Številka: U-I-28/11-25

Datum: 24. 10. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Deana Ivankovića, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Dernovšek, o. p. – d. o. o., Ljubljana, na seji 24. oktobra 2013

1. Tretji do šesti odstavek 53. člena ter drugi in četrti do šesti odstavek 53.c člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 90/12, 102/12 in 56/13) niso v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega do tretjega in sedmega odstavka 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 79/10) se zavrže.

1. Pobudnik izpodbija 13., 14. in 48. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-H). Navaja, da je član družbe Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d. v. z., Ljubljana (v nadaljevanju Vzajemna), in da je do uveljavitve izpodbijanih določb v skladu s tedaj veljavnim Statutom Vzajemne lahko uresničeval svoje pravice člana družbe za vzajemno zavarovanje neposredno na skupščini in hkrati odločal, ali bo skupščina družbe oblikovana kot skupščina članov ali skupščina zastopnikov članov. Pobudnik zatrjuje, da mu je bila ta pravica odvzeta z uveljavitvijo 13. člena ZZavar-H, ki za vse družbe za vzajemno zavarovanje z več kot 1500 člani (med katere spada tudi Vzajemna s približno 900.000 člani) določa, da je njihova skupščina lahko organizirana samo kot skupščina zastopnikov članov. S tem naj bi bilo neposredno poseženo v njegove pravice, pravne interese in v njegov pravni položaj.
2. Pobudnik meni, da so izpodbijane določbe 13., 14. in 48. člena ZZavar-H v neskladju s 33. členom Ustave in 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje, da so pravice članov Vzajemne premoženjske narave in da izpodbijane določbe posegajo v njegove lastniške pravice. Sklicujoč se na 1. člen Prvega protokola k EKČP in Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu (Poročevalec DZ, št. 84/10 – v nadaljevanju Predlog ZZavar-H) utemeljuje, da za tak poseg ni podan javni interes in da ne gre za potreben nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom. Poudarja pa tudi, da ZZavar-H ni predvidel nikakršne odškodnine za omejitev oziroma odvzem lastniških pravic. Navaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja stališče, da mora biti lastniku za poseg v njegovo zasebno lastnino izplačana kompenzacija. Sklicuje se na sodbi ESČP James in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 21. 2. 1986 in Allenet de Ribemont proti Franciji z dne 10. 2. 1995. Pobudnik meni, da sta 14. in 48. člen ZZavar-H tudi v neskladju s 14. členom Ustave in 14. členom EKČP. Meni, da ga izpodbijani določbi diskriminirata glede osebne okoliščine starosti, ker ne more v skupščino zastopnikov članov Vzajemne voliti zastopnika, ki ne sodi v isti starostni razred kot on sam. S tem naj bi mu bila odvzeta tudi posredna možnost, da voli zastopnike izmed članov po svoji izbiri, saj naj bi mu bilo onemogočeno, da glasuje za kandidata zunaj svojega starostnega razreda v primeru, ko mu ne ustreza nobeden izmed kandidatov svojega starostnega razreda. Ureditev po tretjem odstavku 48. člena ZZavar-H, po kateri se starostni razredi določijo šele v sklicu skupščine, pa se mu zdi za člane družbe tudi nepregledna.
3. Državni zbor je odgovoril na navedbe v pobudi in predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo zavrne. Meni, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s 33. členom Ustave in 1. členom Prvega protokola k EKČP, ker spreminja le organizacijo skupščine in ne posega v članstvo v družbi. Meni, da bi o posegu v pravico do zasebne lastnine lahko govorili le, če bi član družbe za vzajemno zavarovanje izgubil premoženjske pravice. Državni zbor se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 124/04, in Odl. US XIII, 65) in št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 121/08, in Odl. US XVII, 73) ter trdi, da premoženjskih pravic člani niso izgubili. Člani, če niso izvoljeni med zastopnike članov, naj bi izgubili le pravico do neposredne udeležbe in glasovanja na skupščini, ne pa tudi pravice do razdelitve premoženja po prostovoljni likvidaciji. Poleg tega naj člani družbe za vzajemno zavarovanje s članstvom ne bi pridobili opredeljenih lastninskih upravičenj na družbi, kljub temu da je zakon določal, da je družba v lasti članov. Državni zbor zatrjuje, da je ureditev, po kateri je v primerih velikega števila članov družbe za vzajemno zavarovanje njena skupščina organizirana kot skupščina zastopnikov, eno od vprašanj v zvezi z notranjo strukturo družbe in s tem del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-305/05 z dne 23. 3. 2006. Zakonodajalec naj bi se za tako ureditev odločil zato, ker se pri velikem številu članov družbe zgodi, da se skupščine udeleži le majhno število članov, in tako obstaja nevarnost, da skupščino obvladujejo zelo majhne skupine, ki uveljavljajo svoje delne interese. Državni zbor meni, da izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Meni, da je starost članov pri sestavi skupščine zastopnikov družbe uporabljena na podlagi stvarno utemeljenega razloga. Iz zakonodajnega gradiva in iz mnenja Vlade naj bi izhajalo, da je zdravstveno zavarovanje taka vrsta zavarovanja, ki ga močno določa starost zavarovancev. Zato naj bi bila starost najprimernejše merilo za zasledovanje čim bolj enakopravne zastopanosti članov na skupščini.
4. Vlada meni, da v skladu s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-305/05 v sklop zakonskega urejanja pogojev za ustanavljanje gospodarskih družb na podlagi prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave spada tudi ureditev zavarovalnice, tako glede ustanovitve kot glede notranje strukture in delovanja. Zato naj bi izpodbijana ureditev skupščine zastopnikov članov družbe za vzajemno zavarovanje pomenila del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Skupščina vseh članov naj bi imela ob velikem številu članov družbe številne vsebinsko zelo pomembne pomanjkljivosti. Predvsem naj bi bila vprašljiva dejanska zastopanost članov na skupščini, zlasti zaradi njihove nezainteresiranosti. To naj bi imelo za posledico, da je na skupščini navzoča le manjšina članov. Pri majhnem številu udeležencev skupščine pa naj bi obstajala nevarnost, da bodo skupščino obvladovale majhne interesne skupine, ki bodo uveljavljale svoje delne interese. S tem naj bi bilo ogroženo načelo vzajemnosti kot temeljno načelo družb za vzajemno zavarovanje. Spreminjajoča se sestava skupščine naj bi ogrožala tudi kvalitetno skupno delo. Vprašljiva naj bi bila tudi strokovna usposobljenost članov, ki je nujna za učinkovito izvajanje nadzora. Izvedba skupščine vseh članov naj bi povzročala tudi povsem tehnične in logistične težave. Glede na navedeno naj bi bil sklenjen kompromis, da se v družbah za vzajemno zavarovanje, ki imajo 1500 članov ali več, oblikuje skupščina zastopnikov članov. Navedena meja naj bi bila prevzeta iz nemške zakonodaje in prakse. V teoriji naj bi veljalo, da je skupščina vseh članov najbližje načelu samouprave in zastopanosti članov družbe za vzajemno zavarovanje pri upravljanju take družbe in opravljanju nadzora nad vodenjem poslov, vendar je v praksi pri prevelikem številu vseh članov neposredno izvajanje demokracije zgolj formalnost, ne pa tudi njena dejanska vsebina. Pri prevelikem številu članov naj se volja posameznega člana ne bi mogla izraziti. Majhen, stalnejši krog zastopnikov naj bi jamčil nepretrganost v osebni sestavi ter s tem kvalitetnejše delovanje zastopnikov članov, manj možnosti vplivanja uprave na odločanje skupščine zastopnikov in boljši nadzor nad vodenjem poslov oziroma delovanjem uprave. Glede na navedeno Vlada meni, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Vlada navaja, da sta zdravstveno oziroma življenjsko zavarovanje taki vrsti zavarovanja, ki ju močno določa starost zavarovancev. S skupščino zastopnikov, ki čim bolj enakomerno odraža starostno zastopanost članov take družbe, določene z izpodbijanim 53.c členom Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), naj bi se zasledovala čim bolj enakopravna zastopanost vseh članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno oziroma življenjsko zavarovanje. Starost naj bi bila v primeru dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja najprimernejše merilo, prek katerega bi se lahko izrazili različni interesi. To merilo naj bi hkrati preprečevalo, da bi majhne ali določene interesne skupine uveljavljale svoje pristranske interese in s tem ogrožale načelo vzajemnosti. Odločitev za pet starostnih razredov naj bi pomenila ravnotežje med čim boljšim zastopanjem v istovrstnih razredih in načelom enostavnosti volilnega postopka. Razporeditev članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno oziroma življenjsko zavarovanje, v starostne razrede naj bi pomenila temelj za uresničevanje aktivne in pasivne volilne pravice po posameznih starostnih razredih. Glede na navedeno Vlada meni, da 14. in 48. člen ZZavar-H nista v neskladju s pravico iz 14. člena Ustave in 14. člena EKČP.
5. Pobudniku sta bila odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročena. Pobudnik vztraja pri očitkih iz pobude. V odgovoru na odgovor Državnega zbora meni, da zakonodajalec lahko določa pogoje za ustanovitev in poslovanje gospodarskih subjektov in za ureditev njihove notranje ureditve, vendar pa pri tem ne sme prosto spreminjati pogojev za poslovanje in notranje ureditve že obstoječih gospodarskih subjektov. Pobudnik se ne strinja s pojasnilom Državnega zbora, da skupščina zastopnikov preprečuje, da bi skupščino obvladovala majhna skupina ljudi, ki bi uveljavljala svoje delne interese. Meni, da skupščina zastopnikov že po naravi stvari pomeni, da skupščino obvladuje zelo majhna skupina ljudi (zastopnikov), na katere naj bi bilo po njegovem mnenju tudi lažje vplivati kot na skupščino vseh članov družbe. Pobudnik še navaja, da ni nikoli zatrjeval splošne enakosti vseh, ampak diskriminacijo pri uveljavljanju lastninske pravice na podlagi starosti. Sklicuje se na sodbi ESČP v zadevah Sutherland proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 3. 2001 in Schwizgebel proti Švici z dne 10. 6. 2010. Pobudnik v odgovoru na mnenje Vlade navaja, da je bila Vzajemna v skladu z njenim statutom v času, ko je postal njen član, in tudi kasneje, ko je bil sprejet ZZavar-H, last članov družbe. Zato naj bi imel upravičeno pričakovanje, da bo deležen uživanja lastninske pravice in tudi pravice do glasovanja na skupščini članov družbe. Pobudnik vztraja pri trditvi, da je glasovalna pravica člana (lastnika) družbe varovana v okviru 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pri tem se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Stretch proti Združenemu kraljestvu z dne 24. 6. 2003 in na Poročilo Sveta Evrope v zadevi Bramelid in Malstörm proti Švedski ter dodaja, da ESČP ni vezano na opredelitev zasebne lastnine v nacionalnem pravu. Zatrjuje, da kot član Vzajemne za poseg v svojo lastninsko pravico ni prejel nobenega plačila. Pobudnik tudi meni, da je 48. člen ZZavar-H v neskladju z 11. členom EKČP, ker za sankcijo za primer, da družba ne uskladi statuta z ZZavar-H, določa možnost začetka postopka prisilne likvidacije družbe. Svoj očitek utemeljuje s sodbo ESČP v zadevi Koretskyy in drugi proti Ukrajini z dne 3. 4. 2008.

Procesne predpostavke in obseg presoje
6. Iz vsebine pobude izhaja, da pobudnik izpodbija tretji do šesti odstavek 53. člena ter drugi in četrti do šesti odstavek 53.c člena ZZavar ter prvi do tretji in sedmi odstavek 48. člena ZZavar-H, ne pa tudi drugega odstavka 53. člena, 53.a in 53.b člena, prvega, tretjega in sedmega odstavka 53.c člena in 53.d do 53.h člena ZZavar ter četrtega do šestega odstavka 48. člena ZZavar-H. Zato je Ustavno sodišče presojo opravilo v navedenem obsegu.
7. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
8. Člen 48 ZZavar-H je prehodna določba, ki med drugim družbam za vzajemno zavarovanje, katerih število članov na dan uveljavitve presega 1500 članov, določa rok in način za uskladitev z določbami zakona glede oblikovanja skupščine zastopnikov članov družbe (prvi do tretji odstavek 48. člena ZZavar-H) in ki za družbe, ki do določenega roka obveznosti oblikovanja skupščine zastopnikov članov družbe ne bi spoštovale, določa sankcijo prisilne likvidacije (sedmi odstavek 48. člena ZZavar-H). Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje s tem, da je član družbe Vzajemna. Iz letnega poročila Vzajemne za leto 2011 izhaja, da je skupščina Vzajemne na 18. rednem zasedanju skupščine 9. 2. 2011 zaradi uskladitve z ZZavar sprejela spremembe in dopolnitve Statuta Vzajemne ter Pravilnik o volitvah v skupščino zastopnikov članov Vzajemne. Iz letnega poročila tudi izhaja, da se je skupščina zastopnikov članov Vzajemne konstituirala na 19. seji skupščine Vzajemne 29. 8. 2011. Vprašanji prisilne likvidacije družbe zaradi nepravočasne uskladitve z zahtevami zakona in načina določitve starostnih razredov na zasedanju skupščine do izpolnitve uskladitve z obveznostmi iz ZZavar-H tako glede na dejstvo, da se je družba Vzajemna že uskladila z zahtevami ZZavar-H, nista več pravno pomembni in sami po sebi ne vplivata na pobudnikov pravni položaj. Pobudnik zato nima več pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih prvega do tretjega in sedmega odstavka 48. člena ZZavar-H. Ustavno sodišče je zato pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
9. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega do šestega odstavka 53. člena ter drugega in četrtega do šestega odstavka 53.c člena ZZavar sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Presoja tretjega do šestega odstavka 53. člena ZZavar
10. Tretji odstavek 53. člena ZZavar določa: "Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena je lahko skupščina družbe za vzajemno zavarovanje, katere število članov je 1500 ali več kot 1500, organizirana samo kot skupščina zastopnikov članov." Pobudnik meni, da je tretji odstavek 53. člena ZZavar v neskladju s 33. členom Ustave, ker posega v glasovalno pravico članov družb za vzajemno zavarovanje, katerih število članov je 1500 ali več kot 1500, da odločajo o tem, ali bo njihova skupščina oblikovana kot skupščina članov ali kot skupščina zastopnikov članov, in da neposredno glasujejo na skupščini.
11. Ustava v 33. členu varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju. To pomeni, da ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Lastninsko pravico, ki jo Ustava zagotavlja v 33. členu, je treba obravnavati skupaj s 67. členom Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave temelji na predpostavki, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40).
12. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da uživajo premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08). V odločbi št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 je prvič izrecno poudarilo, da ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave uživajo tako premoženjske kot tudi upravljavske pravice, ki izhajajo iz delnic.(1) Upravljavska upravičenja delničarja namreč delničarju šele omogočajo uresničevanje njegovih premoženjskih upravičenj iz kapitalskega vložka (delnice). Upravljavske pravice so torej tiste, ki zagotavljajo namen ustavnega jamstva lastnine.(2)
13. Članstvo v družbi za vzajemno zavarovanje ima drugačen pomen kot lastništvo kapitalskega vložka (delnice) v gospodarski družbi. Zato je treba najprej presoditi, ali je tudi glasovalna pravica člana družbe za vzajemno zavarovanje varovana v okviru ustavnega jamstva lastnine. Osrednji namen družbe za vzajemno zavarovanje je opravljanje zavarovalnih poslov za svoje člane po načelu vzajemnosti (primerjaj prvi odstavek 36. člena ZZavar). Njeno delovanje je podobno načelom zadružništva, saj zavarovanci (člani) v družbi združujejo sredstva (vplačana v obliki premij) za namen plačila prihodnjih in negotovih zavarovalnih škod.(3) Članstvo v družbi je vezano na obstoj sklenjene zavarovalne pogodbe z družbo (primerjaj 42. člen ZZavar). Član družbe za vzajemno zavarovanje ima lahko na podlagi članstva v družbi več pravic in obveznosti, ki so lahko različne od družbe do družbe, saj se določene pravice na podlagi ZZavar lahko določijo (ali pa tudi ne) v statutu družbe. Članstvo v družbi za vzajemno zavarovanje je tako članu družbe pred uveljavitvijo izpodbijanega tretjega odstavka 53. člena ZZavar o obveznem oblikovanju skupščine zastopnikov članov že na podlagi ZZavar dajalo upravljavske pravice (predvsem pravico do glasovanja na skupščini družbe) in premoženjske pravice (predvsem pravico do izplačila ostalih sredstev družbe po končani likvidaciji družbe ter v odvisnosti od določb statuta fakultativno še pravico do vračila sredstev, vplačanih za oblikovanje ustanovitvenega kapitala, in pravico do dela dobička). Posebnost članstva je, da članu nalaga tudi obveznosti, in sicer predvsem obveznost plačevanja premije in obveznost naknadnega vplačila, če ostala sredstva družbe za vzajemno zavarovanje ne bi zadoščala za kritje izgub. Člani družbe za vzajemno zavarovanje za obveznosti družbe sicer ne odgovarjajo (prvi odstavek 43. člena ZZavar), vendar pa morajo po letnem obračunu doplačati zavarovalno premijo ali pa se zadovoljiti z nižanjem zneskov, če na začetku leta vplačana premija ne zadostuje, pri čemer naj bi za kritje izgub primarno "skrbela" varnostna rezerva.(4)
14. Iz navedenega izhaja, da cilj članstva ni pridobivanje dobička oziroma oplemenitenje kapitalskega vložka. Ne glede na to pa članstvo civilnopravno pomeni premoženjsko pravni položaj, ki je zaščiten pred zlorabami s strani tretjih oseb in organov družbe.(5) Čeprav ima vsak član ne glede na število sklenjenih zavarovalnih pogodb z družbo vsebinsko lahko pravico samo do enega članstva in s tem tudi do ene same glasovalne pravice,(6) to ne pomeni, da je zaradi tega njegov premoženjski interes manjši. Bistvo včlanitve v družbo za vzajemno zavarovanje, ki temelji na sklenitvi zavarovalne pogodbe, na podlagi katere sklenitelj (običajno zavarovanec) praviloma hkrati postane tudi član te družbe, je predvsem v vzajemnem pokrivanju prihodnjih in negotovih škod iz zavarovančevih morebitnih zavarovalnih primerov. Ti položaji pa imajo za člana nedvomno premoženjsko vrednost. Pomembno pa je tudi, da iz članstva lahko izhajajo morebitne obveznosti, ki lahko posegajo v premoženjski položaj člana. Uresničevanje glasovalne pravice članu omogoča, da na skupščini glasuje za tiste sklepe, ki prispevajo k uresničevanju vzajemnega zavarovanja v skladu z njegovimi premoženjskimi interesi. Glede na navedeno tudi pravice iz članstva v družbi za vzajemno zavarovanje skupaj s pravico do glasovanja pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju. Zato uživajo tudi te pravice ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave.
15. Člen 67 Ustave pooblašča zakonodajalca, da določi vsebino lastnine, to je način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Vendar to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Kje je ta meja, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine, in od tega, kakšne obveznosti je zakonodajalec naložil lastniku v okviru določitve načina uživanja lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za uresničitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine.(7) Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali je izpodbijana ureditev še v mejah določitve načina uživanja lastnine ali pa je ta ureditev take narave, da že pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine članov.
16. Zakonodajalec je z izpodbijanim tretjim odstavkom 53. člena ZZavar za družbe za vzajemno zavarovanje, ki imajo 1500 članov ali več, določil obvezno organizacijo skupščine družbe kot skupščine zastopnikov članov. To pomeni, da član take družbe za vzajemno zavarovanje nima več pravice neposredno glasovati na skupščini vseh članov, medtem ko ohrani vse druge članske pravice, upravljavske(8) in premoženjske. Na podlagi izpodbijane ureditve tako član večje družbe za vzajemno zavarovanje (torej tiste, ki ima 1500 članov ali več) svojo pravico do glasovanja na skupščini uresničuje posredno, to je s splošnimi volitvami zastopnikov članov in dveh nadomestnih zastopnikov za vsakega zastopnika članov na skupščini družbe na vsakih šest let (drugi odstavek 53.b člena ZZavar). Na taki skupščini družbe za vzajemno zavarovanje člani izmed sebe izvolijo 45 zastopnikov članov, saj morajo biti zastopniki člani družbe za vzajemno zavarovanje ali njeni zavarovanci najmanj leto dni (drugi odstavek 53.e člena ZZavar).
17. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da pobudnik pravni interes za pobudo utemeljuje s članstvom v družbi za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje.(9) Ureditev statusno-pravnih vprašanj take družbe pa je povezana tudi s posebnostmi tega zavarovanja.(10) Prvi odstavek 62. člena ZZVZZ med drugim določa, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje pomeni javni interes Republike Slovenije ter da se izvaja po načelih vzajemnosti med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja. Določa tudi, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje skupaj z obveznim zdravstvenim zavarovanjem pomeni del socialne varnosti zavarovanih oseb po ZZVZZ. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje namreč pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev v obveznem zdravstvenem zavarovanju upravičencem krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev v skladu s 23. členom ZZVZZ in deležem te vrednosti, ki ga v skladu z istim členom krije obvezno zdravstveno zavarovanje, oziroma delež te razlike, ko se doplačilo nanaša na pravico do zdravil z najvišjo priznano vrednostjo in medicinskih pripomočkov (1. točka drugega odstavka 61. člena ZZVZZ). Podobno vsebino dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja določa tudi ZZavar (sedmi odstavek 2. člena in dvanajsti odstavek 14. člena ZZavar).
18. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je tako glede na sprejeto zakonsko ureditev tesno povezano z uresničevanjem pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ga na podlagi drugega odstavka 50. člena Ustave ureja država in skrbi za njegovo delovanje. Zakonodajalec lahko na področju zdravstvenega zavarovanja poleg obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ga določa že Ustava, uvede še druga zavarovanja ali kombinacije različnih sistemov zavarovanj, ki bodo posameznikom zagotavljali z Ustavo določene pravice na področju zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave. Zakonodajalec, ki določen sistem uvede, pa mora nato predpisati ureditev, ki je potrebna za uresničitev navedenih pravic, in sicer tudi za tisti del zdravstvenih zavarovanj, ki so prostovoljna in se izvajajo kot gospodarska dejavnost zavarovalništva na trgu (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 15).
19. Pri določanju načina pridobivanja in uživanja lastnine mora zakonodajalec uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine.(11) Iz Predloga ZZavar-H, odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade izhaja, da organizacija skupščine družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima 1500 članov ali več, kot skupščine vseh članov družbe ni ne učinkovita ne smotrna rešitev ter predvsem ne zagotavlja ustreznega varstva pravic zavarovancev, to je članov družbe. Z izpodbijano ureditvijo je zakonodajalec zasledoval zagotovitev nemotenega, učinkovitega in gospodarnega delovanja skupščine družbe za vzajemno zavarovanje, varstvo pravic članov družbe za vzajemno zavarovanje ter še posebej varstvo pravic članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ob upoštevanju gospodarskega(12) in socialnega(13) pomena, ki ga imajo zavarovalnice v sodobni družbi, ter posebnosti, ki izhajajo iz dejavnosti družb za vzajemno zavarovanje, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo določil način uživanja lastnine člana družbe za vzajemno zavarovanje zaradi zagotovitve gospodarske in socialne funkcije lastnine. Zakonodajalec z določitvijo obveznega glasovanja po zastopnikih pri tem ni presegel mej določitve načina uživanja lastnine. Zakonodajalec namreč glasovalne pravice člana ni odvzel ali omejil, ampak je določil način njenega uresničevanja tako, da član družbe za vzajemno zavarovanje glasovalno pravico uresničuje prek voljenega zastopnika. Izvrševanje pravice do neposrednega glasovanja na skupščini in s tem lastninske pravice člana je zakonodajalec določil v korist družbe, katere član je, oziroma v njegovo lastno korist, ne pa v korist zastopnika ali koga tretjega.
20. Glede na navedeno je zakonodajalec z izpodbijanim tretjim odstavkom 53.c člena ZZavar uredil način izvrševanja pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V primeru, da zakonska ureditev po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, Ustavno sodišče preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev takega načina izvrševanja pravice razumen razlog. Iz gradiva k Predlogu ZZavar-H izhaja, da izpodbijano ureditev v prvi vrsti zahteva uresničitev načela vzajemnosti kot temeljnega načela družbe za vzajemno zavarovanje. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da ima skupščina vseh članov, če je število članov družbe za vzajemno zavarovanje veliko, mnogo za uspešno delovanje skupščine vsebinsko zelo pomembnih pomanjkljivosti. Prvič naj bi bila vprašljiva zastopanost članov, saj naj se mnogi člani, predvsem zaradi nezainteresiranosti, skupščine ne bi udeležili. Drugič naj bi zaradi majhne udeležbe članov na skupščini družbe obstajala nevarnost, da skupščino obvladajo majhne interesne skupine, ki uveljavljajo svoje delne interese in s tem ogrožajo načelo vzajemnosti. Tretjič naj bi spreminjajoča se sestava skupščine članov onemogočala kakovostno skupno delo. Četrtič naj bi bila vprašljiva tudi strokovna usposobljenost članov, ki je nujna za učinkovit nadzor. Predlagano število 1500 članov naj bi po oceni zakonodajalca pomenilo kritično mejo, ki zaradi navedenih pomanjkljivosti skupščine vseh članov zahteva obvezno oblikovanje skupščine zastopnikov članov. Skupščina zastopnikov članov naj bi po oceni zakonodajalca jamčila nepretrganost v osebni sestavi skupščine in s tem prinašala kvalitetnejše delo. Slednje naj bi pomenilo manjšo možnost vplivanja uprave družbe na odločitve skupščine in boljše opravljanje nadzora. Povsem enako sta v svojem odgovoru in mnenju zatrjevala Državni zbor in Vlada.
21. Bistvo navedenih razlogov za sprejetje izpodbijane ureditve je v tem, da bo skupščina zastopnikov družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima 1500 članov ali več, izvedljiva, da bo omogočala učinkovito sprejemanje odločitev ter da bo s tem zagotovljeno večje varstvo pravic članov in ohranjeno načelo vzajemnosti. Izpodbijani ureditvi, ki zasleduje navedene cilje, ni mogoče očitati nerazumnosti. Pobudnik sicer zatrjuje, da bo vpliv uprave na majhno skupino zastopnikov večji, vendar pa Ustavnega sodišča samo s tem razlogom ne prepriča o nerazumnosti izpodbijane ureditve. Ustavno sodišče jamstvo za to, da ne bo tako, vidi v tem, da so zastopniki lahko samo člani družbe, ki so člani najmanj eno leto (primerjaj drugi odstavek 53.e člena ZZavar),(14) in da zastopniki članov ne morejo biti določene "povezane" osebe, kot na primer zaposleni v družbi za vzajemno zavarovanje ter člani organov vodenja in nadzora (primerjaj tretji odstavek 53.e člena ZZavar). Izpodbijana zakonska ureditev torej ni v neskladju s 33. in 67. členom Ustave. Glede na to, da v pobudnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ni bilo poseženo, ampak je zakonodajalec le določil način izvrševanja njegove pravice, je očitek pobudnika, da bi moral za odvzem pravice prejeti plačilo, očitno neutemeljen. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijani tretji odstavek 53. člena ZZavar ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).
22. Izpodbijani četrti do šesti odstavek 53. člena ZZavar so vsebinsko povezani s tretjim odstavkom 53. člena ZZavar. Pobudnik glede navedenih izpodbijanih določb ne navaja drugačnih očitkov. Glede na navedeno iz enakih ustavnopravnih razlogov tudi četrti do šesti odstavek 53. člena ZZavar niso v neskladju s 33. in 67. členom Ustave (1. točka izreka). Pobudnik meni, da so tretji do šesti odstavek 53. člena ZZavar tudi v neskladju s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Ustavno sodišče je to presojo opravilo že v okviru 33. člena Ustave, ker navedena določba EKČP ne zagotavlja več pravic kot 33. člen Ustave. Trditve Državnega zbora in Vlade glede načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave pa glede na opravljeno presojo z vidika 33. člena Ustave niso ustavnopravno pomembne za odločitev v tej zadevi.
23. Pobudnik v odgovoru na odgovor Državnega zbora zatrjuje, da zakonodajalec lahko določa pogoje za ustanovitev in poslovanje gospodarskih subjektov in za ureditev njihove notranje ureditve, vendar pa naj to ne bi veljalo za že obstoječe gospodarske subjekte. Pobudnik naj bi imel upravičeno pričakovanje do uživanja glasovalne pravice tudi v prihodnje. S temi navedbami pobudnik smiselno zatrjuje kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.
24. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država njunega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-66/08). Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS, XVI 86).
25. Izpodbijane določbe ZZavar so drugače uredile pravila poslovanja tistih družb za vzajemno zavarovanje, ki imajo 1500 članov ali več. Za družbe s tako velikim članstvom zakon torej ne dopušča več izbire med možnostjo skupščine vseh članov ali oblikovanjem skupščine zastopnikov članov, temveč zahteva obvezno oblikovanje skupščine zastopnikov članov. Spremenjena ureditev poslovanja takih družb za vzajemno zavarovanje ni bila nepričakovana. Predlog ZZavar-H, ki je bil sprejet na seji Vlade 16. 6. 2010, je bil prvič objavljen 24. 6. 2010, zakon pa je začel veljati 23. 10. 2010. S stališča Ministrstva za finance št. 007-697/2009 z dne 30. 8. 2010 pa izhaja, da je bil predlog plod številnih in dolgotrajnih usklajevanj z zainteresirano javnostjo. Iz Predloga ZZavar-H med drugim tudi izhaja, da se je predhodna ureditev skupščine vseh članov v edini družbi za vzajemno zavarovanje (to je Vzajemni, katere član je tudi pobudnik), izkazala za neustrezno, ker so bili zavarovanci in njihovi interesi na skupščinah neustrezno zastopani. V obdobju od julija 2007 do marca 2009 so bile sklicane štiri skupščine vseh članov in na nobeni od njih ni bilo navzočih več kot 53 pooblaščencev članov od skupnega števila članov, ki je znašalo okrog 870.000. Pobudnik ob tem ne more trditi, da ni mogel računati s tem, da se bo v prihodnje ureditev skupščine članov družbe spremenila.
26. V obravnavanem primeru zakonodajalcu tudi ni mogoče očitati, da je pravno ureditev spremenil arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v javnem interesu. Zakonodajalec je izpodbijane spremembe ZZavar-H sprejel, ker skupščina s 1500 člani oziroma več ne more več učinkovito zagotavljati varstva pravic članov družbe za vzajemno zavarovanje (glej 16. do 19. točko obrazložitve). Glede na navedeno je po oceni Ustavnega sodišča namen posebne ureditve za družbe za vzajemno zavarovanje z velikim številom članstva v javnem interesu oziroma v javno korist. Teža spremembe za člane takih družb za vzajemno zavarovanje pa je tudi v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga spremenjena zakonodaja zasleduje. Član družbe bo lahko vsakih šest let na splošnih volitvah izbiral zastopnika, ki bo upravičil njegovo zaupanje in ki bo v največji meri uresničeval njegove interese z glasovanjem na skupščini, pri čemer bo ohranil vse druge upravljavske in premoženjske pravice iz članstva. Na drugi strani bo skupščina zastopnikov članov družbe za vzajemno zavarovanje omogočala učinkovito in bolj kakovostno delo skupščine, večji nadzor nad upravljanjem družbe, uravnoteženje interesov posameznih skupin znotraj družbe in ohranitev načela vzajemnosti. Zakonodajalec je določil tudi rok za uskladitev poslovanja družb z novo ureditvijo, in sicer skupaj eno leto (glej prvi odstavek 48. člena ZZavar-H). Glede na navedeno tretji do šesti odstavek 53. člena ZZavar tudi niso v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (1. točka izreka).

Presoja drugega in četrtega do šestega odstavka 53.c člena ZZavar
27. Drugi odstavek in četrti do šesti odstavek 53.c člena ZZavar se glasijo:

"(2) Skupščina zastopnikov družbe iz prvega odstavka tega člena mora odražati tudi starostno strukturo njenih članov, ki so razporejeni v starostne razrede. Pri razporejanju v starostne razrede se upošteva datum rojstva. Vsak starostni razred ima v času sestave volilne liste enako število članov. Dopustna so samo odstopanja, ki so nujna zaradi morebitnega večjega števila članov, rojenih na isti dan. Razredov je pet.

(4) Iz vsakega starostnega razreda mora biti izvoljenih enako število zastopnikov članov.
(5) Izvoljeni zastopniki članov in nadomestni zastopniki v času volilnega obdobja ne prehajajo iz enega v drug starostni razred.
(6) Volivec lahko voli v skupščino zastopnikov članov samo zastopnike članov iz svojega starostnega razreda."
28. Pobudnik meni, da so izpodbijane določbe v neskladju s pravico iz prvega in drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi člane družb za vzajemno zavarovanje, ki izvajajo dejavnost dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, obravnavale neenako glede na njihovo osebno okoliščino starost. Pobudnik torej zaradi svoje starosti ne bi mogel voliti zastopnika po lastni izbiri, ker morda ta ne bo izhajal iz istega starostnega razreda kot on sam. Pobudnikovo zatrjevanje neenakosti je zato Ustavno sodišče presojalo z vidika skladnosti s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
29. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Ta ustavna določba prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine. Za ugotovitev kršitve ustavne prepovedi diskriminacijskega obravnavanja zadošča ugotovitev o obstoju nedopustne diskriminacije pri uživanju katere od človekovih pravic, medtem ko pobudniku posega v to človekovo pravico samega po sebi ni treba izkazovati.(15)
30. V obravnavanem primeru pobudnik zatrjuje različno obravnavanje glede njegove osebne okoliščine starosti pri zakonski ureditvi glasovanja članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje, v skupščino zastopnikov članov. Starost prav gotovo spada med "druge osebne okoliščine", ki kot taka na podlagi prvega odstavka 14. člena Ustave sama po sebi ne bi mogla biti podlaga za razlikovanje (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-120/04 z dne 1. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 82/04, in OdlUS XIII, 52). Vendar v izpodbijani določbi starost ni uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Če govorimo o diskriminaciji, potem mora pobudnik zatrjevati, da je v enakem položaju kot nekdo drug in da je zaradi svoje osebne okoliščine (starosti) slabše obravnavan.(16) Vendar pa je pobudnik, če bi se primerjal z drugimi člani družb za vzajemno zavarovanje, ki morajo prav tako oblikovati skupščino zastopnikov članov in ki lahko volijo le zastopnike v svojem starostnem razredu, z njimi v enakem položaju. Vsi člani lahko v odvisnosti od svoje starosti volijo le zastopnike iz svojega starostnega razreda, ne pa tistih iz drugega. Iz izpodbijane ureditve tako ne izhaja, da bi bil pobudnik (posameznik) drugače obravnavan zaradi svoje osebne okoliščine starosti, temveč da je drugače obravnavan na podlagi dejstva, član kakšne družbe za vzajemno zavarovanje je. Če je posameznik član družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje oziroma življenjsko zavarovanje, se glede oblikovanja skupščine zastopnikov članov uporabljajo izpodbijane določbe ZZavar o obveznem oblikovanju starostnih razredov, sicer pa ne. Glede na navedeno drugi odstavek in četrti do šesti odstavek 53.c člena ZZavar niso v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave (1. točka izreka).

31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka odločbe je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Jadek Pensa in sodnik Mozetič. Drugo točko izreka odločbe je sprejelo soglasno.

(1) Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da so delnice kot skupek upravičenj (med katerimi so še posebno pomembne glasovalne pravice) varovane kot lastnina po 1. členu Prvega protokola k EKČP. Glej zlasti odločitev Komisije za človekove pravice v zadevi Bramelid in Malmström proti Švedski z dne 12. 10. 1982, sodbo ESČP v zadevi Sovtransavto Holding proti Ukrajini z dne 25. 7. 2002, odločitev ESČP v zadevi Olczak proti Poljski z dne 7. 11. 2002 ter sodbe ESČP v zadevah Trippel proti Nemčiji z dne 4. 12. 2003, Freitag proti Nemčiji z dne 19. 7. 2007, Marini proti Albaniji z dne 18. 12. 2007 in Shesti Mai Engineering OOD in drugi proti Bolgariji z dne 20. 9. 2011.

(2) Glej J. Zobec v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 469–470.

(3) Primerjaj M. Pavliha in S. Simoniti, Zavarovalno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 86.

(4) D. Mežnar v: D. Mežnar (ur.), Zakon o zavarovalnicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 101.

(5) Primerjaj J. Kölschbach in drugi, Versicherungsaufsichtsgesetz: mit Europäischem Gemeinschaftsrecht und Recht der Bundesländer, C. H. Beck, München 2005, str. 461 in 470.

(6) Prav tam, str. 455.

(7) Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 70), št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07, in OdlUS XVI, 17) in št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09.

(8) Med članskimi upravljavskimi pravicami, ki jih član še vedno ohrani, so na primer pravica do volitev zastopnikov članov družbe in njihovih namestnikov (prvi odstavek 53.e člena ZZavar), pravica skupaj s 5 odstotki (ali 1,5 odstotka pri družbi z več kot 50.000 člani) drugih članov družbe zahtevati sklic skupščine družbe, dati predloge skupščini za dopolnitev dnevnega reda in predloge sklepov k točkam dnevnega reda ter dati volilne predloge (drugi in peti odstavek 54.a člena ZZavar).

(9) Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je tip prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki se uvršča v zavarovalno vrsto zdravstveno zavarovanje ter v zavarovalno skupino premoženjsko zavarovanje (drugi odstavek 61. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07, 76/08 in 87/11 – v nadaljevanju ZZVZZ).

(10) Izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je urejeno z določbami ZZavar in predvsem ZZVZZ. Za družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, so tako določene še druge posebnosti, na primer obvezna vključitev družb v izravnalno shemo za izravnavo razlik v stroških zdravstvenih storitev med zavarovalnicami (62.d do 62.i člen ZZVZZ), obveznost, da so zastopniki članov zavarovanci družbe za vzajemno zavarovanje (drugi odstavek 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 53.e člena ZZavar), obveznost, da skupščina zastopnikov članov odraža starostno strukturo njenih članov (drugi do šesti odstavek 53.c člena ZZavar), obveznost, da se mora članu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe izročiti izvod veljavnega statuta in ga o njegovih nadaljnjih spremembah primerno obveščati (četrti odstavek 40. člena ZZavar).

(11) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150).

(12) Zavarovalništvo lahko z vidika njegove makroekonomske funkcije opredelimo kot prodajo zavarovalnih storitev, ki so kot ena izmed vrst finančnih storitev namenjene na eni strani varčevanju in na drugi strani akumulaciji prihrankov ter njihovemu usmerjanju v naložbe. Zavarovalništvo je torej pomemben del finančnega sistema, katerega funkcija je zbiranje prihrankov ter njihovo usmerjanje v investicije in s tem gospodarski razvoj. Povzeto po M. Pavliha in S. Simoniti, nav. delo, str. 37.

(13) Z zavarovanjem se ne zasledujejo izključno individualni pridobitni interesi posameznikov s ciljem zavarovanja osebnih rizikov in pokritja individualnih škod, ampak je zavarovalništvo v veliki meri partner države in družbe kot celote na področju uresničevanja kolektivne in individualne socialne varnosti ljudi. Primerjaj Š. Ivanjko, Uvod v zavarovalno pravo, Univerza v Mariboru, Maribor 1999, str. 13. Naloga in cilj zavarovanja tako ni samo zaščita posameznika, temveč tudi zaščita širših družbenih interesov na področju ekonomske in socialne varnosti (prav tam, str. 17).

(14) O tem, da je neizogiben pogoj za resnično uveljavitev samouprave v primeru skupščine zastopnikov družbe za vzajemno zavarovanje pogoj, da je zastopnik tudi sam član družbe, pišejo tudi v nemški literaturi (glej J. Kölschbach in drugi, nav. delo, str. 499).

(15) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59), št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29) in št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 31/13).

(16) Primerjaj Agencija Evropske unije za temeljne pravice in ESČP: Priročnik o evropski zakonodaji o nediskriminaciji, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg 2011, str. 23.