Datum: 10. 10. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Splošne bolnišnice Jesenice, Jesenice, in družbe Zavarovalnica Triglav, d. d., Ljubljana, ki ju zastopa Aleš Paulin, odvetnik v Ljubljani, na seji 10. oktobra 2013

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo zahtevku tožečih strank. Ugotovilo je, da je prva pritožnica odgovorna za nastanek telesnih poškodb, ki jih je mladoletna prva tožnica utrpela med hospitalizacijo pri njej. Sprejelo je stališče, da prva tožnica ne bi utrpela udarca, ki ji je povzročil zlom lobanjske kosti in krvavitev v možgane, ter s tem zvezanih posledic, če bi prva pritožnica pri njeni negi in varstvu ravnala kot dober strokovnjak. Odločilo je, da prva pritožnica ni dokazala, da je ravnala, kot je treba, niti ni dokazala, da je škodni dogodek posledica drugih konkretno navedenih okoliščin ali celo naključja. Višje sodišče je ugodilo pritožbi pritožnic in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Zavrnitev je utemeljilo s tem, da na podlagi pravilne uporabe 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) dejstvo, da ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je prišlo do poškodbe, ne gre v škodo pritožnic, ampak tožnikov. Sprejelo je stališče, da tožniki niso dokazali, da je poslabšanje zdravja prve tožnice posledica nestrokovnega ravnanja osebja prve pritožnice.
2. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnikov in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožbi pritožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev je utemeljilo na ugotovitvah, da so tožniki dokazali nedopustno ravnanje prve pritožnice, to je opustitev potrebnih ukrepov za preprečitev udarcev otroka ob trd predmet, ter da so tožniki izkazali, da verjetnost, da je ravnanje (opustitev) prve pritožnice povzročilo poškodbo prve tožnice, presega mejni prag verjetnosti 50 odstotkov. Pojasnilo je, da je v odškodninski pravdi zaradi škode, povzročene z medicinsko napako, zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ) dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja na pritožnicah. Sprejelo je stališče, da pritožnici nista dokazali, da je prva pritožnica v zadostni meri poskrbela za varnost prve tožnice v času njenega bivanja pri njej, ter da zato prva pritožnica ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
3. Pritožnici zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Zatrjujeta, da jima je Vrhovno sodišče kršilo pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave, ker pri odločanju o reviziji ni upoštevalo njunega pravočasnega odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče naj bi pritožnicama kršilo navedene ustavne pravice tudi, ker naj bi se v nasprotju s predpisi spustilo v presojo dejanskega stanja, ker naj bi nepravilno prevalilo dokazno breme glede protipravnosti in vzročne zveze na pritožnici in ker naj bi neupravičeno znižalo dokazni standard za ugotavljanje vzroka na stopnjo verjetnosti. Pritožnici menita, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano na ugotovitve Višjega sodišča, da predpostavki odškodninske odgovornosti nedopustnega ravnanja in vzročne zveze nista dokazani. Menita, da so navedbe Vrhovnega sodišča, da soglaša z oceno sodišča prve stopnje, po kateri bi morala prva pritožnica poskrbeti za nego in varstvo prve tožnice tako, da se ne bi mogla poškodovati, presplošne, ker iz njih ne izhaja, katere ukrepe naj bi prva pritožnica opustila. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče v nasprotju s sodno prakso uporabilo t. i. dokaze prima facie. Izpodbijana sodba naj bi posegala tudi v pravico pritožnic do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker naj bi pritožnici v prihodnosti zaradi grozečega plačila škode utrpeli nedopustno izgubo. To naj bi utemeljevalo tudi hujše posledice izpodbijane odločitve za pritožnici.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-117/12 z dne 2. 4. 2013 ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 153/2009 z dne 8. 9. 2011 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor tožečim strankam, ki so nanjo odgovorile. Zatrjujejo, da iz navedb pritožnic v odgovoru na revizijo izhaja, da te ne bi v ničemer vplivale na odločitev Vrhovnega sodišča o njihovi reviziji, saj naj ne bi bile pomembne za odločitev v zadevi oziroma naj ne bi pripomogle k drugačni odločitvi. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče kljub formalnemu neupoštevanju odgovora pritožnic na vse njune navedbe (posredno) odgovorilo in se do njih v obrazložitvi opredelilo. Zatrjujejo, da vprašanje pravilnosti uporabe pravil o dokaznem bremenu spada na področje pravilne uporabe določb pravdnega postopka, zaradi česar naj bi bili očitki pritožnic, da revizija ni dovoljena, neutemeljeni. Menijo, da je stališče pritožnic, po katerem je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitve Višjega sodišča o tem, katera stranka nosi dokazno breme, napačno. Tožeče stranke navajajo, da je Vrhovno sodišče obrazložilo, iz česa izhaja protipravnost ravnanja prve pritožnice, in pojasnilo vzročno zvezo. Nepravilne naj bi bile navedbe pritožnic, da je Vrhovno sodišče neutemeljeno in v nasprotju s sodno prakso znižalo dokazni standard, pri čemer tožeče stranke prilagajo sodno prakso, ki naj bi potrjevala izpodbijano odločitev. Tožeče stranke še menijo, da obrazložitev izpodbijane sodbe tudi ni v nasprotju sama s seboj ter da pritožnicama pravica iz 33. člena Ustave ni mogla biti kršena, saj bosta morali plačati le tisto, kar jima bo naloženo s pravnomočno sodbo.
5. Odgovor tožečih strank je bil poslan pritožnicama. Na navedbe je odgovorila prva pritožnica, ki vztraja pri navedbah iz ustavne pritožbe. Meni, da je presoja, ali bi bile njene navedbe v odgovoru na revizijo lahko pomembne za odločitev v zadevi, v izključni pristojnosti rednega sodišča, ki odgovora na revizijo ni upoštevalo in je zapisalo, da ta ni bil vložen. Prva pritožnica tudi nasprotuje trditvam toženih strank glede uporabe pravil o dokaznem bremenu, vzroku poškodbe prve tožnice, protipravnosti njenega ravnanja ter znižanju dokaznega standarda.

6. Ustavno sodišče je pri pregledu spisa zadeve ugotovilo, da je bila revizija prvi pritožnici vročena 23. 12. 2008, drugi pritožnici pa 11. 12. 2008. Rok za odgovor 30 dni se je tako za prvo pritožnico iztekel 22. 1. 2009, za drugo pritožnico pa 10. 1. 2009. Odgovor na revizijo je za obe pritožnici 12. 1. 2009 vložil odvetnik Aleš Paulin. Glede na navedeno je odgovor na revizijo prve pritožnice pravočasen. Za drugo pritožnico pa je treba uporabiti pravila glede štetja rokov. Drugi odstavek 111. člena ZPP določa, da rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po vročitvi, od katere se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dne. V četrtem odstavku 111. člena ZPP pa je določeno, da se v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Glede na to, da je bila 10. 1. 2009 sobota, je vložitev odgovora na revizijo 12. 1. 2009 pravočasna. Iz žiga sodišča prve stopnje je namreč jasno razvidno, da je bil odgovor na revizijo poslan priporočeno 12. 1. 2009 (drugi odstavek 112. člena ZPP). Glede na navedeno je Ustavno sodišče najprej odločalo o očitku pritožnic, da jima je Vrhovno sodišče kršilo pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave, ker pri odločanju o reviziji ni upoštevalo njunega pravočasnega odgovora na revizijo.
7. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(1) Zato mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, pravnih vprašanjih, navedbah nasprotne stranke oziroma najširše o vsem procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o njeni zadevi. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(2) Navedeno pravilo je torej eno izmed temeljnih ustavnih procesnih jamstev.(3)
8. Odgovor na revizijo je edina vloga nasprotne stranke (stranke, ki revizije ni vložila) v postopku odločanja o reviziji (primerjaj člene 367 do 384 ZPP). Samo s to vlogo ima stranka možnost odgovoriti na revizijske navedbe in predstaviti svoja stališča v zadevi. Tako je odgovor na revizijo pomemben vidik pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornega postopka v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu revizije pred Vrhovnim sodiščem. Ustava pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ne zagotavlja. Odločitvi zakonodajalca je prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne in pod kakšnimi pogoji. Vendar pa tako Ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svojih odločitvah pogosto poudarjata, da mora, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam.(4) To pomeni, da mora tako zakonska ureditev kot ravnanje sodišča v revizijskem postopku zagotoviti spoštovanje ustavnih procesnih jamstev in med njimi tudi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.(5)
9. Vrhovno sodišče je pritožnicama s tem, ko pri odločanju o reviziji ni upoštevalo njunega pravočasnega odgovora na revizijo, kršilo njuni pravici do izjave v postopku. Iz izpodbijane sodbe namreč nedvomno izhaja, da sodišče ni upoštevalo odgovora na revizijo pritožnic, saj je v 5. točki obrazložitve zapisalo: "da je sodišče reviziji vročilo toženkama, ki pa nanjo nista odgovorili". Pritožnici pa sta ustavni pritožbi priložili obrazložen odgovor na revizijo in utemeljili, da sta ga vložili pravočasno. Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnici odgovora na revizijo sploh nista vložili, pri pritožnicah brez dvoma upravičeno poraja sum, da se s to njuno vlogo sodišče ni ukvarjalo. S tem ju je Vrhovno sodišče obravnavalo kot objekt in ne subjekt pravdnega postopka. Četudi bi Vrhovno sodišče v obrazložitvi posredno odgovorilo na navedbe pritožnic v odgovoru na revizijo, kar zatrjujejo tožeče stranke, pa je treba upoštevati tudi videz poštenega sojenja.(6) Za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi vsebinsko poln odgovor(7) pritožnic na revizijo lahko vplival na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi. Presojo le tega mora opraviti Vrhovno sodišče sámo. Že neupoštevanje njunega odgovora samega po sebi je nezdružljivo z načeli poštenega sojenja in krši pravico do enakega varstva pravic pritožnic v postopku.(8) Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožnicama kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
10. Glede na ugotovljeno kršitev se Ustavnemu sodišču z drugimi očitki pritožnic ni bilo treba ukvarjati.
11. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo vmesno sodbo, s katero je bilo odločeno o temelju odškodninskega zahtevka tožečih strank proti pritožnicam, medtem ko postopek o višini zahtevane odškodnine še teče. Naloga rednih sodišč, ki o tem zahtevku še odločajo oziroma bodo odločala, je, da ne glede na izrečeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje zagotovijo prednostno obravnavo zadeve zaradi spoštovanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.
(2) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
(3) Glede 7. točke obrazložitve te odločbe primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/11 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), št. Up-905/12 z dne 19. 12. 2012 (Uradni list RS, št. 3/13) in št. Up-197/12 z dne 4. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12) ter A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 276–279.
(4) Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 111).
(5) Glej A. Galič, nav. delo, str. 300.
(6) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi A. B. proti Slovaški z dne 4. 3. 2003, 55. in 61. točka.
(7) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-416/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 48/10).
(8) Glej sodbo ESČP v zadevi P., C. in S. proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 7. 2002, 61. točka, in primerjaj A. Galič, nav. delo, str. 275–276.