odstavek 30. člena ZPotK-1 pomenil ustrezno podlago za sprejetje Pravilnika, uporaba Pravilnika za dajalce kreditov, za katere velja prehodna določba 44. člena ZPotK-1, v neskladju z 2. in 74. členom Ustave. Izobrazbeni pogoj iz 2. člena Pravilnika naj bi bil glede na prej veljavna Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, 77/04 – uradno prečiščeno besedilo in 111/07 – v nadaljevanju ZPotK) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o določitvi pogojev, ki jih mora izpolnjevati dajalec kreditov za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (Uradni list RS, št. 102/2000 – v nadaljevanju Pravilnik/2000), strožji. Navaja, da 44. člen ZPotK-1 nalaga dajalcem kreditov, ki so pridobili dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, da morajo v šestih mesecih od uveljavitve ZPotK-1 izkazati, da še izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja v skladu s 30. členom ZPotK-1, sicer jim dovoljenje preneha veljati. Člen 44 ZPotK-1 naj ne bi uredil prehodnega obdobja za prilagoditev pogojem po 30. členu ZPotK-1, zato je po mnenju predlagatelja v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Šestmesečnega roka od uveljavitve zakona (tj. od 7. 8. 2010), v katerem morajo dajalci kreditov predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 30. člena ZPotK-1, naj ne bi bilo mogoče šteti za prilagoditveno obdobje, saj je bil zaradi prepozne uveljavitve Pravilnika (18. 12. 2010) ta rok skrajšan na manj kot dva meseca. V tako kratkem roku pa po mnenju predlagatelja ni mogoče pridobiti ustrezne izobrazbe in ne izvesti kadrovskih sprememb, s katerimi bi bili izpolnjeni izobrazbeni pogoji, ki jih določa zakonodajalec. Iz zakonodajnega gradiva(1) naj bi sicer izhajalo, da je opustitev določitve prehodnega obdobja utemeljena s potrebo po zagotovitvi višje ravni varstva potrošnikov, vendar naj bi se varstvo potrošnikov zagotavljalo prek določb o nadzoru tržnega inšpektorata (34. člen ZPotK-1) ter sankciji odvzema dovoljenja v primeru ugotovljenih kršitev (32. člen ZPotK-1). Drugi razlogi za opustitev določitve prehodnega obdobja pa naj iz zakonodajnega gradiva ne bi bili razvidni.
3. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje je poslala Vlada. Ta pojasnjuje, da je zasnova zakonskega besedila, kot v primeru petega odstavka 30. člena ZPotK-1, tipičen način normativnega urejanja, kjer zakonodajalec ureditev tehničnih, kadrovskih in drugih pogojev prepusti podzakonskemu predpisu. Po mnenju Vlade je v petem odstavku 30. člena ZPotK-1 določno opredeljen vsebinski okvir, ki je prepuščen podzakonskemu urejanju. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000 (Uradni list RS, št. 97/2000, in OdlUS IX, 226), po kateri podzakonski predpis ne sme izvirno urejati družbenih razmerij ali določati nalog države, zajeti pa sme tisto, kar nujno izhaja iz zakonske norme, pa v njej ni izrecno povedano. Vlada meni, da je peti odstavek 30. člena ZPotK-1 izrecno določil okvir za podzakonsko urejanje, materija pa je bila s Pravilnikom ustrezno urejena, zato ni mogoče govoriti o opustitvi normativne ureditve določenega družbenega razmerja. Ne strinja se, da je Pravilnik strožje uredil pogoje za dajalce kreditov. Strožje naj bi bil določen le pogoj visokošolske izobrazbe, hkrati pa je znižan pogoj zahtevanih delovnih izkušenj za primer pridobljene visokošolske izobrazbe ekonomske smeri. Vlada v zvezi z domnevno opustitvijo določitve prehodnega obdobja za izpolnitev pogojev iz 30. člena ZPotK-1 navaja, da je treba 44. člen ZPotK-1 razlagati glede na 30. člen ZPotK-1, ki za dajalce kreditov, ki pridobijo dovoljenje po ZPotK-1, določa obveznost podaljšanja dovoljenja po treh letih. Po prej veljavni ureditvi ZPotK pridobljeno dovoljenje ni imelo časovne omejitve veljavnosti. S časovno omejitvijo veljavnosti dovoljenja naj bi zakonodajalec želel preprečiti obid zakonskih določb tako, da dajalec kreditov pogoje izpolnjuje le določen čas, ko vloži zahtevek in pridobi dovoljenje, kasneje pa ne več. S 44. členom ZPotK-1 je po mnenju Vlade zakonodajalec želel izenačiti t. i. stare in nove dajalce kreditov, kar zahteva tudi načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vlada navaja, da iz opravljenih nadzorov Tržnega inšpektorata Republike Slovenije izhaja, da je bila potrebna takojšnja zakonodajna intervencija, saj je bilo ugotovljeno, da se povečuje število dajalcev kreditov, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje teh storitev, opažena sta bila praksa izmikanja mehanizmom nadzora in izkoriščanje položaja na trgu glede potrošnikov s slabšim premoženjskim stanjem. Poleg tega je bil novi ZPotK-1 sprejet zaradi prenosa dveh direktiv v slovenski pravni red, ki dajalcem kreditov nalagajo nove obveznosti do potrošnikov (posredovanje obsežnih predhodnih informacij, ocenitev kreditne sposobnosti potrošnika, uporaba in razumevanje enačbe za izračun efektivne obrestne mere itd.), ki zahtevajo ustrezno strokovno usposobljenost in izobrazbo. Zakonodajalec je tako po mnenju Vlade zasledoval javno korist, ki se kaže v zagotavljanju višje ravni varstva potrošnikov, saj ima lahko potrošniško kreditiranje dolgotrajne škodljive posledice na finančno in premoženjsko stanje posameznika. Vlada meni, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče določiti tolikšnega prehodnega obdobja, kot ga navaja predlagatelj, tj. obdobja, ki bi ustrezalo obdobju za pridobitev ustrezne izobrazbe, najmanj pa tri leta. Pogoj iz 2. člena Pravilnika je namreč mogoče doseči tudi z zaposlitvijo osebe, ki tak pogoj izpolnjuje. Poleg tega naj bi zakonodajalec želel preprečiti, da bi v prehodnem obdobju stari dajalci kreditov še naprej poslovali in imeli privilegiran položaj glede na nove dajalce kreditov, ki so morali izpolniti pogoje po 30. členu ZVPotK-1 in Pravilniku, tik pred potekom prehodnega obdobja za pridobitev izobrazbe pa bi zaposlili osebo, ki izpolnjuje izobrazbeni pogoj. Na neutemeljenost očitka o prekratkem prehodnem obdobju kažejo tudi statistični podatki, saj je približno 60 subjektov predložilo dokazila v roku iz 44. člena ZPotK-1, pri čemer je bila vložena le ena pritožba, dvanajstim vlagateljem pa je bilo izdano novo dovoljenje na podlagi 30. člena ZPotK-1.

4. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Upravno sodišče v zahtevi meni, da peti odstavek 30. člena ZPotK-1 ne določa, da lahko minister, pristojen za gospodarstvo, predpiše tudi izobrazbene pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, in da ne vsebuje vsebinskih meril za njihovo podzakonsko urejanje.
5. Izpodbijani peti odstavek 30. člena ZPotK-1 je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen s petim odstavkom 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 30/13 – v nadaljevanju ZPotK-1B). S to spremembo oziroma dopolnitvijo je bilo za besedo "kadrovske" dodano besedilo "izobrazbene, prostorske".
6. Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena ZUstS). V obravnavanem primeru je zahtevo za oceno ustavnosti vložilo Upravno sodišče. Ker bo po odločitvi Ustavnega sodišča Upravno sodišče moralo v postopku odločanja o tožbi v upravnem sporu odločiti o zakonitosti odločbe upravnega organa, ki je bila sprejeta na podlagi izpodbijane zakonske določbe, ki je bila sicer spremenjena, je peti odstavek 30. člena ZPotK-1, kot je veljal pred uveljavitvijo ZPotK-1B, za odločanje Upravnega sodišča še vedno upošteven. Ustavno sodišče je zato štelo, da so pogoji iz 47. člena ZUstS izpolnjeni, in je izpodbijano določbo presojalo.

Presoja petega odstavka 30. člena ZPotK-1
7. Upravno sodišče petemu odstavku 30. člena ZPotK-1 očita neskladje z 2. členom Ustave, ker ne daje zadostne podlage za podzakonsko urejanje izobrazbenih pogojev za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.
8. Peti odstavek 30. člena ZPotK-1 je določal: "Kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, podrobneje predpiše minister, pristojen za gospodarstvo."
9. Ustavnopravno pomembno vprašanje, na katero je treba odgovoriti v obravnavanem primeru, je vprašanje obstoja oziroma obsega zakonskega pooblastila za izdajo Pravilnika oziroma določitev izobrazbenih pogojev v 2. členu Pravilnika. Gre torej za vprašanje, ali je pooblastilo iz petega odstavka 30. člena ZPotK-1, na podlagi katerega je bil sprejet 2. člen Pravilnika, v skladu z ustavnim načelom vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave).
10. Skladno z drugim odstavkom 120. člena Ustave so upravni organi pri svojem delu, kamor sodi tudi izdajanje predpisov iz njihove pristojnosti, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu, medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. To pomeni, da morajo vsebinske določbe podzakonskega predpisa imeti zakonsko podlago in biti znotraj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-285/99 z dne 10. 7. 2002, OdlUS XI, 157).
11. V petem odstavku 30. člena ZPotK-1 je vsebovana t. i. izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati izvršilni predpis v določenem roku). Če jo zakonodajalec določi, to pomeni le, da izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti, in ji za to določil tudi rok (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-264/99 z dne 28. 9. 2000, Uradni list RS, št. 97/2000, in OdlUS IX, 226). Izvršilne klavzule so lahko pri nalaganju oziroma pooblaščanju za izdajo izvršilnih predpisov splošnejše (npr. ne določajo natančno, kaj je treba urediti z izvršilnim predpisom) ali povsem precizne (natančno določajo materijo, ki jo sme izvršilni predpis urejati). Kakšno vrsto izvršilne klavzule bo zakonodajalec v posameznem primeru izbral, sodi v polje njegove proste presoje. Pri tem je omejen le z ustavno opredeljenimi razmerji med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Ker že načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, izvršilna klavzula ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni podlage že v zakonu, zlasti pa ne smejo prepustiti izvršilnemu predpisu samostojnega odrejanja pravic in obveznosti (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-113/04 z dne 7. 2. 2007, Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 16). Glede na navedeno mora Ustavno sodišče, čeprav predlagatelj izpodbija le določbo, ki pomeni izvršilno klavzulo, pri presoji upoštevati, da je zakonska (vsebinska) podlaga za podrobnejše urejanje v podzakonskem predpisu zakon kot celota in ne le peti odstavek 30. člena ZPotK-1 (prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-245/01 z dne 12. 2. 2004, Uradni list RS, št. 19/04, in OdlUS XIII, 9, in št. U-I-84/09 z dne 2. 7. 2009, Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 31).
12. ZPotK-1 določa pogoje za opravljanje dejavnosti, tj. storitev potrošniškega kreditiranja, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik ali potrošnica (v nadaljevanju potrošnik). Gre za t. i. regulirano dejavnost, ki zahteva, da dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobi dovoljenje za njeno opravljanje (prvi odstavek 29. člena ZPotK-1), pri čemer dovoljenje velja tri leta z možnostjo podaljšanja (četrti odstavek 30. člena ZPotK-1). Pogoje, ki jih mora izpolnjevati dajalec kredita, da pridobi dovoljenje, določa tretji odstavek 30. člena ZPotK-1. Pogoje za pridobitev dovoljenja in druge pogoje za opravljanje dejavnosti, ki po svoji vsebini pomenijo obveznosti dajalca kreditov do potrošnika, mora dajalec kredita izpolnjevati ves čas opravljanja te dejavnosti.(2) Vsi navedeni pogoji pomenijo pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti in hkrati ne pomenijo omejevalnih ukrepov pri svobodi izbire poklica ali delovnega mesta.(3) Ne gre namreč za pogoje za opravljanje posameznikovega poklica, ampak za pogoje za opravljanje dela v določeni dejavnosti. V vsakem primeru je treba namreč razlikovati med pogoji, ki se nanašajo na posameznika (fizične osebe) in zahtevajo pridobitev ustrezne stopnje strokovne izobrazbe,(4) ter pogoji, ki jih morajo izpolniti oziroma se jim prilagoditi organizacije, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo (za kar gre v konkretnem primeru).(5)
13. Iz Ustave ne izhaja, da morajo biti vsi pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti določeni z zakonom. Iz drugega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave izhaja zahteva, da morajo biti z zakonom določeni tisti posebni pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki so namenjeni varstvu pomembnih splošnih dobrin in pravic drugih – javnih koristi (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-44/98, 8. točka), s podzakonskim aktom pa le ob spoštovanju načela hierarhije splošnih aktov (tretji odstavek 153. člena Ustave) ter vezanosti uprave na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave). Že iz vsebine ZPotK-1 jasno izhaja, da je podlaga za urejanje varstvo potrošnikov, ki je v javnem interesu. Potreba po posebnem varstvu je še posebej poudarjena v kreditnem razmerju, torej pri sklepanju kreditnih pogodb. Na eni strani je namreč fizična oseba, ki pridobiva kredit za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, na drugi strani pa gospodarska družba, ki kredit dodeljuje v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Dajalec kredita je v času sklepanja kreditne pogodbe v ekonomsko bistveno močnejšem položaju kot potrošnik (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-293/04 z dne 6. 10. 2005, Uradni list RS, št. 93/05, in OdlUS XIV, 73).
14. ZPotK-1 zaradi varstva potrošnikov tako določa številne obveznosti dajalcev kredita, ki hkrati pomenijo pogoje za opravljanje dejavnosti: zagotovitev predhodnih informacij potrošniku o kreditu pred sklenitvijo kreditne pogodbe, obvezno oceno kreditne sposobnosti potrošnika, zagotovitev informacij pri dovoljeni možnosti prekoračitve stanja na plačilnem računu, način izračuna efektivne obrestne mere, vsebino kreditne pogodbe, zmanjšanje obresti in drugih stroškov, ki bi nastali s celotnim ali delnim predčasnim odplačilom kredita, idr. Navedene obveznosti same po sebi terjajo določena znanja in s tem stopnjo izobrazbe dajalcev kredita, ki je torej glede na načela zakona (načeli varstva potrošnikov in odgovornega posojanja denarja(6)) zahtevana. Iz vsebine ZPotK-1 je tako razvidno, da je zakonodajalec določil posebne pogoje za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja in s tem postavil merila oziroma okvire, v katerih se lahko gibljejo določbe podzakonskega predpisa tudi glede kadrovskih pogojev. Vprašanje, katera stopnja izobrazbe zagotavlja varstvo potrošnikov in sploh omogoča izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti do potrošnikov, je strokovno vprašanje. Zato je ureditev izobrazbenih pogojev lahko prepuščena pristojnemu ministru. Izpodbijani peti odstavek 30. člena ZPotK-1 tako ni v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Presojo, ali so morebiti določbe Pravilnika v neskladju z zakonom, pa mora opraviti sodeče sodišče, ki svoje odločitve na nezakoniti podzakonski predpis ne sme opreti (exceptio illegalis).
15. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da peti odstavek 30. člena ZPotK-1, kot je veljal do uveljavitve ZPotK-1B, ni bil v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

Presoja 44. člena ZPotK-1
16. Členu 44 ZPotK-1 predlagatelj očita neskladje z 2. in 74. členom Ustave, ker naj ne bi določal prehodnega obdobja za prilagoditev strožjim izobrazbenim pogojem odgovorne osebe za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja.
17. Člen 44 ZPotK-1 določa: "Dajalci kreditov, ki so pridobili dovoljenje urada za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja več kot tri leta pred uveljavitvijo tega zakona, morajo uradu predložiti dokazila, da še vedno izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja v skladu s 30. členom tega zakona, v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona, sicer jim dovoljenje preneha veljati."
18. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je predpisovanje pogojev za opravljanje določenega dela oziroma dejavnosti lahko v nasprotju z Ustavo, če ob določitvi teh pogojev, ki spreminjajo dotedanjo ureditev, ni predviden tudi ustrezen prehodni rok, ki bi omogočal prizadetim, da se pripravijo na novo ureditev in prilagodijo spremenjenim pogojem (primerjaj odločbi št. U-I-14/97 in št. U-I-206/99 z dne 21. 9. 2000, Uradni list RS, št. 100/2000, in OdlUS IX, 208). Ustavno sodišče je pri tem poudarilo, da takšna zahteva izhaja iz načela varstva zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako je treba izkazati, da je prilagoditveno obdobje sploh potrebno (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-285/08 z dne 1. 4. 2010, Uradni list RS, št. 33/10).
19. V obravnavanem primeru Upravno sodišče zatrjuje, da se je pogoj izobrazbe za odgovorno osebo spremenil tako, da je pogoj iz drugega odstavka 2. člena Pravilnika strožji od pogoja, ki ga je določal prej veljavni 3. člen Pravilnika/2000. Pravilnik/2000 je za primer, ki je predmet upravnega spora (izobrazba odgovorne osebe), določal višjo izobrazbo (in najmanj pet let delovnih izkušenj). Pravilnik pa za odgovorno osebo določa, da mora imeti pridobljeno najmanj visokošolsko izobrazbo po strokovnem študijskem programu prve stopnje v skladu zakonom, ki ureja visoko šolstvo, poleg tega pa mora imeti še vsaj štiri leta delovnih izkušenj na področju potrošniškega kreditiranja ali na drugem sorodnem področju. Četrti odstavek 2. člena Pravilnika pa je določil tudi, da imajo lahko delavci s pridobljeno visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri eno leto delovnih izkušenj na področju potrošniškega kreditiranja ali na drugem sorodnem področju.
20. Primerjava obeh predpisov pokaže, da se glede zahtevane stopnje izobrazbe za odgovorno osebo, ki je pravno odločilna v obravnavanem primeru, pogoji niso spremenili. Upoštevati je namreč treba, da je v Republiki Sloveniji prišlo do sprememb visokošolskega sistema. Prvi odstavek 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06 – ZViS-E) med drugim določa, da stopnja izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994, in stopnja izobrazbe, pridobljena po študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe, sprejetih pred 11. 6. 2004, ustreza stopnji izobrazbe, pridobljeni po visokošolskih strokovnih študijskih programih prve stopnje iz 33. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZViS).
21. Glede na navedeno torej ni mogoče govoriti o tem, da so se izobrazbeni pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za odgovorno osebo spremenili, temveč so se le prilagodili obstoječemu visokošolskemu sistemu Republike Slovenije. Zato se vprašanje obstoja ustreznega prehodnega obdobja oziroma roka, ki bi omogočal prizadetim, da se pripravijo na novo ureditev in prilagodijo spremenjenim pogojem, sploh ne more zastaviti. Poleg tega je Ustavno sodišče pri presoji ustavne skladnosti prehodnega obdobja zaradi strožjih izobrazbenih pogojev že sprejelo stališče, da se lahko gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki na novi položaj dovolj hitro in enostavno prilagodijo z vključitvijo ustrezno izobraženih kadrov v že obstoječe podjetje oziroma s sklenitvijo pogodbe o delu ali na kakšen drug način (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-14/97, 41. točka, in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-44/98, 10. točka). Očitki o neskladju 44. člena ZPotK-1 z 2. in 74. členom Ustave so tako očitno neutemeljeni.
22. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da 44. člen ZPotK-1 ni v neskladju z Ustavo (2. točka izreka).

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in drugega odstavka 47. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnice Jadek Pensa, Pogačar in Sovdat ter sodnik Mozetič.

(1) Predlog Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1), Poročevalec DZ, št. 67/10.

(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04, in OdlUS XIII, 61).

(3) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-260/09 z dne 13. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 7/11) in št. U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998 (Uradni list RS, št. 83/98, in OdlUS VII, 204).

(4) Kot na primer projektant (odločba št. U-I-14/97) ali strokovni delavec v knjižnici (odločba št. U-I-260/09).

(5) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-44/98 z dne 13. 12. 2001 (OdlUS X, 215), 11. točka.

(6) Prim. Predlog Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1), Poročevalec DZ, št. 67/10.